Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je v zadnjem času prejel več pobud, ki izpostavljajo odločitev sodnika, da (v konkretni kazenski zadevi, kateri so posebno pozornost namenili tudi nekateri mediji) glavne obravnave ne zapre za javnost. Posledica tega je medijsko poročanje, ki je pogosto začinjeno z vsemi podrobnosti obravnavanega dogodka in življenja vpletenih. Zaradi odmevnosti primera želimo stališča Varuha iz obravnave teh pobud predstaviti širši javnosti.   

Pristojnosti Varuha so v razmerju do sodišč omejene. Praviloma lahko Varuh posreduje le v primeru neupravičenega zavlačevanja postopka ali očitne zlorabe oblasti. Zato se do konkretne odločitve sodnika, za katero verjamemo, da je bila skrbno pretehtana in ki bo (lahko) predmet presoje v konkretnem sodnem postopku, Varuh ne more opredeljevati. Odločitev, da je glavna obravnava javna (kar je tudi pravilo) ima podlago že v Ustavi RS (člen 24) pa tudi v 294. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Na podlagi 295. člena ZKP sme sicer senat (od začetka zasedanja pa do konca glavne obravnave) ob vsakem času izključiti javnost vse ali dela obravnave, če je to potrebno za varovanje tajnosti, varstva javnega reda, morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obtoženca ali oškodovanca ali korist mladoletnika, ali če bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti. Gre za podobne razloge dopustnosti izključitve navzočnosti javnosti pri sojenju, kot so vsebovani v prvem odstavku 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v svojih odločitvah, ki se nanašajo na uresničevanje pravice do poštenega sojenja že večkrat izpostavilo, da javni značaj sojenja stranke ščiti pred skritim vodenjem sodnih postopkov, ki bi bili brez javnega nadzora in da transparentnost delovanja sodišč prispeva k uveljavljanju poštenega sojenja v skladu s prvim odstavkom 6. člena EKČP, ki predstavlja enega od temeljnih načel demokratične družbe (Riepan v. Austria, § 27; Krestovsky v. Russia, § 24; Sutter v. Switzerland, § 26).

Z vidika pravice do poštenega sojenja so glede poročanja medijev o sojenju, ki poteka javno, tako bistvene predvsem vsebine, ki kažejo na ustreznost ravnanja javnih oblasti (sodišča). Samo dejstvo, da je glavna obravnava javna, ne more pomeniti, da lahko mediji prosto poročajo o vseh podrobnostih iz zasebnega življenja ene ali druge stranke, oziroma žrtve kaznivega dejanja, ki se lahko razkrijejo med sojenjem. Nekateri osebni podatki, ki se tičejo najbolj intimnega dela življenja posameznika so v konkretnem primeru namreč lahko pomembni le za razumevanje celotnega dogajanja, ki je predmet sodnega postopka. V interesu javnosti je lahko torej le objava korektne informacije, ki povzema to kar je bilo predstavljeno na glavni obravnavi, vse (ostale) podrobnosti pa po stališču Varuha težko  sodijo v krog podatkov, ki jih lahko označimo kot interes javnosti.

Poleg pravice do poštenega sojenja in osebnostnih pravic posameznika je pri medijskem poročanju pomembno opozoriti še na pravico do svobode izražanja. Ustava RS v 39. členu jamči svobodo izražanja, ki jo varuje tudi 10. člen EKČP. ESČP v svoji judikaturi pogosto navaja, da svoboda izražanja pomeni enega izmed temeljev demokratične družbe, pogojev za njen napredek in za razvoj vsakega človeka. Vsebina objav, sporočil, mnenj in pogledov je načeloma prepuščena presoji tistega, ki jih je podal, pri čemer je objava medijskih sporočil načeloma prepuščena uredniški politiki medijev. Vendar ESČP poudarja, da izvrševanje svobode v demokratični družbi predpostavlja tudi dolžnosti in odgovornosti. Tudi svoboda izražanja je varovana le do tistih meja, kamor seže varstvo drugih z ustavo zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Skladno s 6. členom Zakona o medijih (ZMed) dejavnost medijev temelji med drugim tudi na nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, ob tem pa določa tudi, da mora biti ustvarjanje programskih vsebin v skladu s profesionalnimi kodeksi. Kodeks novinarjev Slovenije v 17. točki novinarje zavezuje, da spoštujejo pravico posameznika do zasebnosti in se izogibajo senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes. V vsakem konkretnem primeru je torej treba tehtati med interesom javnosti, da je obveščena o zanje pomembnih vsebinah in osebnostnimi pravicami posameznikov, ki so varovane s 35. členom Ustave RS. Tovrstna objava tako praviloma ne bo sporna, kadar bo zasledovala namen polnega informiranja javnosti o poteku kazenskega postopka in ne npr. zadovoljevanju radovednosti in dosežku učinka senzacije.

Zato je dolžnost medijev, da se še pred objavo, vsakič sproti vprašajo, kdaj s svojim delom še ne presegajo praga dopustnega načina novinarskega poročanja. Nedvomno je ob tovrstnem poročanju potrebno upoštevati tudi pieteto do pokojnika. Pravica do pietete posameznika sodi v okvir njegove pravice do duševne integritete, človekova duševna celovitost pa je del njegove zasebnosti. Pieteta je spomin na osebnost umrlega. S priznavanjem pravice do pietete se varuje tudi dobrine umrlega in vrednosti, ki jih je ustvaril za časa življenja.

Tudi Varuh se tako pridružuje pozivom po tenkočutnosti medijev pri poročanju o tem in podobnih primerih.