Na področju socialne varnosti se je v letu 2020 število obravnavanih zadev nekoliko povečalo. Največji je bil porast na podpodročju institucionalno varstvo, kjer je bilo 80 % več pobud kot leto prej. Največji upad števila zadev pa je bil na podpodročju revščina – splošno, na katerem je tudi sicer zabeležen najmanjši odstotek zadev glede na ostala podpodročja socialne varnosti. Ob interpretaciji podatkov je treba upoštevati, da se posamezniki in družine, ki se soočajo z revščino, na Varuha praviloma obračajo v konkretnimi težavami in so zato njihove zadeve glede na težave, ki jih navajajo, klasificirane na druga podpodročja, čeprav iz njih izhaja tudi socialna stiska, npr. pri zavrnitvah denarne socialne pomoči, uveljavljanju pravic iz invalidskega zavarovanja, brezposelnosti.

Poleg tega je bilo v letu 2020 veliko zadev oziroma vprašanj obravnavanih in rešenih že na vstopni točki. S področja socialne varnosti je bilo takih 373 (271 osebnih ali po telefonu in 112 pisno).

Na področju socialne varnosti smo zaznavali tako sistemske težave kot tudi individualne težave, ki so jih imeli posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic. Med sistemskimi težavami velja izpostaviti veljavno zakonsko ureditev na področju priznavanja pravic iz naslova invalidnosti, na katerem se osebe s težavami v duševnem zdravju obravnava drugače (slabše) kot druge invalide s primerljivimi omejitvami. Še vedno tudi ni zakonsko urejeno področje dolgotrajne oskrbe. Podali smo pripombe na predlog novele Zakona o osebni asistenci, ki po naši oceni ne zasleduje izključno interesov uporabnikov osebne asistence. Sistemsko težavo smo zaznali tudi glede neustreznega priznavanja statusa osebam, ki zaradi zdravstvenih omejitev ne morejo voziti avtomobila, ni jim pa omogočen brezplačni javni prevoz, ki je sicer pravica, priznana (nekaterim) invalidom. Velika težava še vedno ostaja dolgotrajnost mnogih postopkov odločanja o pravicah posameznikov.

 

2.17.1.1 Socialni prejemki, pomoči in štipendije

 

V letu 2020 smo na podpodročju socialnih prejemkov, pomoči in štipendij obravnavali nekoliko več zadev kot v letu 2019. Večji je bil tudi delež utemeljenih pobud (20, 3 %, medtem ko je bilo leta 2019 utemeljenih 14,3 %). Najpogosteje so se pobudniki obračali na nas zaradi zavrnjenih pravic iz javnih sredstev, dolgotrajnosti postopkov odločanja centrov za socialno delo o upravičenosti do pravic iz javnih sredstev in zamud MDDSZ pri odločanju o pritožbah zoper odločbe, izdane v teh postopkih. Varuh je že večkrat kritiziral zamude MDDSZ pri odločanju o pritožbah zoper odločbe, izdane v zadevah uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. MDDSZ je zamude sicer uspelo zmanjšati, ne pa še povsem odpraviti. Po podatkih, ki nam jih je posredoval MDDSZ, je bilo stanje zaostankov na področju reševanja pritožb zoper odločbe o pravicah iz javnih sredstev na dan 21. 10. 2020 skupno 236 zadev.

Ukvarjali smo se tudi z dolgotrajnostjo odločanja Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije o vlogi za odpis Zoisove štipendije ter z dolgotrajnostjo odločanja MDDSZ o odpisu dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije. Iz podatkov, ki nam jih je v zvezi s slednjim MDDSZ poslalo v novembru 2020, je bilo razvidno, da so poleg večjega števila nerešenih vlog za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije tudi nerešene vloge za odpis dolga pri ostalih pravicah iz javnih sredstev, in to od leta 2012 dalje. Glede na to, da je bilo od leta 2012 dalje vloženih 2210 vlog in rešenih le nekaj več kot četrtina, smo stanje, ne glede na razloge, ocenili za zaskrbljujoče. MDDSZ smo pozvali, da zaostanke odpravi in zagotovi odločanje o vlogah v razumnem roku. Odločanje v rokih pri delu vseh državnih organov in nosilcev javnih pooblastil štejemo za ključno za zagotavljanje pravne varnosti posameznikov. To je še toliko pomembnejše v primerih, ko je od odločitve pristojnega organa odvisno posameznikovo preživetje. Seveda pa ni pomembna zgolj hitrost odločanja. Organi morajo pri odločanju paziti, da so pravice prosilcev dejansko ustrezno upoštevane, pri čemer morajo imeti znanje in voljo tudi za razreševanje situacij, ko morda vse okoliščine primera niso tipske in se odločevalci s takšnimi okoliščinami ne srečujejo dnevno. (Podrobneje o tem glej v razdelku 2.17.3.2 Socialni prejemki, pomoči in štipendije, razdelek Dolgotrajni postopek odpisa vračila Zoisove in državne štipendije.)

