Varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek je zavrnil nedavno kritiko komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, ki je ombudsmanu očitala, da do sedaj ni naklonil potrebne pozornosti pojavom nestrpnosti do Cerkve. Po Hanžkovem mnenju je kritika v nedavnem odprtem pismu komisije, ki je sicer opozorila na naraščanje verske nestrpnosti, naslovljena na napačen naslov. Kot je poudaril na današnji novinarski konferenci, se sicer zavzema za znižanje nestrpnega govora do vseh družbenih skupin v Sloveniji, vendar je spremljanje položaja verskih skupnosti naloga vladnega urada za verske skupnosti, ki bi moral pripraviti analizo primerov nestrpnosti in diskriminacije verskih skupnosti ter predlagati rešitve. Tega pa urad po njegovem ne opravlja dovolj zavzeto.

 Zakon namreč opredeljuje naloge varuha človekovih pravic kot zaščito pravic posameznika pred zlorabo države in institucij ter nosilcev javnih pooblastil, vladni urad za verske skupnosti pa je zadolžen za spremljanje verske "problematike". Poleg tega je urad po Hanžkovih besedah kadrovsko veliko močnejši, saj na tem področju dela šest ljudi, pri varuhu pa za celotno problematiko ustavnih pravic in varstva osebnih podatkov skrbita dve osebi. Kljub temu se je ombudsman oglašal z opozorili o diskriminaciji ali nestrpnosti do posameznih skupin prebivalcev Slovenije, k čemur ga zakon sicer ne zavezuje, "a mu tega tudi ne prepoveduje". Predlagal pa je tudi ustanovitev neodvisne institucije, ki bi se načrtno ukvarjala s problematiko diskriminacije in nestrpnosti oziroma vsaj okrepitev urada varuha s strokovnjaki za ta področja.

Hanžek je trditev komisije pravičnost in mir o ignoranci ombudsmana do nestrpnosti proti katoliški cerkvi označil za neresnično, saj se je poleg že omenjenega s sporočilom oglasil tudi ob dveh akcijah, ki ju omenja pismo komisije in ju je bilo mogoče razumeti tudi kot napad na katoliške vernike. Ob tem je dodal, da neprestano poudarja, da so nesprejemljiva dejanja, ki žalijo pripadnike drugih ver, tako tudi pripadnike katoliške cerkve. Po drugi strani pa je že pred dvema letoma (septembra 2001) ljubljanskemu nadškofu Francu Rodetu poslal pismo z željo, da se sestaneta in pogovorita o problemih, ki jih imajo katoliški verniki, "vendar odgovora do sedaj še nisem dobil". Brez komunikacije pa ni mogoče korektno urejati stvari, pravi Hanžek.

Ob tem je bil kritičen do nekaterih navedb v pismu komisije. Tako se katoliška cerkev po njegovem težko predstavlja kot najbolj marginalizirana skupina, saj je najštevilčnejša verska skupnost v Sloveniji, ima ekonomsko moč in lastnino, z vlado pa tudi sprejema posebni sporazum. Zato se težko primerja z nekaterimi drugimi verskimi skupnostmi, ki se denimo srečujejo z nemožnostjo pridobitve verskih objektov (recimo pri gradnji džamije) ali odklanjanjem registracije verskih skupnosti. "Tudi izrazi nestrpnosti do katoliške cerkve so pogosto odgovori na nestrpne izjave do drugih družbenih skupin, ki jih izrekajo visoki predstavniki RKC. Zato bi bilo nujno, bolj kot obsojanje drugih in klicanje na pomoč mednarodnih institucij, da bi RKC poskušala vzpostaviti strpen dialog z drugimi in drugačnimi." S tem bi se namreč tudi priključila naporom ombudsmana za zmanjšanje medsebojnega nerazumevanja in nestrpnosti, za kar RKC kot najmočnejša verska skupnost nosi svojo odgovornost.

V ombudsmanovem uradu so sicer prejeli nekaj pobud v zvezi z izražanjem nestrpnosti do katoliških vernikov, še več pa je bilo pobud, ki so kazale na nestrpnost predstavnikov katoliške cerkve do nevernih, drugače vernih ali ljudi z drugačnim življenjskim slogom. Pri tem je Hanžek omenil nestrpnost do ateistov, "necerkvenih" kristjanov, učiteljev, muslimanov, ustave in ustavnega sodišča, istospolno usmerjenih in priseljencev. Izrazi nestrpnosti do verujočih pa so bili po njegovem bolj redki, največkrat naperjeni proti RKC kot instituciji ali duhovščini, ne pa proti verujočim. Ob tem po mnenju varuha človekovih pravic pri nestrpnosti do verujočih prevladuje nestrpnost do muslimanskih vernikov, ki je očitna predvsem v povezavi z nasprotovanjem izgradnji džamije.

Na področju kršenja ustavno zagotovljene enakopravnosti vseh verskih skupnosti pa sta po Hanžkovem mnenju dva največja problema - v (ne)reševanje katerih so vpletene predvsem državne institucije - počasno urejanje problemov pri izgradnji muslimanskega verskega objekta in nedelo urada za verske skupnosti. Prvi problem, ko si druga najštevilčnejša verska skupnost v Sloveniji že več kot tri desetletja zaman poskuša zgraditi verski objekt, kaže nerazumljivo blokado vseh vrst institucij, pri vsem pa gre predvsem za prikrito aktivno nasprotovanje. Nedejavnost omenjenega urada pa se po njegovih besedah kaže na treh ravneh - zastareli zakonodaji, odsotnosti meril za dodeljevanje proračunskih sredstev verskim skupnostim ter odklanjanju prijav novih verskih skupnosti. Ob tem ombudsmana moti predvsem dejstvo, da urad tudi ne kaže nikakršne volje za reševanje obstoječih problemov, za vsak premik pa so potrebni veliki napori in pritiski tako varuha kot ostalih institucij ter civilne družbe in medijev.

Odgovor Matjaža Hanžka na odprto pismo komisije Pravičnost in mir pri SŠK.