Institucija Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je obravnavala spremenjen način nameščanja pridržanih oseb v Centru za tujce v zabojnike. Po dveh obiskih (31. 7. in 3. 9. 2020), ki so ga v Postojni opravili strokovni sodelavci Varuha, je s svojimi ugotovitvami seznanila pristojno Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) in po prejemu njihovega odziva pripravila končno poročilo, ki ga objavljamo danes, 10. novembra 2020 (priloga).
Na podlagi obiskov na kraju samem je bilo ugotovljeno, da so zabojniki nameščeni v pokriti betonski stavbi, z malo dnevne svetlobe, tam pridržani pa niso imeli možnosti dnevnih izhodov in gibanja na prostem. Po pojasnilih MNZ in vodstva centra je bil opisan način namestitve novo pridržanih oseb v zabojnike uveden zaradi preprečevanja širjenja koronavirusne bolezni, osebe pa naj bi bile v zabojnikih nastanjene največ 10 do 14 dni. Kot so se ob obisku prepričali strokovni sodelavci Varuha, so bili nekateri v zabojnikih več kot mesec dni, izkazalo pa se je tudi, da se ne vodi evidenca o trajanju takšne nastanitve in da se tudi drugače ne preverja, koliko časa je posameznik v zabojniku. Varuh meni, da zabojniki niso primerni za dolgotrajno nastanitev pridržanih. MNZ je predlagal, da se nemudoma preneha s takšnim nameščanjem in se s pravilnikom uredi možnost zgolj kratkotrajnega nameščanja v zabojnike, zlasti pa varovala za preprečevanje arbitrarnega postopanja. Glede na trenutni epidemiološki položaj je institucija Varuha predlagala še, da pristojni skupaj s predstavniki epidemiološke stroke pripravijo ustrezne strokovne podlage za najprimernejšo organizacijo izvajanja pridržanja v Centru za tujce.
Varuh je MNZ predlagal tudi opustitev uporabe službenih psov pri opravilih v Centru (na primer pri obrokih), ki vključujejo stike s pridržanimi. Iz pogovorov s pridržanimi namreč izhaja, da primer uporabe službenega psa, ki je bil dokumentiran tudi na nekaterih (javno objavljenih) videoposnetkih, verjetno ni osamljen, saj so pridržani izražali nelagodje zaradi prisotnosti psov v objektu z zabojniki in pred njim. Varuh meni, da je v institucijah, kjer je osebam odvzeta prostost, le izjemoma in v posamičnem primeru mogoče utemeljiti potrebnost uporabe službenega psa. Ni pa primerno, če je to rutinirana praksa.
Varuh tudi ugotavlja, da preteče preveč časa od tedaj, ko oseba v Centru za tujce poda namero, da bi zaprosila za mednarodno zaščito v Sloveniji, do tedaj, ko se z njo opravi osebni razgovor zaradi podaje prošnje (tudi več tednov), četudi pravo EU nalaga, da je treba prošnjo evidentirati v največ šestih dneh. V tem času je oseba, ki je podala namero in bi se morala že šteti za prosilca za mednarodno zaščito, še naprej pridržana kot nezakonit tujec, četudi bi morala biti upravičena do pogojev sprejema, do katerih so upravičeni prosilci za mednarodno zaščito. Varuh je zato predlagal MNZ, da se nemudoma zagotovi pravočasno evidentiranje prošenj za priznanje mednarodne zaščite.
Varuh je pridobil dokument Policije o enomesečnem poskusnem uvajanju hitrega postopanja s tujci, ki izrazijo namero zaprositi za mednarodno zaščito na policijskih postajah. Iz dokumenta, ki se nanaša le na Policijsko upravo Koper, izhaja, da naj bi se takšna oseba pridržala do pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito. S tem pa naj bi se omogočilo njeno vračanje, preprečilo potovanje v ciljno državo oziroma zlorabo postopka mednarodne zaščite in posredno zmanjšalo privlačnost nezakonitega potovanja preko Slovenije. Po mnenju Varuha je vsebina omenjenega navodila skrb vzbujajoča, saj je pridržanje prosilca za mednarodno zaščito dopustno odrediti le izjemoma in le zaradi individualnih okoliščin na strani prosilca. Odrejanje pridržanja ne more biti upravičeno, da bi se dosegli sistemski učinki in odvračanje migrantov.
Varuh sklepno ugotavlja, da MNZ v bistvenem ni oporekalo njegovim ugotovitvam in je zagotovilo, da se bo položaj pridržanih v zabojnikih Centra za tujce izboljšal. Podrobneje o ugotovitvah Varuha in pojasnilih MNZ pa v prilogi.
