Namestnik varuhinje Miha Horvat se je 16. in 17. 11. 2016 udeležil mednarodne konference v organizaciji Inštituta Ludwig Boltzmann (Ludwig Boltzmann Institute of Human Rights (BIM)) in Akademije evropskega prava (Academy of European Law (ERA)) na Dunaju. Na njej so predstavniki državnih preventivnih mehanizmov in sodstva iz držav članic Evropske unije, skupaj tudi z nekaterimi strokovnjaki iz Evropske komisije, Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA), Pododbora za preprečevanje mučenja in drugega okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja Odbora proti mučenju (SPT), Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT) ter iz vrst odvetništva in civilne družbe (Association for the Prevention of Torture, Fair Trials International,…), raziskovali možnosti za čim bolj usklajen in s tem večji prispevek k preprečevanju mučenja, nečloveškega ali pa poniževalnega ravnanja pri uporabi relevantnih pravnih aktov (predvsem v zvezi z evropskim nalogom za prijetje in predajo, nadzornimi ukrepi kot alternativo priporu, premeščanjem zapornikov med državami članicami ter spremljevalnimi ukrepi in alternativnimi sankcijami), tako ali drugače povezanih z pravom Evropske unije.
Namestnik varuhinje je pri tem predstavil dosedanjo prakso Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) in posebej tudi slovenskega državnega preventivnega mehanizma v zvezi z zaporskimi razmerami v naši državi.
Šlo je za tretje in obenem zadnje srečanje v okviru navedenega projekta (prvo je potekalo posebej za sodnike 21. in 22. 4. 2016 v nemškem Trierju, drugo pa posebej za državne preventivne mehanizme 6. in 7. 6. 2016 na Dunaju). O ugotovitvah bo naslednje leto tudi izdana posebna študija.
Skladno s 5. členom Zakona o ratifikaciji Opcijskega protokola h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (MOPPM), v Republiki Sloveniji naloge in pooblastila državnega preventivnega mehanizma po tem protokolu izvršuje Varuh. Njegova priporočila so že v marsikaterem pogledu prinesla izboljšanje razmer za osebe na krajih odvzema prostosti, vključno z zavodi za prestajanje kazni zapora, pri čemer velja posebej izpostaviti, da se je tudi že Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu pri svojem odločanju oprlo na tozadevne ugotovitve Varuha oziroma državnega preventivnega mehanizma (v tej smeri gledati na primer točke od 47 do 49 sodbe v zadevi Mandić in Jović proti Sloveniji (pritožbi št. 5774/10 in 5985/10), ali pa točke od 54 do 56 sodbe v zadevi Štrucl in ostali proti Sloveniji (pritožbe št. 5903/10, 6003/10 in 6544/10), ki sta se nanašali na razmere v ZPKZ Ljubljana glede tamkajšnjih pripornikov oziroma obsojencev).
Prav tako je Varuh v eni izmed obravnavanih zadev po Zakonu o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) že izkoristil možnost po 25. členu slednjega in kot t. i. prijatelj sodišča (amicus curiae) v sicer odprtem sodnem postopku naslovil tja predlog v zvezi s prepovedjo mučenja kontekstu evropskega naloga za prijetje in predajo. V konkretnem primeru je pobudnik trdil, da bi bil v litovskih zaporih podvržen ravnanju, nasprotnem prepovedi mučenja oziroma nečloveškega oziroma poniževalnega ravnanja, zato je nasprotoval temu, da bi ga slovenske oblasti na podlagi izdanega evropskega naloga za prijetje in predajo predale litovskim. Ključno vprašanje je tako bilo, ali dati prednost načelu vzajemnega priznavanja, ki temelji na ideji medsebojnega zaupanja med državami članicami Evropske unije, kar naj bi bila osnova njihovega sodelovanja (tudi) v kazenskih zadevah – in zatorej zahtevano osebo brez posebnega preverjanja okoliščin v zvezi s prepovedjo mučenja predati drugi državi članici; ali pa kljub vsemu najprej preveriti tudi nevarnost za to, da bi bila oseba v državi izdaje naloga podvržena razmeram, ki so nasprotne prepovedi mučenja oziroma nečloveškega oziroma poniževalnega ravnanja – in se pri svoji odločitvi posebej opredeliti tudi do tega vidika. Varuh je zavzel stališče, da je pravilna druga od opisanih dveh možnosti (naslovno sodišče pa žal, da prva).
O tem primeru je Varuh podrobneje že poročal v svojem Letnem poročilu za leto 2015 (gledati strani od 143 do 145), pri čemer je nato še letos s sodbo Sodišča Evropske unije (velikega senata) v združenih zadevah C-404/15 in C-659/15 z dne 5. aprila 2016 prišla tudi potrditev, da je bilo Varuhovo stališče v omenjenem predlogu nacionalnemu sodišču tako rekoč povsem skladno z razlogovanjem tudi samega Sodišča Evropske unije, ki z največjo avtoriteto »razlaga pravo EU in tako skrbi, da se uporablja na enak način v vseh državah EU«. V navedeni sodbi je slednje namreč razsodilo, da je treba člene 1(3), 5 in 6(1) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, »razlagati tako, da mora izvršitveni pravosodni organ, če obstajajo objektivni, zanesljivi, natančni in ustrezno posodobljeni podatki, ki potrjujejo obstoj bodisi sistemskih bodisi splošnih pomanjkljivosti, bodisi glede nekaterih skupin oseb bodisi glede nekaterih zaporov, kar zadeva razmere v zaporu v odreditveni državi članici [Varuh je skupaj s svojim predlogom nacionalnemu sodišču tudi natančno opredelil točke nekaterih sodb ESČP ter strani poročil CPT in litvanskih ombudsmanov Seimas v zvezi z zaporskimi razmerami v Litvi, na podlagi katerih bi si sodišče lažje ustvarilo sliko o tozadevnih razmerah in se nato opredelilo (tudi) do navedb zahtevane osebe v zvezi z nevarnostjo kršitve prepovedi mučenja v primeru predaje – op. p.], konkretno in natančno preveriti, ali obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo v primeru predaje navedeni državi članici oseba, za katero je izdan evropski nalog za prijetje zaradi uvedbe kazenskega postopka ali izvršitve kazni zapora, zaradi razmer v zaporu v tej državi članici podvržena dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V ta namen mora zahtevati predložitev dodatnih informacij od odreditvenega pravosodnega organa [Varuh je v svojem predlogu med drugim tudi predlagal naslovnemu sodišču, da na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1 tudi opravi vsa tista poizvedovalna dejanja, s katerimi bi bilo moč ugotoviti, ali so tudi z vidika prepovedi mučenja oziroma nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja podani pogoji za predajo zahtevane osebe – op. p.], ki mora – potem ko po potrebi zaprosi za pomoč centralni organ ali enega od centralnih organov odreditvene države članice v smislu člena 7 navedenega okvirnega sklepa – te informacije sporočiti v roku, določenem v tej zahtevi. Izvršitveni pravosodni organ mora odločitev o predaji zadevne osebe odložiti, dokler ne pridobi dodatnih informacij, ki omogočajo izključitev take nevarnosti. Če obstoja te nevarnosti ni mogoče izključiti v razumnem roku, mora ta organ odločiti, ali je treba postopek predaje ustaviti.«
