Varuh je prejel pretresljivo pismo pobudnice, ki se je znašla v brezizhodnem položaju. Odraščala je v družini z nasilnim očetom, ki je umrl, ko je bila stara 13 let. Tri leta za tem je umrla še njena mama, od takrat je živela pri rejnikih. Pri 17 letih se je poročila in začela delati v tovarni TAM. Z možem sta se kmalu ločila, ker naj bi bil nasilen do nje. V zakonu se jima je rodil en otrok. Kmalu zatem se je poročila drugič. Pobudnica je prekinila delovno razmerje v tovarni TAM, ko sta se z možem odločila, da se bosta začela ukvarjati s kmetijstvom (vinogradništvo). Za običajno delo na kmetiji in v vinogradu sta morala najeti posojilo. Pridelka nista pobrala, saj jima ga je prvo leto v celoti uničila toča, drugo leto pa močno deževje. Ko nista več zmogla odplačevati posojila, je med njima začelo prihajati do nesoglasij. Mož in tašča sta krivdo prelagala na pobudnico, ki se je zaradi psihičnega pritiska zlomila. Trikrat je poskusila storiti samomor. Na Varuha se je obrnila s prošnjo za pomoč.
Pobudnica v svojem pismu ni navedla, kam se je že obrnila, in njeno pismo je bilo eno tistih, na katera Varuh zelo težko odgovarja. Svetovali smo ji, naj se obrne na center za socialno delo in zaprosi za denarno socialno pomoč, če ji ta ne bi bila odobrena, pa za izredno denarno socialno pomoč. Nekaj časa po tem, ko ji je Varuh poslal končni odgovor, se je pobudnica po telefonu obrnila na nas in pojasnila, da je pobegnila od partnerja, s katerim je živela sedem mesecev, ker je ta bil do nje nasilen. Svetovali smo ji, naj se obrne na katero izmed nevladnih organizacij za pomoč žrtvam nasilja, ki bi ji lahko pomagali pri nastanitvi v varni hiši. Ob tem je pobudnica izrazila željo, da bi se preselila v Ljubljano, saj bi tukaj morda hitreje našla službo. Ko nas je čez nekaj časa znova poklicala, je že bila nastanjena v varni hiši in naslednji dan jo je čakal razgovor za službo. Poudarila je, da je bila v varni hiši prvič deležna prijaznega odnosa in pomoči. S pomočjo tamkajšnje socialne delavke je začela reševati težave s posojilom, prekinila je odnose z nasilnim partnerjem in šele po nekajmesečnem bivanju v varni hiši si je toliko opomogla, da ni več razmišljala o samomoru in je začela spet ceniti življenje.
Pobudnica meni, da je Varuh tisti, ki ji je rešil življenje, s tem, ko smo jo poslušali, jo spodbujali in ji svetovali, kam naj se obrne. Pri obravnavi pobude so nas zmotile pobudničine besede: »Kamor koli se obrnem, vedno naletim na gluha ušesa.« Ni nas zanimalo, katero institucijo je pobudnica imela v mislih, ko je to izrekla, dejstvo je, da niso opravile svoje vloge oziroma so jo opravile pomanjkljivo.
Obravnava zadeve je ponovno pokazala, da ni dovolj le pojasnilo, kje lahko posamezniki dobijo vlogo za uveljavitev denarne socialne pomoči, niti njena odobritev, saj so težave, s katerimi se srečujejo, pogosto globlje in trajajo dlje časa. Finančne stiske pa jih še dodatno poglobijo. Varuh je pobudničino pobudo štel za utemeljeno, čeprav ni neposredno izpostavila organa, ki bi ji storil kakršno koli nepravilnost, niti ne kršitve. Revščina, ki je pogosto povezana z nasiljem, je težava, s katero se srečujejo posamezniki in pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic. Čeprav kršitev ne izhaja neposredno iz ravnanja posameznega organa, kaže na družbo, ki je pozabila na posameznika.
3.0-32/2009