 

Neuporabno premoženje je za socialno šibke lahko tudi breme

Zaznali smo tudi, da v praksi prihaja do situacij, ko posameznik svoje nepremičnine v vrednosti do 50.000 evrov zaradi razlogov, ki jih ni mogoče pripisati posamezniku, ne more prodati oziroma niti razdružiti. Lahko je razlog zgolj v dolgotrajnosti sodnega postopka, na katerega posameznik ne more vplivati, lahko so razlogi tudi v nezanimanju potencialnih kupcev za predmetno nepremičnino ali drugje. V enem od primerov nepremičnine ni mogel v stečajnem postopku vnovčiti niti stečajni upravitelj kot strokovnjak, vseeno pa je bila nebivalna nepremičnina, vredna več kot 50.000 evrov, razlog, da pobudnici niso bile priznane pravice iz javnih sredstev.

Na problematiko smo opozorili Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) s predlogom, da poišče ustreznejše rešitve. Menimo namreč, da bi posameznik, ki dejansko nima lastnih prihodkov in tudi, če ima premoženje, ki sicer ne dosega vrednosti 50.000 evrov, s katerim v dveh letih ni uspel zagotoviti sredstev za preživljanje (Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v sedmem in osmem odstavku 27. člena med drugim določa, da se lahko denarna socialna pomoč dodeli osebi, ki ima v lasti nepremičnine, katerih vrednost ne presega višine 50.000 eurov, če je začet postopek odtujitve ali razdružitve nepremičnin(e) z namenom pridobitve sredstev za preživetje, ki ne traja več kot 24 mesecev) oziroma, ki ima premoženje, ki presega navedeno vrednost, a mu vseeno iz objektivnih razlogov to premoženje ne omogoča preživljanja, moral biti upravičen do socialne varnosti, ki jo zagotavljata denarna socialna pomoč in varstveni dodatek. Še toliko bolj, če je takšno premoženje že skušal vnovčiti strokovnjak, pri katerem je država s predpisi uredila tako njegovo imenovanje kot vlogo. V nasprotnem primeru sta po mnenju Varuha kršeni pravici do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS ter do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS.

MDDSZ predloga ni sprejelo. Ko smo na težavo ministrstvo ponovno opozorili po nastopu nove Vlade RS, smo prejeli zagotovilo, da bo to upoštevano pri spremembah zakonodaje.

Priporočilo št. 60: Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predlagamo, da se zakonsko zagotovi socialno varnost vsem osebam, ki si brez lastne krivde ne morejo same zagotoviti preživljanja, četudi razpolagajo s premoženjem, od katerega nimajo ekonomske koristi.

 

Zavrnitev statusa invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (v nadaljevanju ZDVDTP) zaradi šolanja

Varuh je obravnaval primer pobudnice, ki so ji na Centru za socialno delo Kamnik (v nadaljevanju: CSD Kamnik) pojasnili, da njen polnoletni sin ne more pridobiti statusa invalida po  ZDVDTP, dokler bo imel status dijaka. Varuh v ZDVDTP ni našel določbe, iz katere bi izhajalo, da bi bilo status invalida po omenjenem zakonu polnoletni osebi mogoče priznati šele po zaključku šolanja, zato smo se na CSD Kamnik obrnili za pojasnila, na kakšni pravni podlagi so pobudnici odgovorili, da bodo status invalida za njenega sina lahko urejali šele, ko ne bo imel več statusa dijaka. CSD Kamnik se glede vprašanja Varuha ni neposredno opredelil. Po več urgencah in preteku približno pol leta pa smo prejeli odgovor CSD Kamnik, da je bilo sinu pobudnice in še štirim drugim upravičencem invalidsko nadomestilo priznano od njegove polnoletnosti dalje (torej tudi za nazaj).

Glede na to, da je pobudnica z našo pomočjo uspela, smo z obravnavo konkretne zadeve zaključili. Na podlagi drugega odstavka 9. člena Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) v povezavi s 6. in 28. členom ZVarCP pa smo se s prošnjo obrnili še na druge območne centre za socialno delo, da nas seznanijo, kako so uporabljali določbe ZDVDTP. Na podlagi prejetih odgovorov je Varuh ugotovil, da je bila praksa centrov za socialno delo v zvezi s priznavanjem statusa invalida različna. Varuh je kot nesprejemljivo in brez pravne podlage štel prakso centrov za socialno delo, ki posameznikom, ki so izpolnjevali pogoje za priznavanje statusa invalida po ZDVDTP, kategorično niso priznavali statusa invalida po 18. letu, če so se le-ti šolali. Kot pogojno dopustno pa je štel stališče nekaterih centrov za socialno delo, ki statusa invalida niso priznavali tistim vlagateljem vloge za priznanje statusa invalida po ZDVDTP, ki so se bili sposobni vključiti v redno izobraževanje in usposabljanje za delo. Velika večina centrov je status invalida po ZDVDTP sicer priznavala od polnoletnosti dalje.

