Center za človekove pravice je v času epidemije bolezni covid-19 skladno s svojimi zakonskimi pristojnostmi izvajal vrsto dejavnosti, ki so se nanašale na epidemijo korona virusne bolezni covid-19. V nadaljevanju izpostavljamo najvidnejše.

3.2.1.1 Informiranje in promocije

Center za človekove pravice je že kmalu po razglasitve epidemije 20. marca 2020 v prvem (spomladanskem) valu sodeloval pri vzpostavitvi informativne spletne podstran Varuha, na kateri je Varuh objavljal različne informacije, ki so opozarjale na pomen spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter vladavine prava pri preprečevanju širjenja epidemije covid-19. V nadaljevanju izpostavljamo dve vsebini in sicer pripravo Varuhovega informatorja o sprejetih ukrepih v prvem valu epidemije covid-19 ter pregleda opozoril in priporočil mednarodnih institucij in strokovnjakov s področja človekovih pravic.

Varuhov informator o sprejetih ukrepih v prvem valu epidemije covid-19

Center je pripravljal in redno posodabljal– Varuhov informator o sprejetih ukrepih v prvem valu epidemije covid-19. Pogosto na dnevni ravni smo ažurno objavljali posodobljene informacije o splošnih (upravnih) aktih – večinoma o podzakonskih predpisih kot so odredbe, odloki, sklepi), ki so jih sprejeli različni organi (vlada, minister za zdravje, ministrica za šolstvo, predsednik Vrhovnega sodišča, Banka Slovenije) in s katerimi so bili sprejeti ukrepi za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19 v Republiki Sloveniji v prvem valu epidemije (od 7. marca 2020 do 30. maja 2020), predvsem tiste, objavljene v Uradnem listu Republike Slovenije. V tem času je bilo sprejetih skupaj okoli 100 različnih odlokov, odredb, sklepov ali drugih podzakonskih aktov vlade in drugih državnih organov, ki so se nanašali na epidemijo, Center je različne ukrepe redno posodabljal v obliki tabele – le povzetki so na koncu predstavljali korpus 185 strani besedila ukrepov. Te akte smo postopno razvrščali v različne vsebinske sklope, konkretno do konca prvega vala epidemije v naslednjih 15 različnih vsebinskih sklopov:

• začasna splošna prepoved gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji;

• zdravstvena dejavnost in zdravstveno zavarovanje;

• izmenjava osebnih podatkov;

• druge (javne) storitve, prodaja blaga, svobodna gospodarska pobuda, začasna oprostitev plačila prispevkov in davkov;

• varovalna, zaščitna in druga zdravstvena oprema ter zdravila;

• razkuževanje;

• mejni prehodih – začasno prenehanje obratovanja in pogoji vstopa;

• zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci;

• javni uslužbenci;

• pravosodje;

• šolstvo, vključno visoko šolstvo;

• športna dejavnost in športna tekmovanja;

• nedopustnost referenduma;

• finančna nadomestila zaradi izpada dohodka ter pomoč državljanom in gospodarstvu;

• razglasitev in preklic epidemije nalezljive bolezni COVID-19 v Sloveniji.

Namen je bil zagotavljati preglednost sprejetih ukrepov, saj so se le-ti glede na stanje epidemije izredno hitro spreminjali in prilagajali zahtevam stroke za zajezitev koronavirusne bolezni. Večina odlokov in odredb je sprejeta, objavljena in začne veljati iz danes na jutri, hitro se tudi spreminjajo, dopolnjujejo in razveljavljajo sprejeti predpisi.

V drugem valu epidemije smo tovrstno spremljanje sprejetih splošnih aktov oziroma ukrepov opustili, saj smo menili, da je javnost že dobro seznanjena s sprejetimi ukrepi – ti namreč večinoma po vsebini niso bili novi, ampak so bile le neke vrste izvedba ali prilagoditev ukrepov, ki so bili uvedeni že v prvem valu epidemije. To pa seveda ni pomenilo, da be še naprej opozarjali na to, da morajo biti sprejeti ukrepi legitimni ter sorazmerni nevarnosti, nujni, časovno omejeni, strokovno utemeljeni in zakoniti.

