Varuh človekovih pravic (Varuh) je v vednost prejel dopis pobudnikov, naslovljen na poslanke in poslance glede načrtovanih sprememb Zakona o varstvu okolja (št. zadeve 007-296/2015 z dne 25. 09. 2015), skupaj s prilogami.

Pobudniki v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (ZVO-1I, EPA: 973-VII, v nadaljevanju Predlog) prepoznavajo poskus, »kako skozi stranska vrata omogočiti delovanje umazani industriji, ki ne dosega standardov EU in zmanjšati vplive prizadete javnosti ob izdajanju okoljevarstvenih dovoljenj.«

Ministrstvu za okolje in prostor ter poslancem Državnega zbora so že posredovali dopis s pripombami, s katerimi opozarjajo na neustreznost predvidenih zakonskih sprememb. Poglavitni poudarki pobudnikov so sledeči:

• sporna možnost izdaje okoljevarstvenega dovoljenja upravljavcu, ki ne dosega standardov najboljših razpoložljivih tehnik (BAT), če se presodi, da zanj to predstavlja znatne stroške;
• predvidena uveljavitev nedefiniranih pravnih izrazov in drugih, po svoji vsebini tehnično strokovnih pojmov, ki niso izmerljivi, zaradi česar se veča pravna nepredvidljivost in možnost arbitrarnega ravnanja odločevalcev;
• problematičnost predvidene časovne neomejenosti izdanega okoljevarstvenega dovoljenja, z namenom odprave administrativnih ovir;
• sporna opustitev pogoja pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja pred izdajo gradbenega dovoljenja, ki skladno s predvidenimi spremembami tako predstavlja le še pogoj za začetek obratovanja naprave ali obrata.

Zadevo smo preučili in ugotavljamo, da trenutno sicer ne izpolnjuje pogojev za posredovanje Varuha. Varuh namreč nima pristojnosti, da bi neposredno sodeloval v zakonodajnih postopkih. Ne glede na to pa Varuh meni, da ni mogoče spregledati pomembnosti predvidenih sprememb Zakona o varstvu okolja.

Varuh sledi poudarkom pobudnikov, da spremembe okoljevarstvene zakonodaje nikdar ne smejo biti v nasprotju z javnim interesom oziroma uspešnim zagotavljanjem zdravega življenjskega okolja. Varuh namreč na načelni ravni zagovarja, da interesi kapitala nikoli ne smejo prevladati nad interesi posameznika in njegove pravice do zdravja. Postopki spreminjanja okoljevarstvene zakonodaje morajo biti premišljeni in odločitve o spremembah preudarno sprejete. Že skladno s pomembnim načelom preventive (7. člen Zakona o varstvu okolja) morajo biti mejne vrednosti emisij, standardi kakovosti okolja, pravila ravnanja in drugi ukrepi varstva okolja ustrezno zasnovani, vsak poseg v okolje pa načrtovan in izveden tako, da povzroči čim manjše obremenjevanje okolja. Morebitne zakonodajne spremembe tako ne smejo omejevati ustavno zagotovljene pravice do zdravega življenjskega okolja.

Varuh že več let poudarja, da je čisto, zdravju neškodljivo in varno okolje eno izmed temeljnih človekovih pravic. V Ustavi RS je sicer opredeljeno, da država skrbi za zdravo življenjsko okolje in v ta namen določa pogoje oziroma načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti, vendar Varuh ugotavlja, da tega ne počne dovolj učinkovito.

Kljub temu, da Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP) posebej ne opredeljuje pravice do zdravega življenjskega okolja, je Evropsko sodišče za človekove pravice že večkrat odločilo, da v primeru, ko država ne zaščiti pravice svojih prebivalcev do življenja v zdravem in zavarovanem okolju, krši 8. člen EKČP, ki določa pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Onesnaževanje je lahko poseg v posameznikovo zasebno in družinsko življenje in država je svoje državljane pred takimi posegi dolžna zaščititi z izvajanjem nadzora nad dovoljevanjem, vzpostavljanjem, izvajanjem in varnostjo industrijskih dejavnosti, zlasti še, če gre za dejavnosti, ki so lahko nevarne za okolje in človekovo zdravje.

Varuh prav tako opozarja na pomanjkanje ali celo odsotnost sodelovanja javnosti pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na okolje. Veliko je tudi očitkov zoper ustreznost obravnave in utemeljenost zavračanja podanih pripomb s strani javnosti. Temu ustrezno si Varuh dolgoletno prizadeva za uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja v povezavi s pravico do prostega  dostopa do okoljskih informacij in sodelovanja javnosti pri okoljskem odločanju.
Varuh pričakuje, da bo zakonodajni postopek ustrezno izpeljan predvsem z vidika sodelovanja javnosti, sprejete zakonske spremembe pa takšne, da v ničemer ne bodo posegale v z Ustavo RS zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine ter bodo spoštovale poglavitno pravico posameznika do zdravega življenjskega okolja.