Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

2.12.1999

Obiski zaporov 1999

2.12.1999
Obisk Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni

1. V času od 30. novembra do 2. decembra 1999 smo obiskali Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni.

Na dan 1. decembra 1999 je bilo od 342 obsojencev, ki so na prestajanju zaporne kazni, dejansko prisotnih 313 (upoštevaje osem obsojencev, ki so bili na zunajzavodskih ugodnostih ali hospitalizirani). Ob obisku smo se pogovorili s 57 zaprtimi osebami.

2. Že ob krajšem obisku v zavodu Dob 28. julija 1999 smo z zaskrbljenostjo ugotovili, da je številčno stanje obsojencev večje od zmogljivosti zavoda. Prezasedenost vpliva na bivalne in sploh življenske razmere obsojencev v zavodu: vpliva ne zgolj na njihovo udobje ter počutje, pač pa tudi na medsebojne odnose med zaprtimi osebami. Večje število obsojencev pomeni več obsojencev v spalnicah, ki so namenjene skupnemu prestajanju zaporne kazni. V tretjem oddelku zavoda smo lahko ugotovili, kako neugodni so veliki bivalni prostori: v sobi št. 2 je bilo nastanjenih devet, v sobi št. 1 pa 11 obsojencev. Obsojenci so se pritoževali zaradi utesnjenosti in slabih bivalnih pogojev. Zlasti ponoči je v spalnicah slab zrak; zaradi delno odprtih oken in slabega tesnenja so obsojenci, katerih postelje so v neposredni bližini oken, izpostavljeni prepihu oziroma mrzlemu zraku. Za dve sobi z 20 obsojenci je na voljo dnevna soba, v kateri smo našteli tri mize, tri klopi in šest stolov (manjkajoči stoli naj bi bili po trditvah uprave zavoda v spalnicah). Za vsako spalnico je na voljo v kopalnici ena straniščna školjka, pisoar, tuš ter dva umivalnika.

3. Obsojenci so po sobah nastanjeni tako, da so skupaj kadilci in nekadilci. Velja sicer prepoved kajenja v spalnicah, vendar kršitev nihče ne sankcionira. Obsojenci so nam povedali, da kadijo povsod, tudi v spalnicah. Nekadilci so tako proti svoji volji izpostavljeni pasivnemu kajenju. Menimo, da bi bilo treba zagotoviti dosledno spoštovanje prepovedi kajenja, ali pa obsojencem, ki so nekadilci, omogočiti prestajanje kazni tako, da ne bodo v zaprtih prostorih skupaj s kadilci. Morda bi veljalo uvesti oddelka ali vsaj sobe za nekadilce.

4. Obsojenci so opozorili na slabo vzdrževanje objektov in opreme v zavodu. Ob ogledu tretjega oddelka smo to lahko opazili tudi sami. Že ob samih vhodnih vratih v zgradbo tretjega oddelka pri radiatorju centralnega ogrevanja na hodniku očitno prihaja do iztekanja vode ter v posledici do zamočenosti bližnjega območja. Stanje je dajalo vtis, da je okvara že dolgotrajnejša; kar so nam potrdili tudi obsojenci. V kopalnici in stranišču sobe št. 2 smo ugotovili, da zračnik ne dela in tako prezračevanja ni. Okno, ki je v stranišču, je bilo razbito (okvir okna je bil že pred tednom dni odnešen na popravilo), v pisoarju stalno teče voda (po trditvah obsojencev že več kot tri mesece), polica pri ogledalu nad umivalnikom je razbita, na luči je razbito steklo. Na drugem oddelku smo v sobi št. 5 opazili v oknu razbito steklo, obsojenci pa so se pritoževali, da ni košev za smeti. Obsojenci so predlagali, da bi bilo v kopalnicah na razpolago tekoče milo, saj ni prostora (ni polic), da bi v kopalnici imel vsak shranjeno svoje milo. Pritoževali so se tudi zaradi slabe kakovosti in nezadostne količine čistil, ki so jim na razpolago za čiščenje prostorov, v katerih živijo.

