Pobudnica se že več let kontinuirano zdravi v psihiatrični ambulanti. V pobudi Varuhu človekovih pravic RS (Varuh) je spraševala, ali je lahko ambulantno psihiatrično zdravljenje, s katerim ne soglaša, dosmrtno. Ob tem je navedla, da ji je bil izrečen tudi ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, vendar naj ne bi vedela, kdaj ji je bil izrečen in kdaj naj bi se začel izvrševati, ker je bila takrat na zdravljenju in pod vplivom močne medikamentozne terapije. Prepričana je celo bila, da izrečeni ukrep še vedno traja, saj je hodila na kontrole k psihiatru. Na sodišče se ni upala obrniti, bala se je vprašati lečečega psihiatra, zato se je za pojasnila obrnila na Varuha.

Zaradi razjasnitve primera smo opravili poizvedbo pri Okrajnem sodišču v Sevnici, ki je pobudnici izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, in za pojasnila zaprosili psihiatrično bolnišnico, kjer se je ukrep izvajal. Ugotovili smo, da sodišče v odločbi, s katero je bil ta ukrep izrečen, ni navedlo, kakšen je lahko (najdaljši) čas trajanja ukrepa. Sodišče je pojasnilo, da je po preteku enega leta preverilo, ali je ukrep še potreben, vendar iz prejetih pojasnil ni bilo razvidno, da bi bila o tem izdana posebna odločba.

Iz odgovora sodišča smo lahko razbrali, da se je ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v primeru pobudnice začel izvrševati junija 2003 in prenehal junija 2005, ko se je tudi iztekel zakonsko dopustni čas njegovega izvrševanja. Po določbi 65. člena Kazenskega zakonika sme namreč ta ukrep trajati najdlje dve leti, pri čemer mora sodišče po preteku enega leta ponovno odločiti o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. Tudi če je nadaljevanje zdravljenja po preteku izvrševanja ukrepa po mnenju psihiatra še koristno ali celo potrebno, tega ni mogoče zahtevati od tistega, ki z zdravljenjem ne soglaša. Če je takšno zdravljenje še vedno nujno, je mogoče osebo pridržati na zdravljenju proti njeni volji s skladu z določbami Zakona o nepravdnem postopku.

Za obdolženca, ki mu je izrečen varnostni ukrep, so informacije o tem, kakšen je najdaljši zakonski čas trajanja ukrepa in kdaj se je ukrep začel oziroma prenehal izvrševati, nedvomno pomembne. Te informacije bi morala pobudnica prejeti že iz odločbe sodišča, s katero ji je bil izrečen varnostni ukrep, oziroma odločbe, ki bi jo moralo sodišče izdati v postopku ponovnega odločanja glede trajanja ukrepa po preteku enega leta njegovega izvrševanja, vendar jih je pobudnici očitno posredoval šele Varuh. Zato smo njeno pobudo šteli za utemeljeno. 2.0–5/2007