3.21.1 Splošne ugotovitve in ocena stanja

Več pobud na tem področju (skupaj z zadevami na vstopni točki 18) je bilo povezanih z nadzorom policistov in varnostnikov nad spoštovanjem ukrepov za preprečevanje bolezni covid-19. Od tega je bilo 11 zadev povezanih s policijskimi postopki, pet pa z ukrepanjem varnostnikov.

Postopanje policije v času razglašene epidemije smo pozorno spremljali. Opozarjali smo, da mora policija tudi v tem času pri opravljanju svojih nalog ostati neodvisna, nepristranska in strokovna. Odgovornost vseh je, da ne postane del političnega obračunavanja in drugačnih parcialnih interesov. Pomembno je, da se ohrani zaupanje v njeno delo, ki pa mora slediti najvišjim moralnim in etičnim standardom.

Nekaterih očitkov na postopanje policistov, ki so se pojavljali v medijih, sicer nismo mogli bolj natančno preveriti, saj se na nas prizadeti posamezniki niso obrnili. V tej zvezi velja pojasniti, da se Varuh na lastno pobudo lahko odziva predvsem v primerih, ki odpirajo širša vprašanja oziroma kažejo na določene sistemske nepravilnosti. Zato tudi na tem mestu opozarjamo, da presoja ravnanja policistov glede spoštovanja človekovih pravic in svoboščin ne more temeljiti le na številu tovrstnih pobud Varuhu in/ali njihovi utemeljenosti. Bolj natančna ocena postopanja policistov (npr. v zvezi z očitki o neutemeljenem sankcioniranju) bo lahko podana v posameznih bolj formalnih (sodnih) postopkih, če so posamezniki uporabili pravna sredstva, ki so jim bila na voljo kot stranki teh postopkov.

Varuh se je sicer že v mesecu marcu 2020, v zvezi s pojavom epidemije novega koronavirusa v Republiki Sloveniji in njegovim hitrim širjenjem, obrnil na Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) oziroma Policijo za sporočilo o tem, ali so bile v tej zvezi že izvedene kakšne aktivnosti in katere. Predvsem smo prosili za sporočilo, kako oziroma na kakšen način so bili zaposleni – policisti (poleg poročanja v sredstvih javnega obveščanja) seznanjeni s samim novim koronavirusom, kako se ga prepoznava in kako se le-ta prenaša. Hkrati smo prosili za sporočilo, ali so zaposleni – policisti morda dodatno seznanjeni s samozaščitnimi ukrepi in ali ter katera zaščitna sredstva so jim oziroma jim še bodo zagotovljena za uspešno delo. MNZ je pojasnilo, da je bila sprejeta vrsta organizacijskih in drugih ukrepov za nemoteno izvajanje dejavnosti v ministrstvu in organov v sestavi. Sporočilo je, da je bila 25. 2. 2020 imenovana delovna skupina MNZ za koordinacijo aktivnosti v zvezi s koronavirusom, 11. 3. 2020 so bila izdana priporočila za nemoteno delovanje MNZ, 13. 3. 2020 pa je bil aktiviran Načrt dejavnosti MNZ ob pojavu epidemije oziroma pandemije nalezljivih bolezni pri ljudeh. Nadalje je bil 10. 4. 2020 sprejet tudi Načrt odzivanja MNZ ob pojavu širjenja koronavirusa.

