Pobudnik je zoper sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. P 109/2011 z dne 13. 7. 2011, vložil pritožbo. Menil je, da sodišče sodbe ne bi smelo izdati, saj je bil nad njim kot toženo stranko začet postopek osebnega stečaja. O pritožbi je Višje sodišče v Celju odločilo s sklepom, opr. št. Cp 442/2016 z dne 22. 9. 2016, s katerim je pritožbi ugodilo. Pobudnik je v pobudi Varuhu izpostavil (in to je izhajalo tudi iz sklepa pritožbenega sodišča), da je bila njegova pritožba predložena v pritožbeno reševanje šele 24. 8. 2016, to je več kot pet let po njeni vložitvi. Spraševal se je, "kaj je sodnica v tem času počela?", dejanje sodišča pa je štel za absurdno in menil, da mu je bila z njim kršena pravica do poštenega sojenja.

Predsednica Okrajnega sodišča v Žalcu (v nadaljevanju: predsednica sodišča) je v odgovoru, v katerem je pojasnila časovne okoliščine obravnavanja pritožbe pobudnika kot pomembno izpostavila, da o sicer (že) prvič 28. 10. 2011 na Višje sodišče v Celju predloženi pritožbi, tedaj ni bilo odločeno, ker je bil pobudnik (že) tedaj v postopku osebnega stečaja, ter nadalje, da je 27. 12. 2013 tožeča stranka sporočila, da ji je bila v pravdni zadevi opr. št. P 109/2011 vtoževana terjatev, priznana v postopku osebnega stečaja, ki je bil uveden nad toženo stranko (pobudnikom), zaradi česar ni imela več pravnega interesa za nadaljevanje pravde. Tudi predsednica sodišča je pojasnila, da je bila terjatev, ki je bila vtoževana v pravdni zadevi opr. št. P 109/2011, priznana (že) s sklepom o preizkusu terjatev Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 142/2910 z dne 21. 4. 2011, to je že v času pred izdajo s pritožbo izpodbijane sodbe prve stopnje (13. 7. 2011), kar pa sodišču prve stopnje tedaj (še) ni bilo (po pravdnih strankah) sporočeno.

Po navedbah predsednice sodišča je iz te ugotovitve sledilo dejstvo, da že tedaj tožeča stranka (in tudi ne pobudnik kot tožena stranka) ni imela več pravnega interesa za nadaljevanje pravde, saj ima priznanje terjatve v stečajnem postopku enake učinke kot pravnomočna sodba (res iudicata), in je tako pravna korist za nadaljevanje pravde na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Celju o preizkusu terjatev z dne 21. 4. 2011 že tedaj prenehala. To pa je bilo po navedbah predsednice sodišča odločilno tudi za nadaljnjo ugotovitev, da pravice pravdnih strank (zato, ker pritožba pobudnika ponovno ni bila poslana pritožbenemu sodišču takoj po končanju postopka osebnega stečaja nad pobudnikom kot toženo stranko (to je 16. 10. 2014), ampak (šele) 16. 8. 2016) niso bile kakorkoli prizadete. Pojasnila je, da je sodišče pritožbo ponovno predložilo v pristojno pritožbeno reševanje nemudoma po tem, ko je bilo seznanjeno, da je postopek osebnega stečaja nad pobudnikom pravnomočno končan, saj pred tem o tem sodišča ni seznanila nobena od pravdnih strank. Glede na pojasnjeno, je bilo po navedbah predsednice sodišča razumeti tudi pasivnost obeh pravdnih strank, da nobena ni obvestila sodišča o zaključku postopka osebnega stečaja in predlagala nadaljevanja postopka s ponovno predložitvijo pritožbe v reševanje pritožbenemu sodišču.

Na podlagi podatkov, s katerimi smo razpolagali, je bilo tako mogoče ugotoviti, da je imelo Okrajno sodišče v Žalcu že vsaj ob prejemu pritožbe (v kateri je pobudnik izpostavil, da je bil nad njim kot toženo stranko v pravdni zadevi opr. št. P 109/2010, 18. 11. 2010 začet postopek osebnega stečaja) podlago, da bi preverilo navedene pritožbene navedbe in bi ob ugotovitvi, da so resnične, lahko izdalo sklep o prekinitvi pravdnega postopka z začetkom dneva uvedbe postopka osebnega stečaja nad toženo stranko. Drugo priložnost za takšno postopanje pa je imelo Okrajno sodišče v Žalcu po tem, ko ga je pritožbeno sodišče 6. 3. 2012 seznanilo, da ni pogojev za odločanje o pritožbi, ker je ugotovilo, da je tožena stranka v postopku osebnega stečaja. Z izdajo sklepa o prekinitvi pravdnega postopka zaradi začetka postopka osebnega stečaja nad toženo stranko bi se po naši presoji Okrajno sodišče v Žalcu lahko izognilo očitkom pobudnika o tem, da mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja. Tako pa je potrebovalo skoraj še nadaljnji dve leti od tedaj, ko je bil postopek osebnega stečaja že pravnomočno zaključen (16. 10. 2014), da je pridobilo podatek o tej okoliščini in je nato na tej podlagi (ponovno, in sicer 24. 8. 2016) posredovalo pritožbo pobudnika v reševanje Višjemu sodišču v Celju.

Kljub tem našim ugotovitvam pa ni mogoče prezreti (nesporne) ugotovitve tako sodišča prve kot sodišča druge stopnje, da je z nastopom dejstva, da je bila terjatev tožeče stranke, ki jo je sicer uveljavljala v (z zamudo prekinjenim) pravdnem postopku v celoti priznana v postopku osebnega stečaja, prenehala pravna korist tožeče stranke za vodenje oziroma nadaljevanje pravdnega postopka. Po naši presoji zgoraj izpostavljene nepravilnosti pri procesnih odločitvah Okrajnega sodišča v Žalcu niso vplivale oziroma niso mogle vplivati na pravni položaj pobudnika, saj je bilo o terjatvi tožeče stranke odločeno že pred izdajo sodbe opr. št. P 109/2010 z dne 13. 7. 2011 Okrajnega sodišča v Žalcu, in sicer s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 1424/2010 z dne 21. 4. 2011. Ta sklep pa je bil izdan skoraj tri mesece pred izdajo sodbe v pravdni zadevi. Med drugim je bila to tudi okoliščina zaradi katere Varuh ni ugotovil podlage za nadaljnje posredovanje pri Okrajnem sodišču v Žalcu. Dodatni razlog, ki je govoril v prid takšni odločitvi, pa je bila tudi okoliščina, da iz podatkov, s katerimi smo razpolagali, ni bilo mogoče ugotoviti, da bi pobudnik kot stranka zaradi dolgotrajnega odločanja o njegovi pritožbi kdaj kakorkoli interveniral ali celo uporabil pospešitvena pravna sredstva, ki jih v primeru dolgotrajnega sojenja strankam v postopku daje na razpolago Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Da bi storil kaj v opisani smeri, tudi sam ni zatrjeval. 6.4-152/2016