Varuh je MDDSZ pozval k popravi krivic posameznikom, ki jim status invalida po ZDVDTP ni bil priznan zaradi šolanja za nazaj ter ga opozoril tudi na to, da ZSVI vsebuje pravno praznino v zvezi s časom priznanja invalidnosti, če je ta nastala po 18. letu. Slednjo naj bi na MDDSZ uredili ob naslednji spremembi zakona.

Priporočilo št. 61: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pozivamo k popravi krivic posameznikom, ki jim status invalida po ZDVDTP ni bil priznan zaradi šolanja za nazaj in k odpravi pravne praznine ZSVI v zvezi s časom priznanja invalidnosti, če je ta nastala po 18. letu.

 

2.17.1.2 Socialne storitve

Varuha je Ministrstvo za zdravje v avgustu 2020 seznanilo s predlogom Zakona o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Kot je stalna praksa Varuha, smo se v svojem odgovoru želeli osredotočiti (le) na tiste dele predlagane zakonske ureditve, za katere smo glede na dosedanjo obravnavo pobud pri Varuhu s tega področja ocenili, da utegnejo imeti večji vpliv na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost v Republiki Sloveniji. V času pisanja tega primera odgovora Ministrstva za zdravje še nismo prejeli, predlog zakona pa (še) ni bil sprejet. (Podrobneje o tem glej v razdelku 2.17.3.3 Socialne storitve, razdelek Pripombe in predlogi k predlogu Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo.)

Priporočilo št. 62: Varuh priporoča Ministrstvu za zdravje, naj ob zakonskem urejanju dolgotrajne oskrbe upošteva pripombe in predloge Varuha.

 

Varuh je obravnaval tudi večje število pobud, ki so se nanašale na skrbniške zadeve. Pobudniki, ki so pod skrbništvom, so se pritoževali nad delom skrbnika ali nad delom centra za socialno delo na področju skrbništva. Najpogosteje smo jim pojasnjevali poti ugovora in jih seznanjali s pristojnostmi MDDSZ in socialne inšpekcije. V nekaterih primerih smo ugotovili počasno odzivnost centra za socialno delo na informacijo, da bi bilo potrebno določeno osebo postaviti pod skrbništvo. Na to problematiko smo opozorili že v letnem poročilu za 2019 (priporočilo 112 (2019)). Seveda centri za socialno delo ne postavljajo oseb pod skrbništvo, je pa njihova naloga, da hitro reagirajo na tovrstno obvestilo oziroma informacijo in s svojo aktivnostjo pripomorejo k čimprejšnji ustrezni zaščiti pravic in koristi osebe, ki tovrstno zaščito potrebuje. V letu 2020 smo ugotavljali tudi različno prakso centrov za socialno delo v primerih, ko so osebi, za katero so imeli starši podaljšane roditeljske pravice, starši umrli. Imenovanje skrbnikov za posebni primer osebi, ki potrebuje celovito varstvo pravic in koristi, ni ustrezna rešitev. Tovrstno postopanje naj bi bilo sedaj onemogočeno tudi izrecno, z določilom drugega odstavka 267. člena Družinskega zakonika.

Priporočilo (stalna naloga) št. 19: Varuh priporoča, da je treba pri osebah, ki same ne morejo skrbeti za svoje koristi, ves čas zagotavljati, da so njihovi interesi ustrezno varovani z inštitutom skrbništva ter z učinkovitim nadzorom nad delom skrbnika.

V letu 2020 smo opozarjali tudi na različne težave pri izvajanju osebne asistence, glede katerih smo v začetku leta 2021 podali tudi svoje pripombe na predlog novele Zakona o osebni asistenci, ki je bil konec leta 2020 posredovan v javno obravnavo. Predlog novele je namreč med drugim zaostroval pogoje za pridobitev pravice in povsem preprečil vsako prihodnje novo pojavljanje novih izvajalcev osebne asistence ter onemogočil nadaljevanje z delom mnogim obstoječim, vse brez razumnih razlogov. Z novelo tudi ni bila upoštevana naša pripomba glede zmanjševanja ur odobrene osebne asistence v primeru vključenosti uporabnika v druge storitve, kot to določa tretji odstavek 9. člena ZOA.

