Varuh je tudi v letu 2013 prejel v obravnavo pobude s problematiko zaposlovanja štipendistov, ki so po zaključenih univerzitetnih programih izobraževanja nadaljevali študij v tujini. To jim je omogočil Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije (JSRKŠ) z dodelitvijo precej visokih zneskov štipendij. Kandidati so z JSRKŠ ter s Službo Vlade RS za razvoj in evropske zadeve (SVREZ) podpisali pogodbe o štipendiranju (pogodbe) in s tem sprejeli poleg pravic tudi obveznosti iz 4. člena omenjene pogodbe. Vendar pa ima v skladu z omenjenim členom obveznost do štipendista tudi SVREZ, saj mora v roku treh mesecev po prejemu potrdila o uspešno zaključenem izobraževanju določiti državni organ, v katerem se štipendist mora zaposliti. Če SVREZ v tem roku štipendistu ne ponudi zaposlitve, mora slednjo štipendist najti sam, saj se je dolžan za dobo treh let zaposliti v Republiki Sloveniji (RS) ali pa se za enako obdobje samozaposliti.

Iz prejetih pobud Varuhu je videti, da SVREZ v nobenem primeru ni določil državnega organa, v katerem bi se morali štipendisti zaposliti. Od zaključka študija si tako posamezni bivši štipendisti sicer prizadevajo najti zaposlitev v Sloveniji, a jim to le redko uspe. Če se v Sloveniji ne zaposlijo, morajo celotno štipendijo vrniti.  

Ob obravnavi pobud smo si zastavljali vrsto vprašanj, na katera smo želeli dodatna pojasnila od JSRKŠ in njihovo mnenje.

1. Zanimalo nas je, če je vsebina razpisov JSRKŠ ter posameznih konkretnih pogodb s kandidati po letu 2004 sploh skladna z določili Pogodbe o Evropski skupnosti. Pri pregledu vsebine javnih razpisov smo namreč ugotovili, da še vedno pogojujejo dodelitev štipendije s kasnejšo vrnitvijo in zaposlitvijo v Sloveniji. Dvomljivo je, ali je po zaključku študija iskanje zaposlitve doma v vseh primerih in vedno dejansko tudi mogoče, ter koliko je v današnjih razmerah uspešno.

2. Menili smo, da je zapisano besedilo 4. člena pogodbe dvoumno in kontradiktorno. Prvi del omenjenega člena določa, da "se štipendist zavezuje, da bo po zaključenem študiju za vsaj 3 leta sklenil delovno razmerje s polnim delovnim časom v državnem organu RS, ki ga določi SVREZ. Drugi del omenjenega člena pa določa, da "če SVREZ v roku iz prejšnje alineje ne ponudi zaposlitve, se mora štipendist za najmanj 3 leta zaposliti pri delodajalcu s sedežem v RS, ki ga izbere sam, ali se samozaposliti za enako obdobje." Po našem prepričanju zapisano pomeni, da SVREZ določi državni organ, v katerem se mora štipendist zaposliti. Ocenjujemo torej, da ima (je imel, dokler je obstajal!) SVREZ dolžnost, da za štipendista v treh mesecih po zaključku izobraževanja poskrbi na način, da bo karseda koristen za našo državo, kar bi bilo glede na vložena finančna sredstva tudi razumno. Če tega ne stori (izjemoma) si mora štipendist zaposlitev najti sam, pri čemer ni določeno, v kolikšnem času, niti katere vrste zaposlitev naj najde za dobo treh let - ali tudi táko, ki ne ustreza njegovi vrsti in stopnji izobrazbe. Zato menimo, da je besedilo 4. člena nejasno ter da ni v skladu s pravičnostjo in načelom dobrega upravljanja.

V konkretnih primerih naših pobudnikov je SVREZ zgolj posredoval njihove življenjepise nekaterim državnim organom, nikakor pa jim ni pomagal najti zaposlitve, kot je to izhajalo iz namena štipendijske pogodbe in še zlasti iz njenega 4. člena.

JSRKŠ smo predlagali, da spremeni vsebino prihodnjih javnih razpisov za študij slovenskih državljanov v tujini, da bodo jasno in natančno zapisane obveznosti države kot štipenditorja in štipendistov. Menili smo, da bi morala biti štipendistom dana možnost zaposlitve v tujini pod določenimi pogoji, še zlasti glede na trenutne gospodarske razmere pri nas. Predlagali smo, da se v razpis oziroma kasneje v pogodbo med JSRKŠ in štipendistom zapiše dokumente oziroma dokazila, ki jih je treba predložiti kot dokaz aktivnega iskanja zaposlitve v Sloveniji (vključno s številom dokumentov - poslanih prošenj in odgovorov  ter časovno omejitvijo - koliko časa naj štipendist aktivno išče zaposlitev, preden je dolžan vrniti štipendijo).

Za štipendiste, ki jim grozi vračilo štipendije, smo pristojnim predlagali, da ponovno proučijo vse možnosti za spregled obveznosti posameznika oziroma da najdejo rešitve, ki bodo sprejemljive za vse tri podpisnike pogodb o štipendiranju. Ne nazadnje vsebina spornega 4. člena pogodbe sploh ni izvedljiva oziroma jo je izredno težko izpolniti, četudi bi si štipendisti to želeli Zaključili smo, da je obveznost štipendistov v sedanjih razmerah nesorazmerna in nepravična v primerjavi z obveznostjo in dolžnostjo države kot štipenditorja.

Menili smo, da morajo pristojni nemudoma sprejeti jasno strategijo podeljevanja štipendij kandidatom za poklice oziroma izobrazbe, ki jih pri nas primanjkuje in s katerimi se je mogoče zaposliti tudi v Sloveniji.

V postavljenem roku smo prejeli odgovor, v katerem pa so pristojni vse naše očitke in predloge zavrnili in so v celoti vztrajali pri svojih stališčih. Pobude so bile po našem mnenju utemeljene in terjajo takojšnje spremembe. 4.4-13/2013 in 4.4-11/2013