Nadalje je MNZ pojasnilo, da je Policija že 31. 1. 2020 izdala interne usmeritve glede presoje dejavnikov tveganja okužbe s koronavirusom ter preventivnih in zaščitnih ukrepov za zmanjšanje tveganj pred okužbo. Policisti so bili nato 23. 2. 2020 ponovno opozorjeni na samozaščitne ukrepe in uporabo zaščitnih sredstev, prav tako pa so bila policistom 24. 2. 2020 posredovana priporočila NIJZ in navodila za čiščenje prostorov, v katerih se je zadrževala okužena oseba. Nadalje so bile 3. 3. 2020 določene prioritetne naloge policije (preklic skupnih oblik usposabljanj, možnost dela od doma ipd.). Na podlagi priporočil MNZ so bile 17. 3. 2020 določene kontaktne osebe, zadolžene za usklajevanje odrejenih ukrepov, opredeljene prednostne naloge in način poslovanja s strankami. Nato so bila 25. 3. 2020 izdana prenovljena navodila za presojo dejavnikov s ponovnim opozorilom na preventivne in zaščitne ukrepe ter določenim postopkom z domnevno in dejansko okuženimi oziroma obolelimi osebami. Policija je ukrepe za varno delo 17. 4. 2020 ponovno dopolnila in zaposlene ponovno opozorila na samozaščitno ravnanje ter upoštevanje določenih in priporočenih ukrepov pristojnih služb. MNZ je še poudarilo, da je Policija svoje zaposlene z aktivnostmi in ukrepi za preprečevanje širjenja okužb sprotno obveščala tudi preko intranetne strani. Prav tako so bili zaposleni o tem dodatno seznanjeni in opozorjeni v okviru usposabljanj praktičnega postopka s samoobrambo. Nadalje je MNZ pojasnilo, da je Policija zaposlenim naročila, da morajo pri obravnavi osebe s sumom na okužbo uporabljati zaščitne rokavice, po potrebi tudi zaščitne maske in zaščitna očala in uporabiti razkužilo za roke ter upoštevati preventivne ukrepe (razdalja, umivanje rok ipd.). V primeru intervencije pri osebah, ki imajo potrjeno okužbo pa morajo policisti uporabiti respirator FFP3, zaščitna očala, ki tesnijo, zaščitni kombinezon s kapuco in zaščitne rokavice za enkratno uporabo. Policisti so bili tudi opozorjeni na pravilno uporabo osebne varovalne opreme oziroma na dosledno upoštevanje navodil za namestitev, nošenje, snemanje in odstranjevanje le-te ter čiščenje in razkuževanje naprav, opreme, prostorov ter oblačil. V objekte in prostore v uporabi MNZ in Policije so bila nameščena razkužila za roke, slikovna navodila in nasveti za pravilno umivanje rok ter navodila za preprečevanje okužbe. Določen je bil tudi postopek ob morebitnem pojavu okužbe pri zaposlenem.

MNZ je tudi sporočilo, da se je že v januarju 2020 preverilo stanje razpoložljive osebne varovalne opreme in zaščitnih sredstev. Še pred razglasitvijo epidemije so bila na policijskih upravah in Policijski akademiji za zaposlene izvedena usposabljanja s posebnim poudarkom na pravilni uporabi osebne varovalne opreme. Nadalje je MNZ sporočilo, da je bila pripravljena tudi PowerPoint predstavitev zgoščenega usposabljanja s poudarkom na preventivnih in zaščitnih ukrepih pred okužbo z nalezljivimi boleznimi in pravilno uporabo osebne varovalne opreme, ki je objavljena tudi na intranetni strani. Policisti osebno varovalno opremo in zaščitna sredstva (medicinske maske, respiratorji, zaščitne rokavice in obuvala za enkratno uporabo, zaščitni kombinezon, razkužila za roke, zaščitna očala) uporabljajo glede na možno izpostavljenost. MNZ je še pojasnilo, da upoštevajoč ocenjena tveganja opremo in sredstva zagotavlja centralno v skladu z izkazanimi potrebami Policije.

Glede na prejeti odgovor MNZ smo lahko zaključili, da sta tako MNZ kot tudi Policija ob pojavu epidemije novega koronavirusa v začetku leta 2020 sprejela potrebne ukrepe, da so zaposleni – policisti dobili potrebna zaščitna sredstva za varno delo. Prav tako so bila zanje izvedena tudi usposabljanja glede načina varne uporabe zaščitnih sredstev. 

3.21.2 Dejavnosti Varuha

3.21.2.1 Policijski postopki

Ukrepanje policistov ob nadzorih nad spoštovanjem ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni covid-19

V več medijih smo zasledili zapise o postopanju policistov pri obravnavanju kršitev, do katerih naj bi prišlo pri protestih, ki so bili 27. 4. 2020 v Ljubljani in nekaterih drugih krajih po Sloveniji, ter navodilih ministra za notranje zadeve v tej povezavi. MNZ v razmerju do policije lahko usmerja in nadzoruje izvajanje nalog in pooblastil policije le na način in pod pogoji, ki jih določa Zakon o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol). S sklicevanjem na člen 6 in drugi odstavek 9. člena Zakona o varuhu človekovih pravic, po katerem lahko Varuh obravnava tudi širša vprašanja, ki so pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost državljanov v Republiki Sloveniji, smo od MNZ zahtevali informacije o tem, ali je v tej zadevi minister za notranje zadeve morda izdal kakšne usmeritve in če, da nas z njimi tudi seznani. 

MNZ nas je seznanilo z izdanimi usmeritvami na podlagi petega odstavka 4. člena ZODPol in je hkrati tudi zagotovilo, da je policija nadzor nad udeleženci protestov in policijska pooblastila, kljub različnim provokacijam, izvajala profesionalno ter potrpežljivo.

