Svetovalec pri Varuhu Lan Vošnjak je v torek, 30. 8. 2016, sodeloval na okrogli mizi o predlogu Družinskega zakonika, ki jo je organizirala Zveza prijateljev mladine Slovenije. Udeleženci so predstavili stališča do nekaterih rešitev v predlogu zakonskega besedila.

Svetovalec pri Varuhu je izpostavil nekatere pripombe, ki jih nizamo v nadaljevanju in jih je Varuh človekovih pravic RS (Varuh) posredoval tudi Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Besedilo tretjega odstavka 145. člena implicitno določa, da o otrokovem stalnem bivališču (pod določenimi pogoji) odloča tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Skladno z določbo tretje točke 3. člena Zakona o prijavi prebivališča je stalno bivališče definirano kot »naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva ...«. Varuh meni, da je vprašanje kraja otrokovega bivanja tako pomembno za otrokov razvoj, da bi o tem morala starša odločati soglasno. Meni tudi, da bi bilo smiselno rešitev tretjega odstavka iskati v smeri, da bi tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo lahko samostojno odločal o naslovu prebivališča znotraj kraja otrokovega stalnega bivanja.

Pri ukrepih za varstvo koristi otroka je večinoma predvideno, da jih je mogoče podaljšati, ni pa predvideno kolikokrat. Varuh domneva, da takšna ureditev ni naključna, temveč je mišljeno, da se vsi ukrepi lahko podaljšujejo neomejeno dolgo (oziroma do pridobitve otrokove poslovne sposobnosti). Edino ukrep po 162. členu časovno omejen na eno leto brez možnosti podaljšanja, čeprav gre za enega milejših ukrepov za zaščito otroka, ki jih zakonik ureja.

V prvem odstavku 166. člena bi bilo smiselno dopustiti možnost, da sodišče določi tudi stike pod nadzorom tretje osebe, če bi bilo to v konkretnem primeru v največjo otrokovo korist. Pri svojem delu se je Varuh namreč seznanil z zelo številnimi primeri, kjer so centri za socialno delo dejansko nastopali kot element oviranja in preprečevanja stikov, zaradi svojih kadrovskih in prostorskih zmožnosti. Stiki se na centrih za socialno delo praviloma tudi ne morejo izvajati v popoldanskih urah, ko starši večinoma niso obremenjeni z delovnimi obveznostmi. Takšna ureditev po mnenju Varuh postavlja interese in koristi zaposlenih na centrih za socialno delo pred interese in koristi otroka. Zakon tudi predvideva, da določitev stikov pod nadzorom, ne glede na otrokovo korist, ne bo možna, če s takšnimi stiki ne bo soglašal center za socialno delo, kar mu daje veliko moč, ki presega sodno oblast.

Varuh predlaga, da se zakon dopolni z novim poglavjem o zagovorništvu otrok, s čimer bi odpadla potreba po posebnem zakonu. Sicer pa naj se 183. člen spremeni, saj ne izraža dejanske vsebine zagovorništva, kot je že vzpostavljeno in preoblikuje v naslednje besedilo: (1. odstavek) Otrok ima pravico do zagovornika, ki mu v vseh postopkih in dejavnostih, v katerih je udeležen (kot nosilec pravic in obveznosti), pomaga izraziti svoje mnenje in spremljati, kako se to mnenje upošteva. (2. odstavek) Zagovorništvo otroka uredi zakon.

Zakonska rešitev 184. člena, ki namesto dosedanje zahteve, da se polnoletni otrok »redno šola«, da obstaja dolžnost staršev do preživljanja, določa, da dolžnost preživljanja obstaja, če ima otrok status študenta. Navedeno po mnenju Varuha pomeni, da se ukinja dosedanja vsebinsko kvalitetna ureditev, ki jo je v veliki meri sooblikovala sodna praksa in se nadomešča s sistemom, ki spodbuja fiktivno vpisovanje, brez namena in brez dejanskega opravljanja študija, hkrati pa niso sprejeti ukrepi, ki bi takšno fiktivno vpisovanje onemogočali. Varuh meni, da takšna zakonska ureditev na starše vali odgovornost tudi za preživljanje tistih otrok, ki se dejansko sploh ne šolajo.

