Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) meni, da pristop Občine Medvode (občina) pri reševanju problematike prometne varnosti na cestnem odseku, ki vodi skozi naselje Seničica, ni bil skladen z načelom dobrega upravljanja. Občina je namreč potrebovala skoraj osem let, da je problem za zdaj vsaj delno naslovila. Varuh je občini priporočil, naj izvede vse potrebne aktivnosti za zagotovitev varnosti na cestnem odseku. Ker pa se je kot dolgoročna rešitev glede na dejansko stanje izkazala le izgradnja pločnika, je Varuh občini priporočil, naj prevzame vodilno in proaktivno vlogo ter da v primeru neuspelih pogajanj z lastniki nepremičnin razmisli tudi o sprejemu sklepa o ugotovitvi javne koristi ter pričetkom predvidenih postopkov po smiselnih določilih Zakona o urejanju prostora (ZUrep-3). Občina je Varuhovo mnenje in priporočilo sprejela, vendar šele delno realizirala. Za zdaj ji je namreč uspelo postaviti le eno hitrostno oviro, ob tem pa je napovedala, da bo v roku dveh mesecev postavila stacionarni radar. Vprašanje izgradnje pločnika pa je še vedno odvisno od nadaljnjega sodelovanja relevantnih lastnikov nepremičnin, potrebnih za njegovo izgradnjo, in aktivnosti občine v primeru pričetka razlastitvenih postopkov, če bodo ti potrebni.

***

Na Varuha so se obrnili krajani vasi Seničica v zvezi z nevarnim cestnim odsekom občinske ceste, ki poteka skozi vas. Cesta je po navedbah pobudnikov prometna in nevarna, pri čemer občina za njihove dolgoletne prošnje naj ne bi imela posluha. Ob cesti naj bi sicer živelo tudi več otrok in starejših, po odseku poteka tudi šolska pot. Odseku se prebivalci po lastnih navedbah izogibajo zaradi stalnih prekoračitev največje dovoljene hitrosti 40 km/h. Pobudniki so pred leti sicer dosegli postavitev merilnika hitrosti, pri čemer so bili rezultati meritev skrb vzbujajoči. Občini je bilo po navedbah pobudnikov stanje znano že vrsto let, vendar po njihovem mnenju ni v ničemer ukrepala, da se na spornem odseku zagotovi ustrezna prometna varnost. Varuha so seznanili z obširno dokumentacijo.

Varuh se je za dodatna pojasnila obrnil tako na občino kot tudi na Javno agencijo Republike Slovenje za varnost prometa (AVP). Slednja je namreč občino že leta 2020 pozvala k ukrepanju. Ves čas postopka je Varuh tudi spremljal relativno aktivno korespondenco med krajani in občino. 

Prejeti odzivi AVP in občine so očitke krajanov v pretežni meri potrdili. Občina je namreč priznala, da ji je problematika znana že vse od leta 2017. V vmesnem obdobju naj bi bilo sicer izvedenih več sestankov s krajani. Občina je npr. tudi po prvem pozivu AVP v letu 2020 najela licenciranega presojevalca varnosti cest, pri čemer je bil projekt izdelan šele decembra 2022. Po opravljenem sestanku s krajani je bilo v začetku leta 2023 dogovorjeno, da naj delovna skupina, ustanovljena pri krajevni skupnosti, poskuša dobiti soglasja lastnikov prizadetih zemljišč, kar ni bilo uspešno. Posledično je bil podan predlog za izgradnjo dveh hitrostnih ovir, za kar je občina naročila presojo. Sodeč po rezultatu presoje naj bi bila zaradi konfiguracije vozišča možna postavitev le ene ovire izven neposredne bližine stanovanjskih objektov. Naknadno naj bi bil nato konec leta 2023 podan predlog za postavitev stacionarnega radarja, nakup pa zaradi visokega stroška ni bil izveden. Tozadevno so aktivnosti vendarle stekle v preteklem letu, pri čemer pa radar po Varuhu nazadnje znanih informacijah še vedno ni postavljen, prav tako ni bilo bistvenega napredka pri izgradnji pločnika. 

