V 19. členu Konvencije o otrokovih pravicah so se države podpisnice zavezale, da bodo sprejele vse potrebne ukrepe, da bi »otroke zavarovali pred vsemi oblikami telesnega ali duševnega nasilja, poškodb ali zlorab, zanemarjanja ali malomarnega ravnanja, trpinčenja ali izkoriščanja, tudi spolnih zlorab« (str. 14), ko so pod skrbništvom staršev, zakonitih skrbnikov ali katere druge osebe, ki zanje skrbi. Poleg ustreznih socialnih programov, namenjenih otrokom in skrbnikom, 2. odstavek tega člena nalaga tudi »druge oblike zaščite ter ugotavljanje, obveščanje, prijavljanje, preiskovanje, obravnavanje inspremljanje prej naštetih primerov trpinčenja otrok …« (str. 14).
Problematiko nasilja nad otroki zadevajo tudi drugi deli Konvencije:
· pravice so otrokom zajamčene brez kakršnegakoli razlikovanja (2. člen), zato je nasilje nad otroki nedopustno in ne more biti opravičljivo zaradi tradicije, kulture ali religije
· pri vseh dejavnostih naj bi bile otrokove koristi glavno vodilo (3. člen) – nasilje nad otroki ni nikoli v njihovo korist
· vsak otrok ima neodtujljivo pravico do življenja – njegovo preživetje in razvoj morata biti zagotovljena v največji možni meri (6. člen)
· otroci imajo pravico izraziti svoje mnenje (12. člen), ki ga je potrebno upoštevati glede nastarost in zrelost otroka.
Države podpisnice so se zavezale:
· da bodo odpravile tradicionalne navade, ki škodijo zdravju otrok (člen 24.3)
· da bodo zagotovile uveljavljanje discipline v šolah na način, skladen z otrokovim človeškim dostojanstvom (člen 28.2)
· da bodo otroka zavarovale pred vsemi oblikami spolnega izkoriščanja in spolnih zlorab (34. člen)
· da bodo preprečevale ugrabitve, prodajo ali trgovanje z otroki (35. člen)
· da bodo varovale otroka pred vsemi oblikami izkoriščanja, ki v kakršnem koli pogledu škoduje njegovi blaginji (36. člen)
· da noben otrok ne bo podvržen mučenju ali drugemu krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju (37. člen)
· da bodo z vsemi možnimi ukrepi zagotovile varstvo in skrb za otroke, ki so jih prizadeli oboroženi spopadi (38. člen)
· da bodo zagotovile ukrepe za telesno in duševno okrevanje otrok, žrtev zanemarjanja, izkoriščanjaali zlorabe (39. člen).
Varuh človekovih pravic v problemskem sklopu nasilje nad otroki nadzoruje uresničevanje določil Konvencije, k čemur je država zavezana. Leta 2002 je steklo načrtno in poglobljeno spremljanje nasilja nad otroki v družinskem okolju. Varuh človekovih pravic se zavzema za pripravo sistematičnih programov za zmanjšanje nasilja nad otroki in zaščito pred njim, kar pomeni hkrati tudi prizadevanje za varno, nenasilno družbo (in državo). Gre za iskanje pozitivnih strategij in globalno obravnavo, ki je kot strateška usmeritev skladna s strategijo dela Evropske mreže ombudsmanov za otroke (ENOC) in razvidna izveljavnih dokumentov Sveta Evrope: Priporočilo (2001)16 (Zaščita otrok pred spolnim izkoriščanjem), Resolucija 1307 (2002) (Spolno izkoriščanje otrok – nična toleranca), Priporočilo (85) 4 (Nasilje vdružini), Priporočilo (90) 2 (Socialni ukrepi ob družinskemu nasilju), pa tudi z izjavama ob konferencah v Yokohami in Budimpešti konec leta2001.
Varuh človekovih pravic predlaga:
skupno zavezo za nenasilno družbo, ki jo sprejmejo vlada, lokalne skupnosti in civilna družba.
Takšna usmeritev zahteva
· priznavanje in razumevanje dejavnikov, ki vplivajo na nasilje nad otroki, ter onih, ki ga zmanjšujejo oziroma ščitijo pred njim
· ukrepe, ki bi ščitili otroke pred nasiljem s strani različnih služb in institucij in znotrajdružine
· dosledno obsojanje vseh oblik nasilja (mediji, mnenjski voditelji, politiki).
Zaščita otrok pred nasiljem terja naslednje ukrepe in dejavnosti:
1. Vzpostavitev koordinirane medresorskein interdisciplinarne dejavnosti na ravni države, regij in lokalnihskupnosti.
2. Pregled in evalvacijo delaslužb, ki obravnavajo otroke in družine, z jasno določene proti-nasilne perspektive. Pomanjkanje ustreznih služb in dejavnosti povečuje tveganje za nasilno vedenje/ravnanje, zato naj bodo v središču zanimanja aktivnosti za odpravljanje neenakosti, revščine, za izboljševanje zdravstvenega in izobraževalnega sistema, mreževzgojno-varstvenih organizacij ipd.
3. Zakonske spremembe v smislu odpravljanja vsakršne tolerance do nasilja nad otroki in doslednega sankcionranja le-tega, vključno s telesnim kaznovanjem in poniževalnim ravnanjem v družini in/ali institucijah.
