Varuh človekovih pravic RS (Varuh) doslej še ni obravnaval pobude, v kateri bi se prizadeta oseba na Varuha obrnila zaradi prepovedi nošenja burke. Bilo pa je nekaj vprašanj na načelni ravni, brez povezave s konkretnim primerom oziroma prepovedjo.

Način oblačenja in njegova vizualna podoba sta odvisni od odločitve (izbire) posameznika, če se s tem ne posega v pravice drugih ali ne ogroža sebe ali drugih.  Konkretno: če oblačilo ovira varno aktivno udeležbo v prometu (na primer pri vozniku avtomobila), varstvo pri delu (v posameznih poklicih), ogroža varnost premoženja (npr. v bankah) ali prekomerno posega v načelo ločitve države in verskih skupnosti (v državnih organih in službah), je omejitev glede načina oblačenja lahko umestna. Vsaka tovrstna omejitev pa mora biti seveda vnaprej predpisana in skrbno pretehtana.

Nošenje burke je izraz (verskega) prepričanja, ki je ustavno varovano, najmanj s splošno svobodo ravnanja, ki jo jamči 35. člen Ustave RS, zato bi splošna prepoved nošenja burke na javnem kraju, lahko pomenila omejitev te človekove pravice.

Človekove pravice je mogoče omejevati le z zakonom v primeru, da se z omejitvijo varuje druge ustavne in človekove pravice oziroma vrednote (npr. zavarovanje ljudi in premoženja, varovanje javnega reda, ipd.).

Zakonodajalec mora  zato skrbno pretehtati z ustavo varovane vrednote preden se odloči za sprejetje zakona, ki bi določal morebitno prepoved ali omejitev nošenja burk v javnosti.