28.09.2005
Obisk Zavoda za prestajanja kazni zapora Ig

Varuh človekovih pravic je 19. 9. 2005 obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora Ig (v nadaljevanju: zavod). Obisk, ki je bil najavljen nekaj dni prej, so opravili Aleš Butala, namestnik varuha, Ivan Šelih, svetovalec varuha in Uroš Kovačič, strokovni sodelavec. Sprejel nas je direktor zavoda g. Franc Misja, vodja oddelka za vzgojo in delo ga. Marija Pristovšek (diplomirani sociolog, ki v odsotnosti nadomešča direktorja) in vodja oddelka za varnost in splošne zadeve ga. Tanja Urek (pravnica in diplomirana upravna organizatorka).

1.
Ob obisku smo opravili pregled bivalnih prostorov zavoda in se ob tem pogovorili z zaprtimi osebami. Na tej podlagi lahko poudarimo enoglasno stališče zaprtih oseb o pohvalah na račun osebja zavoda. Z redkimi izjemami (le nekatere izmed zaprtih oseb so se pritoževale zaradi ravnanja ene izmed paznic, ki po njihovih navedbah pri delu z njimi uporablja nepotrebne opazke oziroma očitke) so vse zaprte osebe, s katerimi smo se pogovorili, poudarile korekten in prijazen odnos tudi paznikov do njih. Medčloveški odnosi v razmerju med zaprtimi osebami in delavci zavoda so očitno takšni, da to prispeva k sproščenemu vzdušju v zavodu. Splošen vtis o našem obisku v zavodu je zato ugoden.

2.
Po Navodilu o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora se v zavod pošiljajo polnoletne obsojenke z območja vseh sodnih okrožij v Republiki Sloveniji, ki so obsojene na kazen zapora, daljšo od dveh mesecev, ali jim ostanek kazni po vštetju pripora presega dva mesca zapora; mlajše polnoletne obsojenke (do 23. leta starosti) z območja vseh sodnih okrožjih v Republiki Sloveniji; mladoletnice, ki so obsojene na mladoletniški zapor, z območja vseh sodnih okrožij in polnoletne obsojenke z območja sodnega okrožja Ljubljana, Kranj, Novo mesto in Krško ne glede na višino izrečene kazni zapora. Prav tako ima zavod tudi oddelek pripora. Zavod velja tako za edini  povsem »ženski zapor« v državi.

3.
Uradna zmogljivost zavoda 79 oseb. V času našega obiska je bilo v zavodu 45 zaprtih oseb: 34 obsojenk (od tega 11 v zaprtem režimu, 11 v polodprtem in 12 v odprtem režimu prestajanja kazni zapora) in 10 pripornic. Pri tem posamezni režimi prestajanja kazni zapora prostorsko (oziroma po sobah) niso v celoti ločeni, saj so v posameznih spalnicah v prvem nadstropju nameščene obsojenke iz polodprtega in odprtega režima.

Za razliko od večine ostalih zavodov za prestajanje kazni zapora se zavod ne sooča s prezasedenostjo. Bivalne in sploh nastanitvene možnosti za zaprte osebe pa pogojuje sama stavba zavoda, saj zavod »domuje« v bivšem gradu.

Obsojenke so večinoma nameščene v (velike) spalnice z po več posteljami, saj ima zavod le nekaj sob, v katerih je nameščeno manjše število postelj (dve, tri postelje). Tako je npr. v sobi št. 40 (v izmeri 58,10m2 nameščeno 8 postelj, v sobi št. 46 (v izmeri 101.5m2) pa celo 12 postelj. Sobne površine sicer dosegajo želeni standard, da mora biti na vsako zaprto osebo v več posteljni sobi najmanj 7m2. Vendar pa takšna namestitev onemogoča zasebnost. V zavodu torej še vedno prevladuje skupinsko prestajanje zaporne kazni, in to kljub obetavni določbi 42. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki kot pravilo določa bivanje obsojenca v sami sodbi. Pri tem pa za primer skupne spalnice (kot izjeme) določa, da ima lahko takšna spalnica največ osem postelj.

