Na Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) se s pritožbami obrača vse več posameznikov s kritikami dela upravnih enot v času stavke. Nanašajo se na odpoved terminov, dolgotrajno čakanje naročenih in nenaročenih pred vhodom upravnih enot ter zavrnitev izvedb upravnih postopkov. Časovni vidik obravnave upravnih zadev je velik problem, na katerega Varuh opozarja že dlje časa, nenazadnje v letnih poročilih 2021, 2022 in 2023, v katerih ravno upravne enote, za Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enke možnosti, izpostavlja kot drugega najpogostejšega kršitelja načela dobrega upravljanja. Prav tako Varuh državo opozarja tudi na problematiko ekonomskega položaja zaposlenih na upravnih enotah in hkratno obremenjenost z velikim pripadom zadev, kar bi bilo treba z ustreznimi in učinkovitimi ukrepi rešiti čim prej.
Varuh tudi ob tej priložnosti ponovno poudarja, da je stavka legitimen način za dosego ciljev in pomembno sredstvo delavcev za uveljavljanje ter varstvo socialnih in ekonomskih pravic delavca. Vendarle pa se je treba zavedati, da je v skladu z drugim odstavkom 77. člena Ustave Republike Slovenije pravico do stavke možno omejiti z zakonom, če to zahteva javna korist in z upoštevanjem vrste ter narave dejavnosti, kar pa delovanje upravnih enot v številnih primerih je.
Omejitev pravice do stavke za državne organe v trenutno veljavnem 11. členu Zakonu o stavki (ZStk) se sicer nanaša na to, da ni bistveno ogroženo uresničevanje funkcije državnih organov. Kljub temu pa Varuh opozarja, da v skladu z zgoraj navedenim to ne sme biti vodilno merilo, temveč mora biti skladno s 77. členom Ustave tudi v teh primerih vodilo možnega omejevanja pravice do stavke javna korist, upoštevajoč vrsto in naravo dejavnosti. Pomembno se je zavedati, da je vsebinski temelj javne koristi oziroma nacionalnega interesa v dolžnosti države do posameznikov.[1] Če torej izhajamo iz navedenega, morajo subjekti, ki so hkrati nosilci mednarodnih obveznosti, te obveznosti oziroma naloge izpolnjevati tako, da države ne ovirajo pri dolžnostih, ki jih ima ta do državljanov. Ob tem velja opozoriti, da 8. člen Ustave določa, da »morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno«. Določba mednarodne akte posledično postavlja nad zakone in druge predpise, medtem ko je Ustava najvišji in temeljni akt v državi. Hierarhija pravnih aktov v 8. členu Ustave je pomembna, ker ima za posledico, da je treba relevantne določbe Ustave razlagati skladno s prevzetimi obveznostmi RS po mednarodnih pogodbah.
Varuh poudarja, da je pravica do stavke temeljna pravica, vendar pa ni absolutna in jo je mogoče omejiti z zakonom. Ne gre namreč spregledati življenjskih situacij in stisk, v katerih so se znašli ljudje zaradi obsežnega neizvajanja del in nalog javnih uslužbencev upravnih enot. Varuh se zaveda, da se nakopičenih težav na upravnih enotah ne da rešiti čez noč, a pričakuje, da vsi odgovorni za nastalo situacijo poiščejo rešitve in se čim prej uskladijo o nadaljnjih korakih, ki bodo v korist prebivalk in prebivalcev, kot tudi zaposlenih na upravnih enotah.
[1] VDSS Sodba opr. št. X Pdp 448/2007, 25. 5. 2007.
