Generalna skupščina OZN je leta 2007 razglasila 20. februar za Svetovni dan socialne pravičnosti, ko posebno pozornost namenimo vprašanjem revščine, neenakosti med spoloma in socialni izključenosti.

Revščina in socialna izključenost sta žal postali stalnici družbe, odražata pa se tudi v prejetih pobudah Varuha človekovih pravic RS (Varuh). Sta del socialnih kazalcev zdravja, njun vpliv se negativno odraža na zdravju tako posameznikov kot skupnosti. Revščina kaže stopnjo neenakosti oziroma različno raven socialne varnosti.

Socialno izključevanje se nemalokrat začne z brezposelnostjo, ki je izključenost iz delovnega življenja, nato iz potrošniške družbe, potem iz družbe nasploh, tudi kulturno. Zaradi pomanjkanja sredstev se ne udeležujejo dogodkov, zmanjša se dostopnost do javnih občil, zaradi socialne izključenosti postanejo osamljeni. Revni so izključeni tudi od mehanizmov moči in vpliva in potisnjeni na rob.

Življenje v revščini, v delni ali popolni socialni izključenosti poraja druge družbeno odklonske pojave, kot so alkoholizem, odvisnost od prepovedanih drog, samomori, problemi v duševnem zdravju in zdravju nasploh in so lahko generator nasilja tako v družinskem, delovnem kot v splošnem družbenem okolju.

Varuhinja je v Letnem poročilu Varuha za leto 2014 opozorila, da je revščina svojevrstna oblika nasilja, do nasilja pa je potrebno zavzeti ničelno toleranco. Petina prebivalstva v Sloveniji živi z visokim tveganjem socialne izključenosti, to pa je kar 400 tisoč ljudi (vseh starosti).

Varuh zato apelira na državo in jo z vsakoletnimi opozorili in priporočili poziva, da usmeri svoja prizadevanja k zmanjševanju revščine in izključevanja. Investicija v odpravo revščine poveča blaginjo prebivalcev, kar pa mora biti glavna naloga države.

Posebej moramo biti pozorni na določene skupine ljudi, ki nimajo zadostnega potenciala za vstop v sistem, v katerem je tekmovalnost postala ena od postulatov, in so zaradi svojih osebnih okoliščin ranljivejši. Vse več je starejših, ki ne morejo živeti od svojih pokojnin, veča se izključenost invalidov, bolnih, posebej so ranljivi otroci in odrasli s posebnimi potrebami, brezdomci. Zmanjšana je možnost enakovredne participacije na trgu dela ženskam, posebej samohranilkam, pa tudi osebam nekaterih etničnih skupin. Ne smemo pozabiti na neustrezne razvojne ali zaposlitvene možnosti za številne mlade, ki zapuščajo državo, saj v njej ne dobijo dela in se tako ne morejo osamosvojiti in načrtovati svoje prihodnosti.

Tudi tisti v slabših socialno-ekonomskih razmerah morajo imeti možnost razvoja svojih potencialov, tu pa vstopi s svojimi mehanizmi regulacije država. Prav ona je tista, ki mora tem ranljivim skupinam omogočiti priložnost. Pritisk na že tako ranljive skupine ljudi pa je mogoče zmanjšati tudi z odločnim nastopom zoper stereotipne predstave o teh skupinah, na primer o brezposelnih kot lenuhih.

Država naj poskrbi, da bodo tisti, ki še imajo delo, zanj tudi dostojno plačani. Stori naj več za ustvarjanje novih delovnih mest. Oblikuje naj ustrezno stanovanjsko politiko in omogoči mladim osnovne pogoje za oblikovanje samostojnega življenja. Pregleda naj učinkovitost aktivne politike zaposlovanja in jo smiselno izboljša, da bodo učinki vidni. Zagotovi naj človeški pristop k ljudem v stiskah in jih ne pošilja od vrat do vrat. Poskrbi naj tudi za ustrezen nadzor nad delodajalci, ki kršijo pravice delavcev, in njihovo početje kaznuje ter z ustreznimi ukrepi prepreči.

Varuhinja vseskozi opozarja, da revščine ne morejo ali zmorejo in niti ne smejo reševati zgolj humanitarna društva in številni prostovoljci s projekti, pač pa je država prva, ki mora prevzeti levji delež odgovornosti, pripraviti in izvajati dovolj učinkovite programe za njeno korenito zmanjševanje. Predvsem pa ne sme zmanjševati že doseženih pravic ljudi na račun dobička kapitala. Javno zdravstvo in šolstvo sta med drugim pogoja za uveljavljanje 2. člena Ustave RS, ki govori o socialni državi, ta pa temelji prav na treh načelih: enakosti, socialni pravičnosti in solidarnosti.