Pobudnik je na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) na začetku leta 2003 vložil prijavo v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje na predpisanem obrazcu. Za plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje mu je ZZZS pošiljal položnice z vpisanim zneskom za plačilo; vse obveznosti je v roku poravnal in ni imel nobenih težav pri uresničevanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Iz obrazca je bilo razvidno, da se je vključil tudi v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje). Ker je pričakoval, da mu bo tudi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) pošiljal položnice za plačilo prispevka, pa tega ni storil, ni sam plačeval prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po preteku petih let se je pri davčnem uradu pozanimal, zakaj ni dobil nobenega akta o obveznosti in višini plačevanja prispevka. Na davčnem organu so mu odvrnili, da ni vključen v noben seznam zavezancev za plačilo prispevkov za socialno varnost niti v seznam dolžnikov. Po dveh tednih od pogovora pa je davčni organ pobudniku sporočil višino davčnega dolga, ki je obsegal 14 tisoč evrov. Tega zneska pobudnik ni plačal, zato mu je davčni organ izdal sklep o izvršbi. Pobudnik je menil, da takšno ravnanje državnega organa ni pravilno, saj ni bil opozorjen na svoje obveznosti, zato tudi ni bil v zamudi s plačilom prispevkov, za kar so mu bile izračunane tudi zamudne obresti.
Varuh je pobudniku pojasnil, da je bil glede na pravno podlago za zavarovanje sam zavezanec za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in da niti ZPIZ niti davčni organ, ki je po zakonu pristojen za pobiranje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nista zavezana izdati posamičnega akta (odločbe, sklepa) o višini zneska za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Varuh ob tem ni mogel spregledati, da davčni organ pobudnika v več kot petih letih neplačevanja prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni pozval, naj poravna davčni dolg, ki se je iz meseca v mesec večal. Varuh je bil pozoren tudi na ravnanje tega organa, ki je v letu 2008 najprej pobudniku zatrjeval, da ga ne vodi v evidenci zavezancev za plačilo prispevkov, čez dva tedna pa mu je izdal sklep o davčni izvršbi zaradi neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje petih let, skupaj z zamudnimi obrestmi. Ker je obstajala možnost, da davčni organ ni bil obveščen o vložitvi prijave v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, smo zahtevali pojasnilo ZZZS in Davčne uprave Republike Slovenije (DURS).
Varuh je ugotovil, da je ZZZS v celotnem postopku ravnal skladno z Zakonom o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po tem zakonu mora ZZZS za vsakega zavarovanca podatke o prijavi v zavarovanje in odjavi iz zavarovanja oziroma o spremembah med zavarovanjem posredovati pristojni enoti DURS zaradi obračunavanja, nadzora nad plačevanjem in prisilne izterjave prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavod sporoča te podatke DURS enkrat na mesec v elektronski obliki. V konkretnem primeru ZZZS ni storil nobene napake v zvezi s posredovanjem prijave pobudnika v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. DURS je priznal napako pri prenosu podatkov o davčnih zavezancih na izpostave davčnega organa. Zato je, da bi se v prihodnje izognili podobnim primerom, pristojna služba DURS obvestila vse referente, ki delajo na tem področju, da dosledneje pregledujejo izpise odjav in prijav zavezancev. Napaka pri ravnanju s pobudnikovo prijavo v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne pomeni, da pobudniku ni treba plačati obveznosti, ki so nastale na podlage prijave v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, torej plačila prispevkov.
Varuh meni, da je Dursova napaka pobudniku povzročila hudo stisko, saj ni bil sposoben plačati tako visokega zneska davčnega dolga. Če bi davčni organ že po krajšem času pobudnika obvestil o davčnem dolgu, bi bil dolgovani znesek precej nižji in bi ga pobudnik zmogel plačati. Z opozorilom davčnega organa pa bi se pobudnik tudi zavedel svoje obveznosti, da mora sam poskrbeti za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in ne čakati na položnice.
V navedenem primeru nismo ugotovili kršitev pravic ali napačnega izvajanja zakona, saj bi pobudnik moral vedeti za svoje obveznosti, določene z zakonom, in je sam odgovoren za stanje, v katerem se je znašel (ker ni sproti plačeval prispevkov). Vseeno je treba upoštevati, da gre v večini primerov tovrstnih zavarovanj za osebe, ki ne poznajo dovolj predpisov in bi jim bilo sprotno opozarjanje pristojnih organov na neizpolnjevanje obveznosti v veliko pomoč, predvsem pa bi odpravilo nepotrebne človeške stiske in upravne postopke. 3.3-7/2009