Nedvomno bi bilo s prezidavo moč zagotoviti ustreznejše prostore za bivanje manjšega števila obsojenk v posamezni sobi. S prezidavo ene izmed večjih sob je zavod že pridobil tri manjše sobe. Seveda pa bilo treba pred večjimi spremembami v preurejanju prostorov čimprej sprejeti odločitev o nadaljnjem (ne)obstoju zavoda na obstoječi lokaciji oziroma o njegovi ustrezni (pre)ureditvi ter ustrezno ukrepati, da se zagotovi primerne razmere za zaprte osebe.

4.
Škoda je, da ostaja kar nekaj prostorov zavoda neizkoriščenih in zapuščenih (npr. del bivšega porodniškega oddelka, soba za streznitev, bivša samica…). Te prostore bi bilo s preureditvijo mogoče uporabiti tudi kot prostore za obiske preko noči, kot je bilo omenjeno ob obisku.

Poleg tega je potrebno poskrbeti za zamenjavo iztrošene opreme in za potrebno sanacijo nekaterih prostorov (npr. odpadanje ometa v pralnici oziroma likalnici, odprava vlage v sicer zgledno urejeni kopalnici, itd.).

Pomanjkljivost je tudi v tem, da je v večini spalnic le mrzla voda na umivalniku, očitno pa se zlasti oddelek pripora sooča tudi s premajhnim pritiskom vode, kar ima za posledico težave pri oskrbi s (toplo) vodo, tudi pri tuširanju. S tušem je sanitarni prostor opremljen le v priporu in še v nekaj sodbah. Ostale obsojenke imajo na razpolago urejeno in čisto kopalnico v drugem nadstropju zgradbe. 

Ob tem pa velja pohvaliti, da ima vsaka zaprta oseba svojo omarico, kamor lahko spravi svoje osebne stvari in, ki jo lahko tudi zaklene. 

Zavod je v času od našega zadnjega obiska poskrbel za ureditev kanalizacije, ureditev pred prostora s straniščem za obiskovalce in delavce zavoda, vratarnico in sanacijo poškodovanega notranjega dvorišča, kar sedaj omogoča varno gibanje na svežem zraku, za osebe, ki jim ni dovoljen sprehod zunaj zgradbe zavoda. Skupna kopalnica pa je bila obnovljena že v letu 2001.

5.
Za zaprte osebe skrbi 30 zaposlenih delavcev, od tega je 19 paznikov (7 moških in 12 žensk). Prav je, da je pazniška služba mešana, saj to pripomore k optimalnejšemu zagotavljanju varnosti v času odvzema prostosti.

Po besedah direktorja zavoda na povečano obremenitev zaposlenih, zlasti paznikov, vpliva večje število pripornic (predvsem zaradi spremstev zunaj zavoda na daljše razdalje - npr. tudi v Maribor), vendar le izjemoma prihaja do prekoračitve dovoljenega števila nadur. Ob pomanjkanju osebja za zagotavljanje varnosti pa sedaj v oddelku pripora ni paznice, ki bi skrbela zgolj za pripornice.

Oddelek za vzgojo in delo pa sestavlja šest oseb (psiholog, pedagoginja, višja medicinska sestra, dva svetovalca za delo, inštruktor v gospodarski enoti in vodja oddelka. 

Delo vzgojne službe mora biti namenjeno prav zaprtim osebam, da se zasleduje cilj prestajanja kazni, ki je tudi v resocializaciji storilcev kaznivih dejanj. Predlagamo, da zavod tudi tej okoliščini nameni (še večjo) pozornost, vključno s pripravo in izvajanjem programa tretmaja. Obsojenke, tudi »težje vodljive«, je pač treba stalno vzpodbujati in jim omogočati, da aktivno sodelujejo v procesu tretmaja. Brez stalne prisotnosti vzgojne službe in neposrednih stikov z obsojenkami si takšnega delovanja ni mogoče zamisliti.

6.
Pritožb glede (dostopnosti in kakovosti) zdravstvene oskrbe to pot nismo slišali. Zdravniško službo v zavodu opravlja zdravnica z dovoljenjem za samostojno opravljanje zdraviliške službe (z licenco). Zdravnica, specialistka splošne prakse prihaja v zavod po pogodbi enkrat tedensko po štiri ure, po potrebi pa v zavodu ostane tudi dlje. Po pogodbi v zavod prihajajo tudi psihiatrija (praviloma dvakrat mesečno po dve uri), ginekologinja (enkrat mesečno najmanj v trajanju dveh ur) in zobozdravnik (doslej dvakrat mesečno najmanj kot tri ure, v prihodnje pa trikrat mesečno). Po zagotovilu direktorja obstoječe pogodbe omogočajo tudi daljše obiske zdravstvenega osebja, če je to potrebno.

