Izvrševanje varnostnih ukrepov, izrečenih v kazenskem postopku ne ureja Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr), temveč se v tem primeru uporablja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Za izvrševanje varnostnega ukrepa, ki je povezano z odvzemom prostosti, določa, da veljajo smiselno določbe tega zakona (147. člen ZIKS-1). Po teh določbah pa obsojenca, ki je na prostosti, pozove na prestajanje kazni zapora sodišče. V pozivu za nastop kazni se določi dan, ko mora obsojenec nastopiti kazen, in zavod, v katerem mora nastopiti kazen. Če obsojenec določenega dne ne nastopi kazni, zavod o tem obvesti sodišče, ki ga je izdalo poziv na prestajanje kazni. Če sodišče ugotovi, da je bil poziv za nastop kazni obsojencu pravilno vročen ali če iz okoliščin izhaja, da se obsojenec izmika vročitvi poziva, odredi privedbo (20. člen ZIKS-1in drugi). Torej se morajo pri pozivanju na izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu opisane smiselno uporabljati določbe ZIKS-1, ne pa npr. določbe ZDZdr.

V tej zvezi smo pri Varuhu obravnavali dva primera, ko sodišči tega nista upoštevali. Tako je Okrajno sodišče v Postojni v dopisu z dne 28. 5. 2012, številka I K 88536/2010 Oddelek za psihiatrijo UKC Maribor (Oddelek) poučil, da mora za namen izvršitve izrečenega varnostnega ukrepa Oddelek sam (!) osebi, ki ji je bil ukrep izrečen, pravilno vročiti vabilo - poziv in kasneje, če bo treba, postopati skladno z določbami ZDZdr. Okrožno sodišče v Celju pa je Oddelek poučilo tudi, da tretji odstavek Pravilnika o izvrševanju varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti in obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov (Pravilnik) določa, da se določbe ZDZdr smiselno uporabljajo tudi za osebe, ki jim je izrečen ta ukrep. Ob pojasnjevanju 52. člena ZDZdr je tudi menilo, da je Oddelek, torej psihiatrična bolnišnica (sama) pristojna ukreniti vse potrebno, da se bo odrejeni varnostni ukrep tudi izvajal in mu predlagalo, da za vročitev pošiljk prosi za pomoč Policijsko postajo Celje.

V obravnavanih primerih smo sodišči zaprosili za pojasnilo glede njihovega sklicevanja na ZDZdr v postopku napotitve osebe na izvrševanje varnostnega ukrepa. Pri tem smo navedli, da je netočno tudi pojasnilo sodišča, da se (vse) določbe ZDZdr smiselno uporabljajo tudi za osebe, ki jim je izrečen ta varnostni ukrep. Po navedeni določbi Pravilnika se določbe tega zakona smiselno uporabljalo sicer tudi za te osebe, vendar le, ko gre za določbe o pravicah oseb v času obravnave v oddelku pod posebnim nadzorom (torej členi 12 do 28 tega zakona).

V odgovoru Varuhu je Okrajno sodišče v Postojni pritrdilo, da je bilo sklicevanje na ZDZdr napačno in je to posledica dejstva, da gre za novost, saj gre za tak prvi primer in je sodnik (smiselno) ocenil, da gre za obvezno psihiatrično zdravljenje v bolnišnici in ne za običajen odvzem prostosti (zapor). Okrožno sodišče v Celju pa je sporočilo, da je bil storilec v obravnavanem primeru s pozivom in priznanico (očitno šele po našem posredovanju) pozvan na izvršitev varnostnega ukrepa.

Pričakujemo, da bo naše posredovanje (ob upoštevanju opozorila Ministrstva za pravosodje in javno upravo Vrhovnemu sodišču RS o neenotni praksi sodišč pri pozivanju oseb z izrečenim varnostnim ukrepom na zdravljenje) pripomoglo k pravilni uporabi ustreznih zakonskih določb na tem področju.