Varuhu človekovih pravic RS se je obrnila pobudnica, ki jo je Okrajno sodišče v Piranu obsodilo na plačilo odškodnine zaradi škodnega dogodka z dne 16. 9. 1995, v katerem je iz njenega balkona padel večji senčnik na sosedo in jo poškodoval.

Zaradi ugotovitve (obsega) škode so bila v sodnem postopku izdelana izvedeniška mnenja, na katera je sodišče oprlo svojo odločitev. Ta so temeljila na zdravstveni dokumentaciji, za katero pa je pobudnica ves čas zatrjevala, da ne izkazuje resničnega stanja. Soseda je namreč po njenih navedbah teden dni po padcu senčnika sama padla v svojem stanovanju in se pri tem poškodovala in šele za tem odšla v bolnišnico, kjer je navedla, da so poškodbe nastale zaradi padca senčnika.

To je neuspešno uveljavlja v sodnem postopku in podala tudi številne ovadbe, s katerimi ni uspela (večina njih je bila zavrženih). Za eno izmed njih je bilo kasneje v strokovnem nadzorstvenem pregledu ugotovljeno, da je bila odločitev za njeno zavrženje prenagljena.  

Na napake v zdravstveni dokumentaciji je opozarjala tudi Ministrstvo za zdravje. Šele v letu 2005 je bil v Splošni bolnišnici Izola opravljen upravni nadzor. Člani komisije za upravni nadzor so med drugimi nepravilnostmi ugotovili, da je bilo eno izmed izvedeniških mnenj izdelano na podlagi ponarejene in prirejene medicinske dokumentacije. Pregledana medicinska dokumentacija je namreč nesporno izkazovala časovni razmik med dogodkom domnevne poškodbe sosede in datumom njenega prvega prihoda v Splošno bolnišnico Izola. Pregled obravnavane medicinske dokumentacije in primerjanje le te z vzporedno medicinsko dokumentacijo naključno izbranih bolnikov iz istega časovnega obdobja je tako izkazoval, da je podan utemeljen sum ponarejanja in prirejanja medicinske dokumentacije sosede. Zaradi tega je bil zapisnik o upravnem nadzoru poslan Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS.

To je ugotovilo, da je v večjem delu že prišlo do zastaranja kazenskega pregona, v delu, ki se nanaša na izvedenca pa ocenilo, da ne obstaja podlaga za ukrepanje. Ugotovilo je sicer, da je državni tožilec ravnal prenagljeno, ko je zavrgel ovadbo pobudnice. Na napako je bil tožilec opozorjen, vendar je zaradi zastaranja ni bilo mogoče več odpraviti. Za ugotovljene nepravilnosti in težave je pobudnica prejela tudi opravičilo generalne državne tožilke. Kasneje je sicer Vrhovno državno tožilstvo RS Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kopru predlagalo, da odločitev o zavrženju ene izmed ovadb ponovno preuči, vendar se tudi v tem primeru tožilec ni odločil za ukrepanje.   

Glede na stanje zadeve (pravnomočno končan sodni postopek, odločitve o zavržbah ovadb, ki jih je pobudnica podala) smo pobudnici lahko pomagali le z nasveti o preostalih pravnih možnostih (npr. obnova pravdnega postopka) in posredovali pri Ministrstvu za zdravje, da se razčistijo vse okoliščine, na katere je pobudnica opozarjala. To je poudarilo, da v njeni zadevi poteka stalna komunikacija s pristojnimi državnimi organi, o čemer priča obsežen spis. Tudi osebno je bila pobudnica večkrat na ministrstvu. Ocenilo pa je, da je v njenem primeru ukrepalo v skladu s svojimi pristojnostmi in izčrpalo pooblastila, ki jih ima ministrstvo po Zakonu o zdravstveni dejavnosti.

Od Ministrstva za pravosodje smo zahtevali tudi informacije o poteku postopka za razrešitev izvedenca, ki ga je sprožila pobudnica. Imenovana strokovna komisija za ugotavljanje pogojev za razrešitev sodnega izvedenca je med drugim jasno ugotovila, da je medicinska dokumentacija v primeru pobudnice prirejena. Ker pa izvedencu ni bila dokazana osebna vpletenost v prirejanje, je bila komisija mnenja, da ne obstajajo pogoji za njegovo razrešitev.

Tudi komisija za preprečevanje korupcije v primeru pobudnice ni ugotovila znakov korupcije. Pobudnica ni uspela tudi z obnovo pravdnega postopka. Po ugotovitvah sodišča sodba ni utemeljena na ponarejenih listinah.

Komisija za upravni nadzor Ministrstva za zdravje, strokovna komisija za ugotavljanje pogojev za razrešitev sodnega izvedenca Ministrstva za pravosodje, ugotovitve policije in tudi Okrožnega državnega tožilstva v Kopru (to je v enem izmed svojih odločitev na primer zapisalo»vse ugotovitve pa sicer potrjujejo domnevo, da dokumenti, ki so bili uporabljeni v fotokopiji v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Piranu niso verodostojni…) jasno kažejo na nepravilnosti pri vodenju zdravstvene dokumentacije za sosedo pobudnice. Kljub temu pa pravočasno niso bili sproženi ustrezni postopki, da bi se ugotovila odgovornost za te nepravilnosti in ukrepanje zoper odgovorne osebe. Očitno so temu botrovale tudi nekatere prenagljene odločitve Okrožnega državnega tožilstva iz Kopra in premalo skrbno (pravočasno) obravnavanje navedb pobudnice, ki je na te nepravilnosti vztrajno opozarjala. Tako lahko le potrdimo njenemu razočaranju ob izgubi zaupanja v pravosodni sistem in nad njegovo nemočjo, da ni bil sposoben sankcionirati storjene nepravilnosti, za katere zatrjuje, da so ji bile v škodo v pravdnem postopku zoper njo. Ugotovljene nepravilnosti v zdravstveni dokumentaciji pa dajejo še posebej slabo luč osebju v zdravstvu in terjajo sprejem ukrepov, da bi se preprečilo, da bi se ponovil primer kot je ta. 6.0-2/2008