Med obravnavanimi zadevami je bil tudi primer pobudnice, ki se ni strinjala z ravnanjem policije, ki naj bi 19. 6. 2020 onemogočila protest na Trgu republike v Ljubljani s postavitvijo zaščitne ograje pred Državnim zborom. Menila je, da so bile na tak način kršene človekove pravice in temeljne svoboščine udeležencev protesta, ter Varuha spraševala, kakšna pravna sredstva imajo na voljo.

Varuh se je obrnil na MNZ za pojasnila in spomnil, da velja svoboda (mirnega) zbiranja in združevanja – skupaj s svobodo izražanja – za enega bistvenih gradnikov demokratične družbe. Opozoril je, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) na stališču, da svobode zbiranja in združevanja iz 11. člena EKČP ne gre razlagati ozko (prim. sodbo velikega senata ESČP v zadevi Kudrevičius in drugi proti Litvi z dne 15. 10. 2015, odst. 91). Svoboda zbiranja in združevanja ne varuje protestov, pri katerih imajo organizatorji in udeleženci nasilne namene; bistvo svoboščine je torej v mirnem izražanju mnenj ter zagotovitvi foruma za javno razpravo in odprto izražanje stališč.

Svoboda zbiranja in združevanja zajema skladno s presojo ESČP tudi pravico do izbire časa, kraja in načina združevanja. V zadevi Sáska proti Madžarski (sodba z dne 27. 11. 2012) je ESČP ugotovilo, da so oblastni organi povabili pritožnika, da izvršuje pravico do protestiranja v sodelovanju z oblastmi, pri čemer so omejili področje združevanja. ESČP je pojasnilo, da bi morala policija tako omejitev kraja protesta utemeljiti na relevantnih in zadostnih razlogih, zaradi katerih naj bi bila omejitev neobhodno potrebna iz nujnih družbenih razlogov; breme takega utemeljevanja mora biti vselej na policiji. V zadevi United Macedonian Organisation Ilinden in Ivanov proti Bolgariji (sodba z dne 20. 10. 2005) je ESČP ugotovilo, da je policija preprečila javno srečanje na izbranem kraju, tako da so bili udeleženci preusmerjeni na drugo lokacijo. Upoštevaje, da naj bi bil čas in kraj dogodka bistven za udeležence, je ESČP ocenilo, da je bilo na opisan način poseženo v pravico pritožnikov do svobode združevanja.

Prepoved javnega dogodka na izbranem kraju ni nujno vselej v nasprotju s svobodo združevanja, saj gre za relativno pravico. Vendar morajo biti morebitne omejitve skladne z drugim odstavkom 11. člena EKČP, po katerem je svobodo združevanja dopustno omejiti samo z zakonom, če je to nujno v demokratični družbi zaradi državne ali javne varnosti, za preprečitev neredov ali kaznivih dejanj, zaradi varovanja zdravja ali morale ali za varovanje pravic in svoboščin drugih ljudi. Prepoved javnih dogodkov na določenih mestih je tako lahko utemeljena na varnostnih razlogih (prim. sodbo ESČP v zadevi Rai in Evans proti Združenemu kraljestvu z dne 17. 11. 2009), lahko je prepovedano zbiranje v neposredni bližini določenih institucij (denimo sodišč zaradi varovanja sodnih postopkov in pravic strank – prim. sodbo ESČP v zadevi Lashmankin in drugi proti Rusiji z dne 7. 2. 2017). Vendar morajo biti tovrstne omejitve pravice zbiranja in združevanja sorazmerne zasledovanemu cilju oziroma ukrojene ozko za dosego zadanega namena.

Svoboda zbiranja in združevanja načeloma varuje tudi neprijavljena zbiranja, shode, proteste in podobno. Zakon o javnih zbiranjih (ZJZ) zato ne ureja same pravice do mirnega zbiranja, ampak je predpis s področja javnega reda in miru. Sistem prijave shoda, protesta in podobnega zbiranja je potreben za zagotovitev nemotenega poteka javnega dogodka, saj omogoča oblastnim organom, da minimizirajo njegov vpliv na promet, in podvzamejo morebitne varnostne ukrepe, ki bi utegnili biti potrebni, ni pa sam sebi namen. Če se neprijavljene demonstracije ne sprevržejo v nasilne, pa ESČP zahteva, da so oblastni organi tolerantni tudi do mirnih zbiranj, saj bi v nasprotnem primeru svoboda združevanja sicer postala vsebinsko izvotlena (gl. prej navedeno sodbo velikega senata v zadevi Kudrevičius, odst. 150 in tam navedeno presojo ESČP).

