18.04.2005
Obisk Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana

1. Varuh človekovih pravic je 18.4.2005 obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana (v nadaljevanju Zavod). Obisk, ki je bil vnaprej najavljen, so opravili namestnik varuha Aleš Butala, samostojni svetovalec Ivan Šelih in višji strokovni sodelavec Uroš Kovačič. Sprejeli so nas direktorica zavoda ga. Irena Križnik, vodja vzgojne službe g. Boris Bavčar in vodja pazniške službe g. Andrej Kužnik.

2. Uradna zmogljivost zavoda je 128 oseb, upoštevaje 9 m2 površine v enoposteljni in 7 m2 v večposteljni sobi. Na dan našega obiska je bilo v zavodu 234 zaprtih oseb, med njimi 128 pripornikov in 106 obsojencev. Uradna zmogljivost za nastanitev pripornikov je 55, za obsojence 65 in za osebe, kaznovane za prekršek 8. V skladu z zakonskimi spremembami v času našega obiska v Zavodu ni bilo več nobene osebe, kaznovane za prekršek.

Prezasedenost zavoda glede obsojencev in zlasti pripornikov je torej očitna. V času našega obiska je bila zmogljivost zavoda presežena za skoraj 83 odstotkov. Podobno stanje je že dlje časa, saj je bilo dnevno povprečje v letu 2004 225 zaprtih oseb. Zanimiv je tudi podatek o fluktuaciji zaprtih oseb; tako je zavod v letu 2004 sprejel 851 in odpustil 639 zaprtih oseb. Zavod se številu zaprtih oseb, ki jih je seveda zavezan sprejeti, prilagaja tako, da je praktično vse uporabne prostore namenil za namestitev zaprtih oseb. Tako sta s priporniki zasedeni tudi celici, sicer namenjeni izvršitvi disciplinske kazni oddaje v samico. Pripornikom pa je namenjen zgolj en skupni prostor (soba za fitnes), kar v posledici pomeni še večjo izoliranost te skupine zaprtih oseb v celicah, v katerih so nameščene. Prostorsko stisko, zlasti na oddelku pripora rešuje zavod tudi tako, da pripornike namešča tudi v prostore, ki sicer niso namenjeni namestitvi pripornikov. Kljub takšnemu prerazporejanju, pa je prezasedenost vseeno najbolj očitna in z največ škodljivimi posledicami prav pri pripornikih. Že ob našem prejšnjem obisku smo kritizirali, da sta v manjši priporniški celici v izmeri 7,25 m2 nastanjena po dva, v večjih priporniških celicah v izmeri 18,25 pa do šest pripornikov. Manjša celica je primerna za nastanitev samo ene osebe, večja celica pa za največ štiri zaprte osebe. Žal tozadevno priporočilo ni upoštevano, saj sta v manjših celicah skoraj brez izjeme nastanjeni po dve osebi, v večjih pa po pet oseb. Pohvaliti velja vsaj okoliščino, da je šesta postelja iz celic odstranjena, kar nekoliko zmanjšuje vtis (pre)natrpanosti prostora. Seveda pa so nam priporniki povedali, da v bližnji preteklosti ni bila nobena redkost, da je bilo v večjih celicah nastanjeno tudi po šest pripornikov.

Prezasedenost ne pomeni samo prostorske stike in slabih bivalnih razmer. Vpliva na splošno počutje vseh, vključno z osebjem zavoda. Preveliko število zaprtih oseb (glede na zmogljivost zavoda) otežuje tudi zagotavljanje varnosti in reda. Razmere, zlasti za pripornike, bi lahko ocenili že kot ponižujoče in nečloveške, zlasti ob upoštevanju ostalih negativnih okoliščin, med katerimi velja posebej izpostaviti nezmožnost zavoda, da zaprtim osebam, zlasti pripornikom, omogoči delo ali druge organizirane aktivnosti znotraj in predvsem zunaj priporniških celic.

3. Celice nimajo vedno zadostnega števila stolov za število oseb, ki so v njih nastanjeni. Majhna miza (pa tudi njena namestitev ob steni) pogosto ne mogoča, da bi priporniki obroke hrane lahko zaužili sede ob mizi. Prostora ob mizi je največ za tri osebe, dva pa morata hrano jesti sede na postelji, ali pa počakati, da prideta na vrsto pri mizi. Število in velikost omar v celicah ne omogoča, da bi priporniki v njih shranjevali stvari, ki jih imajo pri sebi. Tako smo opazili kot pravilo shranjevanje različnih predmetov v potovalkah, plastičnih vrečkah, kartonih in podobni embalaži pod posteljami, pa tudi v samem prostoru, ki v celicah sicer služi za (omejeno) gibanje pripornikov. Takšno stanje daje tudi vtis nereda in pomeni dodatno prostorsko utesnjevanje pripornikov.