Priporočilo št. 63: Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj ob zakonskem urejanju področja osebne asistence upošteva pripombe in predloge Varuha.

Varuh je prejel tudi informacijo, da naj bi MDDSZ dalo navodilo izvajalcem osebne asistence, da se odobrene ure osebne asistence pri uporabniku zmanjšajo za število ur vključenosti v posebni program vzgoje in izobraževanja. Pravna podlaga za to zmanjšanje naj bi bila tretji odstavek 9. člena ZOA. MDDSZ je sporočilo, da bo predlog Varuha o sorazmernem odštevanju ur vključenosti uporabnika v druge storitve od ur storitev osebne asistence preučilo v okviru priprave sprememb in dopolnitev Zakona o osebni asistenci, vendar to ob pripravi novele zakona ni bilo upoštevano. (Podrobneje o tem glej v razdelku 2.17.3.3 Socialne storitve, razdelek Zmanjšanje števila odobrenih ur osebne asistence uporabnikom.)

 

Varuh je dosegel, da so se podpisale pogodbe z izvajalci osebne asistence

Poleg ostalih vprašanj smo v letu 2020 prejeli več pobud z očitkom, da MDDSZ ne sklepa pogodb o izvajanju osebne asistence iz 13. člena Zakona o osebni asistenci (ZOA). MDDSZ je pojasnilo, da pogodb ne more sklepati zaradi ukrepa Vlade RS o zadržanju izvajanja proračuna RS, sprejetega na seji Vlade RS 11. 4. 2020, ki omejuje sklepanje novih pogodb, s katerimi bi za državni proračun nastajale nove finančne obveznosti. Varuh je MDDSZ seznanil s stališčem, da se pri izvajanju osebne asistence dodatni stroški za sistem pojavijo v primeru, da se pojavi nov uporabnik, ki mu je omogočena pomoč novega osebnega asistenta. Tak novi uporabnik pa povzroči dodaten strošek za sistem v povsem enaki višini, če mu osebnega asistenta zagotavlja izvajalec osebne asistence, ki že ima podpisano pogodbo, ali tak, ki bi pogodbo šele moral podpisati, zato je sklicevanje na sklep vlade neutemeljeno. Varuh je za mnenje zaprosil tudi Ministrstvo za finance RS, ki je Varuhovim stališčem pritrdilo. Ko je Varuh s tem seznanil MDDSZ, so se odzvali s pojasnilom, da so vse pogodbe podpisali.

 

 

2.17.1.3 Institucionalno varstvo

Porast zadev na podpodročju institucionalnega varstva gre pripisati epidemiji covid-19 in s tem povezano povsem novo problematiko. O njej pišemo v posebnem poglavju. Druge zadeve na področju institucionalnega varstva so se najpogosteje nanašale na sprejem v institucionalno varstvo, na cene in obseg storitev.

Varuh je obravnaval problematiko sprejema v dom za starejše, ki imajo nameščeno trahialno kanilo. V zadevi smo pridobili stališče MDDSZ, ki je pojasnilo, da se zavedajo izzivov zagotavljanja ustrezne institucionalne oskrbe oseb, ki potrebujejo kompleksnejši nabor aktivnosti zdravstvene nege. Domnevamo, da je bil tudi po zaslugi našega posredovanja izveden sestanek med MZ, SSZS in MDDSZ, na katerem je bilo ugotovljeno, da deležniki podpirajo uvedbo dodatnega tipa zdravstvene nege, razhajanja pa so pri določitvi višine finančnih sredstev, ki bi bila dodeljena izvajalcem. SSZS je v okviru priprave Splošnega dogovora, s katerim se zagotavlja financiranje zdravstvenih storitev s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje, pripravila predlog za dodaten tip zdravstvene nege, ki bi vključeval zahtevnejše postopke in posege v zdravstveni negi pri stanovalcih, ki so pri temeljnih življenjskih aktivnostih odvisni od pomoči diplomirane medicinske sestre, pri čemer bi se upoštevali dejanski stroški izvajalcev ob upoštevanju strokovnih smernic iz dokumenta Poklicne kompetence in aktivnosti izvajalcev v dejavnosti zdravstvene nege. Na sestanku je bilo dogovorjeno, da se MZ pisno opredeli do predloga SSZS. Odziva MZ še nismo prejeli.

Priporočilo št. 64: Varuh Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvu za zdravje predlaga, da se v socialnovarstvenih zavodih zagotovi plačilo za dodaten tip zdravstvene nege, ki bi vključeval zahtevnejše postopke in posege v zdravstveni negi pri stanovalcih, ki so pri temeljnih življenjskih aktivnostih odvisni od pomoči diplomirane medicinske sestre, pri čemer bi se upoštevali dejanski stroški izvajalcev ob upoštevanju strokovnih smernic.

