V nadaljevanju posebej izpostavljamo pretekla priporočila Varuha, ki ostajajo še naprej delno ali v celoti neuresničena. V spletni različici letnega poročila, dostopni na spletni strani Varuha, dajemo dodatna vsebinska pojasnila glede (ne)uresničevanja preteklih priporočil.

Še naprej ostajajo le delno uresničena ali neuresničena naslednja priporočila:

• priporočilo št. 62 (2018), s katerim je Varuh priporočal, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zaradi zagotavljanja enotne sodne prakse vsa sodišča še naprej spodbuja k izboljšanju poslovanja in kakovosti sojenja, MP pa priporočal, da še naprej zagotavlja krepitev delovanja pravosodja za učinkovito in kakovostno izvajanje sodne oblasti. Gre za priporočilo, katerega uresničevanje mora biti stalna naloga;

• priporočilo št. 63 (2018), s katerim je Varuh predlagal, naj slovensko sodstvo s premišljenimi ukrepi še naprej zagotavlja primerno obveščanje javnosti in potrebno odzivanje na medijsko izpostavljene očitke glede svojega dela. Tudi to priporočilo mora biti stalna naloga slovenskega sodstva;
  
  
• priporočilo št. 64 (2018), s katerim je Varuh predlagal, naj sodišča še naprej namenjajo potrebno pozornost zmanjševanju števila nerešenih zadev in skrajšanju časa njihovega reševanja, posebej v pomembnejših zadevah, seveda ob zagotovljenih ustreznih prostorskih in kadrovskih pogojih. Tudi to priporočilo pomeni stalno nalogo sodstva;
  
  
• priporočilo št. 65 (2018), s katerim je Varuh predlagal, naj se za zagotavljanje pravne varnosti Pravilnik o centralnem registru oporok čim prej uskladi z Zakonom o notariatu v tistem delu, v
  katerem pravilnik pogojuje pravico oporočiteljev do vpisa v CRO s predhodnim plačilom;
  
  
• priporočilo št. 67 (2018), s katerim je Varuh predlagal, naj tako redna sodišča, kadar odločajo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči za osebni stečaj, kakor tudi stečajna sodišča in stečajni upravitelji v postopku osebnega stečaja bolj obveščajo o posledicah, ki jih ima začetek postopka osebnega stečaja za posameznika in kaj lahko ta pričakuje od postopka ter kako lahko pridobi informacije o poteku postopka. Tudi uresničevanje tega priporočila mora pomeniti stalno nalogo;
  
  
• priporočilo št. 68 (2018) je Varuh predlagal, naj prekrškovni organi in sodišča dosledno spoštujejo vsa jamstva poštenega postopka, nepristranskega odločanja in sojenja tudi v prekrškovnih postopkih. Tudi pri tem priporočilu gre za stalno nalogo;
  
  
• priporočilo št. 69 (2018), s katerim je Varuh predlagal, naj MNZ zagotovi, da bo listina Opis dejanja, ki jo mora prekrškovni organ v skladu s petim odstavkom 57. člena ZP-1 predložiti sodišču skupaj z zahtevo za sodno varstvo, opremljena z datumom njene sestave;
  
  
• priporočilo št. 70 (2018), s katerim je Varuh tožilstvu predlagal, naj še naprej zagotavlja hitro in učinkovito izvajanje kazenskega pregona storilcev kaznivih dejanj in v primeru morebitnega zavrženja ovadb zagotovi dosledno seznanjanje oškodovancev z odločitvami, utemeljenimi z jasnimi in obrazloženimi razlogi, ter pravnim poukom;
  
  
• priporočilo št. 71 (2018), s katerim je Varuh OZS pozval, naj razmisli o možnosti, da pripravi osnutek potrebnih sprememb in dopolnitev zakonskega okvira (vključno s potrebnimi spremembami in dopolnitvami davčne zakonodaje) za večjo dostopnost odvetniške pomoči pro bono, in jih pošlje v obravnavo MP in MF, ki naj jih obravnavata z naklonjenostjo;
  
  
• priporočila št. 47 (2013), št. 37 (2014), št. 32 in 33 (2015) ter št. 24 (2016), s katerimi je Varuh pristojne organe pozval, naj proučijo uporabo (v praksi) Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) in sprejmejo potrebne spremembe, sodstvo pa naj sprejme dodatne ukrepe za dosledno izvajanje ukrepov iz zakona, zlasti dejansko spoštovanje rokov;
  
  
• priporočili št. 39 (2014) in št. 34 (2015), s katerim je Varuh MP pozval naj okrepi učinkovitost delovanja nadzornih organov, da se zagotovi kakovost dela sodišč oziroma sojenja;
  
  
• priporočilo št. 38 (2014) naj se prouči učinkovitost ukrepov, ki so bili na delovnih in socialnem sodišču v preteklosti že sprejeti za zmanjšanje sodnih zaostankov in zagotovitev sojenja v razumnem roku;
  
  
• priporočilo št. 45 (2014) naj pristojni organi sprejmejo dodatne ukrepe, ki krepijo učinkovitost delovanja instituta brezplačne pravne pomoči in prispevajo k njeni večji dostopnosti;
  
  
• priporočilo št. 50 (2013) naj se funkcionalno oviranim osebam omogočijo dostop v vse stavbe pravosodnih organov;
  
  
• priporočilo št. 53 (2013) naj se prouči možnosti dodatne pomoči občinam za vzpostavitev oziroma ohranjanje oblik pravne pomoči svojim občanom;
  
  
• priporočili št. 51 (2014) in št. 28 (2017) o davčni ureditvi brezplačne pravne pomoči, ki jo zagotavljajo odvetniki, tako z dohodninskega vidika kot z vidika davka na dodano vrednost;
  
  
• priporočilo št. 29 (2016) o pripravi sprememb in dopolnitev državnotožilske zakonodaje in ureditvi posebnega pritožbenega postopka zoper delo policistov posebnega oddelka;
  
  
• priporočilo št. 51 (2013) o sprejetju dodatnih ukrepov za povečanje učinkovitosti izvršilnega postopka tako, da ne bodo ogrožena ustavnopravna jamstva dolžnika;
  
  
• priporočilo št. 60 (2013) o natančni proučitvi potrebe po dopolnitvi zakonske ureditve disciplinske odgovornosti notarja, kadar ta deluje kot odvetnik, in
  
  
• priporočilo št. 41 (2015) za spremembo določbe Zakona o notariatu o disciplinski odgovornosti notarjev.
  
  
  
  

2.19.3.1 Priporočila

Varuh je na podlagi v letu 2019 obravnavanih zadev na področju pravosodja pripravil naslednja priporočila:

126. Varuh priporoča, naj sodišča pri svojem delu dosledno upoštevajo načelo dobrega upravljanja (stalna naloga).

127. Varuh priporoča, naj sodniki pri izdaji odredb za pridobitev podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju ravnajo še posebej skrbno (stalna naloga).

128. Varuh priporoča, naj sodišča še naprej zagotavljajo odpravo sodnih zaostankov oziroma sojenje brez nepotrebnega odlašanja, zlasti pa pozornost namenjajo izboljšanju poslovanja in kakovosti vodenja sodnih postopkov oziroma sojenja ter svojim odločitvam (stalna naloga).

129. Varuh priporoča, naj v izvršilnem postopku v primeru izvršbe na nepremičnine oziroma izvršbe na izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dolžnikov dom, sodišča še zlasti skrbno pretehtajo uravnoteženje pravic dolžnika in upnika (stalna naloga).

130. Varuh priporoča, naj sodišča še dosledneje preverjajo pravilnost podatkov o strankah izvršilnega postopka in namenijo dodatno skrbnost v primeru, kadar se podatki o dolžniku v izvršilnem naslovu ne ujemajo s podatki v predlogu za izvršbo (stalna naloga).

131. Varuh priporoča vsem organom, ki so neposredno pristojni za nadzor nad opravljanjem službe izvršiteljev oziroma za ugotavljanje njihove disciplinske odgovornosti, naj dejavno izvajajo nadzor nad opravljanjem službe oziroma poslovanjem izvršiteljev po ZIZ (stalna naloga).

132. Varuh priporoča Ministrstvu za pravosodje, naj v sodelovanju z drugimi odgovornimi sprejme dodatne ukrepe za povečanje števila izvedencev na področju družinskih razmerij.

133. Varuh ponovno priporoča Ministrstvu za pravosodje, naj prouči možnosti za zapolnitev vrzeli, ki nastajajo v praksi pri zagotavljanju in uveljavljanju brezplačne pravne pomoči.

134. Varuh sodiščem in prekrškovnim organom še naprej priporoča, naj pri obravnavanju prekrškovnih zadev spoštujejo temeljna jamstva poštenega postopka in druge pravice strank ter skrbno obravnavajo zahteve za sodno varstvo (stalna naloga).

135. Varuh znova priporoča, naj državni tožilci zagotavljajo sprotno, vestno in strokovno pravilno opravljanje svojega dela (stalna naloga).

136. Varuh priporoča, naj Odvetniška zbornica Slovenije še naprej zagotavlja učinkovito in objektivno odzivanje na očitane kršitve pri opravljanju odvetniške službe (stalna naloga).

137. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj v sodelovanju z Notarsko zbornico Slovenije znova preveri ustreznost normativne ureditve vloge notarjev pri sestavljanju sporazumov o preživljanju staršev, zlasti glede ugotavljanja sposobnosti otrok za njihovo preživljanje.

2.19.3.2 Sodni postopki

Splošno

Pravica do poštenega sojenja je bistvena sestavina človekove pravice do sodnega varstva pravic iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, varuje pa jo (tudi) 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnih koli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Navedena določba pa ne zagotavlja pravice do določenega izida postopka, temveč le pravico dostopa do sodišča in pravico do poštenega poteka sojenja pred določenim sodiščem. Kaj pomeni pošteno sojenje, je odvisno od vrste postopka, v splošnem pa pomeni, da mora biti zagotovljena vsaj enakopravnost strank v postopku. Varuh (tudi v svojih letnih poročilih) stalno poudarja pomembnost kakovostnega, pravičnega, neodvisnega in poštenega sodnega odločanja, ki je zaupano sodni veji oblasti. Učinkovitega varstva človekovih pravic si namreč ni mogoče zamišljati brez sodstva. To človekovim pravicam s svojimi odločbami daje formalno varstvo, zato je pomembno, da je sodni postopek zakonit in upošteva vsa jamstva poštenega, nepristranskega postopka, ki jih določajo ustava, mednarodne pogodbe in zakoni. Če ta jamstva niso upoštevana, je primerno, da se na to opozori že med postopkom z uporabo ustreznih institutov (med drugim tudi institutom izločitve sodnika). Pri tem imajo pomembno vlogo tudi odvetniki, ki so jih stranke pooblastile za zastopanje, saj so prava vešči in je utemeljeno pričakovati, da poznajo pravila posameznega postopka, zato lahko odstopanja od njih tudi ustrezno navedejo.

Zatrjevanje določene napake ali nestrinjanje s posamično odločitvijo sodišča (ali drugega državnega oziroma upravnega organa) v posameznem sodnem (ali drugem (u)pravnem) postopku oziroma zatrjevanje, da je določena odločitev nezakonita, je podlaga za uporabo pravnih sredstev (rednih in izrednih), ki so posamezniku kot stranki na voljo za posamezno vrsto sodnega (oziroma drugega (u)pravnega) postopka. Namen pravnih sredstev je namreč omogočiti strankam, da se obrnejo na sodišče višje stopnje zaradi odprave napak pri odločanju sodišča nižje stopnje. Pravni sistem je zgrajen tako, da upošteva dejstvo, da je določeno razmerje oziroma pravni položaj urejen šele s pravnomočnostjo. Zato pred pravnomočnostjo posamezne sodne odločbe omogoča ponovni preizkus že sprejete odločitve na višji stopnji, da bi se odpravile morebitne napake v postopku na nižji stopnji in bi bila sprejeta pravilna in zakonita končna odločitev. Pri tem pripominjamo, da naloga pritožbenega sodišča ni ponovno sojenje, temveč predvsem preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve nižjega sodišča z vidika s pritožbo uveljavljenih razlogov in kršitev, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Če stranka pravnega sredstva, ki ji je na voljo, ne uporabi in iztečejo tudi roki za uporabo izrednih pravnih sredstev, potem na pravnomočno odločitev sodišča in izpolnitev z njo določene obveznosti ni več mogoče vplivati na podlagi sklicevanja na (drugačno) sodno prakso, ki je bila uveljavljena v drugem enakem primeru. O tem v naslednjem primeru.

