Namestnik varuhinje in vodja Državnega preventivnega mehanizma (DPM) Ivan Šelih in svetovalca Varuha mag. Jure Markič in Robert Gačnik, spec., so se od 25. do 26. 5. 2017 v prestolnici Srbije Beogradu udeležili srečanja mreže Državnih preventivnih mehanizmov (DPM) jugovzhodne Evrope, kjer so obravnavali problematiko oseb z motnjami v duševnem zdravju v pridržanju (detenciji). Gre za eno izmed posebej ranljivih skupin, ki je lahko pridržana v različnih zaprtih ustanovah, kot so policijske postaje, zapori, socialnovarstvene ustanove, psihiatrične bolnišnice in ostalo.

Srečanja so se udeležili vsi člani mreže ter nekateri drugi predstavniki državnih preventivnih mehanizmov (DPM) oziroma inštitucij za varovanje človekovih pravic in mednarodnih organizacij.

Namestnik Šelih je kot predsedujoči pravne sekcije mreže v pozdravnem nagovoru poudaril, da so osebe z motnjami v duševnem zdravju porinjene na rob družbenega dogajanja ter zaradi svojega položaja še posebej ranljive in nemočne. Zaradi težav, s katerimi se soočajo namreč težko zmorejo same poskrbeti za svoje interese, napisati vlogo ali pritožbo. Kot take so še posebej izpostavljene različnim rizikom in diskriminaciji ter morebitnim zlorabam v času pridržanja. Prav zato je obveza vseh DPM, da poskrbijo, da se jim zagotovi ustrezna in dostojna obravnava.

Glavni cilj mreže je vzpostavljanje intenzivnega medsebojnega sodelovanja in izmenjave izkušenj, ustvarjanje sinergije med člani mreže, nudenje medsebojne pomoči in ustvarjanje pogojev za učinkovito izvajanje mandata DPM. Zato je bilo to srečanje odlična priložnost za izmenjavo izkušenj glede obravnave oseb z duševnimi motnjami v pridržanju v naši vsakdanji praksi.

Obravnavo oseb s težavami v duševnem zdravju sicer določajo standardi, vključno s Konvencijo o pravicah invalidov. Osnovno sporočilo vseh standardov pa je osebam z ovirami zagotoviti enako oziroma ustrezno in dostojno obravnavo, ustrezno in dostojno namestitev in dostop do zdravniške in druge pomoči. Če sledimo mednarodnim standardom na tem področju, morajo biti vse osebe z resnimi duševnimi težavami nameščene ustrezne ustanove in prostore. Za njih morajo biti pripravljene posebne aktivnosti in usposabljanje. Da se tem osebam zagotovi ustrezno obravnavo, morajo biti tudi prepoznane kot take. Zato je pomemben njihov natančni pregled, sicer so lahko v pridržanju izpostavljene dodatni viktimizaciji in zlorabam. Ob tem ne smemo prezreti tudi potrebe po izobraževanju osebja ustanov za prepoznavanje teh oseb, ugotavljanje njihovih potreb in dodatno skrb in nego, poznavanje de-eskelacijskih tehnik in podobno.

Srečanje se je po uvodnem delu nadaljevalo v delavnicah, kjer je potekala živahna izmenjava stališč in praks. Udeleženci dogodka so na primer ugotavljali, da bi bilo treba za policiste uvesti dodatno usposabljanje za delo s takšnimi osebami, težiti k specializaciji oziroma certificiranju programov usposabljanja in evalvaciji. Skupno stališče udeležencev je tudi bilo, da mora policija ob ugotovitvi, da so pri posamezni osebi podani znaki duševne bolezni oziroma duševne motnje, o tem nemudoma obvestiti pristojne zdravstveno osebje, kateremu lahko nato nudi zgolj asistenco v primeru nevarnega ravnanja osebe.

Glede oseb s težavami v duševnem zdravju v zaporih pa so udeleženci ugotavljali, da tovrstne osebe ne sodijo v običajne oddelke zaporov, temveč morajo biti deležne dodatne oskrbe v okviru tako imenovanih zaporskih bolnišnic ali drugih zdravstvenih ustanov. Ob tem je bilo tudi ugotovljeno, da obravnava tako imenovanih forenzičnih pacientov v posameznih državah ni enotno urejena, v nekaterih se izvaja v okviru zaporske bolnišnice, drugje pa v okviru posebnega oddelka splošne bolnišnice (takšen primer je tudi Slovenija). Tudi za obravnavo te skupine velja, da je treba zaporsko osebje ustrezno usposobiti za delo s takšnimi osebami, težiti k specializaciji oziroma certificiranju programov usposabljanja in evalvaciji.  

V zvezi nameščanja oseb s težavami v duševnem zdravju v psihiatrične bolnišnice oziroma socialno varstvene ustanove je bila zanimiva izmenjava mnenj in predstavitev ureditve sprejema v zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice v posamezni državi. Tako se je odprlo nekaj zanimivih vprašanj povezanih s podajo soglasja za namestitev in morebitnim soglasjem zakonitega zastopnika. Glede tega vprašanja je bila podrobno predstavljena ureditev v Sloveniji, predvsem tudi v povezavi z odločitvijo ustavnega sodišča o delni razveljavitvi Zakona o duševnem zdravju prav v tem delu. Skupna ugotovitev udeležencev dogodka pa je vsekakor bila, da mora o namestitvi osebe, ki ne da soglasja za zadržanje na zaprtem oddelku (v Sloveniji zakon govori o oddelku pod posebnim nadzorom) psihiatrične bolnišnice oziroma socialnovarstvnega zavoda v najkrajšem času odločiti pristojno sodišče. Udeleženci so obravnavali tudi teme povezane z razliko med soglasjem za zadržanje in soglasjem za medicinski poseg, pa tudi glede uporabe posebnih varovalnih ukrepov.