Poleg varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer, njene namestnice dr. Kornelije Marzel, direktorice strokovne službe Martine Ocepek in strokovnih sodelavcev Varuha Jožice Hanžel ter Jana Irgla, so bili na dogodku navzoči predstavniki Ministrstva za okolje in prostor (MOP), Ministrstva za zdravje (MZ), Ministrstva za infrastrukturo (MZI), predstavniki strokovne in civilne javnosti ter tudi gospodarskega interesnega združenja za vetrno energijo.

Generalna direktorica Direktorata za okolje mag. Tanja Bolte in Tone Kvasič iz MOP sta uvodoma predstavila stališče MOP v zvezi z obravnavano problematiko. Pojasnila sta, da Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) v sodelovanju z Evropsko komisijo (EK) pripravlja priročnik o okoljskem hrupu, ki bo opredeljeval tudi hrup vetrnih elektrarn. Ta priročnik oziroma smernice naj bi bile predstavljene že v tem mesecu, potem pa bo treba počakati še, na kakšen način bodo smernice implementirane v evropsko zakonodajo.

S strani MZ sta se srečanja udeležili dr. Marjeta Recek, vodja Sektorja za obvladovanje nalezljivih bolezni, hrano in okolje ter Breda Kralj. Dr. Recek je pojasnila, da je MZ državni nosilec urejanja prostora, ki sodeluje v postopkih umeščanja tovrstnih posegov v prostor na način, da poda mnenje v skladu z določili Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Njihov cilj je visoka raven varovanja zdravja ljudi. Poudarila je, da je ocena vplivov hrupa vetrnih elektrarn na zdravje ljudi zapletena in izjemnega pomena za umeščanje vetrnih elektrarn v prostor, zato se strinjajo z MOP, da se pri urejanju hrupa vetrnih elektrarn uporabijo nastajajoča priporočila EK in WHO.

Predstavnik MZI Cveto Kosec je v nadaljevanju predstavil stališče MZI glede umeščanja vetrnih elektrarn v prostor. Povedal je, da na MZI v zvezi z obravnavano problematiko prejemajo številne dopise, na katere odgovarjajo. Prejeli so tudi zahtevo civilne družbe po moratoriju na umeščanje vetrnih elektrarn v prostor v Republiki Sloveniji, dokler področje ne bo ustrezno urejeno na ravni Evropske unije. Stališče MZI je, da je moratorij na postopke nesprejemljiv. Menijo, da morajo postopki teči naprej, vključujoč vse deležnike in s sodelovanjem strokovne ter civilne javnosti, sam izid postopka pa naj bo rezultat vsega navedenega.

Sledila je razprava udeležencev. Predstavniki civilne družbe, ki so prihajali iz več civilnih iniciativ z različnih koncev Slovenije, kjer trenutno potekajo aktivnosti in postopki za umeščanje vetrnih elektrarn v prostor, so poudarjali predvsem, da se volja in interes okoliških prebivalcev v teh postopkih premalo oziroma sploh ne upošteva. Izpostavljali so potencialne negativne učinke vetrnih elektrarn, predvsem nizkofrekvenčnega in infra zvoka, ki ga povzročajo, na zdravje ljudi ter izražali skrb, kaj bi/bo bližina teh prinesla njim in njihovim otrokom. Iz njihovih izvajanj je izhajalo, da je težko priti do objektivnih informacij, zato je pri ljudeh prisoten strah.

Predstavniki strokovne javnosti so pojasnili, da je na svetu zelo malo znanstvenih študij, ki obravnavajo vpliv hrupa vetrnih elektrarn na zdravje ljudi, zato bodo nastajajoče smernice WHO in EK na tem področju zelo dobrodošle. Poudarili so, da pa kljub temu že danes vemo, da vpliv vetrnih elektrarn na ljudi obstaja, saj povzročajo vznemirjenost, nespečnost idr. Predstavljene so bile tudi značilnosti in razlike med slišnim in infra zvokom. Opozorjeno je bilo, da je pri primerjavi hrupa z različnih virov potrebna previdnost, saj je reakcija človeka povsem različna, čeprav imajo mogoče isto intenziteto, jakost in energijo. Na to, ali je hrup za človeka moteč, pa imajo vpliv še številni drugi momenti, in sicer ali je hrup impulziven, ali ima čisti tonski značaj, ali vir hrupa obratuje tudi ponoči in (kar je bilo pri hrupu vetrnih elektrarn izpostavljeno kot najpomembnejše vpliv na nadležnost) amplitudna modulacija. Nadalje je bilo izpostavljeno, da tehnologija na tem področju izjemno napreduje in da je tudi zato opredeljevanje oddaljenosti vetrnih elektrarn od stanovanjskih stavb v zakonodaji nesmiselno, saj je primerna oddaljenost različna primera do primera, in sicer od tega, kakšen je predviden učinek glede na tip in druge karakteristike vetrnice, kakšen je teren ter številne druge dejavnike. Smiselno je tako določiti le minimalno fizično razdaljo do stavb, ki je še varna.

Predstavniki gospodarskega interesnega združenja pa so na drugi strani poudarjali, da je izkoriščanje vetrne energija prihodnost, saj naj bi to do leta 2050 postal prvi vir pridobivanja energije. Slovenija ima opredeljenih 14 primernih območij za umestitev vetrnih elektrarn, kjer je vetrnega potenciala dovolj, da ga lahko izkoriščamo. Izpostavljali so, da ima vsak poseg v prostor posledice in da je na tem področju veliko omilitvenih ukrepov. Menijo, da je treba tekom postopkov ugotoviti, kje so problemi in jih tudi s konstantnim ter strpnim dialogom z ljudmi minimalizirati.

Izhajajoč iz izvajanj v razpravi so udeleženci ugotavljali, da je na tem področju nujen sistemski pristop in participacija oziroma sodelovanje v postopkih vseh deležnikov, ki je opredeljeno že v sedaj veljavni ureditvi. Gre za zahtevno in kontradiktorno temo, saj je vetrna energija na eni strani poznana kot energija brez izpustov, ki jo potrebujemo, po drugi strani pa imajo vetrne elektrarne vpliv na krajino, preko hrupa pa tudi vpliv na nekatere živalske vrste in ljudi. Udeleženci so ugotavljali, da je na tem področju pomanjkljiv dostop do objektivnih informacij, kot neustrezen pa se je izkazal tudi odnos nekaterih predstavnikov oblasti do prizadetih posameznikov.

Na Varuha se obrača vedno več pobudnikov, ki problematizirajo umeščanje vetrnih elektrarn v prostor, in sicer v povezavi z več vrstami hrupa, ki ga povzročajo vetrnice ter upoštevaje dejstvo, da v slovenski zakonodaji ni opredeljena minimalna razdalja med vetrnimi elektrarnami in stanovanjskimi objekti.

Ker to področje v slovenski zakonodaji še ni ustrezno urejeno in se pri urejanju čaka na nastajajoča priporočila Svetovne zdravstvene organizacije in Evropske komisije, Varuh priporoča, da se pri projektih oziroma postopkih umeščanja vetrnih elektrarn v prostor, ki bodo potekali v vmesnem času, torej do sprejetja ustreznih predpisov, upošteva načelo previdnosti, ki je eno izmed temeljnih načel v ZVO-1. Ta določa, da je uvajanje novih tehnologij, proizvodnih postopkov in izdelkov dopustno le, če ob upoštevanju stanja znanosti in tehnike ter možnih varstvenih ukrepov ni pričakovati nepredvidljivih škodljivih učinkov na okolje ali zdravje ljudi.