Pobudnik se je pritožil, da je bil priveden na glavno obravnavo v zadevi okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu (opr. št. K 338/2007), čeprav v vabilu na glavno obravnavo, na katero je bil vabljen kot oškodovanec, na možnost privedbe ni bil opozorjen. V vabilu, ki ga je prejel, je bil le poučen, da bo glavna obravnava opravljena tudi, če se je ne udeleži, in da bo v tem primeru prebrana njegova izjava o premoženjskem zahtevku oziroma se bo štelo, da ne namerava nadaljevati pregona. Prejeti pouk je zato razumel na ta način, da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni potrebna. 

Na njegovo pritožbo mu je okrajno sodišče v Slovenj Gradcu pojasnilo, da je razpravljajoča sodnica po zaslišanju obdolženca in trinajstih prič presodila, da je tudi pobudnikova navzočnost na glavni obravnavi nujna. Ker je pri njegovem zaslišanju vztrajala tudi okrožna državna tožilka, je bila glavna obravnava preložena in izdana odredba za njegovo privedbo na narok. Hkrati je sodišče pritrdilo, da je bilo pobudniku poslano vabilo z napačnim pravnim poukom, vendar je to opravičilo z dejstvom, da sodniki ne preverjajo vsakega vabila, ki je poslano vabljenim. Ker se drugopis vabila, ki je poslan vabljenim, po pojasnilu sodišča ne vpisuje v kazenski spis, ni bilo mogoče preveriti, s kakšnim pravnim poukom je bil pobudnik sploh vabljen.

Varuh človekovih pravic RS (Varuh) se z razlogi, s katerimi je sodišče utemeljevalo upravičenost pobudnikove privedbe, ni mogel strinjati. Pobudo smo ocenili kot utemeljeno. Sodišče smo opozorili, da v vabilu, ki ga je pobudnik prejel, ni bil opozorjen na možnost privedbe, niti ga ni sodišče o tej možnosti ustrezno seznanilo kako drugače. Poleg tega je bil pobudnik vabljen na glavno obravnavo kot oškodovanec, in ne kot priča. To je izhajalo iz vabila, v katerem mu je bil dan pouk skladno s četrtim odstavkom 288. člena Zakona o kazenskem postopku, ki pa za te primere prisilne privedbe niti ne predvideva. Tako smo poudarili, da bi lahko sodišče odredilo pobudnikovo privedbo pod določenimi pogoji iz Zakona o kazenskem postopku le, če bi ga vabilo na zaslišanje kot pričo. 

Varuh tudi ni sprejel pojasnila sodišča, da sodniki osebno ne preverjajo vsakega vabila. Sodišče namreč stranke vsakokrat vabi na podlagi odredbe sodnika, ki mora vsebovati tudi podatke o tem, kdo, kdaj in kam se vabi, kot kaj se vabi (kot obdolženec, priča, oškodovanec ipd.) in kakšne bodo posledice njegovega neopravičenega izostanka. Takšno odredbo izda sodnik, vabilo na podlagi te odredbe pa izdela vpisničar oziroma pooblaščena sodna oseba. Tretji odstavek 239. člena Sodnega reda pri tem določa, da dvojnik vabila ostane v spisu. Drugopise vabil je moralo tako sodišče skladno s Sodnim redom že doslej vlagati v spise. Sodišče smo zato opozorili, da bi se moralo drugopis vabila torej tudi v tem primeru hraniti v spisu. 

Predsednica sodišča je v tej zvezi sporočila, da je razpravljajoči sodnici in tudi drugim kazenskim sodnikom takoj odredila, da v spise vlagajo drugopise vabil, na podlagi katerih bo mogoče preveriti, ali je bilo vabilo strankam in udeležencem poslano in s kakšnim pravnim poukom so bili vabljeni, da podobnih primerov ne bi več bilo. 6.3-10/2009