Prejeli smo pobudo z vprašanjem, pri kateri starosti se otrok lahko samostojno odloča za barvo las. Pobudniku smo pojasnili, da lahko morebitne posege v človekove pravice ugotavljamo le v razmerju med posameznikom in državo. Vseeno pa smo v zadevi oblikovali svoje stališče.
S petnajstim letom posameznik pridobi pravico, da samostojno odloča o medicinskih posegih na svojem telesu, kar pomeni, da bi mu najkasneje s to starostjo morala biti priznana tudi pravica, da samostojno odloča o posegih na svojem telesu, ki so manj invazivni kot medicinski posegi, torej tudi o barvanju las. Zakonodaja sicer tovrstnih vprašanj ne rešuje.
Starši po našem mnenju nimajo pravice, da bi takšen poseg z uporabo pravnih sredstev kakor koli preprečili. Vendar pa smo pobudnika opozorili, da pojem pravice uporabljamo predvsem v kontekstu, ali posameznik neko svojo željo ali idejo lahko uresniči tudi ob podpori državnega aparata, če je ta potrebna. V medosebnih odnosih pa je pojem pravice lahko precej problematičen, če nam drugi kakšne pravice ne želijo priznati. Svoje starše otrok pozna najbolje sam. Menimo, da je prav, da otrok vztraja pri tem, da so starši dolžni otrokovim letom primerno spoštovati njegovo voljo, četudi se z otrokom vsebinsko morda ne strinjajo. Spoštljiva komunikacija je po našem mnenju najboljša pot, da otrok svojo odločitev staršem predstavi in jo po potrebi brani. Seveda pa lahko uveljavljanje posamezne pravice posameznika pripelje tudi v spor z osebami, ki tej pravici nasprotujejo. V sporu pogosto ni tako pomembno, kdo ima prav in kdo ne, temveč je pomembneje, komu povzroča večjo škodo.
Torej, če povzamemo: Otrokova pravica, da se najkasneje po petnajstem letu odloči za svojo barvo las, je po našem mnenju nesporna. Hkrati pa je otrok kot član družine eden od graditeljev skupnega odnosa. Za takšno odločitev je po našem mnenju poznavanje staršev, njihovih možnih reakcij na poseg in predvsem njihove pripravljenosti na razumevanje in sprejemanje otrokovih želja veliko pomembnejše od pravnih pravil. (0.4-115/2014)