Primer: Neuporaba pravnih sredstev lahko škoduje Pobudnik je zoper nekdanjega delodajalca v delovnem sporu uspešno uveljavil zahtevek za izplačilo plač, obračun davkov in prispevkov, regres za letni dopust, odpravnine in stroškov v zvezi z delom. Sodba je 8. 3. 2017 postala pravnomočna in izvršljiva, vendar njegova terjatev ni bila poplačana. Ko je pobudnik ugotovil, da je nekdanji delodajalec v postopku poenostavljene prisilne poravnave, se je zoper sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. St 3169/2016 z dne 15. 11. 2015, pritožil. S pritožbo je uspel, saj je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. Cst 39/2017 z dne 1. 2. 2017 zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku je Okrožno sodišče v Kranju s sklepom opr. št. St 3169/2016 z dne 6. 6. 2018 (ponovno) potrdilo poenostavljeno prisilno poravnavo nad dolžnikom, v drugi točki izreka pa mu je kot upniku naložilo povrnitev stroškov postopka dolžniku. Sklep je v drugi točki postal pravnomočen in izvršljiv 6. 7. 2018, saj se zoper takšno odločitev pobudnik ni pritožil. Varuha je prosil za pomoč in ukrepanje tako, da bi se preprečila odločitev sodišča o povrnitvi stroškov njegovemu dolžniku in izvršilo poplačilo njegove terjatve. V poizvedbi na Okrožno sodišče v Kranju smo poudarili, da Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v 129. členu določa, da mora vsak upnik pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti (torej tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave). Vendar pa ZFPPIPP nima določb o tem, kdo nosi stroške postopka (tudi pritožbenega), ki nastanejo dolžniku. Zato naj bi se po našem razumevanju v skladu s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP (tudi) glede dolžnikovih stroškov pritožbenega insolvenčnega postopka smiselno uporabljale določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Med temeljnimi pravili ZPP pri odmeri stroškov postopka sta načelo uspeha in pravilo, da mora sodišče pri odločanju, kateri stroški naj se povrnejo nasprotni stranki, upoštevati samo tiste stroške, ki so potrebni (drugi odstavek 156. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse (glej npr. sklepe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cst 150/2015 z dne 25. 3. 2015, opr. št. Cst 578/2017 z dne 8. 11. 2017, opr. št. Cst 51/2018 z dne 6. 2. 2018). Ob upoštevanju navedenega po naši presoji zato ni bilo videti razumnega razloga za razlago, da mora upnik nositi stroške, ki jih je zaradi pritožbenega postopka, v katerem je upnik tudi uspel, imel stečajni dolžnik. Predsednico Okrožnega sodišča v Kranju smo zaprosili za načelno stališče tega sodišča glede vprašanja o tem, ali mora upnik, ki v pritožbenem postopku uspe, sploh nositi stroške, ki v tem (pritožbenem) postopku nastanejo dolžniku. V pričujoči poizvedbi smo upoštevali tudi izrecno ustavno določbo, po kateri so sodniki pri svojem odločanju samostojni in neodvisni, ter da predsednica sodišča nima pristojnosti odrejati sodnikom, kako naj postopajo v posameznih zadevah, zaradi česar tudi nismo problematizirali odločitve sodnika v konkretnem postopku. Poudarili smo, da bi presojo pravilnosti in zakonitosti posamezne sodne odločitve tudi v konkretnem primeru lahko dosegle le za to z zakonom legitimirane stranke. V obravnavanem primeru smo videli predvsem priložnost za utrditev oziroma ustalitev stališča o zgoraj zastavljenem vprašanju na ravni vseh sodišč v Republiki Sloveniji, ki odločajo v stečajnih zadevah. Zato nas je zanimalo tudi, ali je bilo navedeno vprašanje morda že kdaj obravnavano izven posameznih sodnih postopkov, npr. na šoli insolvenčnega prava, in ali morda predsednica Okrožnega sodišča v Kranju ocenjuje, da bi bilo treba to problematiko obravnavati na kakšni drugi ravni, morda celo na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Okrožno sodišče v Kranju je pojasnilo, da je bila zoper sklep opr. št. St 3169/2016 z dne 6. 6. 2018, s katerim je bila (ponovno) potrjena poenostavljena prisilna poravnava in je bilo odločeno tudi o stroških postopka, vložena le pritožba enega upnika, in to ne pobudnikova. O pritožbi tega upnika je odločilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. Cst 463/2018 z dne 19. 9. 2018. Z njim je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, razveljavilo pa je točko II.2 sklepa tako, da dolžnik sam nosi svoje stroške postopka, odmerjene v višini 2.126,52 EUR. Iz obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča je bilo mogoče razbrati, da je bilo v pritožbenem postopku ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje odločitev o stroških postopka oprlo na napačno pravno podlago, in sicer na prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, namesto na prvi odstavek 156. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je poudarilo, da bi drugačna odločitev o stroških postopka dejansko tudi posegla v upnikovo pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče v Kranju je pojasnilo tudi, da v času odločanja o predmetni zadevi v sodni praksi ni bilo najti odločitev v enakih zadevah, ki bi obravnavale stroške postopka v postopkih poenostavljene prisilne poravnave, navedeno vprašanje pa tudi še ni bilo obravnavano na kakšni drugi ravni (šoli insolvenčnega prava, občni seji vrhovnega sodišča). Ob upoštevanju načela samostojnosti in neodvisnost sodišč, ki ju zagotavlja 125. člen Ustave Republike Slovenije, odgovoru Okrožnega sodišča v Kranju ni bilo mogoče ničesar očitati. Naše stališče pa se je glede na razloge, ki jih je v obrazložitvi sklepa opr. št. Cst 463/2018 z dne 19. 9. 2018 navedlo Višje sodišče v Ljubljani, pokazalo za utemeljeno. Vendar smo pobudniku lahko le pojasnili, da bi moral nestrinjanje z dokazno oceno, to je z ugotovljenim dejanskim stanjem, pa tudi z uporabo materialnega in procesnega prava, uveljavljati s pravnimi sredstvi (rednimi in izrednimi). Tako kot je storil v primeru prvega sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave nad svojim dolžnikom, bi lahko (in tudi moral) tudi novo odločitev Okrožnega sodišča v Kranju, izdano v novem postopku, s katero je bila (znova) potrjena poenostavljena prisilna poravnava nad dolžnikom, v skladu s pravnim poukom izpodbijati s pritožbo. Le neposredno višje sodišče ima namreč pooblastila in podlago za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve, ki jo sprejme sodišče nižje stopnje. Le v postopku s pravnimi sredstvi je namreč mogoče vplivati na vsebino posamezne sodne odločitve. Poudarili smo, da je prav zaradi zagotavljanja pravilnosti in zakonitosti sprejetih odločitev sodišč nižje stopnje in tudi z namenom zagotavljanja enotne sodne prakse vzpostavljen sistem pravnih sredstev, na strankah posameznih postopkov pa je, ali jih bodo uporabile ali ne. Neuporabe razpoložljivih rednih (pa tudi izrednih) pravnih sredstev namreč praviloma ni mogoče popraviti v kakšnih drugih postopkih in tako doseči spremembo pravnomočne sodne odločbe (15.3-130/2018).

 

Spoštovanje načela dobrega upravljanja

V naslednjem obravnavanem primeru opozarjamo, da nevročitev sklepa, s katerim je bilo odločeno o predlogu stranke za izločitev sodnice, vsem strankam sodnega postopka, čeprav je bil sklep izdan skoraj leto dni pred tem, pomeni (tudi) kršitev načela dobrega upravljanja iz 3. člena ZVarCP.

Primer: Zamuda pri vročitvi sodnega sklepa Pobudnik je navedel, da je 2. 7. 2018 v gospodarski pravdni zadevi opr. št. I Pg 294/2017 Okrožnega sodišča v Kranju predlagal izločitev razpravljajoče sodnice, o katerem pa še ni (bilo) odločeno. Na tej podlagi smo se s poizvedbo o časovnih okoliščinah obravnavanja predloga obrnili na predsednico Okrožnega sodišča v Kranju. Predsednica Okrožnega sodišča v Kranju (predsednica sodišča) je sporočila, da je bilo o predlogu za izločitev sodnice v tej gospodarski pravdni zadevi odločeno s sklepom opr. št. Su 645/2018 z dne 12. 7. 2018 (predsednica sodišča je predlog za izločitev sodnice zavrnila). Istega dne je bil sklep iz zadeve Su odpravljen v zadevo I Pg 294/2017. Z vpogledom v sodni spis opr. št. I Pg 294/2017 je predsednica sodišča ugotovila, da je razpravljajoča sodnica 18. 7. 2018 izdala odredbo, da se navedeni sklep vroči strankam po pooblaščencih. Kot je bilo razvidno iz potrdila, je strojepiska, ki je izvrševala odredbo, sklep poslala le pooblaščenki tožeče stranke, ne pa tudi pooblaščenki tožene stranke, torej pooblaščenki pobudnika. Na tej podlagi je predsednica sodišča potrdila pobudnikovo trditev, da z odločitvijo o predlogu za izločitev sodnice ni (bil) seznanjen. Predsednica sodišča nas je ob tem tudi seznanila, da je na podlagi njene ugotovitve sodeča sodnica že izdala odredbo o takojšnji vročitvi sklepa pobudniku kot toženi stranki, in sicer po pooblaščenki. Na podlagi podatkov, ki smo jih imeli na voljo o zadevi, je bilo mogoče ugotoviti, da Okrožno sodišče v Kranju pri vročanju sklepa, s katerim je bilo odločeno o predlogu pobudnika za izločitev razpravljajoče sodnice, ni ravnalo dovolj skrbno, saj ga ni vročilo tudi njegovi pooblaščenki, ampak le pooblaščenki nasprotne stranke. Vročitev omenjenega sklepa je bila opravljena šele na podlagi ugotovitve predsednice sodišča na podlagi varuhove poizvedbe. Ta se je izkazala za utemeljeno, zaradi česar smo šteli za utemeljeno tudi pobudnikovo pobudo v delu, ki se je nanašala na očitek o tem, da ni bil seznanjen z odločitvijo sodišča o predlogu za izločitev razpravljajoče sodnice. Za zagotovitev skrbnejšega ravnanja v podobnih primerih v prihodnje smo s svojimi ugotovitvami seznanili predsednico sodišča. Hkrati smo ob navedenem na podlagi razpoložljivih podatkov ugotovili tudi, da se je pobudnik v zvezi z izdajo oziroma vročitvijo sklepa o predlogu za izločitev sodnice odzval zelo pozno, to je po skoraj enem letu po vložitvi predloga za izločitev sodnice. Po presoji varuha zaradi zamude pri vročitvi oziroma nevročitve sklepa o zavrnitvi njegovega predloga za izločitev zanj ali njegov pravni položaj niso nastale škodljive posledice. Prav tako se je sodišče po tem, ko se je seznanilo, da sklep pooblaščenki pobudnika še ni bil vročen, takoj odzvalo in je odredilo njegovo takojšnjo vročitev (15.3 – 84 / 2019).

 

Načelo dobrega upravljanja velja torej tudi za sodišča

Načelo dobrega upravljanja zahteva, da vlagatelj na svojo vlogo prejme tudi odgovor, ne da bi moral zanj posebej zaprositi.

Primer: Kdor na sodišče pošlje prošnjo, upravičeno pričakuje tudi odgovor Varuh je obravnaval primer pobudnice, ki nas je seznanila, da Okrožno sodišče v Krškem ni odgovorilo na njeno prošnjo, da bi lahko oba z očetom sodelovala v kazenskem postopku proti povzročitelju prometne nesreče, v kateri je umrl njun sin oziroma brat. Kot se je izkazalo v postopku obravnavanja pobude, je omenjeno sodišče to pobudničino prošnjo oziroma vlogo prejelo v elektronski obliki v času, ko proti povzročitelju prometne nesreče (še) ni tekel postopek. Na tej vlogi je sicer odredba sodišča, naj se vloga pošlje preiskovalni sodnici, vendar je v spisu, ki je bil na podlagi zahteve za preiskavo državnega tožilca odprt pozneje, ni bilo, zato sodišče na poizvedovanje varuha ni moglo pojasniti, ali je preiskovalna sodnica navedeno vlogo pobudnice dejansko tudi prejela. Dva tedna zatem je bilo na elektronski naslov urada predsednika sodišča poslano pismo z enako vsebino, ki ni bilo posredovano niti preiskovalni sodnici niti vodji vpisnika, zato tudi ni bilo vloženo v spis in preiskovalna sodnica z njim ni bila seznanjena. Kot je sporočilo sodišče, je do navedenega zapleta prišlo zaradi nedoslednega vodenja evidence pri ravnanju z elektronsko pošto, ki ni bila evidentirana z vpisno številko v kazenskem vpisniku in vložena v spis, s tem pa tudi ni bila zagotovljena njena sledljivost. Poudarilo pa je, da gre za izjemen primer, ki se je zgodil prvič, in ne za sistemsko napako. Kmalu po vloženi zahtevi za preiskavo je državni tožilec odstopil od pregona. Pravica nadaljevati pregon, ki jo ima v skladu z določbami 60. člena ZKP oškodovanec, je bila dana (le) zakonski partnerki pokojnega. Pobudnica je bila z ustavitvijo kazenskega postopka namreč seznanjena šele po skoraj treh letih, ko se je z novo pisno vlogo spet obrnila na sodišče. Pobudnica in njen oče sta kot sestra in oče žrtve prometne nesreče upravičeno pričakovala, da bo sodišče njuno prošnjo za sodelovanje v kazenskem postopku proti povzročitelju nesreče upoštevalo oziroma jo obravnavalo in se nanjo tudi odzvalo. Enako pričakovanje ima od sodišča vsak vlagatelj prošnje, s katero se nanj obrne. Neodzivnost sodišča na pisma vlagateljev gotovo ne prispeva h krepitvi zaupanja v sodstvo in pravno državo. V navedenem primeru sta imela pobudnica in njen oče še poseben interes, saj vloga oškodovanca, če bi jima jo sodišče priznalo, v kazenskem postopku ni zanemarljiva. Poseben pomen ima zanj tudi pravica, da lahko v primeru odstopa državnega tožilca od pregona, tega nadaljuje oziroma prevzame sam (60. člen ZKP), kakor tudi pravica do premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. Pobudnica zaradi opisane nedoslednosti sodišča pri ravnanju z elektronsko pošto ni mogla uveljavljati svojih interesov v sodnem postopku zoper domnevnega povzročitelja prometne nesreče. Zato je varuh njeno pobudo ocenil za utemeljeno. Sodišče smo tudi seznanili z ugotovitvijo varuha, da je odgovornost za spregledano elektronsko sporočilo pobudnice (ne glede na razlog za to) nedvomno na strani sodišča, kakor tudi z mnenjem varuha, da sodišče v opisanem primeru ni ravnalo v skladu z načelom dobrega upravljanja, saj na elektronsko pismo pobudnice ni niti odgovorilo (npr. vsaj s podatkom o tem, da proti domnevnemu povzročitelju prometne nesreče postopek še ne poteka) (15.0-40/2018).

