Varuh človekovih pravic RS (Varuh) v obdobju epidemije virusa COVID-19 prejema številna vprašanja v obliki klicev na brezplačno številko in tudi pobud v zvezi z izvajanjem stikov s starši, ki so jim otroci bili dodeljeni v varstvo in vzgojo s pravnomočno sodno odločbo, pa tudi tisti, ki jim to še niso bili. Mnogo staršev se sooča s številnimi težavami in sprašujejo tudi po tem, ali je primerno izvajati stike z drugim od staršev, pri katerem otrok ne živi, glede na priporočila in smernice pristojnih institucij, da se stikov z drugimi ljudmi čim bolj izogibamo. Pri tem nekateri starši tudi sami predlagajo uporabo različnih možnosti komuniciranja, ki jih danes ponuja sodobna tehnologija, kot so na primer telefonski klici in video klici preko aplikacije Skype.

Med obravnavanimi pobudami smo že proučili vprašanje, ali stike otrok in staršev omejujejo določila vladnega Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin (Odlok). Prehajanje občinskih meja je po 4. alineji prvega odstavka 3. člena Odloka (med drugimi izjemami) dovoljeno, če je to treba zaradi varstva in pomoči osebam, ki potrebujejo podporo oziroma zaradi oskrbe ali nege družinskih članov, ne pa izrecno (tudi) zaradi zagotavljanja družinskega življenja z izvrševanjem stikov med starši in otroki, ki ne prebivajo v isti občini. Kljub temu menimo, da ukrep omejitve gibanja na občino prebivališča ne bi smel omejevati družinskega življenja starša in otroka, ki prebivata v različnih občinah (več v stališču Varuha z dne 2. 4. 2020. Tudi Ministrstvo za pravosodje meni podobno, in sicer, da vzdrževanje stikov, prek katerih starši izvajajo varstvo in vzgojo otroka, spada pod izjemo po 4. alineji prvega odstavka 3. člena Odloka.

Temeljno vodilo pri urejanju vseh razmerij in položajev, v katerih je udeležen otrok, je upoštevanje in zagotavljanje največje koristi otroka. Družinski zakonik (141. člen) določa, da ima otrok pravico do stikov z obema staršema in oba starša imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo koristi otroka. Tisti od staršev, ki mu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, ali druga oseba, h kateri je bil otrok nameščen, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike. Prizadevati si mora za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev oziroma s starši. Zakon tudi določa, da mora tisti od staršev, ki le izvaja stike opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka.

Ministrstvo za pravosodje je v stališču z dne 18. 3. 2020 že poudarilo, da je osnovna usmeritev našega družinskega prava upoštevanje in zagotavljanje največje koristi otroka v vseh razmerjih in situacijah, v katerih je udeležen ali prizadet otrok. Kaj je največja korist otroka, je treba ugotoviti in opredeliti v vsakem posameznem primeru posebej z upoštevanjem vseh okoliščin konkretnega primera. Korist otroka je tudi ta, da ima čim več osebnih stikov z obema staršema, če ta dva ne živita skupaj, in da so ti stiki čim bolj kvalitetni. Za stike, kot so določeni s sodno določbo, je sodišče že ugotovilo, da so le-ti na način in v obsegu, kot ga je določilo, v največjo korist otroka.

Ministrstvo za pravosodje nadalje opozarja, da Družinski zakonik v 151. členu glede izvrševanja starševske skrbi, kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema staršema, določa, da o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na njegov razvoj, starša odločata sporazumno in v skladu z njegovo koristjo. Zato apelira na vse starše, da ravnajo v tem izjemno kriznem obdobju razumno in s ciljem zagotavljanja kar največje koristi otroka tako, da se osebni stiki, če se le da, izvedejo. Seveda pa je treba pri izvrševanju stikov z otrokom upoštevati tudi odrejene in priporočene ukrepe za preprečevanje širjenja virusne okužbe, varovanja zdravja in življenja ljudi, pri tem pa imeti vselej prvenstveno pred očmi varstvo koristi svojih otrok. Za vse prebivalce države, tako tudi za otroke velja, da naj ne bodo izpostavljeni možnosti okužbe s koronavirusom in s tem resni grožnji za njihovo zdravje in zdravje drugih. Zato vztrajanje pri izvedbi stikov, kot so določeni s sodno odločbo, v času razglašene epidemije koronavirusa, za vsako ceno, ne glede na odrejene in priporočene ukrepe, še posebej, če otrok ali starš, s katerim naj se izvede stik, kaže znake okužbe ali obstajajo resni rizični dejavniki, da je bil starš izpostavljen možnosti okužbe s koronavirusom, po mnenju ministrstva ni odgovorno ravnanje in ni v korist otroka ter hkrati meni, da se lahko stiki v takem primeru v tem obdobju odgovorno vzpostavijo tudi drugače, npr. preko sredstev za elektronsko komunikacijo (telefon, videokonferenca).