Kot je izhajalo iz sredstev javnega obveščanja (denimo prispevka, objavljenega na spletni povezavi https://www.rtvslo.si/slovenija/zaradi-zapore-trga-republike-protest-pred-policijo-in-petje-zdravljice/527975), naj bi Policijska uprava Ljubljana na podlagi 56. člena ZNPPol na Trgu republike omejila gibanja z namenom varovanja Državnega zbora, za zagotavljanje in vzdrževanje javnega reda in miru, preprečevanje izvrševanja kaznivih dejanj, zagotavljanja varnosti cestnega prometa in upoštevanja Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah. Pri izvedbi varovanj naj bi upoštevali tedaj znane okoliščine in pridobljene informacije v zvezi s protesti. Ker naj bi bil protest neprijavljen in tako brez znanega organizatorja, ki naj bi na podlagi ZJZ na protestu zagotovil varnost udeležencev, naj bi temu prilagodili izvedbo varovanja.

Skladno s četrtim odstavkom 56. člena ZNPPol smejo policisti izprazniti območje, prostor ali objekt in okoliš, prepovedati dostop, ga pregledati, začasno omejiti gibanje na območju, v prostoru, objektu, okolišu ali v njihovi bližini in določiti smer gibanja do izvedbe policijske naloge, če: (a) obstaja verjetnost, da bo na določenem območju, prostoru ali v določenem objektu in okolišu prišlo do velike nevarnosti, (b) je na določenem območju, prostoru ali v določenem objektu in okolišu prišlo do velike nevarnosti, (c) je to potrebno za zagotavljanje varnosti določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov, (d) je to nujno, da se prime iskana oseba, (e) je treba opraviti ogled kraja dejanja. Po opredelitvi »velike nevarnosti« v 3. členu ZNPPol je to nevarnost, ki ogroža pomembne dobrine, kot so življenje ljudi, zdravje, svoboda ali večja premoženjska vrednost. Nevarnost pa je možnost za nastanek škode ali ogrožanja dobrine, ki se varuje z opravljanjem policijske naloge.

Videti je bilo, da je imelo navedeno ravnanje policije za posledico, da protest ni mogel potekati na Trgu republike pred Državnim zborom (tam je bila tako dejansko vzpostavljena cona, v kateri je bilo zaradi omejitve gibanja na tem prostoru začasno prepovedano zbiranje in združevanje), ni pa bil sam protest razpuščen ali preprečen, prav tako ni videti, da bi bil zaradi tega bistveno okrnjen obseg protesta. Uporaba navedenega policijskega pooblastila ima zakonsko podlago v ZNPPol, v konkretnih primerih pa je njegova uporaba stvar taktične presoje policije. Ker je bilo na tak način preprečeno protestiranje na izbranem kraju (Trgu republike), je bilo po presoji Varuha z uporabo tega ukrepa na nek način tudi poseženo v pravico do zbiranja in združevanja, pri čemer Varuhu ni bilo znano, da bi imeli udeleženci protesta nasilen namen. Zato smo menili, da je tovrsten poseg v svobodo zbiranja združevanja treba presojati tudi z vidika drugega odstavka 11. člena EKČP.

Izmed zgoraj navedenih razlogov ograditve Trga republike se zdi najmanj verjeten razlog upoštevanje odloka, ki zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni covid-19 med drugim začasno omejuje zbiranje na javnih mestih – s preprečitvijo zbiranja na določenem trgu in posledično preusmeritvijo protesta na drug javni kraj se namreč ne more doseči uveljavitve omenjenega odloka. Težko bi zato pritrdili, da je lahko ukrep omejitve gibanja na Trgu republike udejanjal cilj preprečevanja širjenja nalezljive bolezni. Ni namreč videti, da bi se zaradi omejitve gibanja, ki je veljala le na Trgu republike, na samem protestu zbralo manj ljudi, da bi bila med njimi večja razdalja oziroma da bi policija z ukrepom drugače vplivala na dejavnike, zaradi katerih bi bila možnost prenosa nalezljive bolezni manjša.

Glede ostalih razlogov (varovanje Državnega zbora, zagotavljanje javnega reda in miru, preprečevanje kaznivih dejanj) pa je nemogoče abstraktno ocenjevati, na kakšnih konkretnih ugotovitvah in predvidevanjih je bila narejena ocena tveganja, na podlagi katere je bila sprejeta odločitev o omejitvi gibanja na trgu pred Državnim zborom. Ker je bilo gibanje omenjeno le na trgu pred Državnim zborom, bi se morala ocena tveganja, na osnovi katere je policija uporabila navedeno pooblastilo, predvidoma nanašati na ta konkretni javni prostor (tveganje bi denimo lahko bilo ob danem času večje, če bi tedaj v Državnem zboru potekala seja ali obisk tujih funkcionarjev, ker bi obstajale zanesljive informacije o povečani nevarnosti kaznivih dejanj ali kršitev javnega reda in miru prav na tem kraju med samim protestom ipd.).