 

Preverjanje zdravstvenega stanja pred predajo osebe tuji državi

Na podlagi tretjega odstavka 35. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1) se predaja zahtevane osebe lahko izjemoma začasno preloži zaradi resnih človekoljubnih razlogov, zlasti če obstaja verjetnost, da bi predaja očitno huje ogrozila življenje ali zdravje zahtevane osebe. Četudi tovrstne okoliščine nastanejo po pravnomočnosti sklepa o izročitvi, jih mora sodišče upoštevati vse do dejanske predaje.

Primer: Brez sporočila o opravljeni presoji Pobudnik je v pisanju, ki ga je poslal varuhu, navedel, da so policisti kljub njegovim zdravstvenim težavam opravili privedbo, nato pa je bila izvedena predaja varnostnim organom sosednje države na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo. Policisti morajo odredbo, ki jo izda sodišče, izvršiti v skladu s 57. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ki med drugim določa, da o okoliščinah, ki onemogočajo izvedbo privedbe ali zahtevajo njeno odložitev, nemudoma obvestijo organ, ki je nalog za privedbo izdal. V nadaljevanju pa policisti ravnajo v skladu z napotili organa. Da bi v konkretni zadevi lahko preverili, ali so bile med postopkom predaje preverjene pobudnikove navedbe glede slabega zdravstvenega stanja, smo Okrožno sodišče v Krškem zaprosili za vpogled v sodni spis. V sodnem spisu je bila tudi vloga zagovornika pobudnika, v kateri je opozarjal, da iz zdravstvenih razlogov ni primerno, da bi prišlo do predaje. V zvezi s to vlogo je sodišče zagovorniku sporočilo, da je sklep o predaji že pravnomočen in da se pred dejansko predajo le preverja, ali je nalog še veljaven, ne pa drugih okoliščin. Varuh se z navedbo v dopisu, da sodišče pred izvršitvijo predaje (razen okoliščine iz 36. člena ZSKZDČEU-1) drugih okoliščin ne preverja, ni strinjal. Zato smo v dodatni poizvedbi sodišče opozorili na določilo tretjega odstavka 35. člena ZSKZDČEU-1. Menili smo, da je bilo sodišče glede na navedeno zakonsko določilo v času, ko je prejelo predlog pobudnikovega zagovornika za odlog predaje iz zdravstvenih razlogov, vsekakor pristojno za presojanje tudi tovrstnih navedb. Sodišče je v odgovoru soglašalo, da je pri vsakem odločanju o predaji osebe tuji državi treba upoštevati tudi človekoljubne razloge. Glede konkretnega primera pa je zapisalo, da so bile navedbe zagovornika preverjene. Čeprav se sodišče v odgovoru zagovorniku do tega vprašanja ni posebej opredelilo, pa naj bi takrat presodilo, da zdravstvene težave niso bile take, da bi bilo treba predajo odložiti. Prav bi bilo, da bi sodišče svoje stališče o neobstoju resne nevarnosti za zdravje pobudnika zaradi predaje sporočilo tudi njegovemu zagovorniku. Razen omenjene pomanjkljivosti v pisanju sodišča zagovorniku pa na podlagi razpoložljivih podatkov nismo ugotovili kršitve človekovih pravic ali kakšne druge nepravilnosti. Zdravstvene težave, ki jih je navedel zagovornik v pisanju in ki jih je navedel tudi pobudnik v pobudi varuhu, sicer tudi po naši laični presoji niso zadostile merilo po 35. členu ZSKZDČEU-1 (16.1-5/2019).

 

Priporočilo št. 126: Varuh priporoča, naj sodišča pri svojem delu dosledno upoštevajo načelo dobrega upravljanja (stalna naloga).

 

Poprava izdane odredbe preiskovalnega sodnika za pridobitev podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju

V primeru, ki ga opisujemo v nadaljevanju, smo obravnavali popravo odredbe preiskovalnega sodnika za pridobitev podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, izdane na podlagi 149. b člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Menili smo, da je odredbo preiskovalnega sodnika za pridobitev podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, v kateri je sicer popravljena le ena številka telefonske številke, treba šteti za novo odredbo, ne pa le za popravek prvotne odredbe, v kateri je bila telefonska številka napačno zapisana.

Če se izkaže, da je prišlo v postopku izdajanja odredbe preiskovalnega sodnika za pridobitev podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju (149. b člen Zakona o kazenskem postopku) do napačnega zapisa telefonske številke, mora sodišče na predlog upravičenega tožilca izdati novo odredbo za pridobitev prometnih podatkov v zvezi s pravilno telefonsko številko. Pri tem ne gre le za odpravljanje očitne pisne pomote, četudi se obrazložitev nove odredbe v ničemer ne razlikuje od obrazložitve prvotne odredbe. Pravilna telefonska številka, ki se sicer le v enem elementu razlikuje od številke, navedene v predhodni odredbi, je popolnoma nova telefonska številka, zato nova odredba dovoljuje nov poseg v zasebnost drugega uporabnika.

Sodnik, ki izda novo odredbo, ne more podpisati nove odredbe v imenu sodnika, ki je izdal prvotno odredbo. Sodniki, izvoljeni v Državnem zboru, izvajajo sodno oblast osebno, zato je pomembno, da se osebno podpišejo pod vse svoje odločitve. Če iz spisovne dokumentacije ni jasno razvidno, kateri sodnik je odrejal posamezna procesna opravila oziroma sodeloval pri njih, je lahko tudi onemogočeno uspešno uveljavljanje izločitvenih pravil, ki jamčijo nepristranskost sojenja.

Če so bili na podlagi prvotne odredbe, v kateri je bil napačen zapis telefonske številke, tudi pridobljeni podatki, je treba s takimi podatki, ki so bili dejansko pridobljeni s posegom v zasebnost naključnega posameznika, ravnati skrbno, hraniti in uničiti jih mora sodišče.

Primer: Popravljanje sodne odredbe z napakami Na varuha se je obrnil pobudnik, ki je zatrjeval domnevno ponareditev odredbe preiskovalnega sodnika za pridobitev podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, izdane na podlagi 149. b člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Iz priloge predložene dokumentacije je bilo razvidno, da je bila odredba izdana za pridobitev prometnih podatkov za več telefonskih številk, prišlo pa je do napačnega zapisa enega elementa (številke) v eni od telefonskih številk. Pobudnik je trdil, da je bila napaka odpravljena tako, da se je odredba zamenjala brez vednosti preiskovalnega sodnika, saj se podpis preiskovalnega sodnika na prvotni odredbi ni ujemal s podpisom na popravljeni odredbi. Na poizvedbo varuha je Okrožno sodišče v Mariboru pojasnilo, naj bi do pisne pomote v zapisu telefonske številke prišlo že pri njenem prepisu iz pobude policijske uprave za pridobitev prometnih podatkov v predlog okrožnega državnega tožilstva, na podlagi katerega je preiskovalni sodnik izdal odredbo. Sodišče je tudi pojasnilo, da so kriminalisti prevzeli odredbo in jo predložili v izvršitev operaterju elektronskih komunikacijskih omrežij, ob preverjanju pridobljenih podatkov pa so policisti ugotovili, da imajo podatke uporabnika, ki z obravnavano zadevo ni povezan, in da je prišlo do napačnega zapisa ene od telefonskih številk. Zato so skušali kriminalisti na Okrožnem sodišču v Mariboru pridobiti popravek odredbe. Preiskovalni sodnik, ki je izdal prvotno odredbo, je bil tega dne odsoten, zato je vodja preiskovalnega oddelka odpravil napako tako, da je v odredbi popravil zapis telefonske številke, v (preostalo) vsebino odredbe pa ni posegal. Preiskovalni sodnik, ki je odredbo popravil, jo je podpisal v imenu preiskovalnega sodnika, ki je izdal prvotno odredbo, na kar naj bi kazal pripis „za“. Kriminalisti so popravljeno odredbo predložili operaterju in od njega pridobili prometne podatke za pravilno telefonsko številko. Okrožno sodišče v Mariboru je tako sklenilo, da je ob zapisu prvotne odredbe prišlo do očitne pisne pomote, ki je bila popravljena na opisani način. Na ta pojasnila Okrožnega sodišča v Mariboru se je varuh odzval z zaprosilom za dodatno razjasnitev problematike. Pojasnili smo, da se načeloma zavedamo, da lahko pride v postopku izdaje odredbe preiskovalnega sodnika tudi do pisnih pomot zaradi prepisovanja podatkov iz enega dokumenta v drugega, četudi do njih ne bi smelo prihajati ob dovolj skrbnem delu. Vendar se zdi način popravka pomote v konkretnem primeru vsaj nenavaden. Pri tem smo poudarili zlasti naslednje: V skladu s 149. b členom ZKP je predlagatelj odredbe pristojni državni tožilec. Zato bi se zdelo primerneje, da bi v primeru zaznane napake v zapisu telefonske številke državni tožilec navezal stik s sodiščem in predlagal popravek oziroma izdajo nove odredbe, ne pa neposredno Policija brez vednosti tožilca. Sodniki, izvoljeni v Državnem zboru, izvajajo sodno oblast osebno. Zato je pomembno, da se osebno podpišejo pod vse svoje odločitve. Ker je okrožno sodišče pojasnilo, da je v dani zadevi ugotovil pomoto (po opozorilu policistov) preiskovalni sodnik, ki ni izdal prvotne odredbe, se je ta sodnik tudi samostojno odločil, kako opaženo pomoto popraviti. Preiskovalni sodnik, ki je popravil odredbo, se je tudi moral seznaniti z zadevo (vsaj z dokumenti, ki se nanašajo na izdajo odredbe), zato bi glede njega hipotetično lahko obstajali izločitveni razlogi, če bi sodeloval kot sodnik v nadaljevanju kazenskega postopka. Če namreč iz spisovne dokumentacije ni jasno razvidno, kateri sodnik je odrejal posamezna procesna opravila ali sodeloval pri njih, je lahko onemogočeno uspešno uveljavljanje izločitvenih pravil, ki jamčijo nepristranskost sojenja, kar je ustavna pravica posameznika. Pomota se je res nanašala le na eno od številk v telefonski številki, vendar so bili na podlagi nove (popravljene) odredbe podatki pridobljeni o popolnoma drugi telefonski številki, v zvezi s katero ne bi bilo dopustno pridobivati podatkov na podlagi prvotne odredbe. Zato po našem mnenju v tej zadevi ni šlo le za popravek očitne pisne pomote, temveč za izdajo nove odredbe. Četudi ima nova odredba enako obrazložitev kot prvotna (temelji na enakih razlogih), le v izreku je popravljena ena od telefonskih številk, je šlo po naši oceni za izdajo nove odredbe, saj je konkretna telefonska številka, o kateri se prometni podatki pridobivajo na podlagi odredbe, ključna sestavina tega akta. Četudi se nova telefonska številka le v enem elementu razlikuje od številke, navedene v predhodni odredbi, gre vendarle nedvomno za popolnoma novo telefonsko številko in torej za nov poseg v zasebnost (nekega drugega uporabnika številke). Ker je bila v konkretni zadevi po našem mnenju izdana nova odredba, in ne odpravljena očitna pisna napaka v prvotni odredbi, smo bili toliko bolj prepričani, da bi se moral pod njo osebno podpisati sodnik, ki jo je izdal. Ker gre za izdajo nove odredbe, pa je treba tudi ugotoviti, da je bila ta nova odredba izdana brez obrazloženega predloga upravičenega tožilca, česar 149. b člen ZKP ne omogoča. Opozorili smo tudi na sporno ravnanje s pridobljenimi podatki, ki so se nanašali na napačno telefonsko številko in so bili tako pridobljeni s posegom v zasebnost naključnega posameznika. Iz navedb operaterja, ki je izvršil odredbo, je izhajalo, da je policija, ko je ugotovila, da gre za napačne podatke, zgoščenko vrnila operaterju. V skladu s 154. členom ZKP pa podatke, pridobljene z uporabo ukrepov iz prvega odstavka 149. b člena tega zakona, hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis, oziroma do uničenja po drugem odstavku tega člena. Če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca ali če v dveh letih po koncu izvajanja ukrepov iz prvega odstavka 149. b člena ZKP ne poda takšne izjave, se gradivo pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči, o uničenju pa naredi preiskovalni sodnik uradni zaznamek. Ne vidimo razloga, da se na enak način ne bi ravnalo tudi z gradivom, ki je bilo pridobljeno po pomoti. Tudi tako gradivo je bilo namreč pridobljeno s posegom v zasebnost nekoga, zaradi česar je treba z njim ravnati enako skrbno. Ustrezno ravnanje z gradivom, ki je bilo pridobljeno s posegom v zasebnost, in njegovo uničenje pa sta po določbi 154. člena ZKP dolžnost sodišča. Okrožno sodišče v Mariboru je pritrdilo pomislekom varuha. Strinjalo se je, da bi moral predlog za izdajo popravljene odredbe podati pristojni tožilec in da je šlo kljub minimalnemu popravku za »novo« odredbo, s katero je bilo poseženo v zasebnost uporabnika druge telefonske številke. Soglašalo je tudi, da je bilo ravnanje z gradivom, pridobljenim s prvotno odredbo, nepravilno. Zatrdilo pa je, da sodnik, ki je popravil odredbo, pozneje ni sodeloval v zadevah, ki so se nanašale na navedeno odredbo oziroma konkretnega obdolženca. Varuh je tako štel pobudo za utemeljeno, saj ugotovljeno postopanje sodišča v zvezi s popravljanjem odredbe ni imelo zakonske podlage in je pomenilo neutemeljeni poseg v zasebnost iz 35. člena Ustave Republike Slovenije. Popravljeno odredbo je treba šteti za novo odredbo. Ker je bila nova odredba izdana brez predloga upravičenega tožilca, je varuh menil, da podatkov, pridobljenih na njeni podlagi, ne bi bilo dopustno uporabiti v kazenskem postopku, vendar mora to uveljavljati obdolženec sam (15.2-12/2019).