Kljub prostorski stiski pa so prostori čisti, ne pa vedno tudi ustrezno vzdrževani. Tako smo ob opozorilu na zamazane in popisane stene zvedeli, da je v teku beljenje prostorov, kar velja pozdraviti. Rezerve sto tudi pri vzdrževanju opreme in inventarja. V sobi št. 67 smo videli polomljen stol (priporniki pa so zatrjevali, da že dva meseca prosijo za popravilo), straniščno školjko brez pokrova, iztrošen čistilni pribor (metla in metlica za čiščenje stranišča), na stropu pa je gorela zgolj ena od dveh neonskih luči. Prav je, da zavod zagotavlja redna popravila in vzdrževanje opreme in prostorov v uporabnem stanju. Pri tem ima na voljo tudi ukrep po 96. členu ZIKS-1, saj je obsojenec zavezan poravnati škodo, ki jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti. Kot nepravilno štejemo tudi ravnanje, da se pripornikom pri kosilu in večerji ne zagotavlja noža, pač pa od jedilnega pribora zgolj vilica in žlica. Če nož dobijo celo pri zajtrku (čeprav ne vedno v zadostnem številu za vse pripornike), bi moralo tako biti tudi ob ostalih obrokih hrane. Pri hrani namreč ni pomembna zgolj količina in kakovost, pač pa tudi okoliščina, da je servirana na primeren način.

Pohvaliti velja menjavo posteljnine enkrat tedensko in menjavo po dveh brisač dvakrat tedensko za vsakega pripornika. Občasno, vendar redno je treba zagotoviti tudi čiščenje odej, pri čemer so nas zaprte osebe opozorile, da temu ni vedno tako. Tuširanje (v skupnih kopalnicah z ločenimi tuši) je zaprtim osebam zagotovljeno vsak dan. Zavod redno dobavlja zaprtim osebam čistila (za čiščenje celic) kot tudi sredstev za osebno higieno (toaletni papir, milo, itd.).

Celice za namestitev zaprtih oseb so opremljene s klicnim zvoncem, vendar smo pri preskusu opazili, da ta vedno ne deluje. Prav je, da se tovrstne pomanjkljivosti čimprej odpravijo, saj je očitno, da so z delovanjem klicnega sistema težave.

4. Zaprte osebe so pohvalile odnos zavodskega osebja, še posebej paznikov do njih. Primeren in korekten odnos zavodskega osebja in zagotavljanje človeških stikov z zaprtimi osebami pomembno prispevajo k vzdušju in varnosti v zavodu. Pri tem velja poudariti tudi zavezo vodstva zavoda v razmerju do osebja, še posebej do paznikov, ki so najpogosteje v neposrednem stiku z zaprtimi osebami. Preobremenjenost z delom in siceršnje nezadovoljstvo paznikov (na primer ob spreminjanju razporeda – turnusa) ima kaj hitro lahko odmev tudi v ravnanju z zaprtimi osebami. Prav je, da se zagotavlja število paznikov, ki ustreza sistematizaciji, kar naj omogoči le zakonsko dopustno število nadur ob upoštevanju 40-urnega delovnega tedna.

Zlasti priporniki pa so poudarili, da želijo več stikov z vzgojno službo. Predstavniki te službe se sicer redno odzivajo na prošnje pripornikov za pogovor. Vendar pa smo mnenja, da bi vzgojna služba morala svojo prisotnost v zavodu zagotavljati tudi s samoiniciativnimi obiski neposredno (v celicah) pri zaprtih osebah, kar olajšuje osebne stike in omogoča učinkovitejše delo v skladu z namenom in cilji vzgojne službe. Povedano seveda velja tudi za vodstvo, vključno s samo direktorico zavoda, saj je na dlani, da kar največ osebnega stika pripomore tudi k lažjemu razreševanju problemov, ki se v tako prezasedenem zavodu nedvomno redno pojavljajo.