Uprava zavoda nam je pojasnila, da do okvar na objektih in opremi prihaja pogosto tudi zaradi ravnanja samih obsojencev. Za popravila je določena letna kvota denarja. Če je stroškov več, ni mogoče izvršiti vseh popravil. Na očitek, da prihaja do popravil z zamudo, pa je uprava zavoda pojasnila, da je treba praviloma do 20. v mesecu sporočiti spisek popravil za zunanje izvajalce. Sicer pa je v zavodu tedensko toliko dogodkov, ki imajo za posledico škodo, da bi rabili “letečo” ekipo za nujna popravila.

Predlagali smo, da zavod vzpostavi posebno pisno evidenco, v kateri bo navedeno, kdo in kdaj je prijavil okvaro ter kdo in kdaj je okvaro odpravil. Tako bo moč preverjati, če so popravila, vsaj najnujnejša, izvršena v razumnem roku. Sicer pa že samo načelo skrbnega gospodarjenja terja, da se okvare na objektih in opremi odpravi čimprej. Čakanje in odlašanje zgolj povzroča nepotrebne neprijetnosti obsojencem in nastanek še večje škode.

5. Med obsojenci smo opazili nemir zaradi strahu pred širjenjem nevarnih bolezni, zlasti hepatitisa B, C in HIV/AIDS. Zavod je zgotovil cepljenje proti hepatitisu B, vendar brezplačno le za določeno (najbolj rizično) skupino obsojencev. Ostali obsojenci pa imajo možnost, da se za cepljenje prijavijo na lastne stroške. Predlagali smo, da zavod vsem obsojencem, ki se želijo cepiti, to omogočijo brezplačno.

Kar nekaj obsojencev nam je zaskrbljeno poudarilo, da so prišli v zavod zaradi prestajanja zaporne kazni, ne pa zato, da bi zboleli za katero od nevarnih bolezni, ki so v zavodu prisotne. Tako so obsojenci v sobi št. 1 tretjega oddelka povedali, da so med njimi štirje oboleli s hepatitisom. Na veliko tveganje, da pride do okužb, so opozorili tudi v zvezi z obsojencem, okuženim s hepatitisom C, ki dela v zavodski kuhinji. Obsojencev očitno ne prepričajo pojasnila, da je možnost okužbe omejena le na določena ravnanja (zlasti z osebnimi stiki in ob intravenoznem uživanju drog z neustreznim priborom za vbrizgavanje).

Ni dvoma, da je treba varovati bolnikovo zasebnost. Bolezen tudi ne sme biti podlaga za neutemeljeno izoliranost. Vendar v danem primeru soobsojenci za okužbo oziroma bolezen petih obsojencev očitno vedo. Podatki o njihovem zdravstvenem stanju so v zavodu Dob (javno) znani. Zato pritisk obsojencev, naj se osebo, okuženo z virusom hepatitis C, ki dela v kuhinji, premesti drugam. Zato tudi zaskrbljenost obsojencev, da so z njimi v sobi skupaj osebe, ki so okužene ali morda celo obolele s hepatitisom. Vednost o takšnem stanju, ki ga sami ocenjujejo kot nevarnost za njihovo zdravje in življenje, vnaša med obsojence strah in zaskrbljenost. V tej zvezi želimo pojasnilo, če zavod Dob ali UIKS morda razpolaga s strokovnim (medicinskim) mnenjem, kako ravnati ob dejstvu, da obsojenci vedo za primere okužbe oziroma bolezni, ki je nalezljiva in potencialno življensko nevarna. Če že ni bilo mogoče preprečiti, da bi podatek o zdravstvenem stanju obsojenca ostal zaupen, pa bi morda veljalo z diskretnimi in individualno usmerjenimi ukrepi stanje ublažiti tudi z ustreznimi spremembami v razporedu dela in nastanitve obsojencev.

