Varuh človekovih pravic (v nadaljevanju: Varuh) je prejel več pobud, v katerih so posamezniki opozarjali na problematiko zaposlitvene rehabilitacije, predvsem v povezavi s pravico do denarnih prejemkov. V skladu s 17. členom Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI), ima invalid, ki mu je priznana pravica do zaposlitvene rehabilitacije, pravico do denarnega prejemka za čas trajanja zaposlitvene rehabilitacije v višini 40 % minimalne plače mesečno, če se storitve zaposlitvene rehabilitacije izvajajo v obsegu najmanj 100 ur in če invalid ni prejemnik denarnega nadomestila ali denarne pomoči po predpisih iz naslova pravic brezposelnih oseb ali denarnega nadomestila po predpisih iz naslova invalidskega zavarovanja. Iz pobud je izhajalo, da invalidi večinoma opravijo več kot 100 ur in za dodatne ure niso nagrajeni. Kakršnikoli izostanki, tudi upravičeni (npr. bolezen, operacija…), se ne vštevajo v fond ur, torej vključitev v rehabilitacijo ne pomeni rednega dohodka. Še huje je invalidom, ki zmorejo na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) ali v morebitnih drugih utemeljenih primerih, delati le še v skrajšanem delovnem času (npr. štiri ure). Kljub temu je pogoj enak za vse, 100 ur dela na mesec, kar je ob polovičnem delovnem času skorajda nemogoče.
Pobudniki so menili, da so v primerjavi z "zdravimi" iskalci zaposlitve, ki so sicer prejemniki denarne socialne pomoči, v bistveno slabšem položaju. Prvi imajo sicer obveznost iskanja zaposlitve, ki jim ne vzame veliko časa, prejmejo pa ob tem denarno socialno pomoč, ki je le malo nižja od denarnega prejemka, ki ga prejme invalid v zaposlitveni rehabilitaciji. Ta pa dela v povprečju šest do osem ur dnevno, pri tem pa je njegovo zdravstveno stanje daleč od "zdravega«.
V zvezi z obravavo problematike smo pisali Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: MDDSZ). Izrazili smo zavedanje, da denarni prejemek, ki ga prejme oseba, vključena v proces zaposlitvene rehabilitacije, ni plačilo za opravljeno delo. Prav tako je jasno, da je zaposlitvena rehabilitacija mnogo več kot običajno delo in da vključuje mnoge raznovrstne storitve, naštete v 15. členu ZZRZI. Zavzeli pa smo stališče, da ni pravično, da je meja za pravico do denarnega prejemka obseg 100 ur mesečno, saj je to ob skrajšanem delovnem času skorajda nemogoče doseči, za opravljeno delo nad 100 pa ni dodatne nagrade in s tem motivacije. Menimo, da bi denarni prejemek invalidu, ki mu je priznana pravica do zaposlitvene rehabilitacije, moral pripadati proporcionalno glede na število opravljenih ur.
MDDSZ je pojasnilo, da obstaja večje število storitev zaposlitvene rehabilitacije štirinajst in le ena od njih, to je usposabljanje na konkretnem delovnem mestu oziroma v izbranem poklicu, traja vsaj 100 ur mesečno. Vse ostale storitve se izvajajo v bistveno manjšem obsegu. Usposabljanje na konkretnem delovnem mestu je tudi edina storitev, kjer rehabilitant sodeluje v delovnem procesu pod vodstvom mentorja, ki je prav tako plačan s strani države, tako kot ostale storitve zaposlitvene rehabilitacije. V času trajanja storitve usposabljanja se hkrati izvajajo tudi druge, spremljevalne storitve. Zaradi navedenega je MDDSZ ocenilo, da je meja 100 ur postavljena pravilno in strokovno utemeljeno. Dodali pa so, da ob naslednji spremembi zakona razmišljajo o tem, da bi mejo spustili pod 100 ur in sicer zaradi delovnih invalidov, ki imajo z odločbo ZPIZ določeno, da zaradi invalidnosti ne morejo delati več kot štiri ure dnevno.
O dodatni nagradi za količino ur, ki je večja od 100 ur mesečno, MDDSZ ne razmišlja. Storitve zaposlitvene rehabilitacije, ki jih za brezposelne invalide financira proračun RS, so namenjene usposobitvi invalida za samostojno delo, da se bo lahko zaposlil in sam poskrbel za lastno socialno varnost. Pri tem izvajalci zaposlitvene rehabilitacije skrbijo za to, da je obseg te storitve primeren glede na invalidovo delazmožnost. Invalida lahko pošljejo na usposabljanje k več delodajalcem na različna dela, da skupaj ugotovijo, katero delo je za invalida najbolj primerno in bi ga invalid tudi z veseljem uspešno opravljal. Za ostale storitve zaposlitvene rehabilitacije, ki se jih invalid udeleži, MDDSZ ne razmišlja o tem, da bi bile plačane. Gre za prostovoljno odločitev invalida, ki mora na ZRSZ podati vlogo, če želi pridobiti pravico do storitev zaposlitvene rehabilitacije. Ob izvajanju storitev s strani izvajalca storitev je potrebno polno sodelovanje vključenega invalida, sicer bi bil proces neuspešen.
Pojasnila MDDSZ nas niso prepričala. Zato smo jim seznanili, da Varuh vztraja pri svojem stališču, da ni pravično, da je meja za pridobitev pravice do denarnega prejemka, ki ga prejme oseba, vključena v proces zaposlitvene rehabilitacije, opravljen obseg 100 ur mesečno, za količino opravljenega dela nad 100 ur, pa ni dodatne nagrade in s tem tudi motivacije ne. Varuh vztraja, da bi denarni prejemek moral invalidu pripadati proporcionalno glede na število opravljenih ur, torej tudi, če je opravljenih ur več ali manj kot 100. Pozdravili smo sicer razmišljanje MDDSZ, da bi pri naslednji spremembi zakona mejo spustili pod 100 ur, vendar pa po Varuhovi oceni zgolj to ni dovolj. Ponovno smo poudarili, da, čeprav je vključitev v storitev zaposlitvene rehabilitacije prostovoljna ter je namenjena izboljšanju zaposlitvenih zmožnosti in ni pridobitne narave, gre za posebej občutljivo in ranljivo kategorijo ljudi, ki si prav tako zasluži ter utemeljeno pričakuje pravično plačilo za svoje delo ter še bolj pazljivo skrb za svoje pravice s strani države, kar vsekakor terja aktivnejšo vlogo pristojnega ministrstva pri tem. Pobude smo tako šteli za utemeljene. Menimo namreč, da opisane okoliščine niso skladne z načelom pravičnosti.
Nadalje pa Varuh predlaga MDDSZ, da prouči možnosti, da bi se osebam, ki se v okviru zaposlitvene rehabilitacije usposabljajo na konkretnem delovnem mestu oziroma v izbranem poklicu, povrnilo tudi (vsaj) stroške za malico. 4.0-13/2015, 4.0-11/2015
