Pobudnik je navedel, da so mu bili 2. 12. 2009 s strani delavcev Policijske postaje (PP) Murska Sobota med drugim zaseženi tudi ključi objekta, v katerem prebiva. Ker mu jih po  več kot letu dni še niso vrnili, se je  obrnil na PP Murska Sobota in Policijsko upravo (PU) Murska Sobota. Tam so ga napotili, da naj se obrne na Vrhovno državno tožilstvo RS, to pa ga je napotilo nazaj na PP Murska Sobota. Odgovora PU Murska Sobota na njegov pisni poziv za vrnitev ključev ni prejel, prav tako mu zaseženi ključi  niso bili vrnjeni.  Pobudnik je sicer na ravnanje policistov podal tudi pritožbo, v kateri je med drugim izpostavil, da so mu policisti zasegli tudi predmete, ki niso vpisani v potrdilo o zasegu predmetov.

Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) je pojasnilo, da je bil pobudnik tega dne prijet s strani policistov PP Murska Sobota na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti za privedbo v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor. Policisti so pobudniku zasegli predmete, ki jih v času pridržanja oseba ne sme imeti pri sebi, med temi sta bila tudi ključa z obeskom. Ugotovljeno je tudi bilo, da se je prvi izvod potrdila o zaseženih predmetih pridržani osebi (JRM-2), ki ga je policist napisal (ne pa tudi podpisal), na nepojasnjen način znašel pri pobudniku, ni pa ga bilo v njegovem spisu. Po navedbah policista so bili pobudniku zaseženi predmeti vrnjeni, ko so ga odpeljali v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor. Ključev na PP in PU Murska Sobota pri preverjanju njegove pritožbe ni bilo. MNZ je zato zaključil, da glede na navedeno ni mogoče potrditi pobudnikovih  navedb, da mu policisti ključev niso vrnili.

Zaključek MNZ nas je presenetil. V dodatni intervenciji smo MNZ opozorili, da je
senat za pritožbe preverjal tudi pobudnikove pritožbene navedbe v zvezi z beleženjem zasega predmetov. Čeprav se je senat ob tem seznanil tudi z originalnim potrdilom o zaseženih predmetih pridržani osebi (s katerim je razpolagal le pobudnik in ki sicer ni podpisano), je v tem delu zaključil, da člani senata niso mogli potrditi pobudnikovih navedb v pritožbi. Takšen zaključek senata smo ocenili najmanj za preuranjen. Menili smo, da bi v pritožbenem postopku glede na pritožbene navedbe namreč moralo biti ugotovljeno vsaj to, koliko potrdil o zasegu predmetov je bilo izdano (če jih je bilo več) in tudi,,katera od potrdil so »veljavna«, zakaj vseh potrdil ni v spisu zadeve in koliko (število) predmetov je bilo pobudniku zaseženih in koliko vrnjenih. Na podlagi navedenega smo od MNZ zahtevali dodatna pojasnila glede zasega predmetov in njihove vrnitve.

MNZ je v dodatnem odgovoru med drugim pojasnilo, da se pritožbeni senat zaradi vprašanja verodostojnosti potrdila o zaseženih predmetih, s katerim je razpolagal pobudnik, do njega ni opredelil in je sledil ugotovitvam poročevalca, da drugih predmetov, razen tistih, ko so napisani v potrdilu o zasegu predmetov, policista nista zasegala. Sporočilo pa je, da se zaveda, da je »do nastale situacije (nezmožnosti nespornega dokazovanja, da so bili ključi z obeskom s strani policistov pobudniku dejansko vrnjeni) med drugim prišlo tudi zaradi nepazljivosti policistov pri poslovanju s potrdilom o zaseženih predmetih pridržani osebi«. V izogib morebitnim nadaljnjim zapletom, je MNZ tako sporočilo, da je pripravljeno skupaj s pobudnikom poiskati rešitev, ki bi bila sprejemljiva tako za pobudnika, kot policijo.

Pobudo smo  ocenili za utemeljeno. Pobudnik je namreč svoje navedbe o zasegu ključev izkazoval s potrdilom, s katerim razpolaga, policija pa očitno ni imela dokazil, da so mu bili zaseženi ključi tudi vrnjeni. Če so policisti pobudniku zaradi pridržanja zasegli tudi ključa z obeskom, bi mu ju morali ob zaključku pridržanja tudi vrniti in to ustrezno evidentirati. V tem primeru policisti za to očitno niso poskrbeli. Pobudniku smo zato za primer, če mu je  v posledici tega nastala škoda, predlagali, da se z zahtevkom za povračilo škode obrne na MNZ in opredeli nastalo škodo, saj je to že pokazalo pripravljenost, da poišče ustrezno rešitev. 6.1-5/2011