6. Ob prejšnjem obisku v zavodu Dob 28.7.1999 smo predlagali odstaranitev kovinskih mrež, zlasti tistih, ki so bile nameščene v bivalnih prostorih ter v bolniških sobah in so obsojencem nesorazmerno omejevale svetlobo in prezračevanje (pa tudi vidljivost skozi okno). Obsojenci so opozorili, da so bile kritizirane okenske mreže v celoti odstranjene šele v tednu pred našim obiskom. Uprava zavoda je pojasnila, da so mreže odstranjevali postopoma, več pa res šele v zadnjem času.

7. Navzočnost zdravnika psihiatra v zavodu Dob je še vedno manjša, kot bi bilo potrebno. Povpraševanje je večje, kot je zmožnost psihiatrinje, ki pogodbeno prihaja nekajkrat mesečno v zavod. Uprava je v dogovoru s Psihiatrično kliniko Ljubljana, da bi po novem letu za obsojence v zavodu Dob zagotovila vsaj še enega zdravnika psihiatra. Predlagali smo, da se navzočnost zdravnika psihiatra v zavodu Dob zagotovi ne zgolj po pogodbi s posameznim zdravnikom, pač pa s psihiatrično bolnišnico (kliniko) tako, da bo psihiatrična oskrba zagotovljena redno in neodvisno od (upravičenih) izostankov posameznega zdravnika psihiatra. Zagotoviti je treba takšno dostopnost tovrstne zdravstvene oskrbe, da bo vsak obsojenec, ki želi pomoč zdravnika psihiatra, lahko do nje prišel v razumnem času.

8. V zavodu Dob je med obsojenci kar nekaj tujcev, ki ne razumejo slovensko, niti katerega od jezikov, ki so v uporabi v bivših jugoslovanskih republikah. Tako se tudi ob naših pogovorih srečujemo z obsojenci, ki govore angleško, francosko, italijansko itd. Bojimo se, da je za sporazumevanje s temi obsojenci jezik lahko prepreka. Z zaskrbljenostjo smo tudi ugotovili, da je hišni red v zavodu Dob še vedno na voljo zgolj v slovenskem jeziku. Morda je razlog za takšno stanje dejstvo, da je v pripravi nov hišni red, kar pa ni opravičljivo, saj so obsojenci – tujci tudi v tem času na prestajanju zaporne kazni.

9. Obsojenci so se pritožili, da je novembra 1999 prišlo do spremembe glede velikosti in urejenosti prostora v zaprtem delu zavoda, ki je namenjen bivanju na prostem. Uprava je pojasnila, da je površina, določena za bivanje obsojencev na prostem res zmanjšana, vendar pa je manjše tudi število obsojencev, ki v istem času koristijo te površine: iz varnostnih razlogov je bivanje na svežem zraku zdaj urejeno v štirih skupinah, namesto v dveh, kot pred spremembo. Tako je zdaj na sprehajališču naenkrat manj obsojencev kot v starem režimu.

Z varnostnimi razlogi je uprava zavoda utemeljila tudi posek dreves na območju, ki je določeno za bivanje obsojencev na prostem. Odstranitev drevja omogoča večjo preglednost, kaj se na sprehajališču dogaja. Pri tem smo opozorili, da je območje sprehajališča sedaj brez kakršnekoli sence in tudi brez nadstreška za primer slabega vremena. Predlagali smo, naj se izguba sence pod krošnjami posekanih dreves nadomesti vsaj z ustreznih nadstreškom, ki bo obsojence varoval pred vročim soncem ter v deževnem in sploh slabem vremenu. Sicer pa tudi za varnostne ukrepe velja načelo sorazmernosti: ne bi bilo prav, če bi zaradi zagotavljanja boljše preglednosti območja, ki je namenjeno bivanju na prostem, obsojencem nesorazmerno poslabšali pogoje bivanja na prostem.