Pregled opozoril in priporočil mednarodnih institucij in strokovnjakov s področja človekovih pravic

Center za človekove pravice je marca 2020 vzpostavil in nato med spomladanskim valom epidemije  redno spremljal, povzemal, prevajal in objavljal stališča mednarodnih organov s področja človekovih pravic v okviru OZN in Sveta Evrope o pomenu človekovih pravic v boju proti covidu-19, vplivu epidemije na spoštovanje človekovih pravic ter njihova priporočila za ravnanje. Kratek pregled opozoril in priporočil mednarodnih institucij in strokovnjakov s področja človekovih pravic, ki se nanašajo na ukrepe sprejete v odziv na COVID-19 je dostopen na spletni strani Varuha: www.varuh-rs.si/covid-19/informacije-mednarodnih-organizacij/.

Komisarka ZN za človekove pravice je npr. opozorila, da se morajo izolacija, karantene in drugi ukrepi za omejevanje in boj proti širjenju COVID-19 vedno izvajati strogo skladno s standardi človekovih pravic in na način, ki je potreben in sorazmeren glede na ocenjeno tveganje. Izpostavili smo stališča mednarodnih institucij, da je nujno, da države sprejmejo tudi vrsto dodatnih ukrepov, da bi zmanjšale potencialno negativen vpliv ukrepov za zajezitev virusa SARS-CoV-2 na življenje ljudi. Predstavljena opozorila in priporočila so se nanašala na različna področja in skupine, konkretno na vprašanja glede bivališča, dostopa do vode, na osebe z ovirami, starejše, ljudi, ki so pridržani ali bivajo v institucijah, informiranost, sodelovanje in delo novinarjev, stigmatizacijo, izobraževanje, zdravje in varnost delavcev, na begunce in migrante, ženske in nasilje. Izpostavili smo, da so medtem ko se covid-19 širi in so države primorane k vse bolj drastičnim ukrepom, da bi širjenje epidemije upočasnile in zajezile, številne mednarodne institucije in strokovnjaki s področja človekovih pravic izpostavili skrbi, ki so se ob tem porajale in so predlagale možne s človekovimi pravicami skladne rešitve.

3.2.1.2 Analize in širša vprašanja

COVID-19 in nasilje nad ženskami – porast nasilja, delovanje varnih hiš in svetovalnih storitev

Že kmalu po začetku epidemije so se začela vrstiti opozorila o povečanem nasilju nad ženskami in v družini. Po podatkih, ki jih je Varuh pridobil do prvem valu epidemije je od policija med 16. marcem in 31. majem 2020 kot žrtve kaznivega dejanja nasilja v družini obravnavala 351 oseb, kar je 10,93 odstotno povišanje glede na povprečje v prejšnjih petih letih.[1] V 84 % so bile žrtve nasilja ženske. V obdobju od 1. januarja do 30. novembra 2020 je policija obravnavala 1.346 kaznivih dejanj nasilja v družini, za katera je bila podana kazenska ovadba (12,9 % več kot lansko leto, ko jih je bilo 1.192).[2] Podatki o prijavah nasilja in opažanja nevladnih organizacij, ki nudijo podporo žrtvam nasilja pa sicer ne pokažejo celotne slike, saj večina družinskega nasilja ostane neprijavljenega, poleg tega so v tem času žrtve pod stalnim ali večjim nadzorom storilca in se težje obrnejo po pomoč.

Na to je opozarjala tudi policija, ki pravi, da nasilje »večinoma ostaja neprijavljeno zaradi stigme, strahu, sramu ali občutka ponižanja. V letošnjem letu je bilo zaradi ukrepov za preprečevanje širjenja virusa za žrtve še toliko težje. Zaradi omejitev gibanja in drugih ukrepov so bile žrtve doma še bolj izpostavljene grožnjam, nasilju in zlorabam, zato njihov dom ni predstavljal tistega, kar bi moral - varnost, sproščenost in ljubeč odnos med domačimi. Žrtve, ki so doma v nasilnem odnosu, izolirane in praktično odrezane od sveta, imajo tudi malo priložnosti, da pokličejo oziroma poiščejo pomoč.«[3]

Junija 2020 se je Varuh za namene posredovanja podatkov Posebni poročevalki Združenih narodov glede nasilja nad ženskami, ki se je na Varuha obrnila z vprašalnikom glede nasilja nad ženskami v času ukrepov proti širjenju covid-19, obrnil na društva in centre za socialno delo, ki upravljajo varne hiše in krizne centre.[4] Med drugim smo zaprosili za informacije o zagotavljanju svetovalnih storitev; o odprtosti in dostopnosti varne hiše in kriznega centra v obdobju od 16. 3. do 31. 5. 2020; o obstoju alternativ, v primeru, da bi bila varna hiša ali krizni center zaprta ali zaradi premajhne kapacitete ne bi zmogla sprejeti vseh, ki bi to potrebovali, ter o morebitnih ovirah, ki so jih prinesli omejitveni ukrepi proti širjenju COVID-19.