Centri za socialno delo Slovenije pa poudarjajo, da pravnomočna sodna odločba o stikih velja tudi v teh dneh, vendar apelirajo na vse starše, da razmislijo o koristi otroka. Kolikor to ni nujno potrebno, naj starši premislijo o smiselnosti izpostavljanja otroka okužbi virusa COVID-19 ter naj ga ne selijo. Če je le mogoče, naj ima v teh dne otrok s staršem, pri katerem ne živi, stike preko različnih tehnologij (npr. telefon, računalnik, video prenos ipd.), saj tudi otroci, ob ustreznem pojasnilu, razumejo v kakšni situaciji se nahajamo. Fizični stiki otroka s staršem pri katerem ne živi niso izrecno prepovedani, jih pa v tem trenutku centri za socialno delo ne priporočajo. Opozarjajo, da je odgovornost staršev, kako bodo otroka bodisi izpostavljali ali pa zaščitili pred okužbo. Centri za socialno delo tudi pozivajo, da se starši pogovorijo in skupaj pretehtajo kaj je otroku v največjo korist.

Varuh meni, da je v teh časih še bolj pomembno dogovarjanje in sporazumevanje med staršema glede izvajanja stikov na način, da je to v otrokovo največjo korist. Hkrati opozarja, da situacija, v kateri se nahajamo ne sme biti priložnost za iskanje neutemeljenih razlogov, da se stiki z otroki ne izvajajo. Ni pa mogoče povsem izključiti, da se pojavljajo tudi takšni primeri, zlasti ko gre za konflikte in nezaupanje med starši, ki so obstajali že pred razglašeno epidemijo. Zavedati se je treba, da so trenutno na preizkušnji vsi odnosi, tudi otroci občutijo ukrepe in omejitve, zato je tudi dolžnost staršev, ki ne živijo (več) skupaj, da jim pomagajo ta čas preživeti s čim manj posledicami. Ko gre za otroke staršev, ki ne živijo (več) skupaj, imajo lahko ti dva doma, dve družini in preživljanje časa z obema staršema lahko predstavlja njihovo največjo korist, saj je vzdrževanje stikov z obema staršema pomembno za njihov psihofizični razvoj. To mora veljati tudi (ali pa še v večji meri) za sedanje izredne razmere.
Pravnomočno sodno odločbo, s katero je odločeno o stikih, ker se starši o tem niso mogli sporazumeti, je zavezana spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji. Obveznosti, določene s pravnomočno sodno odločbo, je (tudi v trenutnih razmerah) treba izvrševati tako, kot so z odločbo določene. Varuh zato poudarja, da to velja tudi za pravnomočne sodne odločbe, s katerimi so urejeni stiki otroka s tistim od staršev, ki mu otrok ni dodeljen v varstvo in vzgojo. V luči načela varstva največje koristi otrok pa je treba upoštevati tudi odrejene in priporočene ukrepe pristojnih institucij za preprečitev širjenja virusne okužbe, varovanja zdravja in življenja. 

Če se starša ne moreta sporazumeti o izvajanju stikov v času epidemije virusa COVID-19, Varuh predlaga, da se za strokovno pomoč obrneta na pristojni center za socialno delo, po potrebi pa tudi na sodišče. Sodišče lahko namreč pravico do stikov starša z otrokom tudi omeji ali odvzame, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom zavarovati njegove koristi. Sodišče lahko določi tudi, da se stiki ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, če je to potrebno za varovanje otrokove koristi (173. člen DZ). Sodišče lahko o tem odloči tudi z začasno odredbo.

Če je začasna odredba izdana pred uvedbo postopka za izdajo sodne odločbe o vzgoji, varstvu in preživljanju otroka, o stikih, o izvajanju starševske skrbi ali o ukrepu za varstvo koristi otroka trajnejšega značaja, mora biti ta postopek uveden v sedmih dneh od izdaje začasne odredbe (166. člen DZ). Za odločanje o razmerjih med starši in otroki je pristojno okrožno sodišče, glede na kraj otrokovega bivanja. Sodišče bo skladno z Odredbo predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ z dne 30. 3. 2020, tovrstne odločitve sprejemalo tudi v času veljavnosti ukrepov za preprečevanje širjenja koronavirusa COVID-19, saj skladno z določbo druge točke drugega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih te zadeve sodijo med nujne.

Kljub formalnemu sodnemu varstvu, ki bi moralo biti hitro, velja opozoriti, da so lahko tudi opisani sodni postopki v trenutnih razmerah oteženi in povezani s številnimi neprijetnostmi. Zato velja ponoviti, da je dogovarjanje in sporazumevanje med staršema o izvajanju stikov na način, da je to v otrokovo največjo korist, ne le najbolj hiter, temveč tudi učinkovit način. Tudi za sedanje razmere namreč velja, da ni mogoče pričakovati, da bodo centri za socialno delo in sodišča tisti, ki bodo rešili vse težave namesto staršev samih. To poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v svojem stališču, objavljenem 6. 4. 2020 in sicer, da bi bilo v največjo korist otrok, če bi starši uspeli ob upoštevanju vseh sprejetih ukrepov s strani države za zaščito ranljivih skupin prebivalstva, sami oblikovati tak začasni dogovor o načinu izvrševanja stikov, ki bi bil otroku, staršem in njihovim bližnjim najmanj v škodo. Le v primeru, da se starši ne morejo sporazumeti, o teh vprašanjih odloča sodišče, pri čemer upošteva vse pomembne okoliščine posamičnega primera.