10. Precej nejevolje med obsojenci je povzročila sprememba, povezana z zaklepanjem vhodnih vrat zgradb posameznih oddelkov. V času, ki je določen za bivanje na prostem, odklenejo pazniki vrata le na vsake pol ure. Tako morajo obsojenci, če hočejo ven ali noter pač počakati na čas, ki je določen za odklepanje vhodnih vrat. To velja tudi za primer, da mora obsojenec na stranišče, če želi po intenzivnem treningu (joggingu) na oddelek, da bi se stuširal, pa tudi ko gre v zgradbo ali iz nje zaradi telefoniranja.

Določene aktivnosti se prekrivajo: tako imajo obsojenci možnost telefoniranja v času, ki je sicer določen za bivanje na svežem zraku. Pritožujejo se, da jim spremenjen režim z zaklepanjem skrajšuje čas gibanja na prostem.

Uprava zavoda je pojasnila, da je ta ukrep posledica dejstva, da ni na voljo dovolj paznikov. Pri tem pa je bilo poudarjeno, da se pazniki vedno nahajajo v bližini vrat in lahko izjemoma, ob nujnih situacijah, odklenejo vrata tudi izven sicer določenega časa. Predlagali smo, da uprava v tej zvezi da paznikom ustrezna navodila, obsojence pa naj opozori na možnost, da so za posebne primere dovoljene izjeme, ko se vrata odklenejo tudi izven sicer določenega časa. Hkrati je uprava pojasnila, da bo prišlo do spremembe tudi glede časa, ki je obsojencem na voljo za telefoniranje tako, da to ne bo več v času, določenem za gibanje na svežem zraku.

11. Telefonski pogovori so najenostavnejši način, da obsojenec ohranja stike z zunanjim svetom. Ob vse večjem številu obsojencev na prestajanju zaporne kazni, so daljše tudi vrste za telefoniranje. Zato lahko le pozdravimo zagotovilo, da bodo s spremembami v bližnji prihodnosti imeli obsojenci na voljo več časa za telefoniranje (več terminov), možnost telefoniranja pa bo tudi iz gospodarske enote Pohorje. Tako bodo imeli obsojenci možnost telefoniranja v večernem času. Na polodprtem oddelku Slovenska vas pa je dovoljena celo možnost, da svojci pokličejo obsojenca v zavod. Uporaba telefona bo tudi sicer doživela nekaj sprememb: obsojenec bo lahko klical telefonske številke, ki jih bo vnaprej sporočil upravi zavoda. To naj bi preprečilo telefonske klice z grožnjami, tudi raznim državnim organom, kar se je dogajalo v preteklosti. Po sprejemu novega ZIKS-a bo telefoniranje obsojencev natančneje uredil pravilnik o izvrševanju kazni zapora.

12. Več obsojencev pomeni tudi večje število obiskov. Zlasti “ob špicah” v soboto ni dovolj niti stolov za vse obiskovalce. V sobah za obiske, pa je ob velikem številu ljudi zrak slab in poln cigaretnega dima. Drenjanje obsojencev in njihovih obiskovalcev pri mizah otežuje celo minimalno stopnjo zasebnosti. Ob sobotah je tudi do sto in več obiskov, kar lahko pomeni tristo in več obiskovalcev.

Na zaprtem oddelku zavoda Dob ima zunajzavodske ugodnosti le 10 do 15 odstotkov obsojencev. Tako so za slednje edini stik z zunanjim svetom telefonski pogovori ter obiski. Obiski so sedaj določeni ob sredah dve uri dopoldne in dve uri popoldne ter ob sobotah od 8.00 do 18.00 ure. Razmišljanja, da bi se čas obiskov skrajšal, da se omeji število obiskovalcev, verjetno ne gredo v pravo smer. Stiki obsojenca z zunanjim svetom pač pomembno prispevajo k njegovi resocializaciji, da po vrnitvi na prostost ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Uprava zavoda pojasnjuje, da dodaten dnevni termin za obiske ni možen, ker ni za to kadrovskih pogojev. Že sedaj se obiski odvijajo ob nadurah paznikov. Kljub temu bo do spremembe vseeno prišlo: ob sredah naj bi bilo za obiske namenjeno več časa: med 11.00 in 17.00 uro.

