Opozorjeni smo bili na sporno ravnanje posameznih učiteljev športne vzgoje in trenerjev otrok v športnih klubih oziroma zvezah. Gre za zahtevne dodatne fizične naloge, ki jih morajo opraviti otroci kot kazen, če so na trening zamudili, če niso bili dovolj pridni in prizadevni, če jim nečesa ni uspelo narediti v skladu s pričakovanjem trenerja in podobno. Posamezni konkretni primeri takega discipliniranja dejansko pomenijo fizično kaznovanje, ki je za otroke zelo neprijetno in ponižujoče, saj so hkrati tarča posmeha svojih vrstnikov. Varuh človekovih pravic RS (Varuh) meni, da gre za primere nedopustnega ravnanja z mladimi, saj so nekatere opisane metode dela športnih učiteljev in trenerjev neprimerne ter vprašljive tako z etičnega in moralnega stališča kot z vidika dostojanstva otrok.

Prav je, da staršem ni vseeno, kako se športni učitelji ukvarjajo z mladimi. Otroke jim namreč zaupajo prostovoljno, zato upravičeno pričakujejo primeren odnos do njih – najmanj tak, kot ga zahtevamo odrasli zase. Učitelje športne vzgoje in trenerje Varuh zato opozarja, da so tudi oni zavezani k poslanstvu učiteljskega poklica, ki od učitelja zahteva primerno komunikacijo z mladimi in s starši ter občutljivost, strpnost, potrpežljivost, pravičnost, sposobnost prilagajanja, obzirnost in še več drugih pozitivnih lastnosti. Zato poziva vse, ki delajo z mladimi, naj spoštujejo dostojanstvo otrok ter da merila ocenjevanja izdelajo tako, da bodo čim bolj pravična in da otroci slabega rezultata ne bodo občutili kot krivico in kazen za nekaj, česar še nimajo ali še ne znajo dovolj dobro. Posebej pozorni pa morajo biti zlasti starši in se v vsakem primeru nemudoma odzvati: zahtevati pogovor s trenerjem ali vodstvom društva ali pa obvestiti pristojni inšpektorat za šolstvo in šport. 11.0-48/2009