V zavodu je redno zaposlena medicinska sestra, v njeni odsotnosti pa v zavod prihaja po pogodbi še druga (po besedah direktorja bo sodelovanje z njo zaradi nestrokovnosti prenehalo, pogodba pa bo sklenjena z novo). Popoldne in ob koncu tedna ter ob praznikih v zavodu ni medicinske sestre.

Za psihološko obravnavo skrbi psiholog, ki vodi tudi obravnavo odvisnosti.
 
7.
Režim za obsojenke velja pohvaliti. Sobe obsojenk (tudi v zaprtem režimu) so odprte, le ponoči (v času po 23. uri) se zaklenejo prehodi na oddelke. To omogoča, da se obsojenke (v prostem času) prosto gibajo po zavodu in se tako medsebojno družijo.

Obsojenke iz zaprtega režima za bivanje na svežem zraku uporabljajo zavodsko dvorišče, obsojenke iz polodprtega režima se lahko gibajo brez nadzora tudi zunaj zgradbe zavoda, obsojenkam iz odprtega režima pa je dovoljeno gibanje  še v širšo okolico zavoda (tim stezo).

Pri tem možnosti za sprostitev daje tudi sorazmerno velik zunanji vrt z lepo urejeno okolico, za kar skrbijo obsojenke same, zlasti pa za delo na vrtu zadolžena ena izmed obsojenk.

Na notranjem zavodskem dvorišču (ki ima žal le skromen nadstrešek za primer slabega vremena) zaprte osebe lahko tečejo, se sprehajajo ali igrajo badminton. Pri tem zaprte osebe pogrešajo možnost iger z žogami. Morda bi zato veljalo prisluhniti njihovim željam za namestitev koša za igranje košarke.

Kot problem so pri tem pripornice izpostavile uporabo stranišča v času sprehoda (saj lahko uporabijo le stranišče na oddelku pripora). V ta namen morajo poklicati paznika, ki pa se vedno ne odzove na tozadevno prošnjo ali pa traja dlje časa do njegovega prihoda, poleg tega pa so pripornice pri tem deležne pripomb pazniške službe (npr. češ, da lahko počakajo na opravo potrebe do konca sprehoda).

Dodatne možnosti za rekreacijo omogoča tudi telovadnica (obsojenke jo lahko koristijo v času od 16 do 21 ure). Ta je opremljena bolj skromno in so nedvomno še možnosti za dodatno opremo (npr. sobnega kolesa). Pri tem ne gre tudi spregledati, da je telovadnica glavni vir za sprostitev in krepitev telesnega zdravja zlasti v zimskem času, ko so omejene možnosti za zunanjo rekreacijo.

8.
Odprtost zavoda poudarjajo tudi možnosti za obiske. Vse obsojenke so imele v času našega obiska možnost obiska dvakrat na teden (v soboto in nedeljo) obiske brez steklene pregrade v trajanju treh ur (obiski lahko sicer trajajo tudi do petih ur) in brez nadzora. Obsojenke iz zaprtega režima lahko obisk sprejmejo v dveh sobah za obiske (ene manjše, ki služi tudi kot prostor za obisk duhovnika in druge, ki je večja), ostale pa tudi zunaj zavoda.

Sobi za obiske se nahajata v pritličju zavoda. Večja soba se uporablja tudi za obiske s pregrado. V tem prostoru so na enkrat mogoči trije takšni obiski. Prostor za zaprte obiske ni opremljena s telefonom ali podobno napravo, ki bi omogoča pogovor zaprte osebe z obiskovalcem na drugi strani steklene pregrade. Sedaj je namreč stanje takšno, da se zaprta oseba in obiskovalec, če sedita na stolih, težko slišita, ker je med njima steklo kot zvočna izolacija.