Iz odgovorov[5] izhaja, da je bilo svetovanje žrtvam nasilja na voljo tudi med epidemijo. Nekateri so se posluževali novih načinov komuniciranja preko klica Skype, Messenger ali Facebook. Društvo za nenasilno komunikacijo je razpoložljivost svojega telefonskega svetovanja v tem času podaljšalo na sedem dni v tednu, 24 ur na dan. Nevladne organizacije so dodatno poskušale doseči žrtve nasilja, med drugim s povečanjem medijske prisotnosti in lepljenjem plakatov s številkami za pomoč v velikih verigah supermarketov. Ena od nevladnih organizacij, ki izvaja program psihološke pomoči žrtvam nasilja, je izpostavila podporo Mestne občine Ljubljana, med drugim preko objave številk telefonskih številk v lekarnah, zdravstvenih domovih in v lokalni publikaciji, ki jo je Občina Ljubljana dostavi na vsa poštna predala v mestu.

Nekatere nevladne organizacije in centri za socialno delo so v času med 16. marcem in 31. majem zaznali povečanje števila klicev na klicne številke za telefonsko svetovanje. Druge povečanja povpraševanja po njihovih storitvah niso zaznale, so pa nekatere med njimi izrazile sum, da so imele v tem času žrtve manj možnosti, da pokličejo, saj so bile zaradi ukrepov omejitev gibanja več časa v prisotnosti povzročitelja.

Na podlagi odgovorov smo ugotavljali, da so bile varne hiše in krizni centri med epidemijo odprti in dostopni novim uporabnicam.

Nevladne organizacije in centri za socialno delo pa so našteli naslednje težave in izzive, ki so jih prinesli ukrepi v zvezi z epidemijo:

• pomanjkanje prostorskih možnosti in kadra za izvedbo izolacije ali karantene;

• souporaba kuhinje, sanitarij in drugih skupnih prostorov predstavlja večje tveganje za prenos okužb, kar je zahtevalo še večjo doslednost pri upoštevanju vseh higienskih ukrepov razkuževanje rok, prostorov ter upoštevanje varnostne razdalje;

• zaposlene je bilo strah, da bi kljub upoštevanju higienskih ukrepov prišlo do okužbe, saj se v tako majhnih prostorih z nezmožnostjo priprave prostora za karanteno ali „rdečih con” za ločevanje zdravih in obolelih, niti po hodniku niti v sanitarijah, sploh ne bi mogli organizirati za delovanje, prav tako pa za to nimajo kadra;

• smernice in navodila za namestitvene programe ob sprejemu novih uporabnikov je nemogoče izvajati v prostorih, ki so na voljo in jih zagotavljati v takšni meri, kot so predpisani za novo nameščene uporabnike (izolacijska soba, karantena 7 dni, da ne prihajajo v stik z ostalimi uporabniki);

• pogrešali so dostopnost izvajanja testiranja na covid-19 za uporabnice, ki so potrebovale namestitev, saj so že imeli nastanjene uporabnice, ki so sodile v rizično skupino (uporabnice nad 65 let, s srčno žilnimi, pljučnimi boleznimi ipd.) in bi bile ob prihodu okuženih oseb zdravstveno močno ogrožene;

• na začetku epidemije so bili brez zaščitnih sredstev (kasneje se je to uredilo);

• težave pri organiziranju prevozov uporabnic, saj javni promet ni deloval;

• v primeru namestitev uporabnic ni bilo možno sklicevati multidisciplinarnih timov, kar je nekoliko omejilo možnosti celostne obravnave in podpore pri obravnavi žrtev nasilja v družini;

• medsebojna trenja med uporabnicami zaradi 24-urnega sobivanja brez možnosti umika zaradi omejevanja izhodov iz hiše za zagotavljanje varnosti vseh, precejšnje psihične stiske pri uporabnicah in njihovih otrocih v smislu strahu, osamljenosti, občutkov nemoči in nestrpnosti do ukrepov (omejitve stikov s sorodniki, prijatelji, prepoved prehajanja med občinami, prepoved obiskovanja igrišč, igranja na igralih v parkih; brez skupinskih aktivnosti in druženj, neposrednih druženj s prostovoljci …);

• poleg običajnega dela je bilo veliko časa posvečenega tudi razbremenjevanju duševnih stisk uporabnic (tesnoba, strah, negotovost, skrb za lastno zdravje in zdravje otrok), ki so nastale tudi kot posledica novih okoliščin zaradi virusne epidemije, pojasnjevanju ukrepov, pomoči pri šolanju otrok na domu, nakupih.