 

Priporočilo št. 127: Varuh priporoča, naj sodniki pri izdaji odredb za pridobitev podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju ravnajo še posebej skrbno (stalna naloga).

 

Dolgotrajnost sodnih postopkov

V postopku pri varuhu je očitek neupravičenega zavlačevanja postopka po določbi 24. člena Zakona o varuhu človekovih pravic lahko podlaga za obravnavo zadev, o katerih tečejo sodni postopki. Ali je (bila) v konkretnem primeru kršena pravica do sojenja v razumnem roku oziroma pravica do sodnega varstva, lahko ugotovi predvsem sodišče na podlagi uporabljenih (pospešitvenih) pravnih sredstev, ki so strankam na voljo v primeru dolgotrajnega sojenja in jih predvideva Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Pospešitveni pravni sredstvi po ZVPSBNO sta pritožba s predlogom za pospešitev obravnavanja zadeve (nadzorstvena pritožba) in predlog za določitev roka (rokovni predlog). Na to smo pobudnike tudi še naprej redno opozarjali, po potrebi pa tudi ukrepali, če je bilo to potrebno (kot na primer v naslednjem opisanem primeru).

Primer: V postopku za vrnitev poslovne sposobnosti lahko poslovno nesposobna oseba samostojno opravlja procesna dejanja Pobudnik se je na varuha obrnil zaradi dolgotrajnosti nepravdne zadeve, ki se je na Okrajnem sodišču v Domžalah vodila pod opr. št. N 24/2017. V pobudi je med drugim navedel, da sodišče v tej zadevi še ni razpisalo obravnave, zaradi česar je vložil nadzorstveno pritožbo s predlogom za odreditev prednostnega obravnavanja zadeve. Ker o nadzorstveni pritožbi ni bilo odločeno v zakonskem roku, je vložil še rokovni predlog, o katerem pa po njegovih navedbah tudi še ni bilo odločeno. Zato je varuha zaprosil za pomoč. V zadevi smo opravili poizvedbo na Okrajno sodišče v Domžalah. Predsednica tega sodišča je v odgovoru pojasnila, da o pobudnikovi nadzorstveni pritožbi ni odločila, ker je štela, da jo je vložila oseba, ki ji je bila za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, delno odvzeta poslovna spodobnost, zaradi česar sodišču o njej ni treba odločati. Pri tem je spregledala dejstvo, da je pobudnik nadzorstveno pritožbo vložil v nepravdnem postopku, ki se vodi zaradi vrnitve poslovne sposobnosti, in v tem primeru lahko procesna dejanja opravlja samostojno. O rokovnem predlogu v zadevi pobudnika je odločil tudi predsednik Višjega sodišča v Ljubljani. Na podlagi časovnih okoliščin obravnavanja zadeve je ugotovil, da je postopek v zadevi tekel tekoče, vendar je v zadnjem času prišlo do zastoja, pri čemer pa ni šlo za nepotrebno odlašanje sodišča prve stopnje, zato je ocenil, da odreditev pospešitvenih ukrepov v zadevi ni potrebna. Na podlagi razpoložljivih podatkov je varuh ugotovil, da pri odločanju o pobudnikovem rokovnem predlogu rok za odločitev o njem ni bil prekoračen, zaradi česar pobude v tem delu ni bilo mogoče šteti za utemeljeno. V delu, ki se je nanašal na (ne)odločanje o pobudnikovi nadzorstveni pritožbi, pa je bila pobuda utemeljena, saj predsednica Okrajnega sodišča v Domžalah o njej ni odločila v (sicer instrukcijskem) zakonsko določenemu roku, ker je, kot izhaja iz obrazložitve sklepa, s katerim je bilo odločeno o rokovnem predlogu, napačno štela, da o nadzorstveni pritožbi sodišču ni treba odločati. Svojo odločitev je oprla na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (glej sklep opr. št. II DoR 341/2015 z dne 7. 1. 2016 in sklep opr. št. I Up 271/2015 z dne 13. 1. 2016), po katerem pravdno nesposobna stranka ne more samostojno opravljati procesnih dejanj, zaradi česar se vloge takšne stranke ne upoštevajo oziroma ne obravnavajo. Vendar pa to stališče ne velja za vloge, ki jih pravdno nesposobna stranka vloži v postopku za vrnitev poslovne sposobnosti. V tej zvezi je namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče (glej sklep I R 79/2018 z dne 24. 5. 2018), da lahko poslovno nesposobna oseba v postopku za vrnitev poslovne sposobnosti samostojno opravlja procesna dejanja, zato je treba o njenih vlogah, ki jih vloži v takem postopku, tudi vsebinsko odločiti. Varuh je izrazil pričakovanje, da bo predsednica Okrajnega sodišča v Domžalah navedeno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije upoštevala pri odločanju o pobudnikovih morebitnih (novih) vlogah, ki bi jih vložil v zvezi s postopkom za vrnitev poslovne sposobnosti, zato smo jo s tem in z ugotovitvami v konkretnem primeru tudi seznanili (15.3-76/2019).

 

V poročilu za leto 2018 smo že opozorili na dolgotrajnost sodnih postopkov zaradi plačila odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj kaže na absurdnost položaja stranke tega sodnega postopka, ki bi morala znova uporabiti pravna sredstva za pospešitev sodnega postopka iz Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO).

Eno izmed takšnih zadev smo obravnavali tudi v letu 2019. Pobudnik je bil eden izmed tožnikov, ki so 30. 6. 2017 na Okrajno sodišče v Kranju vložili tožbo za povrnitev škode, ki so jo utrpeli v sodnem postopku zaradi prepočasnega reševanja stečajnega postopka. Ker po šestih mesecih sodišče zadeve pod opr. št. P 195/2017 ni začelo obravnavati, je pooblaščenec 10. 1. 2018 sodišču poslal prošnjo za pospešitev postopka. Zaradi neodzivnosti je odvetnik 6. 2. 2018 sodišču poslal ponovno prošnjo za pospešitev postopka in 7. 2. 2018 prejel odgovor, da bo o zadevi odločeno v prvi polovici leta 2018. Ker se tudi po koncu sodnih počitnic obravnavanje zadeve ni začelo, je 18. 10. 2018 poslal ponovno prošnjo za začetek obravnavanja zadeve, a odgovora ni prejel, niti o zadevi do konca leta 2018 ni (bilo) odločeno. 

Začasna predsednica sodišča je na poizvedbo varuha o časovnih okoliščinah obravnavanja te zadeve sporočila, da je bilo (v času poročanja na začetku leta 2019) Okrajno sodišče v Kranju v kadrovski stiski. V teku so bili trije razpisi za zasedbo sodniških mest. V letih 2018 in 2019 zato niso mogli prerazporediti pravdnih zadev, kar pomeni, da je predmetna zadeva prišla pri sodeči sodnici na vrsto za reševanje v prvi polovici leta 2019. Glede na pojasnilo sodeče sodnice pa je sporočilo, da bo o predmetni zadevi odločeno v prvi polovici 2018, temeljilo na pričakovanju novega sodnika, ki naj bi prevzel del pravdnih spisov, vendar sodišče tega novega sodnika ni dobilo. Zadeva pobudnika je bila po pojasnilu sodišča sicer glede na število tožnikov, ki so imeli ločene zahtevke, in dejstvo, da gre za obsežni stečajni postopek, zahtevnejša. Zaradi obsežnosti zadeve so nastale tudi težave pri pridobivanju spisa, vendar je sodišče prejelo vse dele spisa, ki so bili potrebni za odločitev v predmetni zadevi.

Pobudo smo presodili za utemeljeno, saj je šlo za zadevo, ki je pomenila tudi sodni zaostanek. Očitno je, da sodišče v tem primeru  zagotovilo sojenja v razumnem roku, in to v zadevi, ki se nanaša na odškodnino zaradi sojenja v nerazumnem roku.

Čeprav se je tudi v letu 2019 zmanjšalo število pobud, v katerih so pobudniki zatrjevali dolgotrajnost sodnih postopkov, so bile med obravnavanimi zadevami tudi takšne. V teh primerih smo se za pojasnila o časovnih okoliščinah obravnavanja posamezne zadeve obračali na sodišča in nato pobudnike seznanjali s svojimi ugotovitvami oziroma drugimi ukrepi.

Nekatere obravnavane primere s to tematiko opisujemo v nadaljevanju. Eden izmed oškodovancev (zadeva 15.2-23/2018) je na primer moral od vložitve ovadbe do razpisa predobravnavnega naroka kljub našim nekajkratnim posredovanjem (po)čakati kar sedem let. Za utemeljeno smo šteli tudi pobudo tožnika, ki je tožbo na Okrajno sodišče v Ljubljani vložil v oktobru 2017, a naj bi bil po sporočilu sodišča (glede na razpored obravnavanja prednostnih in starejših zadev) prvi narok za glavno obravnavo v zadevi razpisan za 27. 2. 2020. Ker gre očitno v tej zadevi za sodni zaostanek, so nas zanimali tudi morebitni sprejeti ukrepi na Okrajnem sodišču v Ljubljani za odpravljanje sodnih zaostankov oziroma nerešenih zadev. Sodišče je v dodatnem odgovoru sporočilo, da ima razpravljajoča sodnica v tej zadevi zaradi daljše bolniške odsotnosti večje število nerešenih zadev glede na povprečje oddelka, zato ji je bil na podlagi ugotovljenega za tri mesece ustavljen pripad zadev. Sodišče smo kljub temu opozorili, da je država odgovorna za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne le v primeru neprimernega postopanja sodišča, temveč tudi v primeru, ko je nerazumno dolgo sojenje posledica objektivnega stanja zaostankov na sodišču (15.3-110/2019).

V naslednjem opisanem primeru smo ugotovili, da postopek resnično traja dolgo in da tako dolgo obravnavanje s časovnega vidika najverjetneje odstopa od povprečnega časa, ki je potreben za odločitev v istovrstnih zadevah, vendar pa nismo ugotovili okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani očitati neupravičeno zavlačevanje postopka.

Primer: Sodišču ni bilo mogoče očitati neupravičenega zavlačevanja postopka Pobudnica se je na varuha obrnila kot zakonita zastopnica svojega mladoletnega sina zaradi dolgotrajnosti pravdnega postopka, ki se je na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vodil pod opr. št. VIII Ps 1673/2014. V njem je bil pobudničin sin tožeča stranka. Sodišče nas je seznanilo s podrobnimi časovnimi in drugimi pomembnimi okoliščinami poteka reševanja omenjene pravdne zadeve. Pojasnilo je, da so na daljše trajanje postopka vplivali predvsem večje število opravljenih poizvedb sodišča, potreba po prevajanju dokumentacije in vodenje postopkov postavitve sodnih izvedencev iz tujine, ki zaradi posebnosti postopka v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. maja 2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah (uredba) in zaradi pravil avstrijskega prava podaljšujejo postopek. Navedeno je sodišče opravljalo v sodelovanju s strankama postopka, vse za razjasnitev dejanskega stanja. V zadevi je dvakrat zaradi objektivnih razlogov prišlo tudi do predodelitve zadeve novemu sodniku. Pojasnilo je, da gre pri tem večinoma za razloge, na katere sodišče ni moglo vplivati, kjer je lahko, pa je večkrat poslalo opozorila, vse za zagotovitev tekočega in temeljitega obravnavanja zadeve. Na podlagi kronološkega pregleda reševanja pravdne zadeve je varuh ugotovil, da postopek resnično traja dolgo in da tako dolgo obravnavanje s časovnega vidika najverjetneje odstopa od povprečnega časa, ki je potreben za odločitev v istovrstnih zadevah. Vendar pa varuh ni ugotovil okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani očitati neupravičeno zavlačevanje postopka. V navedeni zadevi so namreč predvsem okoliščine, ki niso bile na strani sodišča (zlasti potreba po prevajanju dokumentacije in vodenju postopkov postavitve sodnih izvedencev iz tujine, posebnost postopka v skladu z uredbo in pravili avstrijskega prava) ter objektivni razlogi (dvakratna predodelitev zadeve novemu sodniku zaradi prenehanja sodniške funkcije razpravljajočemu sodniku), tiste, ki postopek podaljšujejo. Iz poslanih podatkov ni bilo mogoče ugotoviti, ali sta bili v konkretnem primeru uporabljeni pospešitveni sredstvi po ZVPSBNO. Pobudnici je varuh zato izrazil pričakovanje, da bo sodišče postopek ob upoštevanju vseh posebnih okoliščin konkretnega primera tudi v nadaljevanju vodilo tekoče in neprekinjeno, torej brez nepotrebnega zavlačevanja. Pobudnici je svetoval tudi, da se v nasprotnem primeru posvetuje s pooblaščencem, ki ga je pooblastila za zastopanje, o smiselnosti vložitve pospešitvenih pravnih sredstev po ZVPSBNO (15.4-1/2019).