Vse večje je tudi povpraševanje za uporabo garsonjer (ki omogočajo intimni stik obsojenca z obiskovalko). Sedaj je čas za uporabo garsonjere določen na 30 minut, kar je verjetno že skrajna meja. Zato podpiramo predlog, da se določi dodaten termin za nočne obiske: iz petka na soboto.

13. Prezasedenost zavoda ne sme pomeniti bistvenega poslabšanja bivalnih in sploh življenskih razmer. Več obsojencev pa je očitalo prav to: da je zavodski režim vse strožji in obsojencem manj prijazen. Posledice večjega števila obsojencev je čutiti ne zgolj v bivalnih prostorih, pač pa tudi pri telefoniranju, obiskih in gibanju na prostem. Uprava strožje ukrepe utemeljuje tudi s trditvijo, da je obsojeniška populacija spremenjena in zahteva večji poudarek varnosti in poostrenemu nadzoru. Značilno je, da so obsojenci, ki so upravičeni do zunajzavodskih ugodnosti, ali se zanje prizadevajo, neredko izpostavljeni “obsojeniškemu podzemlju”, ki nanje gleda z nezaupanjem in jim skuša celo škodovati ter jih kompromitirati z delavci zavoda. Napačno bi bilo, da bi kot negativna vrednota obveljalo, če obsojenec spoštuje hišni red ter si prizadeva z vzornim življenjem in delom v zavodu pridobiti zaupanje (zlasti vzgojne službe) in zunajzavodske ugodnosti. Obsojencem, ki se trudijo v pravi smeri, bi zavod moral pomagati tudi tako, da jih ustrezno zavaruje, morda tudi z namestitvijo v ločenem bivalnem okolju.

14. Na področju izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja uživalcev drog (narkomanov) v zavodu Dob ni nobenih sprememb. Zavod nima pogojev za tako zdravljenje ter se varnostni ukrep zato v zavodu ne izvršuje. Pač pa opravlja zavod obravnavo oziroma pripravo na zdravljenje za obsojence z izrečenim varnostnim ukrepom obveznega zdravljenja. To delo opravljata dva terapevta – socialna delavca. V tej zvezi pa so se obsojenci pritoževali, da način obravnavne oziroma priprave posega v njihovo zasebnost, saj delo poteka tako, da mora v skupini več obsojencev posameznik opisovati svoje življenje in druge okoliščine, ki posegajo v njegovo zasebnost in dostojanstvo. Predlagamo, da ta dejavnost poteka na način, ki čim manj posega v integriteto in osebno sfero posameznika ter ga po nepotrebnem ne “razgalja” pred soobsojenci.

Še vedno je pravilo, da se varnostni ukrep obveznega zdravljenja uživalcev drog začne izvrševati šele ob koncu prestajanja zaporne kazni, kar zanika pravico (ob izrečenem ukrepu pa tudi dolžnost) bolnika, da pride do zdravljenja čimprej. Varnostni ukrep obveznega zdravljenja uživalcev drog je namreč predvsem kurativni ukrep, katerega vsebina je v medicinskem pa tudi psihološkem obravnavanju storilca. Namen izrečenega ukrepa je, da se odpravi storilčevo odvisnost od drog in njihovo stalno uživanje, da bi tako več ne ponavljal kaznivih dejanj. V interesu obsojenca kot bolnika in v javnem interesu je, da se z zdravljenjem začne čimprej po nastopu zaporne kazni. Predlagamo, da so te okoliščine temeljno vodilo za vse zavodske dejavnosti pri obravnavanju obsojencev, ki jim je izrečen ukrep obveznega zdravljenja. 2.2-93/99