Društvo Varnega zavetja Pomurja je opozorilo, da bi bilo treba dodelati protokole ravnanja in ukrepanja v primeru okužbe znotraj programa ter zagotoviti nove začasne namestitvene enote z ustrezno organizacijo, kadrom in opremo, kamor bi nameščali uporabnice za obdobje karantene ali za potrebe izolacije.

Podobno je menil CSD Posavje. Da ne bi ogrožali nameščenih uporabnic (nameščene imajo tudi starejše uporabnice s kroničnimi težavami) in njihovih otrok, da bi zmanjšali možnost prenosa potencialnih okužb na nameščene uporabnice in zaposlene ter da bi hkrati zagotovili možnost namestitve vsem novim uporabnicam, bi bilo treba zagotoviti začasne namestitvene kapacitete za namestitev novih, potencialno okuženih uporabnic, možnost večkratnega testiranja na okužbo s covid-19 (obdobje karantene), kot tudi začasne izolirane namestitvene kapacitete za že okužene uporabnice, ki potrebujejo varno namestitev. CSD Posavje je ob tem sporočil, da so bili s strani MDDSZ seznanjeni z eno lokacijo, kamor se lahko umakne žrtev nasilja s potrjeno okužbo covid-19. Ob ponovnem izbruhu pandemije pa bi bilo treba zagotoviti več takšnih lokacij, da bi omejili širjenje virusa. 

Varuh je z zgornjim seznanil MDDSZ ter se glede tega nanj obrnil z vprašanjem, ali so bili izvedeni oziroma so načrtovani kakšni ukrepi za naslovitev težav, ki jih prinaša širjenje covid-19 - povečanje nasilja in s tem potreb po podpori žrtvam, izvajanje ukrepov za preprečevanje širjenja covid-19, na primer zagotovitev dodatnih kapacitet (prostorskih in zaposlitvenih), tako za sprejem novih uporabnic in učinkovito izvajanje ukrepov preprečevanja širjenja covid-19, kot tudi za izvajanje karantene in namestitve okuženih uporabnic.[6] V odgovoru, ki smo ga (po urgenci) prejeli 12. 11. 2020,[7] je MDDSZ odgovoril, da je ministrstvo v času epidemije pripravilo javni razpis za pomoč najbolj ranljivim skupinam v času epidemije covid-19 in zmanjševanju njenih posledic[8] ter da so bili pripravljeni protokoli ukrepanja v primeru sumov na okužbo in okužb v nastanitvenih socialnovarstvenih programih.  

Varuh se je decembra 2020 ponovno obrnil na varne hiše in krizne centre. Medtem, ko so v drugi val epidemije vstopili bolje pripravljeni, pa je še vedno ostajal problem zagotovitve dodatnih prostorov za primer, ko bi bilo potrebno izvesti karanteno. Prav tako so ostale težave z zagotavljanjem prevoza uporabnic.

Šolanje romskih otrok v času šolanja na daljavo zaradi covid-19

Varuh je ob poznavanju socialnoekonomskih razmer številnih Romov v Sloveniji (bivanje v naseljih brez dostopa do elektrike, življenje v revščini, pogosta nepismenost staršev, primerjalno nižji odstotek otrok, ki končajo osnovnošolsko izobraževanje …) ter dejstvu, da je učenje na daljavo v veliki meri temeljilo na dostopu do informacijske tehnologije in vsaj pri mlajših šolarjih zahtevalo do neke mere aktivno udeležbo staršev, predvideval, da so za učence, ki živijo v takšnih okoliščinah, potrebne prilagoditve in posebna pozornost, da jim bo med trajanjem ukrepa šolanja na daljavo zagotovljena pravica do izobraževanja ter da se v tem času (še bolj) ne bodo povečale razlike med otroki glede njihovega dostopa do izobraževanja in uspešnosti.