Zakonski določbi 201. in 204. člena bi lahko omogočali, da eden od staršev z neodzivanjem in neudeležbo na predhodnem svetovanju pri centru za socialno delo onemogoči sodno reševanje spora. Vsak od staršev lahko tako enostransko sili drugega od staršev v (vsaj formalni) obstanek v zakonski skupnosti, hkrati pa bo eden od staršev lahko enostransko preprečil vsako sodno odločanje o varstvu otrokovih koristi, kar je po mnenju Varuh popolnoma nesprejemljivo.

Po mnenju Varuha je možnost posvojitve otroka s strani starih staršev v nasprotju z načelom največje otrokove koristi, saj takšna ureditev koristi starih staršev postavlja pred koristi otroka, saj bi s takšno posvojitvijo otroku lahko povzročili velike težave, med drugim tudi zaradi možne zmede v sorodstvenih odnosih, saj bodo strici in tete postali brati in sestre. Varuh meni, da ni najti nobenih strokovnih razlogov, da bi bila takšna zakonska sprememba otrokom v korist. Stare starše bi lahko opredelili kot osebe, ki imajo prednost pri izvajanju varstva in vzgoje ali rejništva in ne kot osebe s pravico do posvojitve.

Sporno je besedilo tretje in četrte alineje 217. člena v delu, ko onemogoča posvojitev osebam, ki so storile katerokoli kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti ali osebam, ki s takšno osebo živijo. Takšna ureditev bi lahko predstavljala tudi nedovoljeno diskriminacijo obsojencev. Kakor je razumljiva določitev oseb, ki so bile obsojene za kazniva dejanja zoper življenje in telo ter zoper spolno nedotakljivost, ni razumljivo, zakaj bi bila ovira pri posvojitvi tudi kakršna koli druga obsodba za kaznivo dejanje.

Glede besedila prvega odstavka 219. člena Varuh meni, da bi bila otrokova korist bolje varovana, če bi zakon določal, da »lahko privolitev umaknejo do otrokovega osmega tedna starosti ...«.

Varuh predlaga dodaten premislek o vsebini drugega odstavka 223. člena. Čeprav je bilo opozorilo Varuha podano pred leti, deloma upoštevano z besedilom tretjega odstavka, Varuh meni, da je vseeno lahko premočan poseg v pravico (posvojenega) otroka, da je seznanjen s tem, kdo so njegovi (biološki) starši le, če se tako seznanjanje veže na soglasje (bioloških) staršev. Namesto sedaj predvidene možnosti, da posvojen otrok izve za svoje biološke starše, če se obe strani strinjata, bi otroku morali otroku v vsakem primeru to omogočiti, medtem ko biološkim staršem le v primeru, če bi se otrok s tem strinjal.

Rešitev, da bi center za socialno delo razreševal skrbnika, ki ga je postavilo sodišče (255. člen), ni primerna. Smiselno bi bilo, da bi vsak od organov razreševal skrbnike, ki jih je sam postavil, ali kvečjemu bi lahko sodišče razreševalo tudi skrbnike, ki jih postavi center za socialno delo.

Urediti bi bilo treba tudi vse zadeve, kjer bodo ob uveljavitvi zakonika že izrečeni ukrepi za varstvo koristi otroka (npr. otrok ima stike pod nadzorom določene že osmo leto. Ali se z novo ureditvijo takšne stike takoj prekine, če ni nove odločitve sodišča, da se podaljšajo za šest mesecev?).

Varuh človekovih pravic pričakuje, da bo posredovane pripombe ministrstvo upoštevalo pri nadaljnji obdelavi in pripravi zakonskega besedila.