5. Človeški stik in delo z zaprtimi osebami je posebna zaveza zavodskih delavcev zaradi špartanskih bivalnih razmer, s katerimi so zlasti soočeni priporniki ob praktično celodnevnem bivanju v prenatrpanih in zaklenjenih celicah. Priporniki so namreč zaklenjeni v svojih celicah v povprečju več kot 21 ur dnevno. Edina redna vsakodnevna dejavnost zunaj celic je gibanje na prostem dvakrat po eno uro. Dvakrat tedensko po eno uro imajo priporniki dostop do nadvse skromno opremljene fitnes sobe (dve sobni kolesi, nekaj plastičnih ročnih uteži in tri telovadne blazine). Zunaj svojih celic so priporniki lahko še v primeru obiska (ena ura tedensko) v času telefoniranja (dvakrat tedensko po deset minut), kratkotrajnega trikrat tedenskega nakupovanja v kantini (zaprte osebe so enoglasno zatrjevale visoke cene v zavodski trgovini) in v času vsakodnevnega (največ) 10-minutnega tuširanja v skupni kopalnici.

Gibanje na prostem je za pripornike (še) vedno zgolj na dvorišču, ki omogoča le omejeno rekreacijo (hoja, tek, igranje namiznega tenisa), saj je športno igrišče namenjeno zgolj obsojencem. Ob tem je dvorišče še vedno brez nadstreška, ki bi omogočalo pripornikom zadrževanje na prostem tudi v deževnem (slabem) vremenu. Dolgoletno tozadevno priporočilo varuha je žal še vedno neuresničeno. Položaj je podoben tudi na športnem igrišču, kjer celo za paznike ni nobenega pokritega prostora in so slednji tako zavezani po službeni dolžnosti stati v dežju in snegu na prostem, izpostavljeni vsem vremenskim nevšečnostim.

Okoliščina, da so trije strokovni delavci določeni za stalno delo zgolj s priporniki (socialni delavec, psiholog in pedagog) ne spreminja negativnega vtisa o aktivnostih, ki so na voljo pripornikom. V priporniških celicah so dolge ure prepuščeni samim sebi, brez kakršnihkoli organiziranih aktivnosti. Priporniki, ki imajo lasten televizijski ali radijski sprejemnik, imajo tako vsaj nekaj razvedrila. Zavod ne zagotavlja nič od tega in so v mnogih celicah brez tega razvedrila in stika z zunanjim svetom. Iz spiska knjig si priporniki lahko izposodijo knjige iz zavodske knjižnice. Pri tem smo slišali pripombe, da gre praviloma za starejše in manj zanimive knjige, zavod pa jih dobi predvsem po odpisu iz knjižnega fonda knjižnic v mestu. Priporniki so povedali, da zavod ne zagotavlja časopisov ali revij, lahko pa se nanje naročijo sami. Čeprav nam je vodstvo zavoda povedalo, da prihaja po en izvod časopisa tudi na oddelek pripora, torej za dobrih 100 oseb, pa še ta časopis očitno ne najde poti do tistih, ki jim je namenjen.

6. Takšno stanje zbuja še večjo skrb, saj so priporniki praktično tudi brez dela. Na dan našega obiska so delali na hišnih delih le štirje od 128 pripornikov. Ne v bivalnih prostorih in ne v delovni sobi dela za ostale pripornike ni bilo. Mnogi med njimi pa so nam zagotovili, da zaman že dlje časa prosijo, da jim zavod omogoči delo.

Le neznatno boljši položaj je glede obsojencev, saj zavod zagotavlja delo za 34 izmed njih, kar pomeni, da ima delo 32 odstotkov obsojencev. Na hišnih delih je 18 obsojencev (od tega 12 v kuhinji in štirje v pralnici), le devet pa jih dela v JGZ Golovec (montažne delavnice osem, kovinske delavnice eden in nihče v mizarski delavnici). Tako lahko le ponovimo kritiko izprejšnjega poročila o obisku, da ima zavod sicer velike prostorske zmogljivosti za proizvodno delo, očitno pa je to področje zavodske dejavnosti neupravičeno potisnjeno na stran. Delo ima pomembno vlogo pri socialni rehabilitaciji, nenazadnje pa pomeni tudi način sprostitve, zaposlitve in krepitve oziroma ohranjanje delovnih navad. Predlagamo, da zavod podvoji napore na tem področju, tudi glede zagotavljanja dela zapornikom. Ob obisku smo opazili, da je kar nekaj pripornikov, ki so v priporu že dlje časa. Nedvomno pa je rekorder pripornik, ki zatrjuje, da mu je prostost odvzeta vse od 21.3.2000, pa še ni pravnomočne sodbe v njegovi kazenski zadevi.