Nad steklom je gosta mreža, za katero pa se je izkazalo, da ne preprečuje vnosa prepovedanih predmetov, saj je bila v odsotnosti paznikov pri obisku že večkrat poškodovana (preluknjana).

Obiske zunaj glavne zgradbe obsojenke v primeru slabega vremena sprejemajo v prostorih bivšega porodniškega oddelka, kjer so tudi sanitarije z umivalnikom.

Odprtost zavoda potrjuje tudi podatek, da ima 20 obsojenk zunaj zavodske ugodnosti, ostalih 14 pa znotraj zavodske ugodnosti.

Stike z zunanjem svetom obsojenkam omogoča tudi telefon. Telefonski aparat je nameščen v vsakem nadstropju. Obsojenke lahko (na svoje stroške) telefonirajo vsak dan in sicer najmanj deset minut.

9.
V času našega obiska je šest obsojenk delalo na hišnih delih, 14 v javnem gospodarskem zavodu (knjigoveznica, montažna dela – npr. sestavljanje ščipalk) in tri zunaj zavoda. Brez dela je bilo 11 obsojenk, vendar jih sedem ni delalo zaradi zdravstvenih razlogov, tri so upokojenke in ena izmed obsojenk ne želi delati.

Po besedah direktorja je delo zagotovljeno za vse, ki želijo delati in so sposobne delati. Prav je, da je vsaki zaprti osebi dana možnost, da dela, če to želi. Delo namreč pripomore k socialni rehabilitaciji in pomeni tudi način sprostitve ter krepitve delovnih navad. Pri tem pa velja poudariti, da pri delu zaprtih oseb ne gre zasledovati zgolj ekonomskega interesa. Poudarek mora namreč biti na resocializaciji oziroma usposabljanju obsojenca za življenje na prostosti.

Žal v času našega obiska ni delala nobena izmed pripornic. Razlog zato je po navajanju direktorja zavoda kratek čas bivanja v priporu, saj je večina izmed njih v priporu šele od avgusta. Zavod tako šele pripravlja vse potrebno, da bi lahko delale tudi pripornice, ki to želijo.

Zavod razpolaga s prostorom, kjer bi lahko delale pripornice, ločeno od obsojenk (bivša šivalnica ob oddelku pripora). Tako vzpodbujamo, da zavod čimprej sprejme vse potrebne ukrepe, da bi lahko delale pripornice, ki imajo dovoljenje sodišča in želijo delati.

10.
Programov izobraževanja ali poklicnega usposabljanja v samem zavodu ni. Prav tako ni organiziranih posebnih aktivnosti, ki bi v času odvzema prostosti dale koristno vsebino in preprečile posedanje ter krajšanje časa zlasti z gledanjem televizije. Izobraževanje je možno le zunaj zavoda. Tako ena izmed obsojenk obiskuje frizersko šolo, ena pa srednjo šolo za gostinstvo.

Izobraževanje in poklicno usposabljanje je koristno za življenje na prostosti, tudi v povezavi z resocializacijo. Predlagamo, da zavod zaprtim osebam zagotovi več možnosti za izobraževanje in usposabljanje v in izven zavoda.

11.
Tudi ta zavod se srečuje s problemom drog. Uprava tako ocenjuje, da je med obsojenkami 5 odvisnic, ki pa so vključene v obravnavo odvisnosti v zavodu, ena izmed njih (z ukrepom obveznega zdravljenja) vključena v zdravljenje zunaj zavoda. Tudi pet pripornic je imelo na prostosti težave z drogami (od tega sta sedaj dve na metadonu, tri pa imajo predpisano substitucijsko medikamentozno terapijo v obliki pomirjeval).

Odvisnost je tudi ovira pri socialni rehabilitaciji in je lahko vzrok za konflikte med zaprtimi osebami. Po določilu drugega odstavka 53. člena PIKZ, je treba obsojencem, ki niso odvisni od drog in ne želijo priti v stik z drogo, omogočiti bivanje v oddelkih brez drog. Po načrtih zavoda bi takšen oddelek pridobili s preureditvijo večje sobe, ki je služila za namestitev kaznovanih v postopku o prekršku. Prizadevanja zavoda v tej smeri podpiramo in hkrati pričakujemo, da bo kmalu  prišlo do izpolnitve obveznosti iz navedenega pravilnika.