MNZ je glede na ta naša stališča pojasnilo, da je skladno z ZJZ na izpostavljenih neorganiziranih javnih shodih javni red vzdrževala policija. Skladno s 56. členom ZNPPol naj bi policija na Trgu republike omejila gibanje z namenom varovanja Državnega zbora, za zagotavljanje in vzdrževanje javnega reda in miru, preprečevanje izvrševanja kaznivih dejanj, zagotavljanja varnosti cestnega prometa in upoštevanja tedaj veljavnega odloka, ki je najvišje število ljudi, ki so se lahko zbirali na javnih mestih, omejil na 500. Ker je bil shod neorganiziran oziroma brez znanega organizatorja, ki bi moral skladno z ZJZ zagotoviti varnost udeležencev, naj bi morala policija temu prilagoditi izvedbo varovanja.

Nadalje je MNZ pojasnilo, da je v Ljubljani poleg Trga republike za izvedbo shoda primernih več lokacij, kjer se lahko udeleženci združujejo kljub prej omenjenim omejitvam gibanja. Zato je menilo, da policija udeležencem shoda ni kršila pravic do svobodnega zbiranja in združevanja. To naj bi se potrdilo s tem, da so se udeleženci shodov neovirano združevali in neovirano izražali svoja mnenja na Prešernovem trgu, Kongresnem trgu in na drugih lokacijah po Ljubljani.

Pri načrtovanju in izvedbi varovanj javnih zbiranj naj bi policija vselej upošteva znane okoliščine in pridobljene informacije. Pretekle izkušnje pri varovanju protestov naj bi pokazale, da je že prišlo do poškodovanj varovanega objekta (Državnega zbora), pa tudi do večjega števila poškodovanih policistov in protestnikov. Z operativnim delom ter spremljanjem javno dostopnih elektronskih virov naj bi policisti zaznali pozivanje protestnikov k uporabi granitnih kock ter k podiranju in odstranjevanju ograj. Policisti naj bi 8. 5. 2020 ob grmičkih med Trgom republike in Valvazorjevo ulico na več mestih našli kupe granitnih kock (do 7 granitnih kock). Kocke so bile zavarovane in odstranjene. Dne 12. 6. 2020 so na shodu na Trgu republike manjše organizirane skupine protestnikov preskočile ograje in se gibale znotraj varovanega območja, drugi del teh skupin pa je medtem poskušal podreti varovalne ograje. S tem naj bi se izkazovalo stopnjevanje ravnanj protestnikov. Policisti naj bi med varovanjem protestnih shodov na Kongresnem trgu 15. 5. 2020 zasegli 4 palice, 5. 6. 2020 pa dvema osebama nož z etuijem in kovinske puščice za lok. V teh primerih so policisti zasegli nevarne predmete, ki jih ni dovoljeno prinašati na shod. Zaradi omenjenih dogodkov in po zbiranju podatkov naj bi se varnostne okoliščine na protestih 12. 6. 2020 spremenile, posledično se je prilagodilo načrt varovanja in sprejelo odločitev o postavitvi ograj na območju celotnega Trga republike. Posebna ocena tveganja po navedbah MNZ ni bila izdelana, temveč je bila vključena v dokument o koncentraciji moštva za varovanje protestnega shoda za 19. 6. 2020.

Po pojasnilih MNZ so 19. 6. 2020 protestniki začeli s hkratnimi protesti v več predelih Ljubljane (zapora Bleiweisove ceste, na Štefanovi ulici, pred objektom MNZ), kar naj bi nakazovalo na spremembo taktike izvajanja protestov. Protestnike naj bi 19. 6. 2020 na shodu ter pozneje na spletnih družbenih omrežjih pozvali, da se protestni shodi od 26. 6. 2020 dalje prestavijo na Prešernov trg. To naj bi vplivalo na oceno tveganja in posledično na odstranitev ograj s Trga republike. Ker pobudnica v nadaljevanju ni več sodelovala v postopku oziroma dopolnila pobude, je Varuh obravnavo zadeve ustavil. 16.1-28/2020.

