Na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) se je pobudnik obrnil zaradi dolgotrajnosti izvršilne zadeve (opr. št. In 2003/0012 – pristop k spisu In 99/00085) na okrajnem sodišču v Domžalah. To je 4. 10. 2002 zavrnilo ugovor tretjih in to odločitev je potrdilo tudi višje sodišče v Ljubljani. Zoper navedeni odločitvi pa so tretji v letu 2004 vložili ustavno pritožbo. Ker se postopek izvršbe ni nadaljeval, je pobudnik Varuha zaprosil za posredovanje.

V zadevi smo na sodišču opravili poizvedbo o poteku izpostavljenega izvršilnega postopka. Okrajno sodišče v Domžalah je pojasnilo, da je bila izvršba v izvršilnem postopku In 99/00085 s sklepom Ustavnega sodišča RS (št. Up-438/04-10) z dne 25. 1. 2005 odložena do končne odločitve Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi, ki so jo vložili kupci stanovanj zoper sklep okrajnega sodišča v Domžalah, s katerim je bil zavrnjen ugovor tretjih in sklep višjega sodišča v Ljubljani, ki je navedeno odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Ustavno sodišče je oba, z ustavno pritožbo izpodbijana sklepa z odločbo z dne 6. 7. 2006 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje okrajnemu sodišču v Domžalah.

Potek izvršilnega postopka po tem, ko je bila izdana odločba Ustavnega sodišča (6. 7. 2006) je pokazal, da je pobuda Varuhu utemeljena, saj okrajno sodišče v Domžalah v izpostavljeni izvršilni zadevi ni postopalo skladno z enim od temeljnih načel izvršilnega postopka, to je v skladu z načelom hitrosti postopka, kot ga določa Zakon o izvršbi in zavarovanju.

Okrajno sodišče v Domžalah je kot razlog za dolgotrajnost izvršilnega postopka navedlo težave pri vročanju sodnih pisanj večjemu številu vložnikov ugovora tretjih (51 kupcev stanovanj) in obsežnost sodnih spisov (samo vodilni spis In 99/00085 ima več kot 200 strani in več kot 100 prilog). Vročanje večjemu številu strank lahko povzroči določen zastoj v postopku. Tudi izpostavljeni izvršilni postopek je bil v primerjavi z drugimi tozadevnimi postopki specifičen, saj je bila predmet prodaje nepremičnina, katere posamezne dele – stanovanja – so kupili kupci, ki pa se kot lastniki niso mogli vknjižiti v zemljiško knjigo. Vendar pa takšen zastoj v obravnavanju zadeve ne more biti opravičljiv. Od odločitve Ustavnega sodišča do poziva upnikom, da podajo odgovor na ugovor tretjih (18. 11. 2008), sta namreč pretekli dve leti in (več kot) štiri mesece. Zato je takšno reševanje zadeve po Varuhovem mnenju pomenilo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. 6.4-87/2009