4. Strogo kaznovanje nedovoljene posestiorožja in/ali eksplozivnih snovi, zmanjšanj dostopnosti pirotehničnih sredstev.
5. Oblikovanje sistema za zbiranje podatkov in raziskovanje nasilja nad otroki.
6. Dosledno spoštovanje veljavne (kazenske) zakonodaje in potrebne spremembe
· inkriminacija družinskega nasilja – premestitev iz sfere prekrškov na polje kaznivih dejanj
· zakonska zaščita otrok pred kakršnim koli nasiljem v šolskem sistemu
· dosledno preganjanje spolnega nasilja
· inkriminacija proizvodnje, razširjanja, prodaje, uvoza, izvoza in posesti pornografskega gradiva, kjer nastopajo otroci
· strokovno ustrezna obravnava otrok, žrtev nasilja s strani organov odkrivanja in pregona
· ustanovitev družinskih sodišč ali specializiranih »družinskih« oddelkov na okrožnih sodiščih.
7. Službe za zaščito otrok in zaobravnavo otrok, žrtev telesnih, čustvenih in/ali spolnih zlorab in zanemarjanja – sedanji način dela CSD tega ne zagotavlja, prelaganje tovrstnih dejavnosti pretežno na nevladni sektor ni sprejemljivo, saj ne upošteva zahteve po specialnih znanjih, visoki strokovnosti z zagotovljenim sistemom kontrole kakovosti dela, supervizije in dosledne evalvacije programov.
8. Oblikovanje sistema za zaščito otroka pred nasiljem:
· ukrepi za zaščito prednasiljem v družinah, rejniških družinah, zavodih, za zaščito pred samopoškodbami in samomori in pred spolnim in kakršnim koli drugim izkoriščanjem
· dostopnost mreže svetovalnih/podpornih služb za otroke
· prijavna dolžnost strokovnih delavcev
· dosledno odkrivanje in pregon storilcev
· zagotavljanje varnega okolja žrtvam nasilja – umik nasilneža iz družine.
9. Vzpostavitev mreže centrov za psihosocialno rehabilitacijo otrok, žrtev nasilja.
10. Vzpostavitev sistema za zdravljenje in psihosocialno rehabilitacijo storilcev (nasilnežev).
11. Preventivni programi za otroke.
Poseben poudarek velja nameniti zajemanju in zbiranju podatkov zlasti na dveh področjih:
1/ Odkrivanje in pregon storilcev kaznivih dejanj z elementi nasilja naškodo otrok – od detomorov, umorov, telesnih poškodb, zlorab – statistike morajo vsebovati spol in starost žrtve ter status storilca(odnos do žrtve). Tak način zbiranja in obdelave podatkov omogoča primerjave v času in med državami.
2/ Zaščita otrok (zdravstveno in socialno varstvo) – podatki o vzrokih smrti pri otrocih, skrbno raziskovanje vzrokov poškodb ipd. Sistematično zbiranje tovrstnih podatkov zahteva izdelane protokole in postopke na področju pediatrije in šolske medicine, zdravstvene nege, svetovalnih služb ipd. Poleg sistematičnega zbiranja je treba zagotoviti neke vrste centralni register (morda na Inštitutu zavarovanje zdravja) – center za zbiranje in obdelavo podatkov. Poleg zaznav posameznih primerov je potrebno spremljanje. Populacijske študije bi morale pomagati identificirati najbolj ranljive skupine otrok in mladostnikov. Ti bi morali dobiti ustrezno pomoč in podporo, kar bi bilo mogoče izvajati v sklopu preventivnih dejavnosti zdravstvenega varstva, če bi poleg zdravnikov (peditrav in šolskih zdravnikov) v multidisciplinarni tim vključili tudi psihologe, specialne pedagoge in (po potrebi) pedopsihiatre. Na ta način bi razvili sistem spremljanja, s pomočjo katerega bi bodisi evalvirali poprej identificirane rizične skupine otrok in mladostnikov, bodisi identificirali nove dejavnike tveganja.
Raziskovalna dejavnost
· Retrospektivne študijere prezentativnih vzorcev odraslih, ki so v otroštvu trpeli nasilje.
· Raziskave o prisotnosti nasilja v reprezentativnem vzorcu družin.
· Analize klicev na zaupne telefonske številke (TOM – telefon za otroke in mladostnike, SOS telefon za žrtve nasilja ipd.) – potrebna dodatna podpora in pomoč nevladnim organizacijam, ki izvajajo te dejavnosti. Analiza bi (med drugim) omogočila tudi evalvacijo dela teh organizacij.
· Longitudinalne študije dejavnikov, ki sodelujejo pri oblikovanju vzorcev družinskega nasilja.
· Longitudinalno spremljanjein evalvacija različnih preventivnih dejavnosti ob nujnem upoštevanjumnenja otrok in mladostnikov (uporabnikov).
Nosilci teh raziskovalnih dejavnosti bi morali biti visokošolski zavodiin inštituti, ob nujno potrebnem imenovanju nacionalnega koordinatorja,kar bi omogočalo preglednost delovanja in ugotovitev, hkrati pazbiranje empiričnih podatkov na enem mestu.
Polona SELIČ, univ. dipl. psihologinja, doktorica klinične psihologije
samostojna svetovalka v Uradu varuha človekovih pravic
Dunajska 56, Ljubljana
e-mail: Polona.Selic@varuh-rs.si