7. Položaj večine obsojencev je mnogo boljši v primerjavi s priporniki. Obsojenci v zaprtem režimu so v povprečju več kot osem ur dnevno zunaj svojih celic, ko so jim omogočene različne oblike druženja, pa tudi rekreacije in izobraževanja. Razmere so še prijaznejše v polodprtem režimu, kjer velja posebej pohvaliti dejstvo, da so vrata celic odklenjena od 5.45 ure do 22. ure, kar omogoča stalne stike in druženje obsojencev na tem oddelku. Pohvaliti velja tudi okoliščino, da so zunajzavodskih ugodnosti deležni tudi obsojenci v zaprtem režimu (tako ima šest obsojencev možnost obiskov v parku zunaj zavodskih zidov, štirje pa imajo ugodnost zunajzavodskih izhodov). V času našega obiska je bilo v različne izobraževanja na vseh stopnjah vključeno 17 obsojencev, žal pa nihče izmed pripornikov.

8. Vodstvo ocenjuje, da je v zavodu 30 odstotkov zaprtih oseb odvisnih od prepovedanih drog. Temu področju tako velja nameniti posebno pozornost. V tej zvezi nas je presenetilo, da zavod še nima oddelka brez drog, ki ga sicer določa 53. člen PIKZ in ga namenja obsojencem, ki niso odvisni od drog in ne želijo priti v stik z drogo. Kot smo razumeli, je v zavodu le poseben prostor namenjen nastanitvi takšnih obsojencev. Ob našem obisku so bili v tem prostoru trije obsojenci.

9. Zavod nima posebej varovanega oddelka po tretjem odstavku 206. člena ZIKS-1. V zavodu tudi ni nobenega obsojenca z odrejenim ločenim prestajanjem kazni (ukrep osamitve po 98. členu ZIKS-1). Pač pa je zavod v času našega obiska nad tremi obsojenci izvajal strožji režim po četrtem odstavku 206. členu ZIKS. Te osebe so nameščene v bivalne in druge prostore s strožjim režimom.

Obsojenci v strožjem režimu imajo vsakodnevno možnost dveurnega gibanja na svežem zraku. Dostop v fitnes sobo imajo nekajkrat tedensko po eno uro (to možnost so dobili šele kratek čas pred našim obiskom). Stiki z zunanjim svetom so jim omejeni na dva enourna obiska tedensko in dva telefonska pogovora tedensko po 10 minut. Povedano pomeni, da so zaklenjeni v svoji celici praktično 21 do 22 ur dnevno. Ker se tudi hranijo in sprehajajo ločeno, stikov z drugimi obsojenci nimajo. Dejansko prestajajo zaporno kazen v izolaciji, saj so stiki omogočeni le med njimi. V celici so prepuščeni sami sebi brez kakršnihkoli organiziranih koristnih aktivnosti (delo, izobraževanje itd). V ospredju so očitno zgolj varnostni razlogi (preprečevanje bega in ogrožanje drugih obsojencev).

Tudi za obsojence pod strožjim režimom bi moral zavod zagotavljati izvrševanje kazni zapora, ki bi bilo organizirano tako, da bi omogočalo njihovo usposabljanje za življenje na prostosti, vključno z vzpodbujanjem in omogočanjem, da aktivno sodelujejo v procesu tretmaja. Brez organiziranih aktivnosti, usposabljanja, zagotavljanja dela, večjih možnosti stikov z zunanjim svetom in človeškega kontakta s soobsojenci in osebjem zavoda, si je le težko predstavljati uspešno resocializacijo v skladu z namenom izvrševanja zaporne kazni.

Obsojenci so v bivalne in druge prostore s strožjim režimom nameščeni na podlagi pisne odločbe direktorice zavoda. Namestitev je za nedoločen čas. Iz odločbe, izdane za enega od obsojencev pod strožjim režimom, smo razbrali, da je strokovna skupina zavoda zavezana spremljati in enkrat mesečno preveriti obstoj razlogov za namestitev obsojenca v prostore s strožjim režimom. V primeru prenehanja tovrstnih razlogov mora odločiti o ponovni razporeditvi obsojenca v matični oddelek.

V odločbi o namestitvi v prostore s strožjim režimom so navedeni tudi razlogi za takšno odločitev, kar velja pozdraviti. Prav je, da je obsojenec pod strožjim režimom seznanjen z razlogi za takšno odločitev, saj mu to omogoča razmislek o morebitni spremembi v obnašanju, hkrati pa mu omogoča uporabo pritožbenih poti. Brez navedbe razlogov je pravica do pritožbe pač okrnjena. Žal pa zavod odločbo izda le ob sami namestitvi, ne pa tudi kasneje, ko spremlja in preverja nadaljnji obstoj razlogov za namestitev v prostore s strožjim režimom.

