Na Varuha človekovih pravic RS (v nadaljevanju: Varuh) se je obrnila pobudnica, potem ko so ji na pristojnem centru za socialno delo pojasnili, da sin, ki izpolnjuje pogoje za status invalida po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI), po omenjenem zakonu ne more prejemati dodatka za pomoč in postrežbo v najvišjem znesku 418, 88 EUR, ki ga predvideva Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ker je po ZSVI najvišji dodatek za pomoč in postrežbo določen v višini 292, 11 EUR.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti smo povprašali, zakaj je dodatek za pomoč in postrežbo različno visok po ZSVI in ZPIZ-2, čeprav sta po besedah predlagatelja ZSVI namenjena za isto stvar. To nam je pojasnilo, da ZPIZ-2 'določa še en dodatek za pomoč in postrežbo, ki je uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar teh potreb zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati, ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo. ZSVI tega dodatka nima, kot ga tudi ni imel stari ZDVDTPO. Glede na populacijo oseb, ki jo zajema ZSVI, ne gre primarno za osebe s trajnimi spremembami v zdravstvenem stanju, niti za težje psihiatrične bolnike v domači negi, ki potrebujejo stalno nadzorstvo, zato ZSV enako kot stari ZDVDTPO, tretjega dodatka ni predvidel.'

Varuh se z razlago ministrstva ni mogel strinjati.

Načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS zavezuje zakonodajalca, da življenjske situacije, ki so si v bistvenem podobne, ureja podobno ter različne različno. Zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa ustrezno različno. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno ali bistveno različne položaje ureja enako, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvar (Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 250/2014 z dne 6. 4. 2016). V zvezi s konkretno problematiko invalidov je Varuh že zavzel stališče, da je invalidnost treba razumeti predvsem v povezavi z različnimi ovirami, ki posameznika omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi, podlaga za različno obravnavo invalidov pa po mnenju Varuha ne more biti vrsta okvare, ki povzroča invalidnost, temveč le omejitev, ki jo ima posameznik zaradi nje. To pa pomeni, da je diskriminacija invalidov, ki imajo enako omejitev, nedopustna.
ZSVI v 3. členu določa, da status invalida po tem zakonu pridobijo polnoletne osebe: z zmernimi, težjimi ali težkimi motnjami v duševnem razvoju, z avtističnimi motnjami, ki imajo tako hudo obliko neprilagojenega vedenja, da jim onemogoča samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživljanje, gluhoslepi z najmanj 50 odstotno izgubo sluha po Fowlerju in prvo do vključno peto kategorijo slepote in slabovidnosti, z zmerno do hudo možgansko poškodbo ali okvaro in najtežje gibalno ovirane osebe, ki se zaradi invalidnosti ne morejo same vključevati v družbo in si zagotavljati socialne varnosti. Omenjeni člen v nasprotju z opozorili Varuha v pretežnem delu našteva okvare (vrste bolezni in stanj), ki morajo biti podane, da se osebi lahko prizna status invalida, namesto omejitev, ki jih ima posameznik zaradi njih. Posledica navedenega pristopa (za katerega Varuh ministrstvo že dalj časa opozarja, da je napačen) je, da netipični predstavniki omenjenih upravičencev, ki imajo enake omejitve kot osebe po ZPIZ-2 (npr. potrebo po 24 urnem nadzoru), do najvišjega dodatka za pomoč in postrežbo v praksi ministrstva niso upravičeni. Takšna ureditev pa po mnenju Varuha vsebuje neustavno pravno praznino v nasprotju s 14. členom Ustave RS, ker življenjske situacije oseb s statusom invalida, ki so si v bistvenem podobne (enake omejitve), ureja različno.

Prav tako smo zavrnili tudi razlago ministrstva, da ureditev po ZSVI ni protiustavna, ker je enako ureditev poznal že Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTPO). Slednje po mnenju Varuha pomeni le to, da je bil v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS že ZDVDTPO.