Varuh se je seznanil s težavami z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe v DSO, ki je posledica pomanjkanja zdravnikov na primarni ravni. Varuh je bil že od prej seznanjen s tem problemom, ki je sedaj postal že sistemski in pomeni nezmožnost uresničevanja pravice do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave RS). MZ in druge deležnike smo pozvali k sprejemu ukrepov in usmeritev v smeri omilitve, dolgoročno pa tudi rešitve težav s pomanjkanjem izbranih osebnih zdravnikov.

Priporočilo št. 65: Varuh predlaga Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Ministrstvu za zdravje, da zagotovita izbrane osebne zdravnike in zdravstveno oskrbo v domovih za starejše občane.

2.17.1.4 Revščina

Varuh v vsakoletnem poročilu predstavi tudi področje revščine, čeprav ocenjujemo, da je problematika tega področja prerez vseh pobud s področja sociale, stanovanjske problematike, področja delovnih razmerij idr. Pobudniki opisujejo težke življenjske razmere, povezane z nizkimi dohodki, dolgotrajnimi boleznimi, invalidnostmi in brezposelnostjo. Opisujejo svojo stisko zaradi nezmožnosti odplačevanja dolgov in deložacij.

Nemalokrat ugotavljamo, da so tudi pobudniki, ki so sicer redno zaposleni, iz različnih razlogov pod pragom revščine. Varuh ugotavlja, da veliko breme revščine predstavljajo spremljajoči dejavniki, kot so sram, izguba dostojanstva in ponižanje, ki ga povzroči stanje revščine, in botrujejo nezavidljivim in težkim socialnim situacijam.

Glavna tema lanskega svetovnega dneva boja proti revščini je bila »Skupno delovanje za dosego družbene in okoljske pravičnosti za vse«. Potekal je v senci pandemije covid-19, ki je resno ogrozila svetovna prizadevanja, da bi do leta 2020 hudo revščino po svetu zmanjšali, do leta 2030 pa odpravili[1].

 

2.17.1.5 Nasilje

Na Varuha človekovih pravic so se v letu 2020 obrnile posamezne kategorije žrtev nasilja, prevladujejo pa ženske oz. matere in starejše osebe, število prijav je bilo nekoliko manjše od leta poprej, v letu 2020 jih je bilo 12, leto prej 16. V obdobju epidemije covid-19 lansko leto, kot so javno opozarjale tudi nevladne organizacije, ki delajo z žrtvami, se je pojav nasilja v družini kljub manj prijavam nasilnih dogodkov stopnjeval, kar je zaskrbljujoče predvsem z vidika varnosti žrtve in njenih otrok.

Epidemija v letu 2020 je povzročila, da so se ljudje v tej zdravstveni in obče družbeni situaciji znašli v položaju, ko so družinski člani preživeli bistveno več časa skupaj doma, več je bilo negotovosti glede prihodnosti, umanjkal je občutek varnosti in stabilnosti, prav tako pa je imela izguba službe za marsikoga pomembno vlogo, vendar nobena okoliščina ni in nikoli ne sme biti opravičilo za nasilno ravnanje.

Sklepanje o dimenziji pojava nasilja v družbi zgolj na podlagi statistike prijav je enostranski pokazatelj, ki bolj govori o stopnji osveščenosti ljudi, kako poiskati pomoč v primeru nasilja, kot pa o dejanskem trendu tega pojava v družbi. Nedvomno so žrtve s svojimi otroki v situaciji zaprtja države bistveno bolj ranljive in veliko težje tudi prijavljajo nasilje.

Pobude ljudi, ki se obračajo na Varuha, kažejo na to, da niso deležni enake kakovosti storitev institucij po vsej državi, pa bi morali biti. Zlasti starejše osebe, ki se s svojim problemom obrnejo na Varuha, pogosto ne vedo, kateri instituciji podati prijavo v primeru nasilja v družini. To pomeni, da informacije, ki bi jih potreboval vsak, ne dosežejo ranljivih družbenih skupin. Starejše osebe so zaradi svoje življenjske situacije še v posebno težkem položaju, ker imajo zoženo socialno mrežo, so pogosto dolgotrajno bolni ali gibalno ovirani, nimajo možnosti prevoza, so vsakodnevno odvisni od drugih oseb, praviloma družinskih članov ipd. Prav tako je pri tej starostni kategoriji pogosto prisoten sram in strah, če so povzročitelji nasilja njihovi bližnji sorodniki, pogosto prav otroci. V takih primerih, v katerih je pobude obravnaval Varuh, je šlo praviloma za kombinacijo psihičnega in ekonomskega nasilja.