 

Zaradi zamude roka za prepis zvočnega posnetka naroka ter roka za izdelavo in vročitev sodbe za stranke sodnega postopka ne morejo in ne smejo nastati procesne pravne posledice, saj je ta rok instrukcijski in pomeni predvsem navodilo organu, v kakšnem roku naj opravi določeno procesno dejanje. Vendar kršitev predpisanega roka za izdelavo prepisa zvočnega zapisa in izdelavo sodbe pomeni kršitev zakona. Sodniki pa so zakon zavezani spoštovati.

Primer: Zamuda roka za izdelavo in vročitev sodbe je kršitev zakona Pobudnica se je na varuha obrnila zaradi dolgotrajnosti obravnavanja prednostne pravdne zadeve Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 752/2018. Varuha je prosila za pomoč, ker je bil v zadevi opravljen narok za glavno obravnavo, na katerem je sodišče sklenilo, da si zaradi izdelave zvočnega prepisa zaslišanj pridrži odločitev v zadevi, ni pa določilo datuma, do katerega si je pridržalo odločitev. Poudarila je, da je sodišče že prekoračilo rok, ki ga Zakon o pravdnem postopku (ZPP) določa za izdajo ter izdelavo in vročitev sodbe. Za pojasnila smo se obrnili na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Predsednica tega sodišča je v odgovoru kot bistveno navedla, da je šlo za obsežno in zahtevno zadevo. Zvočni zapis zaslišanj je bil zaradi praznikov in odsotnosti v tistem obdobju izdelan in strankama poslan 11. 1. 2019 (zadnji narok za glavno obravnavo je bil opravljen 21. 12. 2019). Ker je pobudnica zoper zvočni zapis podala obsežne pripombe, je bilo treba znova preveriti zvočni posnetek zaslišanj in vnesti ustrezne popravke. Čistopis zvočnega zapisa je bil tako strankama poslan 25. 1. 2019, zaradi pridržane odločitve pa je bilo treba izvesti sejo senata. Ta je bila po usklajevanju z obema sodnikoma porotnikoma opravljena 25. 2. 2019, ko sta se oba seje lahko udeležila. Za sodno odločbo je bilo zaradi obsežnosti in vsebinske zahtevnosti zadeve potrebno nekoliko več časa, zato je bila izdelana in poslana strankama 8. 4. 2019. Če je v posamezni zadevi odrejeno zvočno snemanje celotnega naroka ali dela naroka, mora biti v skladu s četrtim odstavkom 125. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prepis zvočnega posnetka izdelan v petih dneh po njegovem nastanku. V skladu z določilom 321. in 323. člena ZPP mora biti sodba v bolj zapletenih primerih, kadar sodišče odloči, da bo sodbo izdalo pisno, vročena strankam v tridesetih dneh od dneva, ko je bila glavna obravnava končana, v prav takem roku pa mora biti sodba tudi pisno izdelana. Varuh je sicer sprejel razloge, zaradi katerih Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni pravočasno izdelalo prepisa zvočnega zapisa zaslišanj, vendar je menil, da bi se sodišče lahko ustrezneje organiziralo in bi prepis zvočnega zapisa zaslišanj izdelalo pravočasno. Ni bilo namreč mogoče prezreti, da je od nastanka zvočnega zapisa do izdelave prepisa zvočnega zapisa preteklo 20 dni, od katerih je bila polovica delovnih. Prazniki in odsotnosti zaradi njih po presoji varuha niso in ne morejo biti nepredvidljiva okoliščina, zaradi katere ne bi bilo mogoče dela sodišč(a) temu primerno organizirati ter zagotoviti nemoteno in tekoče izvrševanje sodne oblasti, še posebej v primeru zelo kratkih zakonskih rokov za izvedbo določenega procesnega dejanja. Varuh je sprejel tudi razloge, zaradi katerih sodišče v obravnavanem primeru ni izdelalo in vročilo sodbe pravočasno, in je glede na časovne okoliščine obravnavanja zadeve presodil, da sodišče najverjetneje ni nepotrebno odlašalo z izdelavo sodbe. Sodba v zadevi je bila obsežna in je obsegala 31 strani. Glede na obsežnost in zahtevnost zadeve zato verjetno ne bi bilo mogoče pričakovati, da bi lahko bila izdelana v zakonskem 30-dnevnem roku, pri tem pa bi bile spoštovane vse zahteve, ki naj jih izpolnjuje kakovostna sodna odločba z ustrezno dokazno oceno in pravno utemeljitvijo. Zaradi zamude roka za prepis zvočnega posnetka naroka ter roka za izdelavo in vročitev sodbe za stranke sodnega postopka sicer ne morejo in ne smejo nastati procesno pravne posledice, saj je ta rok instrukcijski in pomeni predvsem navodilo organu, v katerem roku naj opravi določeno procesno dejanje. Kljub temu smo šteli pobudo za utemeljeno, saj je bil v zadevi prekoračen tako petdnevni rok za izdelavo zvočnega zapisa zaslišanj, ki ga določa 125. a člen ZPP, kakor tudi 30-dnevni rok za izdelavo in vročitev pisne sodbe, ki ga določata 323. in 321. člen ZPP. Kršitev predpisanega roka za izdelavo prepisa zvočnega zapisa in izdelavo sodbe namreč pomeni kršitev zakona. Sodniki pa so zakon zavezani spoštovati. Da bodo ugotovitve v obravnavani zadevi prispevale k temu, da se podobno ravnanje ne bo ponovilo, smo z njimi seznanili tudi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (15.4-6/2019).

 

Priporočilo št. 128: Varuh priporoča, naj sodišča še naprej zagotavljajo odpravo sodnih zaostankov oziroma sojenje brez nepotrebnega odlašanja, zlasti pa pozornost namenjajo izboljšanju poslovanja in kakovosti vodenja sodnih postopkov oziroma sojenja ter svojim odločitvam (stalna naloga).

 

Negotovinsko plačevanje sodnih taks neposredno na blagajnah sodišč

Obravnava ene izmed pobud je pokazala, da v praksi očitno prihaja do težav pri blagajniškem poslovanju sodišč. Razlogi za to so pri manjših sodiščih predvsem kadrovske težave, saj na teh sodiščih glede na majhno število dnevno vplačanih sodnih taks na blagajni sistemizacija delovnega mesta izključno za vodenje blagajne ne bi bila smiselna in smotrna. Gotovinsko plačevanje na blagajnah sodišč pomeni tudi varnostno tveganje in dodatno obremenjuje sodišča. Od 1. marca 2018 je sicer mogoče določene obveznosti do države in občin (med njimi so tudi sodne takse) plačati s plačilnimi karticami brez stroškov plačilnih storitev. Negotovinska plačilna mesta so dostopna na enajstih lokacijah po vsej Sloveniji (lokacije so navedene na http://www.mf.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/3397/).

Primer:

Plačilo sodne takse

Pobudnik je varuha seznanil, da na sodišču sodne takse ni mogel plačati z bančno kartico, ker sta bili obe sodni osebi, ki znata uporabljati POS-terminal, odsotni. Ponujeno mu je bilo, da sodno takso plača na drugem sodišču, zagotovila, da bo plačilo tam lahko izvedel z bančno kartico, pa ni dobil.

V zvezi z obravnavano problematiko smo se za pojasnila obrnili na Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VSRS). To je pojasnilo, da je težave pri poslovanju blagajn zaznalo tudi samo, in sicer v času izvedbe notranje revizije nadzora blagajniškega poslovanja Službe notranje revizije VSRS. V poročilu z opr. št. Su SNrs PPU-RRD-1-2018 z dne 12. 9. 2018 je bilo ugotovljeno, da vsa sodišča zagotavljajo blagajniško poslovanje in da čas delovanja blagajn s predpisi ni opredeljen, zaradi česar je mogoče izvajati vplačila v celotnem poslovnem času sodišča, kar od pooblaščenih oseb za blagajniško poslovanje zahteva delo prek delovnega časa, da se zagotavlja tekoče in celodnevno zaključevanje blagajniškega poslovanja. Prav tako je bilo ugotovljeno, da za sodišča blagajna pomeni sorazmerno visoke stroške in preobremenjenost zaposlenih.

Med ugotovitvami in priporočili Službe notranje revizije VSRS je bilo navedeno, da se bo preučila smotrnost podaje predloga Ministrstvu za pravosodje (MP) za spremembo Zakona o sodnih taksah (gre za spremembo drugega odstavka 6. a in 6. b člena navedenega zakona (ZST-1)), na podlagi katere bi odpravili možnost plačila sodne takse na sedežu sodišča, torej ukinili blagajniško poslovanje. Navedeno je bilo predlagano ob upoštevanju možnosti plačila sodne takse brez provizije na vseh enotah Uprave za javnopravna plačila in druge oblike plačil (na pošti, banki). Prav tako je bila predlagana možnost časovne omejitve delovanja blagajn na sodiščih glede na določbe Sodnega reda o poslovnem času in uradnih urah sodišča ter glede na potrebe sodnih postopkov.

Kot je še pojasnilo VSRS, Zakon o sodnih taksah ni bil v normativnem programu vlade za leti 2018 in 2019, zato navedeni predlog MP ni bil poslan. Celotno področje finančno-računovodskega poslovanja sodišč v zvezi s sodnimi postopki (vključno z blagajniškim poslovanjem) v okviru Službe za upravljanje projektov VSRS je zajeto v projektu "e-obveznosti", ki vključuje tudi zakonodajo, zato bodo plačilni postopki obravnavani v tem okviru.

Ob zapisanem velja poudariti, da se v skladu s 6. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodne takse plačujejo v gotovini, z elektronskim denarjem ali drugimi veljavnimi plačilnimi sredstvi. To je (le) pravna podlaga za uvedbo (dodatnih) načinov plačila sodnih taks neposredno pri sodišču (posebne blagajne na sodiščih, POS-terminali, možnost plačevanja s plačilnimi karticami ipd.), ne pomeni pa, da je sodno takso mogoče (ali celo treba) plačati le na tak način (torej z bančno kartico neposredno na sodišču). Prav pa bi bilo, da sodišča, če je določena možnost plačevanja zakonsko predvidena, takšen način plačevanja tudi dejansko omogočajo. Zaradi nastopa izjemnih okoliščin to očitno vedno ni mogoče. Tako je bilo tudi v primeru, ki smo ga obravnavali. Vendar pa je predsednica sodišča že naslednji mesec po dogodku sprejela ukrepe za to, da v prihodnje do podobnih primerov ne bi prihajalo (0.5-71/2019).

 

Problematika kreditov v švicarskih frankih

Problematika kreditov v švicarskih frankih in z njimi povezane težave, s katerimi se spoprijemajo jemalci takšnih kreditov, je bila tudi tokrat tema nekaterih pobud. Varuh se kot neformalna oblika varstva pravic posameznikov v razmerju med državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil s poslanimi podatki in gradivom v zvezi z navedeno problematiko lahko še naprej predvsem le seznanja, saj nima nobenih pristojnosti v razmerju do bank.

Varuh tako spremlja prizadevanja Združenja Frank, da bi se problematika posojil v švicarskih frankih razreševala na sistemski ravni s posebnim zakonom. Zadnji tak predlog (predlog Zakona o razmerjih med dajalci kreditov in kreditojemalci glede kreditov v švicarskih frankih (ZRDKK)), ki ga je združenje pripravilo skupaj z Državnim svetom Republike Slovenije, ni dobil podpore na seji Odbora za finance, ki je 8. 10. 2019 potekala v Državnem zboru Republike Slovenije.

Varuh sicer podpira iskanje rešitev, ki bi lahko privedle do izboljšanja položaja posojilojemalcev kreditov v švicarskih frankih, vendar mora biti vsaka takšna rešitev ustavnoskladna. Dosedanja (v letih 2018 in 2019) javno objavljena predloga zakonodajnih rešitev, s katerima se je varuh seznanil, temu standardu do zdaj (še) očitno nista zadostila.

Zavedamo se pričakovanj prizadetih posameznikov, kreditojemalcev posojil v švicarskih frankih, da bi čim hitreje in tudi najceneje dosegli rešitev težave. Vendar je treba upoštevati, da gre v obravnavanem primeru predvsem za civilnopravna razmerja, v katera bi morali biti posegi na sistemski zakonodajni ravni čim manjši. Dokler rešitve na sistemski ravni ne bodo ustavnoskladne, je po naši presoji treba uporabiti tiste možnosti za razreševanje problematike, ki jih omogoča veljavna zakonodaja.

Praviloma morajo zlasti sodišča razlagati pravo in pri tem na podlagi 125. člena ustave na vseh stopnjah sojenja zagotavljati varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predvsem redna sodišča so tista, ki (tudi)ugotavljajo morebitne kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Če redna sodišča takšnega varstva ne zagotovijo, pa je za ugotavljanje, ali je prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine, pristojno ustavno sodišče.

Problematika posojil v švicarskih frankih po dostopnih podatkih za zdaj še ni bila predmet presoje na ustavnem sodišču, ki je v Republiki Sloveniji najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Spori v zvezi s to problematiko pa že dobivajo epiloge pred najvišjimi sodišči, s čimer se oblikuje tudi sodna praksa.

 

Problematika izbrisanih družb

Na varuha so se v letu 2019 s pobudo ponovno obrnili predstavniki Civilne iniciative nasilno izbrisanih podjetij v zvezi z obravnavanjem izbrisa gospodarskih družb iz sodnega registra in prenosa obveznosti teh družb ex lege na njihove družbenike oziroma uveljavitvijo zakonskega spregleda pravne osebnosti v povezavi z odločitvijo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Lekić proti Sloveniji. Ker ustavno sodišče še ni obravnavalo obstoja izjemnih okoliščin, so pričakovali, da bo varuh zahteval presojo ustavnosti vprašanja, ali so bile za sprejem Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) podane izjemne okoliščine, in bi na tej podlagi ustavno sodišče lahko izdalo ugotovitveno odločbo.

