Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) po obširnejši obravnavi pobude ocenjuje, da veljavni regulatorni okvir ne zagotavlja zadostnega jamstva potencialno prizadetim posameznikom, da bo njihova pravica do zdravega življenjskega okolja zaradi vibracij, ki jih povzroča izvajanje dejavnosti ali gradnja, tudi učinkovito varovana. Materialnopravnega predpisa, ki bi tovrstne emisije v okolje reguliral tako z vidika mejnih vrednosti kot tudi denimo z vidika časovne zamejitve njihovega nastajanja, namreč ni. Varuh je zato na resorno pristojno Ministrstvo za naravne vire in prostor ter Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo naslovil konkretna priporočila; sodeč po doslej prejetih odzivih pristojnih organov bo pot do ustreznejše prilagoditve ureditve še dolga. Varuh bo pri svojem stališču vztrajal tudi v okviru obravnave širšega vprašanja.

***

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je obravnaval pobudo krajanov Krajevne skupnosti Črni Kal (KS) z očitkom nezakonitega in motečega nočnega miniranja, ki se je izvajalo ob gradnji železniške proge na odseku Divača–Koper (drugi tir). Po oceni pobudnikov naj bi predvsem miniranje v nočnem času ogrožalo njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja, saj naj bi bil ob vsakodnevnem hrupu, prahu in čezmernem tresenju tal moten njihov nočni počitek. V obširni pobudi so pobudniki izpostavili iz različnih virov prejeta pojasnila, da za krajane moteče miniranje v nočnem času, ki povzroča podzemne vibracije, naj ne bi bilo prepovedano, zaradi česar naj bi se dela lahko izvajala kadarkoli. S svojimi opažanji so se obračali na številne organe, med drugim tudi na tedanji Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor (IRSOP), katerega naloge po novem ločeno opravljata Inšpektorat Republike Slovenije za naravne vire in prostor (IRSNVP) ter Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in energijo (IRSOE), ter na tedanje Ministrstvo za okolje in prostor (MOP), katerega naloge sedaj opravljata Ministrstvo za naravne vire in prostor (MNVP) ter Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (MOPE).

Iz obširne dokumentacije, s katero so pobudniki seznanili Varuha, velja z vidika relevantnosti za temeljno težavo na tem mestu izpostaviti delno okoljevarstveno soglasje (OVS), ki ga je Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) izdala nosilcu omenjenega gradbenega posega. Med predpisane pogoje, ki jih mora ta v času gradnje izpolnjevati, je ARSO sicer umestila tudi pogoje v zvezi z varstvom pred vibracijami, vendar je miniranje časovno (na dopoldanski čas) zamejila le na odprtih delih trase v bližini stanovanjske pozidave, ni pa tega storila tudi za zaprte dele trase.

Na podlagi izsledkov obširnejšega ugotovitvenega postopka ter preučitve prejetih odzivov je Varuh prišel do sklepa, da je konkretnejša regulacija pred čezmernimi vibracijami omejena le na zakonodajo s področja rudarstva (regulacija samega razstreljevanja, iz nje izhajajoče emisij ter vplivov teh emisij na bližnje zgradbe),[1] vendar ta ne zaobjema vseh vidikov pravice do zdravega življenjskega okolja ne zaobjema. Vibracije kot vrsta emisije lahko namreč nastajajo tudi v drugih primerih (npr. z izvajanjem dejavnosti, ki ni nujno povezana z rudarskimi deli) in imajo lahko zato enako škodljiv učinek na okolico.^[2] Posledično so tudi vibracije kot možna pojavna oblika emisije opredeljene prvenstveno v okoljski zakonodaji, konkretnejša materialnopravna regulativa dovoljenih emisij pa, sklepajoč po prejetih odzivih predvsem MOPE, s sistemskega vidika ne obstaja.[3]

Z vidika okoljevarstvene ureditve sicer obstaja možnost predpisa omejitev v vsakem primeru posebej, denimo v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja v integralnem postopku, v katerem je postopek presoje vplivov na okolje (PVO) združen s postopkom izdaje samega gradbenega dovoljenja, ali pa v okviru postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja, kadar je za določen poseg treba izvesti PVO. Obe možnosti torej predpostavljata potrebo po izvedbi PVO, ki tako služi kot izhodiščna podlaga za podrobnejšo opredelitev morebitnih škodljivih učinkov vibracij na okolje in zdravje bližnjih prebivalcev. Na prvi pogled primeren pristop pa ob odsotnosti jasno predpisanih mejnih vrednosti po Varuhovi oceni daje diskrecijski pravici vsakokratnega presojevalca, ki pogoje in potrebne omilitvene ukrepe lahko (ali pa tudi ne) predpiše, pretirano širino – to dalje odpira vrata arbitrarnosti odločanja, česar posledica je lahko neenakopravno in nezadostno varstvo pravice potencialno prizadetih prebivalcev do zdravega življenjskega okolja.