Varuh skozi daljše obdobje zaznava, da je informiranost predvsem ranljivih skupin prebivalstva o možnostih pomoči v primerih nasilja v družini nezadostna. Zaradi pomanjkanja ustreznih informacij žrtve ostajajo bistveno dlje v nezdravih odnosih, kot bi lahko, predvsem pa je potrebno imeti v mislih tudi otroke, ki živijo v toksičnem družinskem okolju, s tem pa privzemajo nezdrave odnose v družini.

Ne glede na naravo pobud, povezanih z obravnavo nasilja v družini, pa Varuh ugotavlja, da se v primerih, ko je nasilje privedlo do umora ali več umorov v družini, pogosto izkaže, da je bil povzročitelju nasilja v preteklosti prav zaradi nasilnih ravnanj že izrečen ukrep prepovedi določenemu kraju ali osebi, pogosto tudi večkrat. Ob tem se smiselno poraja vprašanje učinkovitosti takega ukrepa na dolgi rok, saj je ob tem ključno, da se povzročitelj nasilja takoj vključi v treninge socialnih veščin ob lastnem spoznanju, da je nasilno vedenje v družbi kot celoti nesprejemljivo. Motiv za participacijo pri učenju novih veščin in komunikacije mora biti kritičen uvid v njegovo lastno ravnanje, česar pa povzročitelj brez ustrezne pomoči praviloma ne zmore.

Varuh je v letu 2020 obravnaval tudi primere nasilja v družini, ko je bil podan predlog za zagovornika otrok. Institut zagovorništva otrok, ki ima konkretno pravno podlago v Zakonu o varuhu človekovih pravic od leta 2017, pa tudi v Družinskem zakoniku in Zakonu o nepravdnem postopku, je namenjen temu, da je glas otroka slišan v vseh upravnih in sodnih postopkih, v katerih se odloča o prihodnosti otroka. Namen zagovornika je torej ta, da je otrokov glas slišan, po drugi strani pa tudi opolnomočenje otroka, saj starši v medsebojnih konfliktih pogosto pozabijo na otroka, ali pa je otrok le sredstvo za manipulacijo med njima. Največ primerov, ko je otroku imenovan zagovornik, se nanaša prav na razvezne postopke, v katerih je vse več visoko konfliktnih razvez, v katerih so odnosi prežeti tudi z nasiljem enega partnerja nad drugim ali nad otrokom. Otroci v svojih izjavah večkrat zapišejo, da si želijo, da bi imel njihov starš drugačen odnos do njega, da ne bi kričal nanj, ga tepel ali kako drugače kaznoval.

Priporočilo št. 66: Varuh priporoča, naj pristojni organi (sociala, šolstvo, zdravstvo, pravosodje, policija) okrepijo informiranje posebej ranljive skupine starejših oseb o možnostih prijave nasilja v družini.

 

2.17.2 Uresničevanje preteklih varuhovih priporočil

 

V nadaljevanju posebej izpostavljamo pretekla priporočila Varuha, ki ostajajo še naprej neuresničena – stanje neuresničenih priporočil na področju socialnih zadev je posebej zaskrbljujoče:

 

·         Priporočilo št. 108 (2019): Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, naj zagotovi, da bo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravilo spremembe zakonodaje tako, da bodo imeli vsi invalidi, tako tisti s statusom po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov kakor tudi tisti s statusom po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov, primerljivo socialno varnost.

·         Priporočilo št. 109 (2019): Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, naj pripravi spremembe zakonodaje, s katero bodo tudi osebe v hišnem zaporu ob izpolnjevanju zakonskih pogojev upravičene do denarne socialne pomoči za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb.

·         Priporočilo št. 110 (2019): Varuh priporoča, naj Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti skupaj z drugimi odgovornimi zagotovi sistemsko uskladitev Zakona o socialnem varstvu, ki ureja družinskega pomočnika, Zakona o osebni asistenci, ki določa institut osebnega asistenta, in zakona, ki bo urejal dolgotrajno oskrbo.

·         Priporočilo št. 111 (2019): Varuh priporoča, naj Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ustrezneje uredi položaj in status družinskih pomočnikov, vključno z zagotovitvijo zadostne socialne varnosti družinskemu pomočniku in invalidni osebi.

·         Priporočilo št. 112 (2019): Varuh centrom za socialno delo priporoča hitro ravnanje v postopkih za postavitev osebe pod skrbništvo, vključno s hitro obravnavo vlog za postavitev osebe pod skrbništvo.

·         Priporočilo št. 113 (2019): Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, naj sprejme potrebne ukrepe za ureditev področja dolgotrajne oskrbe.

·         Priporočilo št. 114 (2019): Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj preuči njegove ugotovitve na podlagi obiskov institucij v letu 2019 in v sodelovanju z drugimi pristojnimi organi sprejme vse potrebne ukrepe za uresničitev danih priporočil.