Vodstvo zavoda nam je povedalo, da razloge za ukrep osamitve preverjajo na »spremljevalnih konferencah« na 14 dni, najdaljša doba takšne namestitve pa je do treh mesecev. Vendar pa smo ugotovili, da je obsojenec, katerega odločbo smo pregledali, pod strožjim režimom že dlje kot tri mesece (od 24.1.2005). Na posebnem obrazcu (v osebnem spisu obsojenca) smo sicer zasledili zapise o štirih "spremljevalnih konferencah" (s 7. in 21.2. ter 7. in 14.3.2005). Besedilo, zapisano ob vsaki od navedenih »spremljevalnih konferenc« je izredno skopo, saj je navedeno zgolj, da »ostane nameščen po 6. členu PIKZ«. V zapisu ni nobene informacije, če je bil obsojenec morda seznanjen z odločitvijo "spremljevalne konference" in razlogi za podaljšanje ukrepa osamitve.

Prav pa je, da je obsojenec v največji možni meri seznanjen z razlogi za namestitev in njenim podaljševanjem. To mu omogoča tudi uporabo pritožbenih poti, da zahteva preskus pravilnosti in zakonitosti ukrepa osamitve. Kot boljšo štejemo rešitev, da bi bilo občasno, vendar redno preverjanje ukrepa določeno s predpisom s tem, da bi se obsojencu o nadaljevanju strožjega režima izdala odločba, zoper katero bi se lahko pritožil. Druga, prav tako sprejemljiva možnost pa je, da bi bila obsojencu izrecno priznana pravica, da v določenih (razumnih) intervalih sam zahteva presojo, če so še podani razlogi za strožji režim in bi mu bila v takšnem postopku omogočena tudi pritožbena pot. Zgolj formalistično podaljševanje ukrepa, kot je to moč slutiti na podlagi skopih zapisov o "spremljevalnih konferencah", pa obsojencu slej ko prej zapira pot, da se seznani z razlogi in uveljavlja pritožbeno pot.

Pri uporabi ukrepa, ki pomeni za obsojenca osamitev ali strožji režim, je nujen individualni pristop. Vloga psihologa, psihiatra (zdravnika) v tem postopku pa ne sme biti (zgolj) v oceni obsojenčeve sposobnosti za nadaljnjo izolacijo ali namestitvijo pod strožjim režimom, pač pa predvsem zaradi ocene obsojenčeve nevarnosti in nagnjenosti, da bi znova ravnal na nesprejemljiv način. Prav tako ni dovolj za tovrstne ukrepe zgolj sklicevanje na razloge iz preteklosti (na primer nasilna narava kaznivega dejanja). V vsakem posameznem primeru je treba razloge izkazati konkretno in to veljavne za čas odločanja. V odločbi morajo biti navedeni vsebinski razlogi, ne pa zgolj sklicevanje na določbo predpisa.

10. V pogovoru z zaprtimi osebami smo zaslutiti, da prihaja v zavodu do groženj, izsiljevanja in (morda celo) nasilja med zaprtimi osebami. Posamezniki so izrazili bojazen pred maščevanjem, če bi primere nasilja med zaprtimi osebami prijavili. Zavod je na tem področju zavezan sprejeti vse razumne ukrepe, da preprečuje kakršnekoli oblike nasilja med zaprtimi osebami. Zato je potrebna stalna prisotnost osebja, ki bo ob ustrezni pazljivosti in skrbnosti zmoglo pravočasno prepoznavati nevarnost za takšna ravnanja in jih učinkovito preprečevati. O varnosti v zaporu lahko govorimo, ko se bo tudi najbolj ranljiva zaprta oseba počutila varno.

11. Disciplinska komisija zavoda je v letu 2004 vodila disciplinske postopke zoper 19 obsojencev, devetim izmed njih pa je bila izrečena disciplinska kazen oddaje v samico v času od sedem do 14 dni (z ali brez pravice do dela). V letu 2005 (do dneva našega obiska) pa sta bila dva disciplinska postopka z izrečeno kaznijo oddaje v samico za deset dni (z in brez pravice do dela). Disciplinski postopek spoštuje procesne garancije, vključno s pisnim predlogom za uvedbo disciplinskega postopka (z navedbo disciplinske kršitve), pisnim vabilom in možnostjo sodelovanja zagovornika. Očitno pa težave v praksi povzroča primer, da priča, ki jo predlaga obsojenec ne želi priti ali noče pričati pred disciplinsko komisijo. V takšnem primeru komisija pač oceni ostale dokaze. Posledica neizvedbe s strani obsojenca predlaganega dokaza lahko privede tudi do ustavitve postopka. Glede na število obsojencev je število disciplinskih postopkov in izrečenih kazni oddaje v samico znotraj razumnih okvirov.

