Varuha človekovih pravic RS (v nadaljevanju: Varuh) je nevladna organizacija opozorila, da je odvzem otrok, o katerem v primeru ogroženosti odloči center za socialno delo, v nasprotju s Konvencijo o otrokovih pravicah. Po njihovem mnenju  prvi odstavek 9. člena Konvencije o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: KOP) zahteva, da se o vsakem odvzemu otroka odloči v sodnem postopku.

Varuh je v postopku obravnave pobude ugotovil, da očitki o neskladnosti ravnanja centrov za socialno delo z določbami KOP izhajajo iz slovenskega prevoda, ki je bil že leta 1999 popravljen, žal pa ni bilo pripravljeno prečiščeno besedilo KOP in se je staro besedilo znašlo tudi na naši spletni strani.

Na nepravilen prevod angleškega besedila KOP v 9. členu je leta 1998 državni zbor opozorila vlada, ki je ugotovila, da prevod konvencije verjetno ni temeljil na angleškem izvirniku. Zato je bilo besedilo v 9. členu "subject to judicial review" napačno prevedeno v "v sodnem postopku" namesto pravilno "s pridržkom sodne presoje".

Državni zbor je sprejel akt o spremembi akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo (MNKOZN-A), ki je objavljen v Uradnem listu RS, št. 20/99 - Mednarodne pogodbe.

O problematiki nepravilnega prevoda je Republika Slovenija poročala v svojem drugem poročilu o sprejetih ukrepih za uresničevanje KOP leta 2001 (najdete ga na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.), iz katerega povzemamo:

"S Temeljno Ustavno listino o samostojnosti in suverenosti RS Ur.l. RS 1/91-I in Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencije OZN in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo (Ur.l. RS št.35/92), je Republika Slovenija nasledila Konvencijo Združenih Narodov o otrokovih pravicah, skupaj s pridržkom k 1. odstavku 9. člena konvencije. 1.odstavek 9.člena določa, da države podpisnice jamčijo, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih, razen če v skladu z veljavnim pravom in postopki pristojnih oblasti v sodnem postopku odločijo, da je takšna odločitev nujna za otrokovo korist, ki je lahko v določenem primeru, kot je zloraba ali zanemarjanje otrok s strani staršev ali ko starša živita ločeno in je potrebno odločiti o otrokovem prebivališču. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89- prečiščeno besedilo) določa, da država lahko in mora poseči v izvrševanje roditeljske pravice z ukrepi, ki jih izpelje center za socialno delo na podlagi upravnega postopka; določene ukrepe opravi tudi sodišče, zato je R.Slovenija prevzela Konvencijo z omenjenim pridržkom. Pridržek je umaknila leta 1999 (Uradni list Republike Slovenije, Mednarodne pogodbe št. 5/99).

3. Sodno varstvo pravic posameznikov je bilo zagotovljeno že ob ratifikaciji konvencije, zagotavlja pa ga tudi 25. člen Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I): »Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugim državnim organom, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.« Po zakonu o splošnem upravnem postopku je pritožba na odločbo centra za socialno delo dopustna na upravni organ druge stopnje (pristojno ministrstvo), na slednjo odločbo pa je možen upravni spor na Upravno sodišče.

4. Novi zakon o upravnem sporu, ki je začel veljati 1.1.1998 v 1. odstavku 1. člena določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih interesov posameznikov, pravnih oseb in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti proti odločitvam in dejanjem upravnih oz.v skladu z zakonom drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa Zakon o upravnem sporu. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih lahko izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil (2. odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu).

5. Republika Slovenija torej izpolnjuje splošne določbe 1. odstavka 9. člena Konvencije o otrokovih pravicah, saj je po Zakonu o splošnem upravnem postopku in Zakonu o upravnem sporu možna sodna kontrola odločb centrov za socialno delo v upravnih zadevah ter tako zagotovljeno sodno varstvo oz.»juridical review«, kot ga opredeljuje 1. odstavek 9. člena Konvencije o otrokovih pravicah.

6. Do sodnega preizkusa odločb socialnega varstva o ločitvi otroka od staršev v smislu 1. odstavka 9. člena Konvencije o otrokovih pravicah po slovenskem pravu, torej pride po členu 120.in 121. ZZZDR v upravnem sporu, ki ga pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije s tožbo sprožijo otrokovi starši. Iz tega izhaja, da rešitev slovenskega prava, po kateri odločbo socialnega varstva o ločitvi otroka od staršev preizkusi sodišče v upravnem sporu, formalnopravno ni v nasprotju z določbo člena 9/1 konvencije in zato pridržek, izražen v aktu o notifikaciji, ni potreben."


Varuh ocenjuje, da slovenska zakonodaja in ravnanje centrov za socialno delo, ki na njeni podlagi v primeru ogroženosti odvzamejo otroka staršem, nista v nasprotju s prvim odstavkom 9. člena Konvencije o otrokovih pravicah, saj imajo starši možnost svoje pravice in pravice otroka zavarovati s pritožbo v upravnem postopku in kasneje v sodnem postopku pred upravnim, vrhovnim in celo ustavnim sodiščem.

Obravnavani primer pa kaže, kakšno zmedo lahko povzroči nesistemsko spreminjanje pravnih aktov, saj je bilo slovensko besedilo konvencije spremenjeno z aktom o notifikaciji nasledstva, ne pa s spremembo zakona o ratifikaciji konvencije. Ker je slednjega sprejela še nekdanja država, smo se na opisani način izognili ponovni ratifikaciji, povzročili pa zmedo, ki bi se ji lahko izognili z izdajo prečiščenega besedila konvencije.  

Varuh bo na napačno besedilo KOP opozoril tudi državne organe in nekatere nevladne organizacije na področju otrokovih pravic.