Predlog sprememb in dopolnitev Zakona o medijih (ZMed), ki ga je v javno razpravo dalo Ministrstvo za kulturo (MK), med drugim predvideva novo rešitev v 18. členu veljavnega zakona, po kateri bi odgovorni urednik medija odgovarjal tudi za vsebino komentarjev in drugega avdiovizualnega materiala bralcev, poslušalcev ali gledalcev. Po predlogu mora odgovorni urednik oblikovati pravila za izbiro in vključitev komentarjev ter jih javno objaviti. Komentar, ki ne bi bil v skladu z objavljenimi pravili, bi moral biti v najkrajšem možnem času umaknjen. Za kršitev teh pravil predlog sprememb ZMed predvideva tudi globo.

Varuh človekovih pravic RS (Varuh) takšen predlog MK v osnovi podpira. Predlog gre v smeri priporočil za omejevanje sovražnega govora, ki jih je Varuh že večkrat dal v svojih letnih poročilih, državi zbor pa podprl. Kot je razvidno iz obrazložitve zakona, je takšen predlog tudi v skladu z Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012-2016, ki ga je podprl tudi Varuh. Takšen predlog ima podlago tudi v številnih mednarodnih pogodbah in drugih dokumentih, ki govorijo o obveznosti držav, da so dolžne omejevati pojave širjenja sovraštva in nestrpnosti v javnosti. O tem je veliko dokumentov in priporočil Sveta Evrope, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in Organizacije združenih narodov. Še posebej veliko pozornost je v zadnjem času glede tega deležno širjenje sovražnih vsebin prek spleta. O tem, še posebej ker je sovražni govor ena od pojavnih oblik diskriminacije, Komisija Sveta Evrope za boj proti rasizmu in diskriminaciji pripravlja novo splošno priporočilo št. 15 o borbi proti sovražnemu govoru (General Policy Recomendation No. 15 on combating Hate Speech).

Sporočila, ki se v zvezi s tem predlogom pojavljajo, da se s takšnim predlogom omejuje svoboda medijev in izražanja, so neutemeljena. Prvič, prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti v medijih že dolgo vsebuje veljavni 8. člen ZMed, prav tako odgovornost urednikov za vse objavljene informacije (18. člen ZMed), zato se za medijske vsebine s tem predlogom nič bistvenega ne spreminja, zato ta predlog ne ogroža medijske svobode. Dodana je le izrecna odgovornost urednikov tudi za komentarje bralcev, poslušalcev ali gledalcev. Kot rečeno, to v osnovi ni nič novega, saj so uredniki za takšne vsebine v medijih že doslej odgovorni, vendar brez zagrožene sankcije.

Politiko objavljanja komentarjev sedaj določa vsak medij posebej, večji spletni mediji pa so se zavezali, da bodo oblikovali pravila za objavljanje komentarjev in za brisanje neprimernih vsebin, posebej tudi sovražnega govora. Takšno (samo)regulacijo je podprl in še podpira tudi Varuh. Z namenom, da se zmanjšajo pojavi sovražnega govora, ki nedvomno ima negativne posledice v družbi, ki lahko deluje v Smeri odvzemanja ali nepriznavanja pravic posameznikov ali skupin, ali celo vodi v spodbujanje sovraštva in nestrpnosti (ki ga prepoveduje 63. člen Ustave RS), je Varuh partner v projektu Z odgovorom na sovražni govor v okviru Mirovnega inštituta.

Z omejevanjem sovražnega govora, ki je usmerjeno proti manjšinam na podlagi določenih osebnih okoliščin (narodnost, vera, spol, spolna usmerjenost in druge), žalitvami in nestrpnimi izjavami svoboda izražanja ne more biti omejena. Kot je že večkrat poudarilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je s svobodo izražanja zaščitena predvsem javna beseda o vsebinah, ki so za javnost pomembne, predvsem o političnih. Z omejevanjem sovražnih in nestrpnih vsebin ne bo svobode izražanja nič manj. Nasprotno, z omejevanjem neprimernih vsebin se lahko povečata relevantnost in zanimivost komentarjev bralcev in poslušalcev, kar bi moralo biti tudi v interesu medijev, vsaj tistih, ki že v osnovi niso tabloidni (takšni, ki k relevantnosti javnih razprav s svojimi vsebinami ne prispevajo veliko). Ne smemo pa tudi pozabiti, da objava komentarja v mediju ni (človekova) pravica in ni vsebina svobode izražanja. Zgodovinsko ima svoboda tiska osnovo v svobodnem izdajanju (lastnih) medijev.

Seveda pa se s hitrim razvojem in širjenjem spletnih vsebin pojavljajo novi izzivi, ki jim regulacija nikjer v svetu ne more slediti. Kot rečeno, predlog MK velja le za tiste (tudi spletne) vsebine, ki jih objavljajo medijski ponudniki (ki se na podlagi ZMed štejejo za medij in so kot taki registrirani. Za vse ostale spletne ponudnike in vsebine (zasebne internetne strani, blogi, družabna omrežja in druge) pa bo še vedno veljala svoboda objavljanja in svoboda spleta. Na tem področju zato z nestrpnostjo pričakujemo razsodbo velikega senata ECČP v zadevi Delfi proti Estoniji. Na prvi stopnji namreč Evropsko sodišče za človekove pravice ni videlo kršitve pravic internetnega ponudnika (ni bil medij) zaradi odškodnine, ki jo je moral plačati za objavljeni sovražni komentar na njegovi spletni strani (čeprav ga je po obvestilu prizadetega umaknil). Izzivi ministrstva in vlade so torej ravno na tem področju, kako razširiti odgovornost za objavo neprimernih in nezakonitih vsebin na vse, ne le na medije, ki so glede tega že doslej zadovoljivo regulirani.