Enak zaključek je mogoč tudi glede uporabe ukrepa odstranitve obsojenca iz skupnih bivalnih in drugih prostorov v poseben prostor (v sobo za odstranitev po 236. členu ZIKS-1 do 12 ur). Iz knjige poročil o odstranitvi v poseben prostor izhaja, da je bilo v letu 2004 osem takšnih primerov, v letu 2005 pa trije (v času do našega obiska). Predlagamo, da se v tej knjigi oštevilči posamezne primere, kar poenostavlja preglednost vpisov.

12. V letu 2005 je bil v obeh primerih odstranjen v poseben prostor pripornik, ki je 5.3.2005 naredil samomor (umrl je v Kliničnem centru 11.3.2005). To je edini primer samomora v tem letu, medtem ko v letu 2004 ni bilo smrti zaradi samomora. Naj bo pri tem poudarjeno, da je zavod zavezan sprejeti vse razumne ukrepe za preprečitev samomorilskih ravnanj zaprtih oseb. Pri tem je zlasti pomembna pravočasna ocena ogroženosti posameznika za takšno ravnanje. Tako je že ob samem sprejemu v zavod posebej pomembno, da zdravstvena služba (vključno z zdravnikom psihiatrom) ob skrbnem opazovanju napravi oceno tozadevne ogroženosti zaprte osebe ter temu ustrezno prilagodi nadzor nad takšno osebo. Velja tudi poudariti, da so zoper nasilno, razburjeno ali razdraženo zaprto osebo dopustni prisilni ukrepi (uporaba prisilnih sredstev) le za najkrajši potrebni čas v skladu z načelom sorazmernosti in to le do prihoda zdravnika, ki nato ukrepa v skladu s pravili zdravniške stroke.

13. Pritožb glede (dostopnosti in kakovosti) zdravstvene oskrbe to pot nismo slišali. Kaže, da ima zavod to področje sedaj urejeno znatno bolje. Na podlagi pogodbe z Zdravstvenim centrom Revita prihajajo v zavod trije zdravniki trikrat tedensko, vsakič za štiri do šest ur. Vsak zdravnik sprejema določene zaprte osebe, kar omogoča večjo zaupnost v razmerju zdravnik – bolnik, saj zdravnik tako praviloma že pozna zdravstvene težave osebe, ki jo sprejme na pogovor in pregled. Nekoliko pa nas je presenetilo, da je na dan našega obiska zdravnik pregledal 48 zaprtih oseb, običajno pa ji sprejme celo do 60. To pomeni (upoštevaje čas šestih ur), da posameznemu bolniku nameni v povprečju le po deset minut. Ob tem velja poudariti, da je zaprtim osebam treba zagotoviti enak standard zdravstvenih storitev, kot to velja za ljudi na prostosti.

V zavodu sta dve redno zaposleni (srednji) medicinski sestri, dve pa delata pogodbeno. Medicinska sestra je tako prisotna v zavodu vsak dan redno od 7. do 15. ure, popoldne pa še ob torkih od 14. do 18. ure (ko je v zavodu zdravnik – psihiater). Zunaj tega časa (torej ostale popoldneve, ob koncu tedna in ob praznikih) v zavodu ni medicinske sestre. Takšno stanje je na spodnjem robu še dopustnega. V nujnih primerih se zaprto osebo odpelje v zdravstveni zavod (na urgenco). V pogovoru z zaprtimi osebami smo slišali nekaj pritožb na račun (ne)prijaznosti medicinskih sester, vključno z zatrjevanjem, da medicinska sestra zaprti osebi ni zagotovila zdravila, ki ga je predpisal zdravnik.

V zavod prihajata na podlagi pogodbe s Psihiatrično kliniko Ljubljana Polje dva psihiatra in to vsak teden (ob torkih) po štiri ure. Pritožb glede psihiatrične oskrbe nismo prejeli. Več pa je bilo pritožb, ki so zatrjevale pomanjkljivo zobozdravniško oskrbo. Zobozdravnik prihaja pogodbeno v zavod enkrat tedensko po štiri ure. V nujnih primerih naj bi bila zaprtim osebam zagotovljena urgentna zobozdravstvena pomoč zunaj zavoda. Več zaprtih oseb je povedalo, da so kljub zobobolu morali čakati več dni, tudi do enega tedna, da bi prišli k zobozdravniku. Čakanje na zobozdravnika sicer traja tudi po tri mesece. Predlagamo, da zavod sprejme vse razumne ukrepe, da se zaprtim osebam zagotovi nemotena zobozdravniška oskrba, zlasti pa takojšnja v primeru bolečin (zobobola).

