Varuh človekovih pravic Peter Svetina svoje javne nastope, neposredne stike z odločevalci in ostalo komunikacijo pogosto izkoristi za opozorila, ki se nanašajo na problematičen razmah nesprejemljivih praks komuniciranja in delovanja, kot so grožnje, sramotenje, zmerjanje, obračunavanje, linč in podobno. Pomen etike javne besede je ena izmed bolj izpostavljenih tematik, saj že skozi celoten svoj mandat aktivno opozarja, da kot družba ne smemo pristati na nizkotno raven diskurza, ki smo mu priča predvsem na družbenih omrežjih, ali se navaditi nanj, pa naj bo uperjen v kogarkoli. Za razvito demokratično družbo je namreč popolnoma nedopusten.

Tisti, ki spremljajo naše delo vedo, da so naše pristojnosti in odgovornosti določene v Ustavi Republike Slovenije in v Zakonu o Varuhu človekovih pravic, iz katerega izhaja, da smo s sodelavci tu za to, da opozarjamo na nepravilnosti in kršitve pravic ljudem s strani državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil in ne obratno. Nesprejemljive oblike komuniciranja varuh spremlja, nanje pa se javno odzove, če se sovražnost naslavlja predvsem na skupine, ki nimajo možnosti, da bi se branile same – torej, če so uperjene v zapostavljene in marginalizirane ali kako drugače ranljive skupine ljudi. Takrat Varuh svoje pozive naslavlja tudi na pristojne organe, da ukrepajo.

Zgolj (javna) opozorila pa seveda ne zadostujejo, da bi se raven sprejemljivega komuniciranja zvišala. Vsekakor lahko začne vsak pri sebi, potrebna pa bi bila tudi sodna praksa. Varuhova opozorila v tej smeri pa še niso rodila sadov. Je pa budnost družbe na nesprejemljive prakse komuniciranja pomembna, saj se s tem postavlja jasna ločnica med sprejemljivim ali nesprejemljivim načinom komuniciranja, ki zaznamuje delovanje in mišljenje celotne družbe. Varuh poudarja odgovornost vsakogar med nami, posebej pa tudi vidnih predstavnikov družbe. Vsak od nas se mora zavedati, kakšno moč imajo naše besede: moč miru, moč vojne, moč spoštovanja, spodbude, zaničevanja ali sovraštva. Na nas je torej, da naredimo vse, da delujemo z zgledom in da je vsaka naša javno izražena misel kultivirana, ne glede na njeno ostrino in neposrednost. Grožnje s fizičnim obračunavanjem, ustrahovanjem ali s smrtjo je treba prijaviti, saj imajo (lahko) znake kaznivega dejanja. Organe pregona zato pri Varuhu človekovih pravic vedno pozivamo, naj storijo vse, da se takšni in podobni dogodki raziščejo, storilce čim prej identificira ter ne dopusti tako grobih posegov v dostojanstvo ljudi.