Zato se je Varuh na začetku meseca aprila obrnil na ravnatelje 34 osnovnih šol z romskimi učenci z vprašanji, na kakšen način poteka izobraževanje na daljavo, na kakšen način učencem ali staršem pošiljajo navodila, naloge itd.; ali otroci in starši za pouk od doma potrebujejo dostop do elektrike, interneta, računalnika / tablice / pametnega telefona / tiskalnika; ali imajo glede vseh učencev informacijo, ali s potrebnimi dobrinami razpolagajo; kakšno pomanjkanje ali druge specifične izzive morda opažajo pri romskih otrocih; ali razpolagajo z informacijo, če pri katerem od mlajših otrok starši pri pouku doma ne morejo pomagati, ker so nepismeni, pa bi bila njihova pomoč potrebna; ter ali so kakorkoli poskrbeli, da imajo otroci, ki jim, kaj od zgornjega manjka, kljub temu enakovreden dostop do izobraževanja in kako. Odgovore smo prejeli od 31 osnovnih šol.

Junija pa se je Varuh z vprašanji obrnil tudi na romske pomočnice in pomočnike, ki  so v okviru projekta Skupaj za znanje, v 33 šolah na voljo romskim otrokom, da se nanje obrnejo za pomoč pri premagovanju različnih težav (v tem okviru sodelujejo s strokovnimi delavci šole ali vrtca), otrokom nudijo pomoč pri lažjem vključevanju v učni proces, predstavljajo pa tudi pomemben vezni člen med šolo, učenci in starši, pripadniki romske skupnosti.[9] Vprašali smo jih, kakšno pomanjkanje ali druge specifične izzive na splošno morda opažajo pri romskih otrocih; kakšne specifične težave ali izzive so zaznali pri šolanju na daljavo; na kakšen način je bilo poskrbljeno, da bi imeli romski otroci, v tem času enakovreden dostop do izobraževanja; kje so bile še vrzeli.

Zaradi epidemiološkega položaja pa stanja nismo mogli preverjati tudi preko pogovorov z romskimi otroki ali njihovimi starši, saj jih nismo mogli obiskati.

Iz odgovorov šol izhaja, da je izobraževanje na daljavo potekalo v spletnih učilnicah, s pomočjo v eAsistenta, preko šolske spletne strani, kjer učenci in starši dobijo vsa navodila za delo. Učenci so z učitelji komunicirali preko telefona, e-pošte, družabnih omrežij (Skype, Messenger, Viber, Facebook) in spletnih orodij za video komuniciranje (Zoom). V vseh šolah so učenci za delo potrebovali elektriko, internet ter računalnik ali tablico. Iz odgovorov izhaja, da so šole večinoma preverjale, ali romski otroci razpolagajo s temi dobrinami in ugotavljale, da večinoma ne razpolagajo z elektronskimi napravami, ki so potrebne za delo od doma preko spletnih učilnic in drugih spletnih orodij in poti. Številne šole so otrokom, ki ne razpolagajo z računalniki, te zagotovile s pomočjo ministrstva, občine, tudi donatorjev, vendar ob tem opozarjale, da zaznavajo manko znanja pri uporabi informacijske tehnologije. Številni so poročali, da se je v posameznih primerih, ko učenci niso imeli računalnika oziroma interneta, gradivo dostavljalo ali pošiljalo po pošti. Kaže, da so bili pri izvedbi izobraževanja na daljavo v veliko pomoč tudi romski pomočniki, ki so se aktivno vključevali v samo izvajanje – pomagali učencem pri razumevanju nalog, ali pa pomagali pri komunikaciji z romskimi starši ali pri kopiranju in dostavljanju gradiv romskim učencem. Za romske otroke so na nekaterih šolah učitelji gradivo prilagajali, pri čemer skrbi, da so nekateri navajali, da so za Rome pripravili gradiva v skladu »z minimalnimi standardi«.

V vseh odgovorih so bile izpostavljene posebne težave in izzivi, s katerimi se soočajo romski otroci. Naštete so se v odgovorih ponavljale. Otroci nimajo dostopa do tehnologije, ali pa je ne znajo uporabljati, delo preko računalnikov in tablic predstavlja veliko težavo, bivanjske razmere otežujejo šolsko delo, nekateri otroci nimajo niti osnovnih pogojev: svoje mize, stola, materiala za delo (papirja, lepila, barvic, pisal ...), motivacija za učenje je nizka … Ravnatelji in romske pomočnice so opozarjali, da nekateri učenci doma nimajo podpornega okolja, starši jim večkrat ne znajo pomagati (tudi zaradi slabega razumevanja slovenskega jezika), nekateri starši pa s šolo slabo sodelujejo. Nekateri ravnatelji pa opažajo tudi manko zavedanja staršev, da je šola pomembna.

