Spoštovane in spoštovani,

visoki gostje, ekscelence, predstavniki vseh treh vej oblasti, verskih skupnosti in nevladnih organizacij, medijev, sedaj in nekdaj zaposleni pri Varuhu, vsi, ki ste danes prišli, da obeležimo mednarodni dan človekovih pravic. To je priložnost, da se ponovno spomnimo pomena sprejetja Splošne deklaracije o človekovih pravicah 10. decembra leta 1948. Naslednje leto bomo obeleževali 70. obletnico njenega sprejetja in izjemnega vpliva na razvoj mednarodnih, regionalnih in nacionalnih instrumentov spoštovanja in uveljavljanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Kljub njeni zavidljivi starosti smo priča številnim kršitvam človekovih pravic, tako doma kakor v svetu.

Pri svojem delu se Varuh človekovih pravic RS dnevno srečuje z zatrjevanji o kršenju pravic posameznikov ali kar družbenih skupin. Mednje sodijo tudi drugačni, ljudje s posebnimi potrebami, ljudje na socialnem obrobju, včasih prezrti in pozabljeni. Veliko pozornosti namenjamo vprašanjem nediskriminatornega obravnavanja, ne glede na osebne okoliščine. Vsako leto jim tudi na sprejemu ob mednarodnem dnevu človekovih pravic posvečamo pozornost, letos predstavnikom narodnih skupnosti, živečih v Sloveniji. Zato smo medse povabili mlade iz italijanske, madžarske in romske skupnosti.

Današnje srečanje je tudi priložnost, da pogledamo na leto, ki je za nami in se zazremo v prihodnost. Pravijo sicer, da je preteklost tista, ki je neponovljiva, saj je ni mogoče spremeniti, v prihodnosti pa lahko storimo marsikaj, kar smo se namenili storiti, pa pri tem nismo bili uspešni, tudi na področju uveljavljanja človekovih pravic, pravne države in demokratičnih odnosov v družbi.

A brez pregleda opravljenega dela in analize uspešnosti pri tem ne bomo dovolj učinkoviti. Uspešnost Varuha v preteklem obdobju morda najbolj zgovorno predstavlja vsakokratno letno poročilo, v katerem vedno nanizamo številne ugotovitve, predloge, mnenja, kritike ali priporočila ter pregled domače in mednarodne dejavnosti. Z ekipo Varuha se trudimo, poslušamo, beremo pobude, potujemo širom Slovenije in v tujino, k nam vabimo odgovorne, da jih sproti seznanjamo s problemi ljudi, ki jih doživljajo kot kršitve njihovih človekovih pravic, odpiramo tudi širša vprašanja, pomembna za pravno varnost ljudi. Poročilo ima letno vsaj 400 strani, pripravimo ali se udeležimo več kot 400 dogodkov, preberemo najmanj 20.000 različnih pisanj in slišimo okoli 11.000 žalostnih, besnih, nesrečnih, pa tudi upajočih ljudi. Letos smo izdali kar tri poročila. Dejanska uspešnost dela Varuha pa se vendar kaže v zmanjševanju števila kakršnih koli kršitev človekovih pravic, kar pa je težko objektivno meriti. Lahko nanizamo konkretne primere odprave kršitev, ki so rezultat našega dela. Ko ustavno sodišče oceni, da je naša zahteva za oceno ustavnosti nekega zakona utemeljena, smo morda na ta način preprečili tisoče kršitev in morda celo obravnavo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Začela bom z uspehi, ki jih po trdem delu vsekakor beležimo. Zakon o Varuhu človekovih pravic je bil sprejet 20. decembra pred 24. leti. Letos, 14. oktobra, pa je začel veljati dopolnjen zakon. Po številnih neuspešnih priporočilih Varuha v korist državne institucije za varstvo in promocijo človekovih pravic, skladne s Pariškimi načeli, se je z omenjenimi dopolnitvami zakona priporočilo udejanjilo prav letos. Zakon uvaja nove organizacijske enote: samostojno zagovorništvo otrok, državni preventivni mehanizem, oba sta sicer znotraj Varuha delovala skoraj deset let, povsem nov Svet za človekove pravice in Center za človekove pravice. Do popolne reorganizacije bo prišlo 1.1.2019, tik pred iztekom mojega 6-letnega mandata.

Prav tako smo prvič v 22-letni zgodovini prejeli, kar dve vmesni odzivni poročili vlade s pregledom uresničevanja priporočil Varuha, ki jih je sprejel tudi državni zbor. Naslednje je napovedano že za februarja prihodnje leto. Z mnogimi smo uspeli. O vsem bomo podrobno pisali v novem poročilu za leto 2017, takoj po novem letu. Nadejamo se doslednega uresničevanja priporočil, ki so bila brez glasu proti sprejeta v hramu demokracije. Vložili smo že 30 zahtev za oceno ustavnosti, v mojem mandatu že 8, vse popolnoma upravičeno. Spoštujemo odločitve ustavnega sodišča, tudi, če nam ta ne pritrdi. Letos smo prvič uspeli tudi z ustavno pritožbo, tretjo v naši zgodovini.

Izdali smo tudi posebno poročilo o namestitvah oseb z motnjo v duševnem zdravju v socialno-varstvene zavode (SVZ). Ponekod osebe zaradi prevelike prostorske stiske spijo kar v jedilnici oziroma v dnevnem prostoru. Pričakujemo uresničitev naših priporočil.