·         Priporočilo št. 43 (2018): O potrebni spremembi zakonodaje, da se odškodnine za škodo, ki jo je posamezniku s kršitvijo pravic in temeljnih svoboščin povzročila država, ne bi vštevale v dohodek posameznika pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.

·         Priporočilo št. 44 (2018): Z njim je Varuh predlagal, naj ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, v sodelovanju s Socialno zbornico Slovenije in Skupnostjo socialnih zavodov Slovenije preuči ustreznost kadrovskih normativov v domovih za starejše in jih bolj prilagodi potrebam stanovalcev.

·         Priporočilo št. 70 (2017): Naj se hkrati z reorganizacijo centrov za socialno delo poenoti tudi njihov informacijski sistem tako, da bo sistem opozoril, ali je bila odločba izdana, ne pa tudi odpremljena in vročena stranki.

·         Priporočilo št. 102 (2014): Z njim je Varuh predlagal prenovo kadrovskih normativov za zdravstveno in negovalno osebje v domovih za starejše, kjer prebivajo mlajši invalidi.

·         Priporočilo št. 65 (2016): Z njim je Varuh opozoril na to, da ni standardov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi primernost prehrane, ki jo nudijo v domu za starejše.

·         Priporočilo št. 129 (2013) in št. 69 (2017): Varuh priporoča, da naj MDDSZ odločanje na drugi stopnji zagotovi v zakonsko določenih rokih, stranke pa pravočasno pisno seznani, kako lahko preprečijo izgubo pravic zaradi dolgotrajnega odločanja, na katero niso imele vpliva.

·         Priporočilo št. 71 (2017): Varuh priporoča, da naj pristojni pripravijo predlog sprememb Zakona o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in izbirnega postopka po konvenciji, ki bo upošteval uveljavljeno slovensko pravno terminologijo.

·         Priporočilo št. 95 (2014): Varuh priporoča, da naj se sprejmejo ukrepi za zagotovitev hitre in kakovostne informiranosti prebivalcev o različnih možnostih uveljavljanja socialnih pravic.

·         Priporočilo št. 63 (2016): Varuh priporoča, da naj uveljavljanje socialnih pravic poteka po posebnih postopkih, saj Zakon o splošnem upravnem postopku ni prilagojen posebnostim na tem področju.

·         Priporočilo št. 117 (2013): Varuh priporoča, da naj se predpisi spremenijo tako, da se bodo v primeru izpuščenega letnika pri izračunu povprečja za štipendijo upoštevale ocene iz spričevala za tisti letnik, za katerega je povprečje ocen višje.

·         Priporočilo št. 100 (2014): Z njim je Varuh priporočil, naj se pripravi program razširitve zmogljivosti varstveno-delovnih centrov (VDC) in prizadetim posameznikom omogoči vključitev v storitve vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji.

·         Priporočilo št. 101 (2014): Z njim je Varuh priporočil, naj se sprejmejo ukrepi za izboljšanje dostopnosti do storitev institucionalnega varstva odraslih oseb z zmerno, težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju in/ali z več motnjami in zagotovijo enakomernejšo regijsko pokritost.

 

Izpostavljamo tudi pretekla priporočila Varuha, ki ostajajo še naprej delno neuresničena:

 

·         Priporočilo št. 105 (2019): Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj zagotovi, da bo upravičena oseba do posamezne pravice iz javnih sredstev samodejno obveščena o nastanku dolga povezane osebe in da bo ob začetku poračunavanja neupravičeno prejetih pravic iz javnih sredstev seznanjena z višino tega dolga.

·         Priporočilo št. 115 (2019): Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj dopolni mrežo izvajalcev in razširi nabor storitev pomoči osebam, ki ne zmorejo živeti same, da jim bo omogočeno življenje doma ter da bodo tako lahko prebivale v okolju, kjer se počutijo dobro in imajo vzpostavljeno socialno mrežo.

·         Priporočilo št. 116 (2019): Varuh Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predlaga, naj na sistemski ravni odpravi pomanjkanje ustreznih kadrov v domovih za starejše z vzpostavitvijo ustreznih kadrovskih normativov, ki bodo omogočali varno in kakovostno obravnavo uporabnikov z izboljšanjem delovnih razmer in primernim plačilom za opravljeno delo.

·         Priporočilo št. 117 (2019): Varuh priporoča, naj Skupnost socialnih zavodov Slovenije v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravi in sprejme podrobnejše standarde za izvajanje posameznih vrst oskrbe in merila za razvrščanje uporabnikov v posamezne vrste oskrbe pri institucionalnem varstvu v domovih za starejše, da bi se povečala preglednost nad zaračunavanjem storitev in zagotovila enaka dostopnost do storitev.