12.
Ob ogledu smo dobili vtis urejenosti in čistosti zavoda, pa tudi osebni higieni in čistoči zaprtih oseb. To seveda lahko omogoča le, če je zagotovljeno dovolj pripomočkov za osebno higieno (toaletnih potrebščin) in čiščenje prostorov.

Zaprtim osebam je omogočeno vsakodnevno tuširanje, posteljnina pa se menja tedensko. Le nekaj spalnic obsojenk je opremljenih tudi s kopalnico. Sicer pa za tuširanje obsojenke uporabljajo lepo preurejeno skupno kopalnico, ki je v drugem nadstropju. Za tuširanje je na voljo pet tušev (eden izmed njih je prilagojen za invalide), tu pa je tudi bide in WC školjka. Kopalnico lahko obsojenke prosto uporabljajo .

Pripornice imajo tuše v sobah in stalno tekočo vodo. Obsojenke lahko brisače menjajo dnevno, pripornice pa dvakrat na teden (torek in četrtek). Pri tem so pripornice opozorile na daljši časovni presledek med četrtkom in torkom. Število brisač, ki jih prejmejo v četrtek in jih uporabljajo do torka, po njihovih navedbah ne zadostuje.

Oblačila zaprte osebe perejo v zavodski pralnici. Ob tem pa se po besedah zaprtih oseb večkrat dogaja, da kakšno izmed oblačil zmanjka. Prav bi bilo, da bi zavod sprejel potrebne ukrepe, da to tega ne bi prihajalo (rešitev bi bila npr. lahko uporaba t.i. vrečk za pranje).

13.
Sprejemni oddelek (soba št. 44) je bil v času našega obiska prazen. V sprejemni sobi je sicer pet postelj, oddelek ima tudi ločen dnevni prostor. Po besedah direktorja je obsojenka na sprejemnem oddelku praviloma do dveh tednov, potem pa je nameščena v eno izmed bivalnih sob.

Zavod nima posebnega prostora, ki bi bil namenjen opravljanju verskih dejavnosti. V zavod enkrat tedensko (ob sredah) prihaja duhovnik (rimokatoliške vere). Ta v zavodu ob nedeljah opravi tudi verski obred (v prostorih jedilnice). Predstavniki drugih verstev prihajajo manj, zlasti ne v zadnjem času, vendar tudi  za njihove obiske ni ovir.

14.
Zaprtim osebam je na voljo potujoča trgovina, ki zavod obišče dvakrat na teden. V tej zvezi predlagamo, da zavod zaprte osebe ponovno obvesti o drugih možnostih nakupa (po delavcih zavoda v bližnji trgovini) v primeru, če se zgodi, da potujoče trgovine ni v zavod.

15.
Zaprte osebe so pohvalile dobro in okusno pripravljeno hrano. Za pripombe in pohvale je v jedilnici na voljo posebna knjiga.

Tudi zaprta oseba, ki dela zunaj zavoda mora prejeti obroke hrane, ki ji pripadajo. Pogovorili smo se z obsojenko, ki zaradi popoldanskega dela ostane brez kosila. V razgovoru nam je direktor zavoda zagotovil, da bodo nastalo situacijo rešili, saj naj bil razlog za to v ne spoštovanju pogodbe, ki je sklenjena njenim zunanjim delodajalcem.

16.
Obsojenkam v spalnicah ni dovoljeno kaditi. Kaditi smejo v dnevih prostorih, ki so določeni za kadilke. Pohvalno je, da so za nekadilke na voljo ločeni dnevi prostori. Dnevni prostori sicer omogočajo druženje in gledanje TV. V enem izmed teh dnevnih prostorov smo opazili hladilnik, ki je verjetno potreben popravila ali pa menjave (pod njim smo namreč opazili lužo).

17.
Zavod nima posebej varovanega oddelka po tretjem odstavku 206. člena ZIKS-1. Pač pa so od ostalih prostorov zavoda prostorsko ločeni prostori s strožjim režimom. Te sestavljajo trije prostori (prostor kuhinje, spalnica in kopalnica).

V tem prostoru se je v času našega obiska nahajala ena izmed obsojenk, vendar na svojo željo.