Premiki pri spoštovanju človekovih pravic nas razveseljujejo in hrabrijo. Vendar me branje žalostnih usod pogosto navdaja z željo, da bi lahko del tega v večji meri delila z ljudmi, ki naše delo spremljajo od daleč in se niti ne zavedajo, kaj pomeni slišati le nesrečne izkušnje in skoraj nobene srečne in vesele pripovedi ljudi. Mnogi bi želeli, da bi predvsem politiki in politikom, ne glede na stranko predstavila, kako živijo, trpijo, se borijo, pa jih nihče ne opazi, ali vsaj ne dovolj zgodaj. Zato je morda prav danes priložnost, da slišite nekaj tega, kar je za mnoge v tej državi kruta resničnost.

Za brezposelne, ki službe kljub več sto oddanim vlogam niso dobili zadnjih nekaj let in menijo, da jih zagotavlja le poznanstvo. Jim reči, naj še vedno pišejo in upajo? So morda prestari, čeprav jih do pokojnine loči še vsaj deset let? Bodo morda doživeli še eno pokojninsko reformo? Ali še znajo in zmorejo delati? Njihovo število sicer v zadnjih letih pada, a tem ljudem to ne pomeni veliko. Prav oni so med temi 85.000 brezposelnimi.

Zakaj pri nas podjetja ne dobijo delavcev in hodijo ponje v tuje države? So morda ti pripravljeni delati za izkoriščevalsko nizko plačo? Mnogi med nami še vedno morajo prepogosto poteptati dostojanstvo, moledovati, stati v vrsti za oblačila in hrano, otrokom dopovedovati, da so in bodo reveži. Revščina se zareže v vse pore družine, prinaša bolezni, grozi z rednimi obiski izvršiteljev in deložacijami. Prinaša malo, odnaša veliko. Vedno si na nekem spisku in celo reklame na televiziji kažejo podobe iz sanj nekoga drugega. Dobri ljudje vedno nekaj zbirajo; od zamaškov do 1 ali 5 evrov, knjig, zvezkov, celo rabljenih oblačil. Želimo si družbe, ko ne bo treba več humanitarnih akcij in ko bo revščina le še vsebina pripovedk iz preteklosti.

Nekateri verjamejo v moč uspeha na sodiščih samo, če imaš denar in dobrega odvetnika. Pravna pomoč je mnogim nedostopna, tudi ponujena brezplačna.
Ljudje, ki se znajdejo v aparatu, so velikokrat brez denarja in brez ustreznega pravnega znanja potisnjeni na rob. Uprava se mora pri svojem delu večkrat spomniti na načeli pravičnosti in dobrega upravljanja, zakonodajo pa v primeru dvoma  razlagati ljudem v korist.

Kako je bolnim, ki morajo spremljati zdrahe našega zdravstva? Zakaj toliko slabe komunikacije med tistimi, ki bi morali zdraviti, ki to znajo in zmorejo? Ponašajo se vendar s številnimi uspehi. Kako vedeti, da se bodo končno pogovarjali, da ni zamer zaradi plač in položajev, da ne bo treba ustanavljati komisij za nadzor tega ali onega, da ne boš ostal brez zob, ker bodo pač predragi?

Tu je še naše življenjsko okolje. Prepogosto je v njem letos gorelo in smrdelo, ljudje pa so čakali in čakali, sami in z otroki. Tako kot na mnoge inšpektorje, ki jih je absolutno in daleč premalo. Mnogi občutijo diskriminacijo, splet je prostor sovražnosti, posebej ranljivi predolgo čakajo na razumevanje. Kdaj bo red pri izplačilih zasluženih plač? Ljudje še danes objokujejo SDK.

Kdaj se bo politika uspela poenotiti okoli kakšnega za ljudi in prihodnost pomembnega vprašanja, ne da bi skrbela le za svoje strankarske 'vrtičke' in breme strokovnih odločitev prenašala na že tako razdvojene ljudi, ki naj kar na referendumu odločijo o tem, za kar se prepira vsaj ducat pravnikov in celo ekonomistov? Če oni ne vedo, kaj je zares prav, kako naj to ljudstvo ve? Naj najame neodvisne  strokovnjake, da jim razložijo hudo komplicirane in za državo in njeno prihodnost pomembne zadeve?

Čas pred volitvami je zagotovo priložnost. Za vse, ki mislijo resno.
Da zastavijo svoj ugled in ne trosijo obljub, ki jih ni mogoče izpolniti, pač pa poskrbijo, da bo to, kar bodo rekli, resno in visoko strokovno.
Da bo državni aparat delal hitreje in odgovorno, da bodo rešitve pravične, v duhu spoštovanja domačih in mednarodnih aktov o človekovih pravicah.
Da bo pravosodje res razsojalo 'z zavezanimi očmi' in si povrnilo zaupanje.
Da bo človek na prvem mestu pravne in socialne države.
Da bo njegovo dostojanstvo spoštovano od rojstva do smrti.
Da bo raven že pridobljenih pravic ostala enaka in da se bodo še neuveljavljene že končno uveljavile.

Leto 2018 bomo pri Varuhu posvetili pravicam starejših. Smo namreč družba starajočih in prav je, da z vseh vidikov obdelamo to temo.

"Znamenje poguma v današnjem času prilagajanja je sposobnost, da se postavimo za svoja stališča, ne trmoglavo ali kljubovalno, niti maščevalno, ampak preprosto zato, ker vanje verjamemo," je zapisal Rollo May.

Vztrajali bomo in terjali rešitve. Za vse, ki jim mora država pomeniti tudi dom. Kajti brez doma si brezdomec.

Pa srečno, predvsem zdravo 2018 in veliko čarobnosti v prazničnih dneh.



Vlasta Nussdorfer
varuhinja človekovih pravic