Varuh na podlagi odgovorov ocenjuje, da so osnovne šole načeloma imele v mislih posebne okoliščine romskih učencev in da je bilo kar nekaj truda in dodatnih aktivnosti vloženih v podporo romskim učencem – tako skozi komuniciranje, tiskanje in dostavljanje učnega gradiva ter zagotovitev računalnikov. Glede na prejete odgovore pa skrbi, da vsi otroci v tem času v šolanje niso bili učinkovito vključeni (jih sploh niso dosegli ali pa so se izobraževali po nižjih standardih). Odgovori tudi kažejo, da se številni romski otroci pri šolanju na splošno, v času šolanja na daljavo pa še bolj, soočajo s pomanjkanjem, posebnimi izzivi in so v izrazito slabem in primerjalno slabšem položaju kot drugi učenci. Varuh bo tako v letu 2021 nadaljeval s spremljanjem uresničevanja pravice do izobraževanja za romske otroke.

Nujnost spoštovanja načela enakosti in nediskriminacije, vključno na podlagi spola – porazdelitev bremena nege in varstva otrok zaradi višje sile med oba starša

Center je opozoril na pomen spoštovanja načela enakosti in nediskriminacije v zvezi s koriščenjem nege in varstva otrok do vključno 5. razreda osnovne šole, ki so zaradi zaprtih vrtcev in šol ostali doma oziroma se šolali na daljavo. Zato je Varuh oktobra 2020 pisal dopis MDDSZ v zvezi s sprejetimi ukrepi glede preprečevanja in omejevanja drugega vala epidemije nalezljive bolezni covid-19 in je izpostavil nujnost spoštovanja načela enakosti in nediskriminacije, vključno na podlagi spola, kar izhaja neposredno iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS) oziroma 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, pa tudi Protokola št. 12 k tej konvenciji. To se mora odražati tako v konkretnih določbah kot njihovi razlagi. Varuh je izpostavil, da Zakon o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (ZZUOOP)[10] v drugem odstavku 57. člena določa: »Delavec, eden od staršev ali oseba, ki neguje in varuje otroka na podlagi veljavnega izvršilnega naslova v skladu s predpisi, ki urejajo družinska razmerja, ali skrbnik, ki svojega varovanca dejansko neguje in varuje, in ki ne more opravljati dela zaradi višje sile, ki je posledica obveznosti varstva otroka zaradi odrejene karantene ali druge zunanje objektivne okoliščine nemožnosti obiskovanja vrtca, šole ali socialno varstvene storitve vodenja in varstva ter zaposlitve pod posebnimi pogoji, ki ni v institucionalnem varstvu (v nadaljnjem besedilu: višje sile zaradi obveznosti varstva), je upravičen do nadomestila plače v skladu s tem zakonom.«[11] Menili smo, da je omenjeno določbo treba razlagati na način, da se lahko upraviči odsotnost z dela staršu ali osebi ali skrbniku iz tega člena na način: da lahko oba starša (oz. druge osebe na podlagi izvršilnega naslova oz.  oba skrbnika) uveljavljata in uresničujeta to pravico bodisi izmenjaje po dnevih bodisi deljeno znotraj istega dne (npr. vsak starš 4 ure ali eden od staršev 2 uri, drugi pa 6 ur ipd.); in da lahko posamezni upravičenec koristi to pravico v polni meri, lahko pa jo uveljavlja tudi v manjšem obsegu od polnega glede na dejanske okoliščine oziroma potrebe (npr. le za 4 ure dnevno).

Navedeno razumevanje določbe, da se lahko breme porazdeli med oba starša (drugi osebi na podlagi veljavnega izvršilnega naslova ali skrbnika), je po oceni Varuha nujno zaradi preprečevanja posredne diskriminacije na podlagi spola, do katere bi lahko prišlo zaradi napačne razlage določbe (npr., da lahko pravico iz tega člena ves čas zaprtja vrtcev oz. šol in drugih institucij uveljavlja le eden od staršev, kar je glede na pričakovanja v družbi in primerljive raziskave večinoma mama). Tretji odstavek 5. člena Zakona o enakih možnostih žensk in moških (ZEMŽM)[12] določa, da obstaja posredna diskriminacija zaradi spola, če na videz nevtralne določbe, merila ali ravnanje v enakih ali podobnih okoliščinah in pogojih postavljajo osebe enega spola v manj ugoden položaj, razen če so te določbe, merila ali ravnanje ustrezni, potrebni in upravičeni z objektivnimi dejstvi, ki niso povezana s spolom.[13] Pri Varuhu nismo videli nobenih objektivnih dejstev, ki bi v zvezi z zadevno določbo iz ZZUOOP preprečevala delitev varstva in nege otrok na oba starša. Varuh se je skliceval tudi na Resolucijo o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015–2020.