18.
Zadnje rojstvo otroka je bilo v zavodu v letu 2001. Zaradi bližnjega poroda ene izmed obsojenk zavod pripravlja namestitev za mater z otrokom. Njej in otroku bo na voljo kuhinja z dnevnim prostorom ter soba s spalnico s sanitarijami.

19.
V letošnjem letu, v času do našega obiska so bila prisilna sredstva (zlasti telesna sila in vklepanje) uporabljena v treh primerih. Disciplinska kazen oddaje v samico je bila v letu 2004 izvršena le enkrat (disciplinskih postopkov je bilo sicer 5), prav tako enkrat v letu 2003. V letošnjem letu disciplinskih postopkov ni bilo.

V enem primeru pa je bil v letošnjem letu izrečen ukrep odstranitve v posebni prostor po členu 236 ZIKS-1 (v letu 2004 v treh primerih). Za takšen primer se uporablja soba št. 48, ki služi tudi kot samica. Soba je bila ob ogledu vzdrževana in čista in po udobnosti ne zaostaja za ostalimi sobami v zavodu, vendar po urejenosti in opremi ta prostor ni najprimernejši za namestitev razdražene/razuberjene/nasilne osebe, ker ne zagotavlja zadostne varnosti pred samopoškodovanjem. Zavod zato v tem primeru poskrbi za stalen nadzor takšne osebe. Opremljenost tega prostora pa sicer izpolnjuje kriterije za prestajanje disciplinske kazni samice.

20.
Oddelek pripora se sestoji iz treh spalnic (dveh manjših – številka 1 in 2 in ene večje, številka 3) in dnevnega prostora. V manjših sobah sta nameščeni po dve pripornici, v večji (v izmeri 50m2) pa šest pripornic. Vsaka izmed sob je opremljena tudi z ločeno kopalnico s straniščem. 

Spalnice pripora so zaklenjene, uporaba dnevnega prostora pa je deljena po sobah (skupaj dnevni prostor uporabljata sobi 1 in 2, pripornice iz sobe 3 pa ločeno). Dopoldne je uporaba dnevnega prostora omejena na čas 45 minut, popoldne pa na eno uro in pol. Do podaljšanega v popoldanskem času je prišlo šele v dneh pred našim obiskom. Takšno spremembo pozdravljamo, saj ta čas pripornice uporabijo medsebojno druženje. 

21.
Za bivanje na svežem zraku pripornice uporabljajo notranje zavodsko dvorišče.

Pripornicam je na voljo tudi telovadnica. Po hišnem redu bi jo lahko uporabljale dvakrat na teden poleg dvournega bivanja na prostem v času pol ure, praktično pa tudi vsak dan, če bi bila takšna želja.

22.
Le ena izmed pripornic ima obisk za stekleno pregrado v času ene ure (tudi zavod v ta namen ni izdal pisne odločbe o tej obliki obiska), vse ostale pripornice pa so deležne odprtih obiskov v trajanju ene ure in petnajst minut. Očitno je tako zavod upošteval priporočila varuha za daljše obiske ob našem zadnjem obisku. Obiski pripornic so sicer dvakrat na teden: v ponedeljek in sredo. Vsi obiski potekajo brez prisotnosti paznikov. 

23.
Telefonirajo pripornice lahko v času od 9. do 10. ure in popoldne v času od 19.30 do 20. ure. Ker pa so sogovorniki doma dosegljivi predvsem v popoldanskem času (zaradi dela), obsojenke želijo podaljšanje časa za popoldanski termin telefonskih pogovorov.

Ocenjujemo, da so še rezerve, da bi se pripornicam, za katere velja domneva nedolžnosti, zagotovila možnost telefoniranja ob različnem času in bi se s tem olajšalo zagotavljanje stikov z zunanjim svetom, zlasti v popoldanskem času. Zato predlagamo, da zavod v tem pogledu kar najbolj prijazno ravna do priprtih oseb in jim stike z zunanjim svetom omogoči v kar največji meri.

Poleg tega bi zavod moral zasledovati cilj, da bi bile pripornice več ur, na primer 8 ur dnevno zunaj priporniških sob, ko bi jim bile na voljo organizirane aktivnosti, vključno z delom, rekreacijo in drugimi športnimi in družabnimi aktivnosti. 2.2 - 53 / 2005