Varuh je poslano gradivo z utemeljitvijo v podkrepitev razlogov za vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZFPPod skrbno proučil z vidika možnosti za vložitev takšne zahteve ob upoštevanju 23. a člena ZUstS. Po tej določbi mora biti tudi v primeru, ko varuh začne postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, če meni, da predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, nedopustno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine, izkazana domnevna kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin z navedbo razlogov, ki utemeljujejo zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

Na podlagi razpoložljivih podatkov in po preučitvi dosedanje sodne prakse ustavnega sodišča in ESČP ter na podlagi tudi strokovne literature dovolj prepričljive podlage za vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZFPPod nismo ugotovili. Nosilni razlog za vložitev takšne zahteve v pobudi je sicer temeljil na trditvi, da "izjemne okoliščine", ki bi morale biti podane po stališču, kot naj bi ga zavzelo ESČP v zadevi Lekić proti Sloveniji, ob sprejetju ZFPPod in uveljavitvi zakonskega spregleda pravne osebnosti niso bile podane in da vprašanja njihovega obstoja ustavno sodišče še ni obravnavalo. Vendar pa po naši presoji le zatrjevanje neobstoja izjemnih okoliščin ob neizkazani kršitvi katere izmed človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (ki še ni bila predmet ustavnosodne presoje) ni zadostna oziroma ustrezna podlaga za varuhovo vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZFPPod. Zato ni mogoče upoštevati niti dodatnega argumenta za vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZFPPod, da ZFPPod ni bil sprejet po rednem postopku oziroma da niso bile izpolnjene predpostavke za njegovo sprejetje po skrajšanem postopku, zaradi česar zakon ni v skladu z 89. členom ustave, saj, kot izhaja iz ustavnosodne prakse (sklep št. U-I-24/12-15 z dne 18. 9. 2014), le s tem še ni zatrjevana tudi kršitev ustave.

ESČP vključno z Velikim senatom tega sodišča je v zadevi Lekić proti Sloveniji že odgovorilo na vse ključne očitke, ki so jih družbeniki izbrisanih gospodarskih družb  večkrat navedli v svoji pobudi, pa tudi v postopkih pred ustavnim sodiščem. To problematiko je ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin že večkrat presojalo, vendar ni ugotovilo neustavnosti zakonske ureditve (z znanimi izjemami, npr. glede tako imenovanih pasivnih družbenikov), kršitve konvencijsko zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (kot že navedeno) pa ni ugotovilo niti ESČP v zadevi Lekić proti Sloveniji.

Ne glede na vse navedeno varuh podpira iskanje rešitev, ki bi lahko privedle do izboljšanja položaja družbenikov izbrisanih gospodarskih družb, vendar mora biti vsaka takšna rešitev ustavnoskladna.

 

2.19.3.3 Izvršilni postopki

Pravila izvršilnega postopka določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ravnanje izvršitelja pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe in drugo vsebino pa določa Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja. S pripombami smo v letu 2019 sodelovali v postopku priprave njegove novele, to je Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Uradni list RS, št. 34/19) na podlagi novele ZIZ-L. Novela pravilnika sicer prinaša tudi pomembne (in obsežne) spremembe pri opravljanju izvršb na družinskopravnem področju zaradi uveljavitve Družinskega zakonika v zvezi z družinskimi zadevami.

Ministrstvo za pravosodje smo ob tem spomnili tudi, da 188. a člen ZIZ (in tudi 93. člen ZIZ) predvideva sprejetje podrobnejših pravil v zvezi s spletno javno dražbo, ki jih mora predpisati minister, pristojen za pravosodje. Rok za sprejetje tega podzakonskega predpisa in uskladitev nekaterih drugih podzakonskih predpisov, ki jih določa novela ZIZ-L, je že potekel. Zato je seveda nujno, da so vsi z novelo predvideni podzakonski predpisi čim prej sprejeti oziroma usklajeni. Ministrstvo za pravosodje je sporočilo, da se tega zaveda. Pojasnilo je, da tovrstne podzakonske predpise, ki so glede vsebine odvisni tudi od predvidenih tehničnih rešitev, običajno pripravljajo v tesnem sodelovanju z Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, ki bo zagotavljalo izvajanje spletnih javnih dražb. Takoj ko bodo tehnične podrobnosti za tehnične rešitve dorečene, bodo na ministrstvu pripravili tudi ustrezni pravilnik.

Med pobudami, povezanimi z izvršilnimi postopki, so bile tudi v letu 2019 znova pobude tako upnikov (npr. zaradi neučinkovite oziroma dolgotrajne izvršbe) kakor tudi dolžnikov (npr. zaradi nestrinjanja s terjatvijo; nezmožnostjo njenega plačila; stiskami dolžnika, če je predmet izvršbe njegov dom; ravnanja izvršiteljev ipd.). 

Tudi v letu 2019 so pobudniki varuha večkrat zaprosili za pomoč in nasvet, kako v izvršilnem postopku preprečiti prodajo njihove nepremičnine, ki je njihov dom. Praviloma so nam pisali oziroma nas poklicali po telefonu tik pred razpisano javno dražbo, veliko jih tudi ni izkoristilo pravnih sredstev v postopkih, ki so privedli do prodaje njihove nepremičnine, oziroma so bili s pravnimi sredstvi v teh postopkih neuspešni.

Pobudnikom smo običajno morali pojasniti, da varuh ne more spreminjati sodnih odločb oziroma da je nepravilnosti v sodnih postopkih mogoče izpodbijati samo s pravnimi sredstvi, o katerih odločajo sodišča, podali smo jim tudi splošna pojasnila glede njihovih pravic v izvršilnem postopku, predvsem glede pravice, da sodišču predlagajo odlog izvršbe in katere pogoje morajo v takšnem primeru izpolnjevati, še zlasti,  če je šlo za izvršbo na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je bil oziroma bila njihov dom. Predlagali smo jim, da se po pomoč obrnejo na pristojni center za socialno delo oziroma da se za morebitno pravno pomoč in zastopanje v postopku dogovorijo z odvetnikom (v tej zvezi smo jih pogosto seznanjali tudi z možnostjo brezplačne pravne pomoči). Sicer mora tudi izvršilno sodišče sámo po uradni dolžnosti skrbno presojati vse okoliščine konkretnega primera in utemeljiti sorazmernost ukrepa prisilne prodaje morebitne nepremičnine, kadar gre za dom dolžnika, z vidika morebitne kršitve pravic do zasebne lastnine (33. člen ustave) in spoštovanja doma (prvi odstavek 36. člena ustave) oziroma kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen ustave) – tako tudi v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-128/18 z dne 9. 5. 2019.

 

Priporočilo št. 129: Varuh priporoča, naj v izvršilnem postopku v primeru izvršbe na nepremičnine oziroma izvršbe na izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dolžnikov dom, sodišča še zlasti skrbno pretehtajo uravnoteženje pravic dolžnika in upnika (stalna naloga).

 

Poleg tega smo dolžnike v teh primerih opozorili tudi na novo ureditev odloga izvršbe v primeru izpraznitve in izročitve stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-171/16, Up-793/16 z dne 11. 7. 2019. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč s to odločbo z odložnim rokom enega leta razveljavilo drugi odstavek 71. člena ZIZ, po katerem se odlog izvršbe dovoljuje za najdlje tri mesece in le enkrat, kadar gre za izvršbo za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dolžnikov dom, ter določilo način izvršitve svoje odločbe.

Navedeno odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije glede odloga izvršbe podpiramo. Varuh je namreč pripravljavcu sprememb in dopolnitev ZIZ že leta 2017 predlagal, da v drugem odstavku 71. člena ZIZ črta besedilo »in le enkrat«, saj menimo, da je takšna ureditev lahko v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, ker sodiščem zaradi predpostavke zakonodajalca, da izjemne okoliščine ne morejo nastopiti več kot enkrat v posameznem izvršilnem postopku, ni omogočala (ponovnega) tehtanja z izvršbo prizadetih človekovih pravic dolžnika, vendar naš predlog v noveli ZIZ iz leta 2018 ni bil sprejet (15.3-156/2019).

 

Omejitev izvršbe na otroški dodatek, izplačan v drugi državi

ZIZ določa tudi prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti oziroma je nanje z izvršbo mogoče poseči le v omejenem obsegu. Na plačo oziroma druge denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, je tako praviloma mogoče seči do dveh tretjin zneska, vendar tako, da ostane dolžniku najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače (102. člen ZIZ). Banka pa lahko po poteku enega meseca od priliva poseže tudi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik na računu, čeprav gre za prejemke, ki so izvzeti iz izvršbe oziroma je izvršba nanje omejena (137. člen ZIZ). Sredstva, na katera z izvršbo sicer ni mogoče poseči, vendar so na računu dlje od enega meseca, se namreč obravnavajo kot prihranek in jih je zato mogoče zarubiti.

Med pobudami s področja izvršilnih postopkov in izvršbe je varuh v letu 2019 obravnaval vprašanje, ali prejemek, primerljiv z otroškim dodatkom, ki ga prejema oseba v drugi državi, spada med denarne prejemke, ki so izvzeti iz izvršbe. Ker je na podlagi 4. točke 101. člena ZIZ iz izvršbe izvzet (le) otroški dodatek po zakonu, ki ureja družinske prejemke, smo Ministrstvo za pravosodje (MP) kot pripravljavca zakonodaje s področja izvršbe zaprosili za stališče glede zagotavljanja enakega obravnavanja dolžnikov, ki jim navedeni prejemek izplačuje Republika Slovenija na podlagi slovenske zakonodaje, in dolžnikov, ki jim primerljivi denarni prejemek izplačujejo druge države.

Ministrstvu smo hkrati poslali mnenje varuha, da okoliščina, kje je posameznik pridobil pravico do otroškega dodatka oziroma kdo navedeni dodatek izplačuje, ne bi smela biti sama po sebi razlog za razlikovanje posameznih dolžnikov, in da dolžniki, ki so prejeli izplačani otroški dodatek oziroma vsebinsko primerljivi prejemek v drugi državi, ne bi smeli biti v slabšem položaju kot tisti, ki so pridobili pravico do prejemka in njegovo izplačilo v Republiki Sloveniji.

Ministrstvo je načelno pritrdilo stališču varuha, da bi morali biti prejemki, ki so vsebinsko primerljivi z otroškim dodatkom, ki se izplačuje po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1), v postopku izvršbe obravnavani enako ne glede na to, v kateri državi so priznani oziroma izplačani. Gre sicer za neobvezno pravno mnenje, saj zakone obvezujoče razlagajo sodišča v konkretnih sodnih postopkih. Pojasnilo, ali konkretno izplačilo v drugi državi vsebinsko ustreza izplačilu »otroškega dodatka«, pa po mnenju MP lahko poda za področje socialnih transferjev pristojno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). MP je pripomnil tudi, da se z otroškim dodatkom staršem zagotovi dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka in da ima pravico do tega dodatka eden od staršev ali druga oseba za otroka s prijavljenim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki dejansko živi v Republiki Sloveniji, in sicer do 18. leta otrokove starosti. Višina otroškega dodatka se določi glede na uvrstitev družine v dohodkovni razred, kot to določa 22. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. MP zato meni, da je pri presoji sodišča, ali gre v posameznem primeru za prejemek, ki je (delno ali v celoti) izvzet iz izvršbe, lahko pomembno tudi, ali ima otrok prebivališče prijavljeno v Republiki Sloveniji ali v drugi državi, pa tudi, zakaj je višina izplačila v drugi državi morda višja ali nižja od višine otroškega dodatka, ki bi ga oseba prejela v Republiki Sloveniji (15.3-177 / 2018).

 

Dolgotrajnost izvršilnih postopkov

Ugotavljamo, da so (sodni) postopki glede izvršilnih zadev še vedno pogosto dolgotrajni, čeprav mora sodišče v postopku izvršbe in zavarovanja postopati hitro (11. člen ZIZ). Tako smo obravnavali zadevo, v kateri je bilo potrebno več kot 13 let za izdajo sklepa o ustavitvi izvršbe oziroma 14 let za izdajo sklepa o zavrženju predloga zaradi njegove nepopolnosti, kar je nerazumno dolgo obdobje za odločanje sodišča.