·         Priporočilo št. 68 (2017): Naj MDDSZ obnovi števec pritožb, ki bo javnost seznanjal z okvirnimi roki njihovega reševanja; priporočilo je sicer delno uresničeno, saj se je število nerešenih zadev bistveno zmanjšalo (o tem več v poglavju Upravne zadeve).

 

Opozarjamo tudi na naslednja pretekla priporočila, ki predstavljajo stalne naloge organov:

 

·         Priporočilo št. 118 (2019):  Varuh priporoča, naj pristojni organi (CSD, šolstvo, zdravstvo, pravosodje, policija) stalno zagotavljajo izobraževanje s področja nasilja za svoje strokovne sodelavce.

·         Priporočili št. 96 (2014) in št. 74 (2015): ter druga Varuhova priporočila, naj se okrepijo kadrovske zmogljivosti centrov za socialno delo in njihova svetovalna vloga, da bi vsakemu prebivalcu lahko nudili kakovostno svetovanje o njegovih pravicah.

·         Priporočilo št. 118 (2013): Varuh priporoča, naj se spremenijo predpisi tako, da bo dijakom omogočeno izplačilo štipendije v enkratnem znesku že ob koncu šolskega leta, v katerem je dijak uspešno opravil obveznosti za dva letnika, ne šele po končanem izobraževanju.

 

2.17.3 Nova priporočila in dejavnosti Varuha

2.17.3.1 Nova priporočila

 

Varuh na podlagi obravnavanih zadev na pristojne organe oblasti naslavlja naslednja priporočila:

60. Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predlagamo, da se zakonsko zagotovi socialno varnost vsem osebam, ki si brez lastne krivde ne morejo same zagotoviti preživljanja, četudi razpolagajo s premoženjem, od katerega nimajo ekonomske koristi.

61. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pozivamo k popravi krivic posameznikom, ki jim status invalida po ZDVDTP ni bil priznan zaradi šolanja za nazaj in k odpravi pravne praznine ZSVI v zvezi s časom priznanja invalidnosti, če je ta nastala po 18. letu.

62. Varuh priporoča Ministrstvu za zdravje, naj ob zakonskem urejanju dolgotrajne oskrbe upošteva pripombe in predloge Varuha.

63. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj ob zakonskem urejanju področja osebne asistence upošteva pripombe in predloge Varuha.

64. Varuh Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvu za zdravje predlaga, da se v socialnovarstvenih zavodih zagotovi plačilo za dodaten tip zdravstvene nege, ki bi vključeval zahtevnejše postopke in posege v zdravstveni negi pri stanovalcih, ki so pri temeljnih življenjskih aktivnostih odvisni od pomoči diplomirane medicinske sestre, pri čemer bi se upoštevali dejanski stroški izvajalcev ob upoštevanju strokovnih smernic.

65. Varuh predlaga Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Ministrstvu za zdravje, da zagotovita izbrane osebne zdravnike in zdravstveno oskrbo v domovih za starejše občane.

66. Varuh priporoča, naj pristojni organi (sociala, šolstvo, zdravstvo, pravosodje, policija) okrepijo informiranje posebej ranljive skupine starejših oseb o možnostih prijave nasilja v družini.

67. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da odpravi zaostanke pri odločanju o pritožbah zoper odločbe centrov za socialno delo.

68. Varuh predlaga Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da odpravi dolgoletne zaostanke in zagotovi odločanje o vlogah za odpis dolga iz naslova neopravičeno prejetih državnih in Zoisovih štipendij v razumnem roku.

69. Varuh predlaga Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da upošteva priznani obseg ur osebne asistence, določen glede na potrebe posameznika (uporabnika) v celem dnevu in ne zgolj v dopoldanskem času. Zmanjševanje ur mora biti v primeru vključenosti posameznika v storitve iz 3. odstavka 9. člena Zakona o osebni asistenci sorazmerno.

 

Dejavnost Varuha z vsebinskimi pojasnili področja socialnih zadev je podrobneje obravnavana v teh razdelkih Letnega poročila Varuha človekovih pravic za leto 2020, ki so dostopna v razširjeni spletni verziji letnega poročila na spletni strani Varuha <www.varuh-rs.si>:

 

2.17.3.2 Socialni prejemki, pomoči in štipendije

Dolgotrajni postopek odpisa vračila Zoisove in državne štipendije

2.17.3.3 Socialne storitve

Zmanjšanje števila odobrenih ur osebne asistence uporabnikom

Pripombe na predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo

<s> </s>

 

---

[1] https://www.stat.si/statweb/News/Index/9146 (pridobljeno s spleta 19. 2. 2021).