Izpostavili smo, da bi predlagana razlaga drugega odstavka 57. člena ZZUOOP  tudi staršem-delavcem in drugim osebam pri uveljavljanju pravice do nadomestila plače dala možnost izbire, na kakšen način bi si varstvo in nego otroka porazdelili med seboj in v kolikšnem obsegu do polnega bi to pravico dnevno koristili. Možnost enakopravnejše delitve bremen med obema staršema ter koriščenje socialnih pravic v zvezi z nego in varstvom otrok med staršema pomenijo izjemno pomembne pravice za načrtovanje in usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Država ima dolžnost, da o enakih možnostih in enakopravnosti med spoloma ozavešča tako splošno javnost kot delodajalce. Varuh je na podlagi 7. člena Zakona o varuhu človekovih pravic ZVarCP pristojnemu ministrstvu predlagal, da o ustrezni razlagi uživanja pravice iz drugega člena 57. člena ZZUOOP nemudoma ozavesti splošno javnost in delodajalce.

MDDSZ se je odzvalo 13. 11. 2020 na omenjeni dopis Varuha in med drugim pojasnilo, da so na MDDSZ v zvezi z izvajanjem določbe 57. člena ZZUOOP, v delu, ki se nanaša na odsotnost z dela zaradi višje sile zaradi varstva, prejeli številna vprašanja tako s strani delavcev kot delodajalcev. Na prejeta vprašanja so strankam podali pisna pojasnila, z namenom obveščanja splošne javnosti pa smo pripravili nabor ključnih informacij, ki so bile na spletni strani[14] objavljene dne, 5. 11. 2020, nabor te vsebine pa smo še dopolnili z dodatnim pojasnilom in objavo dne, 11. 11. 2020.[15] MDDSZ je menilo, da vsebina razlage ministrstva glede izvajanja 57. člena ZZUOOP v zvezi z uveljavljanjem odsotnosti z dela zaradi višje sile zaradi varstva, kot so jo tudi javno podali, sledi spoštovanju načela enakosti in nediskriminacije, vključno na podlagi spola in s tem tudi usmeritvam Varuha. Varuh je odgovor in rešitev MDDSZ štel kot ustrezno.

Pregled »Varuh človekovih pravic in obravnava s covid-19 povezanih zadev«

Pregled »Varuh človekovih pravic in obravnava s covid-19 povezanih zadev« je Center pripravil maja 2020, ki je bil objavljen na spletnih straneh Varuha. Namenjen je bil poročanju in ozaveščanju o zadevah s katerimi se je med epidemijo ukvarjal Varuh, hkrati pa tudi mednarodno poročanja o dogajanju v Sloveniji, zato je bil preveden tudi v angleški jezik ter posredovan različnim mednarodnim in regionalnim institucijam,[16] vključno Uradu Visoke komisarke ZN za človekove pravice, GANHRI, IOI in ENHRI.

3.2.1.3 Mednarodna poročanja

Na Varuha so se od začetka epidemije dalje obrnile številne institucije in združenja, ki so zbirale podatke o nacionalnih ukrepih glede preprečevanja pandemije Covid-19 in analize ocen stanja. Center je v okviru svojih zmožnosti pripravljal poročila za te institucije glede stanja epidemije in sprejetih ukrepov v zvezi z njo v Sloveniji z vidika spoštovanja človekovih pravic, med drugim za Evropsko mrežo nacionalnih institucij za človekove pravice (ENNHRI), Globalno zavezništvo nacionalnih institucij za človekove pravice (GANHRI), Mednarodno združenje ombudsmanov (IOI), Evropsko mrežo ombudsmanov za otroke (ENOC), Urad Visoke komisarke Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR), Združene narode (npr. Odbor za ekonomske, socialne in kulturne pravice, posebni poročevalci, Unesco), Agencijo EU za temeljne pravice (FRA), Svet Evrope, vključno Odbor proti mučenju Sveta Evrope (CPT), Urad za demokratične institucije in človekove pravice (ODIHR) OVSE in druge.

Varuh Svetina je npr. aktivno sodeloval s svojim prispevkom tudi na spletnem seminarju IOI o dejavnostih ombudsmanov v čas epidemije. Predstavil je tako prilagoditev dela kot veliko povečanje pobud glede na pretekla leta.

ENNHRI smo poročali o naših opažanjih vpliva Covid-19 na pravice invalidov.