Primer: Neupravičena večletna zamuda pri izdaji sklepov v izvršilnem postopku Pobudnik se je na varuha obrnil zaradi dolgotrajnosti izvršilnega postopka. Navedel je, da je predlog za izvršbo vložil leta 2003, Okrajno sodišče v Ljubljani pa je šele leta 2019 izvršbo ustavilo, čeprav je bil dolžnik že leta 2006 izbrisan iz sodnega registra. Varuh je v okviru obravnave pobude vpogledal v spis izvršilne zadeve in ugotovil, da je sodišče izvršbo ustavilo, ker je prišlo do pomanjkanja procesne legitimacije na strani dolžnika, saj je bil izbrisan iz sodnega registra, pobudnik pa naj ne bi predlagal nadaljevanja izvršbe zoper družbenike izbrisanega dolžnika v enoletnem roku od objave izbrisa dolžnika v Uradnem listu RS. Čeprav je bil izbris dolžnika objavljen junija 2006, sodišče pa mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na to, da je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka, je sodišče vpogledalo v sodni register šele februarja 2018 in sklep o ustavitvi izvršbe izdalo julija 2019. Iz spisa ni bilo razvidno, da bi se sodišče med letoma 2006 in 2018 ukvarjalo z zadevo. Poleg tega je varuh ugotovil, da v spisu ni bilo odločitve o pobudnikovem predlogu za nadaljevanje izvršbe zoper banko zaradi odgovornosti organizacije za plačilni promet za opuščeni rubež, prenos in izplačilo zapadlih zneskov. Predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani je po poizvedbi varuha pojasnila, da se je imel izvršilni oddelek v zadevnem obdobju veliko število prejetih oziroma nerešenih zadev ter da so bili postopki zato na splošno dolgotrajni. Pojasnila je tudi, da sodišče s tem, ko je izvršilni postopek ustavilo šele leta 2019, pobudnikovega položaja ni v ničemer izboljšalo ali poslabšalo. Tudi če bi ga izdalo že prej, to na njegov položaj ne bi vplivalo, saj so bili pogoji za ustavitev postopka dejansko izpolnjeni po poteku enoletnega roka za nadaljevanje izvršbe zoper družbenike. Glede pobudnikovega predloga za nadaljevanje izvršbe zoper banko zaradi odgovornosti organizacije za plačilni promet za opuščeni rubež, prenos in izplačilo zapadlih zneskov, ki ga je pobudnik podal leta 2005, pa je predsednica sodišča odgovorila, da o njem dejansko ni bilo odločeno. Sodišče je zato šele po poizvedbi varuha izdalo sklep, s katerim je pobudnikov predlog kot nepopoln zavrglo. Tudi v tem primeru je bil po mnenju predsednice sodišča razlog za zamudo takratno stanje na izvršilnem oddelku sodišča. Predsednica je še dodala, da tudi zaradi te zamude pobudniku ni nastala škoda, poleg tega je sodišče pobudnika večkrat pozvalo, naj svoj predlog dopolni v skladu z zakonom, pa tega ni storil, čeprav da je bil opozorjen na posledice opustitve. Na podlagi zbranih podatkov je varuh presodil, da je bilo odločanje sodišča v navedenih primerih, ko je sodišče za izdajo sklepa potrebovalo več kot 13 let oziroma celo več kot 14 let, nerazumno dolgo. Varuh je sicer sprejel pojasnilo predsednice sodišča, da se je izvršilni oddelek Okrajnega sodišča v Ljubljani več let dobesedno utapljal v številnih nerešenih zadevah, vendar navedeno po mnenju varuha ne more opravičiti večletne zamude pri izdaji sodnih odločb. Ker je predsednica sodišča pojasnila, da se v zadnjih letih izvršilne zadeve vendarle rešujejo bolj tekoče, je varuh pohvalil ukrepe za izboljšanje stanja na izvršilnem oddelku in hkrati izrazil pričakovanje, da bodo ti ukrepi, zaradi katerih se je stanje glede števila nerešenih zadev na izvršilnem oddelku izboljšalo, pripomogli k temu, da do primerov, kakršna sta bila obravnavana, ne bo več prihajalo (15.3-136/2019).

 

Izvršba zoper napačno dolžnico

V naslednjem primeru opisanem je Okrajno sodišče v Ljubljani v predlogu za izvršbo navedlo napačne podatke o zakoniti zastopnici dolžnika po izvršilnem naslovu – pravnomočnem in izvršljivem sklepu o denarni kazni. Vendar do vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Mariboru, nobeno od navedenih sodišč ni dvomilo o pravilnosti podatkov iz uradnih evidenc. Te (CRP in E-RISK) so izkazovale, da v Republiki Sloveniji obstaja le ena oseba z imenom in priimkom, kot je bila opredeljena v predlogu za izvršbo. Na podlagi vloženega ugovora pa se je izkazalo, da je bila izvršba začeta zoper napačno osebo. Vendar pa je bila takšna napaka lahko odpravljena le pobudničin ugovor.

Primer: Izvršba z napako Pobudnica se je na varuha obrnila zaradi nepravilnosti pri vodenju izvršilnega postopka. Ta je bil uveden zoper njo po uradni dolžnosti na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I 1776/2018 z dne 25. 10. 2018. Ta je bil izdan na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani o denarni kazni, opr. št. VL 140338/2015 z dne 9. 5. 2018 (v nadaljevanju: izvršilni naslov – sklep o denarni kazni). Ugotovila je, da se izvršilni naslov nanaša na njeno soimenjakinjo, ki ima drugačen naslov prebivališča od njenega. Kljub njenim prizadevanjem, da bi zadevo uredila, pa ji je sodišče blokiralo bančni račun. V zadevi smo se za pojasnila obrnili na Okrajno sodišče v Ljubljani in Okrožno sodišče v Mariboru (na slednje se naslavljajo poizvedbe varuha v zadevah Okrajnega sodišča v Mariboru). Poudarili smo, da je pobudnica zaradi napačne opredelitve kot dolžnice zaradi učinkovanja sklepa o izvršbi utrpela določene nevšečnosti (zaradi blokade transakcijskega računa ni mogla razpolagati z denarnimi sredstvi na njem, banka ji je zaračunala stroške obdelave sklepa o izvršbi, nositi je morala stroške ugovornega postopka). Iz podatkov, ki smo jih pridobili na podlagi opravljenih poizvedb, je izhajalo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani Okrajnemu sodišču v Mariboru v predlogu za izvršbo po uradni dolžnosti sporočilo napačne identifikacijske podatke o sicer v sklepu o denarni kazni pravilno navedeni zakoniti zastopnici dolžnika, ki je imela enako ime in priimek kot pobudnica. Pred vložitvijo predloga za izvršbo je sodišče identifikacijo zakonite zastopnice preverilo z vpogledom v Centralni register prebivalstva (CRP). Naslov dolžnice iz sklepa o denarni kazni se sicer ni ujemal z naslovom iz vpogleda v CRP, vendar sodišče kljub temu ni podvomilo o identiteti zakonite zastopnice dolžnice, saj je v času opravljenega vpogleda v CRP v Republiki Sloveniji obstajala le ena oseba z imenom in priimkom, kot je bil pobudničin. Zato je sodišče v predlogu za izvršbo navedlo rojstni datum in naslov dolžnice, kot je izhajal iz CRP. Do zamenjave stranke je po navedbah sodišča prišlo zaradi preimenovanja zakonite zastopnice dolžnika, ki je šestnajsti dni po izdaji sklepa o denarni kazni spremenila svoja priimek in ime. Na podlagi sklepa o denarni kazni je nato Okrajno sodišče v Mariboru izdalo sklep o izvršbi, s katerim je po uradni dolžnosti dovolilo izvršbo proti dolžnici z imenom in priimkom, kot je bil pobudničin, in sicer na podlagi podatkov, ki jih je sporočilo Okrajno sodišče v Ljubljani. Kljub razliki v naslovu tudi Okrajno sodišče v Mariboru ni podvomilo o identiteti dolžnice, ker sta bila kot identifikacijski podatek o dolžnici na CRP-izpisku navedena tudi EMŠO in davčna številka. Ta dva podatka se ne spreminjata, naslov osebe pa se lahko kadar koli spremeni. Sklicevaje na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. I R 7/2015 z dne 22. 1. 2015 in po katerem podatek o naslovu ni podatek, ki bi bil sodišču znan, je Okrožno sodišče v Mariboru pojasnilo, da je zato odločilno prebivališče, ki ga navede upnik. Glede na pobudničine navedbe v ugovoru, da nikoli ni bila zakonita zastopnica dolžnika in da nikoli ni prebivala na naslovu, ki je bil naveden v sklepu o denarni kazni, in ker je bilo na podlagi javno dostopnih evidenc ugotovljeno, da v Republiki Sloveniji obstaja le ena oseba s konkretnim imenom in priimkom, kot sta pobudničina, je Okrajno sodišče v Ljubljani podvomilo o pravilnosti vročitve sklepa o denarni kazni. Zaradi ugotovitve identitete je bil dodatno pridobljen podatek o EMŠO za osebo, ki je bila v sklepu o denarni kazni navedena kot zakonita zastopnica dolžnika. Po primerjavi številk EMŠO, in sicer tiste iz izpiska iz rojstne matične knjige, ki ga je poslala pobudnica, ter EMŠO zakonite zastopnice dolžnika je nato Okrajno sodišče v Mariboru v ugovornem postopku ugotovilo, da so pobudničine navedbe pravilne in da resnično ne gre za isto osebo. Na tej podlagi je izdalo sklep, s katerim je ugovoru v celoti ugodilo, sklep o izvršbi zoper pobudnici v celoti razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo, izvršilni postopek zoper pobudnico pa ustavilo. Hkrati je odločilo tudi, da se pobudnici povrnejo stroški, ki so ji nastali v ugovornem postopku (priglašeni stroški pooblaščenke), in banki naložilo, da po pravnomočnosti sklepa o ugovoru sprosti zarubljena sredstva na njenem transakcijskem računu. Pred vložitvijo ugovora nobeno od sodišč ni vedelo za zamenjavo identitete dejanske dolžnice in tudi ni moglo ugotoviti, da v izvršilnem naslovu in predlogu za izvršbo ne gre za isto osebo, saj je iz evidenc CRP in E-RISK izhajalo, da v Republiki Sloveniji obstaja le ena oseba s konkretnim imenom in priimkom. Ker izvršilni postopek ni kontradiktoren, se tudi dolžnik prvič seznani s predlogom za izvršbo šele, ko mu je vročen sklep o izvršbi. Zoper nezakoniti in nepravilni sklep ima dolžnik možnost podati ugovor, v katerem lahko uveljavlja razloge, ki preprečujejo izvršbo. Eden od takšnih ugovorov je tudi nepravilna identifikacija dolžnika. Dokler pobudnica ni vložila ugovora, v katerem je uveljavljala pomoto v identiteti stranke, sodišči nista vedeli za pomoto in zato tudi nista mogli sami odpraviti napake. Je pa Okrajno sodišče v Ljubljani takoj, ko je prejelo ugovor, preverilo pravilnost izdanega sklepa o denarni kazni, opravilo dodatne poizvedbe pri AJPES glede EMŠO zakonite zastopnice dolžnika, nato pa na podlagi pridobljene EMŠO opravilo zgodovinski vpogled v javne evidence in pobudničin ugovor odstopilo v odločanje Okrajnemu sodišču v Mariboru kot pristojnemu sodišču. Okrajno sodišče v Ljubljani je sporočilo tudi, da se bo pobudnici za nevšečnosti, ki so ji nastale zaradi zamenjave identifikacije stranke v izvršilnem postopku, v katerem je nastopalo kot predlagatelj, opravičilo. Na podlagi opravljenih poizvedb v zvezi z obravnavo pobude in na tej podlagi prejetih odgovorov smo ugotovili, da je bila pobuda utemeljena, saj je obravnava zadeve (in ne nazadnje tudi ugovorni postopek v okviru izvršilnega postopka) pokazala, da je bila izvršba pred Okrajnim sodiščem v Mariboru sprožena zoper napačno osebo in je Okrajno sodišče v Ljubljani Okrajnemu sodišču v Mariboru v predlogu za uvedbo izvršbe po uradni dolžnosti z dne 11. 9. 2018 očitno sporočilo napačne identifikacijske podatke o sicer v sklepu o denarni kazni pravilno navedeni zakoniti zastopnici dolžnika. Takšno ravnanje bi bilo mogoče opredeliti tudi kot kršitev načela dobrega upravljanja iz 3. člena ZVarCP. Vendar pa je bil le pobudničin ugovor lahko tisti, na podlagi katerega je bila takšna napaka lahko odpravljena. Navedeni primer navajamo z namenom izboljšanja ravnanja in s priporočilom izvršilnim sodiščem, da še dosledneje preverjajo pravilnost podatkov o strankah izvršilnega postopka in dodatno skrbno ravnajo zlasti v primerih, ko se podatki o dolžniku v izvršilnem naslovu ne ujemajo s podatki v predlogu za izvršbo. Ravnanje, kakršno je bilo v obravnavanem primeru, namreč neupravičeno povzroči nevšečnosti tretjim, ki niso in nikoli ne bodo stranke v konkretnem izvršilnem postopku (15.3-176/2018).

 

Priporočilo št. 130. Varuh priporoča, naj sodišča še dosledneje preverjajo pravilnost podatkov o strankah izvršilnega postopka in namenijo dodatno skrbnost v primeru, kadar se podatki o dolžniku v izvršilnem naslovu ne ujemajo s podatki v predlogu za izvršbo (stalna naloga).

 

Izvršitelji

Službo izvršitelja, pravice in dolžnosti izvršiteljev oziroma njihovo ravnanje pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe urejata Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in na njegovi podlagi izdan Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (pravilnik). Izvršitelj mora vedno opravljati izvršilna dejanja s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in na način, s katerim se najhitreje in najbolj učinkovito doseže poplačilo upnika oziroma izvršitev dolžnikove obveznosti. Pri tem mora spoštovati dostojanstvo dolžnika, članov njegovega gospodinjstva in drugih oseb ter jim ne sme povzročati nepotrebne škode in stroškov (prvi odstavek 39. člena pravilnika).

Stranka ali udeleženec izvršilnega postopka, ki meni, da je izvršitelj pri opravljanju izvršbe storil kakršno koli nepravilnost, lahko pri sodišču na podlagi 52. člena ZIZ vloži posebno pravno sredstvo, tj. zahtevo za odpravo nepravilnosti. Sodišče odloči o taki zahtevi s sklepom, vendar samo, kadar vložnik to zahteva. O nepravilnostih, ki jih je storil izvršitelj pri opravljanju izvršbe, mora sodišče obvestiti ministra, pristojnega za pravosodje, in zbornico izvršiteljev.