Ugotavljanje identitete oseb

Pri ukrepanju policistov ob nadzorih nad spoštovanjem ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni covid-19 se je zastavilo tudi vprašanje upravičenosti uporabe policijskega pooblastila ugotavljanja identitete oseb. Menili smo, da je identifikacijski postopek na podlagi 4. alineje prvega odstavka 40. člena ZNPPol upravičen zgolj v primeru, ko predhodno obstaja vsaj sum, da bo določena oseba izvršila, izvršuje ali je izvršila kaznivo dejanje ali prekršek. Čeprav gre za najnižjo stopnjo dokaznega standarda, menimo, da mora biti sum kljub temu vedno konkretiziran, izraziti pa se mora v določenih naveznih okoliščinah. Varuh zato meni, da okoliščine, kot so (zgolj) pomikanje v smeri protestnega shoda, (zgolj) zadrževanje na kraju protestnega shoda v času neposredno pred oziroma med protestnim shodom, niso takšne, ki bi zadostile razlogu za sum in tako obstoju pogojev za izvršitev identifikacijskega postopka na omenjeni zakonski podlagi. Če so policisti policijsko pooblastilo ugotavljanja identitete v konkretnih primerih uporabili (zgolj) na podlagi izpostavljenih okoliščin, se resno zastavlja vprašanje, ali so bili ti ukrepi dejansko izvedeni v skladu z zakonom in če ni zato lahko prišlo do prekomernega posega v pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave RS. Čeprav se strinjamo z MNZ, da ima ugotavljanje identitete v preventivne namene lahko tudi preprečevalno funkcijo, pa ti postopki ne smejo biti uporabljeni kot način vzpostavljanja javnega reda, ampak jih je mogoče uporabiti le v primeru, ko so zanje izpolnjeni že omenjeni zakonski pogoji, ki preprečujejo arbitrarno postopanje policistov. Upoštevajoč navedeno, je Varuh ponovil svoje priporočilo št. 74 (2018), s katerim je priporočal, naj policisti za izvajanje pooblastila ugotavljanja identitete vselej skrbno presodijo pogoje, ki jih določajo zakon in drugi predpisi za izvajanje policijskih pooblastil.

Na Varuha se je obrnila tudi skupina protestnikov s pismom glede ukrepanja policistov na protestu v Ljubljani v začetku oktobra 2020. Opozorila je, da delovanje policije v zvezi z ugotavljanjem identitete tam prisotnih ni bilo usmerjeno k morebitnim kršiteljem zdravstvenih smernic. Zato so menili, da je šlo za politično motivirano represijo in zastraševanje. Izpostavili so tudi uporabo fizične sile, s katero so policisti delovali na protestnike. Menili so, da jim je bila zaradi ravnanja policije kršena pravica do svobode gibanja, izražanja in združevanja.

Z namenom razjasnitve v pismu izpostavljenih okoliščin smo opravili poizvedbo pri MNZ. Predlagali smo, da ministrstvo izpostavljene očitke na postopke policistov natančno preuči in Varuha seznani s svojimi ugotovitvami. MNZ je sporočilo, da je Policijska uprava Ljubljana pri izvedbi varovanja upoštevala znane okoliščine in pridobljene informacije v zvezi s protestom, ki ni bil prijavljen. Ker v konkretnem primeru ni bilo mogoče sodelovati z organizatorji, ki bi morali na podlagi 10. člena Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ) zagotoviti varnostne ukrepe, je bila za te naloge dolžna poskrbeti policija. Ministrstvo je pojasnilo, da so bili postopki ugotavljanja identitete izvedeni na podlagi četrte alineje prvega odstavka 40. člena ZNPPol, bodisi zaradi kršitve Odloka o začasni splošni omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi v Republiki Sloveniji ter prepovedi prometa posameznih vrst blaga in izdelkov v času zbiranja ljudi (ki je začel veljati 9. 10. 2020; Uradni list RS, št. 138/2020 – Odlok Vlade RS) ali prekrškovnih postopkov zaradi kršitve javnega reda in miru. Skupno je bilo opravljenih 62 postopkov ugotavljanja identitete. V zvezi s tem je bilo podanih 61 predlogov za uvedbo postopka Zdravstvenemu inšpektoratu RS. Zaradi kršitev javnega reda in miru je bilo sicer na protestnem shodu izdanih osem plačilnih nalogov.

Policisti Policijske uprave Ljubljana so v sedmih primerih uporabili prisilna sredstva (v nekaterih primerih je bila uporabljena telesna sila in sredstva za vezanje in vklepanje, v nekaterih pa samo uporaba telesne sile). Iz odgovoru priloženih uradnih zaznamkov o uporabi prisilnih sredstev in ocene njihove uporabe je izhajalo, da je bilo v vseh obravnavanih primerih ugotovljeno, da je bila uporaba prisilnih sredstev zakonita, strokovna in učinkovita. Ministrstvo je ob tem navedlo, da pri uporabi prisilnih sredstev ni bil nihče telesno poškodovan, zato nikomur ni bila nudena zdravniška pomoč. MNZ je še pojasnilo, da Sektor za pritožbe zoper policijo v zvezi s postopki policistov, ki so jih izvajali zoper protestnike, ni prejel nobene pritožbe v skladu z določbami ZNPPol.