Varuh je po preučitvi vse prejete dokumentacije ocenil, da občina k reševanju problematike nevarnosti spornega cestnega odseka ni pristopila na učinkovit način. Problematika ji je namreč znana že osem let, pri čemer do nedavno do dejanskih premikov na terenu še ni prišlo. Pronicljiv izkaz njene neodločnosti je bilo npr. mogoče najti v njenem odzivu iz leta 2021 na jasen poziv AVP k ukrepanju z decembra 2020. Občina je namreč na zelo svojstven način tolmačila ugotovitve AVP, s katerimi je ta povsem nedvoumno opozorila na nevarnost predmetnega odseka ceste in sporočila pričakovanje, da se problematika naslovi. V nasprotju z razumnimi pričakovanji je občina mestoma celo relativizirala dejstvo, ali sploh gre za nevaren odsek ceste. Sicer je apriorno zavrnila morebitni vtis, da ne bi želela ukrepati, v nadaljevanju pa je skušala težišče odgovornosti v prvi vrsti prenesti na udeležence v prometu, kar velja razumeti kot poskus defleksije od lastnih odgovornosti. 

Varuh pa predvsem podanih razlogov občine, ki naj bi botrovali njeni dosedanji nezmožnosti, da zgradi pločnik, ni mogel sprejeti. Vsekakor se pristop, da skušajo najprej prizadeti krajani sami zbrati soglasja lastnikov nepremičnin, na katerih je predvidena gradnja, na prvi pogled kaže kot priročen. Vendar se v primeru neuspelega poskusa od občine kot upravljavca lokalne ceste pričakuje, da sama prevzame vodilno vlogo in da v primeru nedvoumno ugotovljenega javnega interesa za izgradnjo pločnika svoje aktivnosti tudi postopno, a v razumnem času, intenzivira. Ker tega ni storila, njenega pristopa ni bilo mogoče okvalificirati kot skladnega z načelom dobrega upravljanja, s čimer se je pod vprašaj postavila tudi pravica krajanov Seničice do varnosti navkljub prvenstveni dolžnosti občine, da zanjo v okviru lastnih pristojnosti tudi poskrbi. 

Varuh je tako na podlagi 7. člena Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) na občino naslovil svoje mnenje in priporočilo, ki ju je ta sicer sprejela, vendar šele delno realizirala. Občina je namreč uspela v vmesnem času postaviti zgolj eno hitrostno oviro, postavitev radarja pa je napovedala v roku dveh mesecev. Glede izgradnje pločnika naj bi naletela na slabšo odzivnost (so)lastnikov relevantnih nepremičnin, potrebnih za izgradnjo, je pa napovedala, da bo ob neuspešnem nadaljnjem prizadevanju v tej smeri sledila Varuhovemu priporočilu tudi v delu sprejema sklepa o ugotovitvi javne koristi ter sprožitvi postopkov po ZUrep-3.

Varuh za zdaj svoje posredovanje šteje za uspešno, pobudo pa je štel za utemeljeno. Sklepno poudarja, kar je sporočil tudi občini, da mora biti zatrjevan prioritetni pristop občine pri vzpostavljanju ustrezne prometne varnosti viden v realizaciji rešitev v razumnem času. Usmerjanje lastnega ravnanja glede na večinsko mnenje sicer samo po sebi ni sporno, vendar je v konfliktu pravic do soodločanja o lokalnih zadevah ter pravice do varnosti, še posebej v primeru, ko je objektivno že vrsto let izkazano nevarno stanje, povsem evidentno in zdravorazumsko, kateremu vidiku je treba v tehtanju obeh aspektov dati prednost, tj. varnost krajanov. To vsekakor ne pomeni pričakovanja, da lahko posamezna lokalna skupnost demokratične mehanizme izražanja mnenja o predvidenih rešitvah povsem spregleda, temveč se od nje pričakuje, da v sodelovanju s prebivalci, predvsem pa v razumnem času, zagotovi ustrezne rešitve, ki bodo zagotovile zadovoljivo stopnjo varnosti vseh udeležencev v prometu in hkrati ne bodo prekomerno posegle v pravice drugih prebivalcev, ki se s predvidenimi rešitvami morebiti ne strinjajo. Naloga občine je, da najde konsenz med vsemi deležniki, zato mora pretežni del naporov vložiti v smeri njegove dosege z namenom preprečitve dolgotrajnih postopkov razlastitve z negotovim izidom. Slednji bi namreč lahko, ne glede na utemeljenost, samo postavitev pločnika odmaknili v nedoločno prihodnost. 18.4-4/2023, 18.4-13/2024