14. Po mnogih prizadevanjih in predlogih varuha je oktobra 2004 prišlo do sprememb in dopolnitev Pravilnika o izvrševanju pripora (Ur. list RS, št. 114/2004), ki na novo ureja obiske pripornikov. Tako se prvih 14 dni po sprejemu v pripor praviloma obiski izvajajo v posebnem prostoru, ki je pregrajen s stekleno pregrado. Za kasnejši čas pripora pa so odprti obiski določeni kot pravilo.

Direktor zavoda lahko določi priporniku zaprt obisk, če so podani utemeljeni varnostni razlogi oziroma če obstaja nevarnost, da bo obiskovalec priporniku izročil prepovedano drogo, alkohol ali druga opojna sredstva ter predmete, namenjene za napad ali pobeg. Tozadevno določbo pravilnika je treba razlagati ozko, saj gre za izjemo od pravila, da gre priporniku pravica do odprtih obiskov. V času našega obiska v zavodu je odprte obiske imelo 51, zaprte pa 32 pripornikov (od tega osem pripornikov v prvih 14 dneh po sprejemu v pripor). Ostali priporniki obiskov niso imeli. Odprte obiske je tako imelo 62 odstotkov pripornikov z obiski, kar je slabih 40 odstotkov vseh pripornikov. To kaže, da je še dovolj rezerve za več odprtih obiskov, ki morajo tudi v praksi res postati pravilo. Prav bi bilo, da se tudi za pripornike, ki obiskov nimajo, določi (in pripornike s tem seznani), kateremu gre zgolj zaprt obisk.

Naj bo znova poudarjeno, da za pripornike velja domneva nedolžnosti, zoper njih pa se smejo uporabiti samo tiste omejitve, ki so potrebne, da se prepreči beg ali dogovarjanje, ki bi lahko škodoval uspešni izvedbi postopka. Določbe noveliranega 47. člena Pravilnika o izvrševanju pripora je treba razlagati v skladu s tem načelom. Ker pa obisk pripornika dovoljuje (preiskovalni) sodnik, na podlagi zakonskega pooblastila po 213.b členu ZKP, bodo res zgolj izjema primeri, da bo direktor zavoda določil priporniku obisk za stekleno pregrado, ki onemogoča osebni stik.

15. (Preiskovalni) sodnik za obisk pripornika izda dovolilnico za posamezen obisk ali pa stalno dovolilnico. Kot smo razumeli, je praksa (preiskovalnih) sodnikov različna. Tako nam je vodstvo zavoda povedalo, da sodniki Okrožnega sodišča v Kranju (največkrat) izdajajo stalne dovolilnice, sodniki Okrožnega sodišča v Ljubljani pa dovolilnice za posamezen obisk. ZKP v prvem odstavku 213.b člena določa, da se smejo posamezni obiski prepovedati, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek. Dopustna zakonska prepoved se torej nanaša na posamezni obisk, kar govori za pravilo, da (preiskovalni) sodnik izda obiskovalcu stalno dovolilnico za obisk pripornika. Štejemo, da pomeni zahteva za posebno dovolilnico za vsak posamezen obisk zgolj nepotrebno delo in pot obiskovalcu, pa tudi nepotrebno obremenitev sodišča. Ob stalni dovolilnici lahko (preiskovalni) sodnik kadarkoli prekliče dovolilnico in torej obisk prepreči, če bi ocenil, da to zahtevajo (spremenjene) okoliščine. Predlagamo, da (preiskovalni) sodniki uskladijo prakso in izdajajo stalne dovolilnice za obisk pripornikov. Te se lahko prekličejo, če to narekujejo zakonski razlogi. Morda bi bilo za prakso koristno, da bi se tozadevno tudi spremenil in dopolnil 213.b člen ZKP, ki ureja to področje.