Trditve iz pobude smo po prejemu odgovora MNZ primerjali s prejetimi pojasnili. Tako navedbe v pobudi kot tudi prejeta pojasnila ministrstva so bila precej splošna. To v prvi vrsti pripisujemo dejstvu, da v obravnavani zadevi ni šlo za konkretne očitke posameznika zoper ravnanje določenega policista, ki bi imel tako osebo v postopku, ampak za skup celostnega postopanja policije, kateri so pobudniki očitali obsežno izvajanje postopkov ugotavljanja identitete oseb in pretirano uporabo sile.

Čeprav ministrstvo v posredovanem odgovoru ni posebej pojasnilo, kako so policisti v teh primerih ugotovili kršitev omenjenega odloka, pa je bilo to razvidno iz odgovora MNZ, ki ga je Varuh prejel (sočasno) v zvezi s pobudo konkretnega posameznika, v katerem je ministrstvo navedlo, da je policija ugotovila kršitev veljavnega odloka oziroma kršitev začasne prepovedi zbiranja več kot desetih ljudi, ker se je na Trgu republike v Ljubljani zbralo okoli 700 ljudi, pri čemer se je del udeležencev gibal po Trgu republike, del pa se je samo zadrževal na Trgu republike. Policija je postopke ugotavljanja identitete tako oprla v veliki meri na dejstvo, da je zaznala ravnanja, s katerimi so osebe storile prekršek, ki naj bi ga podrobneje opredeljeval materialni predpis (Odlok Vlade RS). Takrat veljavni Odlok Vlade RS je v 2. členu vseboval določbo, po kateri je bilo začasno prepovedano zbiranje več kot deset ljudi.

Identifikacijski postopek na podlagi 4. alineje prvega odstavka 40. člena ZNPPol je upravičen v primeru, ko oseba z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo storila, izvršuje ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. S tem, ko so policisti v primeru zaznave oseb, ki so po njihovi oceni vzbujale sum, da gre za storilce prekrškov (bodisi da so pri tem zaznali kršitve iz Odloka Vlade RS ali drugih predpisov), izvedli postopke identifikacije (na podlagi četrte alineje prvega odstavka 40. člena ZNPPol) in podali predloge za uvedbo postopka pri pristojnem prekrškovnem organu (50. člen ZP-1), po mnenju Varuha niso ravnali samovoljno ali arbitrarno, ampak v okviru takrat veljavnih predpisov.

Glede v pobudi izpostavljenih okoliščin (nošenje mask; vzdrževanje varnostne razdalje; da se osebe niso zadrževale v skupinah, ki bi presegale število deset; da so bile nekatere od dogajanja oddaljene več kot 15 metrov; da lahko v okviru drugih oblik zbiranja obstaja enako ali še hujše tveganje za širjenje okužb …) smo pobudnike seznanili, da so te okoliščine lahko predvsem predmet presoje prekrškovnega organa oziroma relevantne (tudi) z vidika, ali je v konkretnih primerih morebiti šlo za prekršek neznatnega pomena.

Za prekršek neznatnega pomena šteje prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica ali je ta neznatna (6.a člen Zakona o prekrških (ZP-1)). Kadar gre za prekršek neznatnega pomena, posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine pa kažejo, da postopek ne bi bil smotrn, prekrškovni organ odloči, da ne bo izdal odločbe o prekršku oziroma vložil obdolžilnega predloga (četrti odstavek 51. člena ZP-1; iz istih razlogov tudi sodišče zavrne obdolžilni predlog (četrta alineja četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 106. člena ZP-1) oziroma postopek ustavi (9. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1). Prav tako sme pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa namesto izreka sankcije kršitelja opozoriti, če je storjeni prekršek neznatnega pomena in če oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep (53. člen ZP-1).

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. IV Ips 16/2007 z dne 12. 4. 2007 izpostavilo, da je kršitev zakona, uredbe vlade ali odloka samoupravne skupnosti, ki je določena kot prekršek in je zanjo predpisana sankcija, prekršek, pa čeprav je njegov pomen neznaten. Dejstvo, da gre za prekršek neznatnega pomena, bi lahko vplivalo le na odločanje prekrškovnega organa, če bi obstajale posebne okoliščine, ki bi kazale, da postopek ne bi bil smotrn. V odgovoru pobudnikom smo zato izrazili tudi pričakovanje, da bo Zdravstveni inšpektorat RS kot pristojni organ v okviru obravnave predlogov, ki jih je v zvezi s protestom v začetku oktobra podala policija, poleg presoje, če so opisana dejanja sploh prekršek in če so jih storile osebe, ki jih je policija navedla kot kršitelje, preveril tudi morebitni obstoj razlogov za postopanje v okviru instituta neznatnega pomena. Na vse to mora biti sicer pozorno tudi sodišče v primeru vložitve zahteve za sodno varstvo zoper odločitev prekrškovnega organa.