Ker po Varuhovi oceni obstaja več možnih pristopov k zapolnitvi te pravne praznine, je naslovil svoji priporočili na resorno pristojni MNVP in MOPE. MNVP je priporočil, naj ob sprejemanju relevantnih prostorskih aktov[4] potencialni nevarnosti čezmernih vibracij v življenjskem okolju v prihodnje nameni večjo pozornost ter naj v okviru lastnih pristojnosti zagotovi najvišjo možno stopnjo varstva zdravega življenjskega okolja, npr. vendar neizključujoče, z omejitvijo del, ki bi povzročala podzemne vibracije, le na dnevni čas če to ni mogoče, pa s sprejetjem ustreznih omilitvenih ukrepov, ki bi potencialne škodljive vplive tovrstnih emisij na zdravje prizadetih prebivalcev v največji možni meri zmanjšali. MOPE je Varuh priporočil revizijo relevantnih uredb, ki urejajo posege v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, revizijo vsebine poročila o vplivih nameravanega posega na okolje in načinu njegove priprave (Uredba o PVO in Uredba o poročilu PVO) ter še drugih, s to tematiko povezanih predpisov, dalje pa tudi preučitev možnosti njihove novelacije v smislu začrtanja jasnih mejnih vrednosti vibracij kot potencialno škodljivih emisij, vključno s celotnim pravnim okvirjem metodologije njihovega ugotavljanja, opredelitvijo vseh možnih povzročiteljev tovrstnih emisij in opredelitvijo nadzora. Kot alternativo temu je Varuh MOPE priporočil, naj problematiko po lastni oceni naslovi v ločenem pravnem aktu.[5]

MNVP je Varuhovo priporočilo načelno sprejelo vendar ob hkratni ugotovitvi, da je treba problematiko hrupa in vibracij nasloviti primarno z vidika dolžnih dejanj, za katera je pristojno MOPE,[6] skupaj z Ministrstvom za zdravje (MZ) pa sta po stališču MNVP to primarno pristojna organa za določanje mejnih vrednosti dovoljenih emisij v okolje. Sodeč po odzivu, MOPE Varuhovega priporočila ni sprejelo. V zvezi z možnostjo novelacije Uredbe o PVO in Uredbe o poročilu PVO je MOPE sicer izrazilo razumljive pomisleke, vendar stališča tega ministrstva – da zadostno podlago za presojo pravice do zdravega življenjskega okolja lahko predstavljajo tudi splošno uveljavljeni standardi ravnanja v družbi, oblikovani na podlagi sodne prakse in pravne teorije, ter da neobstoj izrecne regulacije emisijskih standardov ni ovira za določitev ustreznih omejitvenih ukrepov – Varuha za zdaj niso prepričala. Ocenjuje namreč, da je konkretnejši materialnopravni predpis mejnih vrednosti vibracij, če seveda najprej obstaja strokovni konsenz o njihovi škodljivosti, nujen (kot je to v urejeno pri mejnih vrednostih hrupa v okolju), predvsem, vendar neizključujoče z drugimi vidiki, zaradi zagotovitve enakopravnega pravnega varstva pravice do zdravega življenjskega okolja. Varuh se je tako z namenom celostne obravnave nedavno s poizvedbami obrnil na MZ ter Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). Usoda te problematike, ki jo Varuh zdaj obravnava kot širše vprašanje, pomembno za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost državljanov in drugih oseb v Republiki Sloveniji, je tako še negotova.

Varuh se zaveda, da stopnjo pojavnosti motečih vibracij (bodisi zaradi izvajanja rudarskih, gradbenih del ali pa izvajanja drugih dejavnosti) ni mogoče enačiti z množičnostjo pojavnosti motečega hrupa v okolju, zato so temu področju pripravljavci predpisov v preteklosti verjetno namenili tudi več pozornosti. Dejstvo pa je, da tovrstne emisije, ki lahko negativno vplivajo na kakovost življenja izpostavljenih prebivalcev, v okolju vsekakor obstajajo, zato je nujen sistemski in celovit pristop države k reševanju tega vprašanja. 17.1-7/2022

[1] Predvsem jo velja najti v smiselnih določbah zakona o rudarstvu (ZRud-1) ter akcesornem Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in o tehničnih ukrepih za dela pri razstreljevanju, kadar gre za raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin, izvajanje drugih rudarskih del in izvajanje razstreljevalnih del v drugih dejavnostih (Pravilnik).

[2] Npr. obratovanje večtonskih stiskalnic, ki lahko imajo škodljive učinke na bližnje zgradbe kot tudi na počutje in zdravje okoliških prebivalcev. V tem smislu velja npr. izpostaviti primer Delavske ulice v Mestni občini Celje.

[3] Točka 4.3. iz 3. člena veljavnega Zakona o varstvu okolja (ZVO-2) emisije opredeljuje kot neposredno ali posredno izpuščanje ali oddajanje snovi v tekočem, plinastem ali trdnem stanju ali energije (hrup, vibracije, sevanje, toplota in svetloba) ali organizmov ali mikroorganizmov iz posameznega vira ali razpršenih virov v okolje. Točka 4.4. pa nadalje definira temeljni pojem mejnih vrednosti emisij kot predpisane vrednosti emisij, ki so določene kot masa, izražena s posebnimi parametri, koncentracija ali raven emisije ipd., ter v enem ali več časovnih obdobjih ne sme biti presežena.

[4] Med preiskavo se je namreč izkazalo, da se lahko, sodeč po pojasnilih MNVP, pri umeščanju prostorskih ureditev v prostor predpišejo podrobnejše omejitve v zvezi z miniranjem in razstreljevanjem. Vendar tozadevno relevantna Uredba o državnem lokacijskem načrtu za drugi tir železniške proge na odseku Divača–Koper (Uredba) časovno ne opredeljuje omejitev miniranja oziroma razstreljevanja pri gradnji predorov. Območje predora T2 dalje tudi ni pripoznano kot območje, na katerem bi bilo miniranje po relevantnem Poročilu o vplivih na okolje prepovedano.

[5] Denimo po analogiji, izpeljani iz določitve mejnih vrednosti kazalcev hrupa v okolju.

[6] V zvezi z obveznostjo izvedbe celovite presoje vplivov na okolje pred sprejetjem prostorskega akta ter izdelave poročila o vplivih na okolje oziroma izvedbe presoje vplivov na okolje v postopkih izdaje gradbenih dovoljenj in okoljevarstvenih soglasij po sprejemu prostorskega akta.