16. Še večjo skrb pa zbuja ugotovitev, da direktorica (in tako očitno ravnajo tudi direktorji v ostalih zavodih zavodih za prestajanje kazni zapora) odločitve o zaprtem obisku ne izda v obliki pisne odločbe. Pripornik tudi ne dobi nobenega pisnega pojasnila, pač pa ga »nosilec primera«, to je predstavnik vzgojne službe, pokliče na pogovor in mu ustno pojasni razloge za zaprt obisk. Zgolj ustno pojasnilo pomeni pomanjkljivost že zgolj zato, ker je večja verjetnost, da bo nepopolno, morda celo brez pravih razlogov za omejevanje obiska. Opisano ravnanje tudi spregleda, da so odprti obiski določeni kot pravilo in pomeni zaprt obisk omejitev pripornikove pravice do obiskov. Zgolj ustno pojasnilo odvzame priporniku pravico do pritožbe zoper odločitev direktorice, da ne dovoljuje odprtih obiskov. Odločitev za zaprti obisk je brez časovne omejitve in pripornik tako nima na voljo (posebne) pritožbe zoper takšno odločitev, niti možnosti, da bi (po določenem času) lahko sam predlagal spremembo odločitve o prepovedi odprtih obiskov. Tako predlagamo, da se vsaka odločitev o izvajanju obiskov za stekleno pregrado izda v obliki pisne odločbe s pravnim poukom o pritožbi. Če je treba, naj se v tej smeri ustrezno spremenijo in dopolnijo določbe 47. člena Pravilnika o izvrševanju pripora.

17. Predlog za spremembo prakse (in predpisov) glede določanja zaprtih obiskov utemeljujejo tudi okoliščine, ugotovljene ob našem obisku, ki dajejo slutiti, da zavod zaprte obiske uporablja tudi kot (kolektivno) kaznovanje pripornikov v primeru disciplinskega prestopka. Ko je bil v večji priporniški sobi najden pri enem izmed pripornikov mobilni telefon, je direktorica vsem petim pripornikom v sobi določila obiske za stekleno pregrado. Takšno ravnanje je očitno tudi redna praksa v vseh podobnih primerih, ko ni mogoče ugotoviti, kdo izmed pripornikov v sobi je resnični storilec disciplinskega prestopka. Disciplinsko kazen izreče priporniku preiskovalni sodnik. Kot pa smo razumeli vodstvo, se preiskovalni sodniki na predloge zavoda zaradi disciplinskega prestopka niti ne odzivajo. Tako ukrepa direktorica zavoda, ki vsem pripornikom skupinske sobe določi zaprte obiske, kot da bi šlo za ukinitev ugodnosti, ne pa v resnici za omejitev pravice do odprtih obiskov. Ker ni pisne odločbe, zoper takšno odločanje ni pritožbe.

Opisano ravnanje je moč razumeti kot uvajanje neformalnih disciplinskih postopkov, ne da bi se v predpisanem postopku ugotavljala odgovornost posameznika za disciplinski prestopek. Priporniki prav v tej smeri razumejo takšno odločanje direktorice na podlagi 47. člena Pravilnika o izvrševanju pripora. Pri tem ne gre spregledati, da tudi odločanje na tej podlagi zahteva ugotovitev konkretnih okoliščin prav pri priporniku, ki se mu določijo zaprti obiski. Dejstvo, da je pripornik v sobi skupaj z drugim pripornikom, ki je na nezakonit način pridobil mobilni telefon, ni dovolj niti za disciplinsko kaznovanje, niti za določitev zaprtih obiskov. Prav zato bi bila v obeh primerih nujna pisna obrazložena odločba, ki prikrajšani osebi omogoča uporabo pritožbenih poti. Predlagamo, da zavod opusti prakso neformalnega kaznovanja (kot to razumejo priporniki) in odločitve za zaprte obiske izdaja v obliki pisne in obrazložene odločbe s pravnim poukom.

18. Tudi sicer zagovarjamo več možnosti stikov pripornika z zunanjim svetom. Zdaj imajo priporniki možnost enournega obiska in dveh telefonskih pogovorov po deset minut na teden. Za takšno omejevanje stikov z zunanjim svetom ni videti razumih razlogov. Zakaj bi priporniki ne imeli vsakodnevnih obiskov in vsakodnevnih telefonskih pogovorov. Zanje pač velja domneva nedolžnosti in ni razloga, da bi ne bilo znatno več obiskov in telefonskih pogovorov, kot je to marsikje tudi v primerljivih državah v Evropi. Argument pomanjkanja števila paznikov ali prostorskih omejitev pač ni dovolj prepričljiv, da bi tej kategoriji zaprtih oseb (ob upoštevanju domneve nedolžnosti) ne omogočali znatno več stikov z zunanjim svetom. Predlagamo, da zavod v tem pogledu kar najbolj prijazno ravna do priprtih oseb in jim stike z zunanjim svetom v kar največji meri omogoča. Še posebej, ko smo tudi ob tem obisku opazili kar nekaj dolgotrajnih priporov večmesečnega in celo večletnega odvzema prostosti. 2.2-24/2005