V alternativnem poročilu o stanju pravne države v Sloveniji, ki je bilo kot del ENNNHRI poročila posredovano Evropski komisiji za namen priprave prvega poročila Evropske komisije o stanju pravne države v EU in njenih državah članicah, smo predstavili tudi ukrepe povezane z epidemijo nalezljive bolezni covid-19.

Center je pripravil tudi Odgovor na vprašalnik Posebne poročevalke Združenih narodov o nasilju nad ženskami, njegovih vzrokih in posledicah z vprašalnikom glede nasilja nad ženskami v času ukrepov proti širjenju covid-19. Na Varuha se je namreč obrnila Posebna poročevalka ZN o nasilju nad ženskami, njegovih vzrokih in posledicah z vprašalnikom glede nasilja nad ženskami v času ukrepov proti širjenju COVID-19. Center je pripravil odgovore na vprašanja glede porasta nasilja, dostopnosti varnih hiš in svetovalnih storitev za ženske žrtve nasilja, o vplivu epidemije na dostop žensk do sodnega varstva, ukrepov prepovedi približevanja ter dostopa do storitev spolnega in reproduktivnega zdravja. Odgovor so objavljeni v angleščini na spletni strani Varuha.[17] Ugotovitve glede porasta nasilja ter težav, s katerimi so se soočali v varnih hišah pa smo vključili tudi v pisni prispevek za obravnavo izhodiščnega poročila Slovenije po Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, ki smo ga poslali Skupini strokovnjakov za boj proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (GREVIO).[18]

[1] Varuh je ta podatek pridobil od Ministrstva za notranje zadeve 6. julija 2020. 

[2] www.policija.si/medijsko-sredisce/sporocila-za-javnost/sporocila-za-javnost-gpue/107037-naj-bo-vsak-dom-napolnjen-le-s-praznicnim-vzdusjem-ne-nasiljem

[3] www.policija.si/medijsko-sredisce/sporocila-za-javnost/sporocila-za-javnost-gpue/107037-naj-bo-vsak-dom-napolnjen-le-s-praznicnim-vzdusjem-ne-nasiljem

[4] Na CSD Maribor smo se obrnili z dopisom št. št. 0705-39/2020-11-TUR, dne 15. 6. 2020.

[5] Odgovore smo prejeli od naslednjih: Društvo regionalna varna hiša Celje, Društvo SOS telefon, Društvo Ženska svetovalnica, Društvo za nenasilno komunikacijo, Društvo za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja - Varna hiša Gorenjske, Društvo varnega zavetja Pomurja, Društvo življenje brez nasilja, CSD Maribor, CSD Spodnje Podravje, CSD Posavje, SCD Južna Primorska.

[6] Dopis št.: 0703-5/2020-7, z dne23. 9. 2020.

[7] Dopis št.: 070-93/2020/3.

[8] Omenjen razpis je bil objavljen junija 2020, rezultati razpisa pa januarja 2021.

[9] www.skupajzaznanje.si

[10] Uradni list Republike Slovenije, št. 152/2020.

[11] Dodatno tretji odstavek istega člena določa: “(3) V okvir obveznosti varstva zaradi višje sile zaradi odrejene karantene ali druge zunanje objektivne okoliščine nemožnosti obiskovanja vrtca ali šole se šteje otroke do vključno 5. razreda osnovne šole, otroke v prilagojenih in posebnih programih v osnovnih šolah s prilagojenim programom in v zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami ter otroke, ki imajo v odločbi o usmeritvi določeno pomoč spremljevalca.”

[12] Uradni list RS, št. 59/02, 61/07 – ZUNEO-A, 33/16 – ZVarD in 59/19.

[13] Enakost pred zakonom, enako obravnavanje in prepoved pred diskriminacijo so zagotovljeni tudi z 14. členom Ustave Republike Slovenije, 14. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in Protokola št. 12 k tej konvenciji, Zakonom o varstvu pred diskriminacijo in Zakon o enakih možnosti ženski in moških.

[14] Gl. https://www.gov.si/novice/2020-11-05-varstvo-otrok-zaradi-visje-sile/.

[15] Gl. (https://www.gov.si/novice/2020-11-11-varstvo-otrok-zaradi-visje-sile/.

[16]

[17] Submission to the United Nations Special Rapporteur on violence against women on COVID19 and the increase of domestic violence against women, julij 2020, www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/CENTER_-_GREVIO/Slovenian_NHRI_s_submission_to_the_UN_SRVAW_on_COVID-19_and_the_increase_of_domestic_violence_against_women.pdf.

[18] Več o tem gl. razdelek 1.9 tega poročila.