Ta presoja pristojnega organa (prekrškovnega organa ali sodišča) bi po mnenju Varuha sledila tudi praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Veliki senat ESČP je v sodbi z dne 15. 10. 2015 v zadevi Kudrevičius in drugi proti Litvi med drugim izpostavil, da je pravica sodelovanja na mirnih protestih tako pomembna pravica, da udeležencev mirnih protestov, ki niso bili prepovedani, ni dopustno sankcionirati (niti na najnižji stopnji sankcij) vse dokler ti s svojim ravnanjem ne storijo dejanj, ki so vredna graje (ang. reprehensible act). 

Glede na posredovane podatke MNZ o številčnosti uporabe prisilnih sredstev (sedem) in vrste (telesna sila; sredstva za vezanje in vklepanje) ter seznanitvi z uradnimi zaznamki o uporabi prisilnih sredstev in oceni njihove uporabe, Varuh na podlagi navedb v pobudi in pobudi priloženi dokumentaciji ni ugotovil podlage za dodatno preverjanje očitkov o morebitni nedovoljeni uporabi sile. Na Varuha se sicer ni obrnil nihče od prizadetih, ki bi tovrstne nepravilnosti zatrjeval. Iz odgovora ministrstva pa je izhajalo, da tudi Sektor za pritožbe zoper policijo v zvezi z izpostavljenimi postopki policistov ni prejel nobene pritožbe v skladu z določbami ZNPPol (torej tudi ne glede morebitne prekomerne uporabe sile). Zato smo pobudnikom predlagali, da v primeru, če so v stiku z osebami, ki bi v zvezi z izpostavljenim dogodkom zatrjevale neprimerno ravnanje policistov pri uporabi prisilnih sredstev, tem lahko predlagajo, da se s pobudo za začetek postopka obrnejo na Varuha, da bi lahko v njenem okviru po potrebi dodatno preverili konkretno ravnanje policistov. Varuh v nadaljevanju takšne pobude ni prejel. 16.1-52/2020.

3.21.2.2 Zasebno varovanje

Postopanje varnostnikov za preprečevanje širjenja bolezni covid-19

 Nekatere obravnavane zadeve so se nanašale tudi na postopanje varnostnikov, zlasti uporabo njihovih ukrepov v povezavi s sprejetimi ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni covid-19. V enem izmed takšnih primerov smo ugotovili, da je posameznik lahko (bil) kaznovan za prekršek, storitev katerega je bila povezana z nenošenjem maske, tudi na kakšni drugi pravni podlagi, četudi po tedaj veljavnem odloku vlade ni bila predpisana sankcija po ZNB za kršitev obveznosti nošenja zaščitne maske v zaprtih javnih prostorih. Trgovine so načeloma zaprti javni prostori, vendar so trgovci subjekti zasebnega prava, trgovine so njihova zasebna lastnina ali pa imajo pravico uporabe nepremičnine (najem), v kateri imajo trgovino. Skladno z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij se lahko trgovec odloči, da ne bo postregel stranke oziroma ji prodal svojega blaga, če ne nosi (pravilno nameščene) maske. Kot lastnik ali najemnik trgovine lahko tudi odreče vstop v trgovino osebi brez maske oziroma jo napoti iz trgovine. Če bi posameznik temu (glasno) nasprotoval ali se (celo aktivno) upiral, pa bi tako ravnanje lahko bilo kršitev javnega reda in miru (prekršek po ZJRM-1).

Če ima trgovina varovanje in vzpostavljeno varovano območje z ustreznimi pravili, pa je načeloma mogoče tudi kaznovanje posameznika za prekršek po ZZasV-1, če denimo ne upošteva odredbe varnostnika, ki temelji na tem, da je obveznost nošenja maske določena s pravili varovanega območja. Vselej pa je treba v postopku o prekršku ugotoviti vsa relevantna dejstva, ki kažejo na to, da so bili izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega prekrška. V konkretnem primeru se zlasti zastavlja dejansko vprašanje, ali je bilo ob pobudničinem prihodu v trgovino tam res vzpostavljeno in označeno varovano območje skladno z ZZasV-1 ter ali so pravila za zagotavljanje reda na varovanem območju vsebovala obveznost nošenja zaščitne maske za stranke v trgovini. Te okoliščine storitve konkretnega prekrška namreč niso bile zabeležene v plačilnem nalogu.