Delovanje sodnih izvršiteljev in s tem opravljanje službe izvršitelja v izvršilnem postopku nadzoruje sodišče, pri katerem poteka izvršilni postopek, in zunaj njega. Posredovanje varuha je zato mogoče predvsem v primeru neodziva organov, pristojnih za nadzor nad opravljanjem službe izvršitelja.

Kakor že navedeno, ima dolžnik kot stranka v postopku ima na podlagi 52. člena ZIZ možnost s pisno vlogo zahtevati od izvršilnega sodišča, naj odpravi nepravilnosti, ki jih je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe. V skladu z določilom 297. a člena ZIZ nadzor nad zakonitostjo opravljanja službe izvršitelja v zvezi z zadevami, ki jih je sodišče s sklepom dodelilo izvršitelju, opravlja tudi predsednik sodišča, ki je imenovalo izvršitelja. Predsednik sodišča opravlja nadzor po uradni dolžnosti ali na predlog ministra, pristojnega za pravosodje. V okviru svojih pristojnosti lahko predsednik sodišča odredi pregled poslovanja izvršitelja, predlaga ministru, pristojnemu za pravosodje, odreditev pregleda celotnega poslovanja izvršitelja in uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja. V okviru nadzora lahko predsednik sodišča odredi odpravo pomanjkljivosti in določi rok za izvršitev ukrepov. Nad zakonitostjo opravljanja službe izvršitelja v skladu z 297. členom ZIZ nadzor izvaja tudi minister, pristojen za pravosodje, in sicer po uradni dolžnosti ali na predlog predsednika okrajnega, okrožnega ali višjega sodišča, predsednika zbornice izvršiteljev, državnega tožilca, državnega odvetnika in osebe, ki izkaže pravni interes.

V primeru ugotovljenih nepravilnosti, ki jih stori izvršitelj pri opravljanju izvršbe, mora sodišče o nepravilnostih obvestiti ministra, pristojnega za pravosodje, zbornico izvršiteljev ter predsednika okrajnega in okrožnega sodišča, na območju katerega ima izvršitelj sedež. Nepravilnosti pri opravljanju izvršbe, ki jih stori izvršitelj, so lahko tudi podlaga za disciplinsko ukrepanje in oceno njegove sposobnosti za opravljanje poklica v skladu z določbami, ki urejajo imenovanje in poslovanje izvršiteljev, in za odreditev nadzora. Uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja lahko predlaga zbornica izvršiteljev, predsednik okrajnega sodišča, predsednik okrožnega sodišča, predsednik višjega sodišča in stranke v izvršilnem postopku, v katerem je izvršitelj opravljal dejanja izvršbe ali zavarovanja. Za uvedbo disciplinskega postopka je pristojen minister, pristojen za pravosodje.

 

Nadzor nad delom izvršiteljev

Pri pobudah s področja izvršilnih postopkov in izvršbe je varuh tudi v tem letu pogosto obravnaval očitke pobudnikov o neprimernem obnašanju izvršiteljev oziroma da izvršitelji ne spoštujejo njihovega dostojanstva.

V skladu s prvim odstavkom 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja mora izvršitelj izvršilna dejanja opravljati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in na način, s katerim se najhitreje in najbolj učinkovito doseže poplačilo upnika oziroma izvršitev ali zavarovanje dolžnikove obveznosti, pri čemer mora spoštovati dostojanstvo dolžnika, članov njegovega gospodinjstva in drugih oseb ter jim ne sme povzročiti nepotrebne škode ter stroškov. Če izvršitelj pri opravljanju službe izvršitelja krši določbe ZIZ oziroma drugih predpisov ali če s katerim koli svojim ravnanjem krni ugled službe izvršitelja, je za to disciplinsko odgovoren.

Pobudnike, ki so v svojih vlogah navajali neprimeren odnos izvršiteljev, smo praviloma napotili, naj se glede ravnanja izvršiteljev obrnejo na organe, ki so na podlagi ZIZ neposredno pristojni za nadzor nad opravljanjem službe izvršiteljev oziroma za ugotavljanje njihove disciplinske odgovornosti, in sicer na ministra, pristojnega za pravosodje, na predsednika sodišča, ki je imenovalo izvršitelja, in zbornico izvršiteljev.

Da bi preverili učinkovitost nadzora nad delom izvršiteljev, smo ministrico za pravosodje kot pristojni organ za nadzor nad zakonitostjo opravljanja službe izvršitelja in ugotavljanje njihove disciplinske odgovornosti oziroma kot pristojnega predlagatelja za uvedbo nadzora (297., 297. a in 297. b in 298. a člen ZIZ) ter zbornico izvršiteljev in njenega predsednika kot pristojna organa za neposredni nadzor nad poslovanjem izvršitelja oziroma kot pristojnega predlagatelja za uvedbo nadzora in disciplinskega postopka (297., 297. b in 298. a člen ZIZ) zaprosili za podatke o tem, kolikokrat so v zadnjih dveh letih opravili oziroma predlagali nadzor ali disciplinski postopek zoper izvršitelja ter kakšne so bile njihove ugotovitve in katere ukrepe so sprejeli.   

Ministrica za pravosodje je pojasnila, da strokovne službe ministrstva vse prejete vloge (imenovane »pritožba«, »predlog za nadzor«, »predlog za uvedbo disciplinskega postopka«), četudi jih predloži nekvalificirani predlagatelj, skrbno preučijo in v zvezi z njimi izvedejo potrebne aktivnosti za izvedbo nadzora. Kadar ugotovijo, da obstaja sum, da je izvršitelj pri svojem delu storil katero izmed hujših disciplinskih kršitev po 298. č členu ZIZ, ministrica izvede nadzor, vendar namesto na predlog upravičenega predlagatelja to stori po uradni dolžnosti. 

Predlagatelji disciplinskih postopkov so največkrat stranke izvršilnih postopkov, občasno pa tudi sodišča (največkrat strokovni sodelavci ali sodniki, izjemoma pa tudi predsedniki sodišč). Disciplinski postopki so bili zoper izvršitelje najpogosteje uvedeni in disciplinski ukrepi izrečeni zaradi kršitev določb ZIZ in podzakonskih predpisov na njegovi podlagi (3. točka 298. č člena ZIZ) zaradi neustreznega ravnanja z dolžnikovim premoženjem (4. točka 298. č člena ZIZ) oziroma zaradi zavlačevanja postopka (5. in 7. točka 298. č člena ZIZ).

Ministrstvo za pravosodje je tako v letu 2017 v okviru nadzora nad delom izvršiteljev izdalo dve odločbi o razrešitvi izvršiteljev iz krivdnih razlogov in izvedlo dva neposredna pregleda poslovanja izvršiteljev, prejelo je 53 pritožb zoper delo izvršiteljev, uvedlo tri disciplinske postopke in izreklo dva disciplinska ukrepa. Leta 2018 je izvedlo devet neposrednih pregledov poslovanja izvršiteljev, prejelo pa 28 pritožb zoper delo izvršiteljev ter uvedlo pet disciplinskih postopkov in izreklo šest disciplinskih ukrepov (en ukrep v zadevi, v kateri je bil disciplinski postopek uveden v letu 2017). V letu 2019 je ministrstvo v okviru nadzora nad delom izvršiteljev (do 1. 7. 2019) izvedlo pet neposrednih pregledov poslovanja izvršiteljev, prejelo pa 25 pritožb zoper delo izvršiteljev ter uvedlo štiri disciplinske postopke in izreklo štiri disciplinske ukrepe (tri v zadevah iz leta 2017 oziroma 2018).

Predsednik zbornice izvršiteljev je odgovoril, da ni nikoli zahteval nadzora nad zakonitostjo opravljanja službe izvršitelja po 297. členu ZIZ. Stranke naj bi namreč običajno pritožbe pošiljalo neposredno na Ministrstvo za pravosodje. V skladu z 298. a členom ZIZ je zbornica izvršiteljev predlagala uvedbo disciplinskega postopka pristojnemu ministru (le) enkrat, in sicer zaradi suma nezakonitega ravnanja izvršitelja s spisi.

Pridobljeni podatki Ministrstva za pravosodje kažejo, da se posamezniki precej pogosto obračajo na ministrstvo zaradi postopanja izvršiteljev in da ministrstvo izvršuje svoje pristojnosti v skladu z ZIZ. Zbornica izvršiteljev nam (kljub večkratnim zaprosilom) podatkov o nadzoru, ki naj bi ga opravljala po 297. b členu ZIZ, ni poslala, odgovorila pa je, da ni aktivna niti pri predlaganju nadzora po 297. členu ZIZ. Ker gre za stanovsko združenje izvršiteljev, bi bilo po varuhovem mnenju prav, da bi bila tudi zbornica izvršiteljev bolj aktivna pri izvrševanju svojih pristojnosti glede nadzora nad opravljanjem službe oziroma poslovanjem izvršiteljev po ZIZ (15.3-58 / 2019).

 

Priporočilo št. 131: Varuh priporoča vsem organom, ki so neposredno pristojni za nadzor nad opravljanjem službe izvršiteljev oziroma za ugotavljanje njihove disciplinske odgovornosti, naj dejavno izvajajo nadzor nad opravljanjem službe oziroma poslovanjem izvršiteljev po ZIZ (stalna naloga).

 

2.19.3.4 Sodni izvedenci, cenilci in tolmači

Na novo je področje sodnih izvedencev, sodnih cenilcev in sodnih tolmačev uredil Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT), ki se je začel uporabljati 1. 1. 2019. Na njegovi podlagi je bil izdan Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih.

Posamične pobude, ki se izrecno nanašajo le področje delovanja sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, tudi v letu 2019 niso številne in so bili očitki pobudnikov o kakovosti njihovega dela najpogosteje vključeni v pobude, v katerih pobudniki tudi sicer izražajo svoje nezadovoljstvo s sprejetimi sodnimi odločitvami, ki temeljijo na mnenjih in izvidih posameznih sodnih izvedencev oziroma sodnih cenilcev. Pobudniki jim očitajo, da svojega dela niso opravili strokovno oziroma so ga opravili v njihovo škodo zaradi svoje pristranskosti.

Še naprej je skrb vzbujajoče pomanjkanje izvedencev na področju družinskih razmerij. MP poroča, da skuša že od leta 2013, intenzivneje pa (tudi zaradi Družinskega zakonika) od leta 2017 to problematiko v okviru svoje pristojnosti odpraviti s številnimi ukrepi, ki pa vsak posebej oziroma vsi skupaj za zdaj še niso dali otipljivega rezultata. Varuh podpira vse dosedanje ukrepe (kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne) za izboljšanje položaja na tem področju, a je očitno, da bodo potrebni še dodatni ukrepi za povečanje števila izvedencev na tem področju in za povečanje njihove strokovnosti.

 

Priporočilo št. 132: Varuh priporoča Ministrstvu za pravosodje, naj v sodelovanju z drugimi odgovornimi sprejme dodatne ukrepe za povečanje števila izvedencev na področju družinskih razmerij.

 

2.19.3.5 Brezplačna pravna pomoč

 

Brezplačno pravno pomoč in pogoje za njeno dodelitev še naprej ureja Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). To pomoč, katere namen je uresničevanje pravice do sodnega varstva, izvajajo na okrožnih sodiščih, delovnih sodiščih, socialnem in upravnem sodišču.

V pobudah v zvezi z brezplačno pravno pomočjo so pobudniki najpogosteje izražali svoje nestrinjanje z zavrnitvijo njihove prošnje za dodelitev te pomoči. Po pregledu razpoložljive dokumentacije je bilo mogoče ugotoviti, da je bila prošnja za to pomoč v večini primerov zavrnjena zaradi neizpolnjevanja pogojev, ki jih določa ZBPP.

Varuh ves čas od vzpostavitve oziroma uzakonitve instituta brezplačne pravne pomoči v naši državi z ZBPP (v letu 2001) v okviru pristojnosti, ki mu jih daje Zakon o varuhu človekovih pravic (ZVarCP), zlasti še na podlagi prejetih pobud posameznikov, spremlja uresničevanje pravice do brezplačne pravne pomoči v praksi. V letu 2019 se je število pobud, ki smo jih obravnavali v zvezi z neposrednim uveljavljanjem pravice do brezplačne pravne pomoči, sicer nekoliko zmanjšalo, vendar pa zlasti pobude, ki jih obravnavamo na področju civilnih sodnih postopkov, še vedno izkazujejo potrebo po nujnosti zagotavljanja takšne pomoči tako v že odprtih sodnih postopkih kakor tudi v fazi, ko posameznik šele pridobiva informacije o možnostih za uveljavitev in zaščito svojih pravic ter  uresničitev pravnomočnih sodnih odločb in izpolnitev obveznosti, ki so bile prisojene v korist prizadetim posameznikom.

Varuh nima neposrednih pristojnosti za pravno svetovanje in dajanje pravne pomoči, čeprav izkušnje kažejo, da posamezniki, ki se s svojimi težavami obrnejo nanj, pogosto pričakujejo in potrebujejo prav to. Pojasnila varuha zato neredko obsegajo tudi pojasnila o pravni ureditvi posameznega instituta oziroma pravnih možnosti v danem položaju, na podlagi česar lahko posameznik vsaj okvirno razbere, kako lahko začne razreševati težavo, zaradi katere se je obrnil na varuha. Po naših izkušnjah je bila brezplačna pravna pomoč v obliki prvega pravnega nasveta (ki je veljala do leta 2015, ko je bila z novelo ZBPP-C ukinjena) dobrodošla še posebej pri posameznikih v postopku na prvi stopnji (ker so se znašli v položaju, ko so morda morali sami vložiti tožbeni zahtevek ali ker so bili toženi) in pri tistih, za katere se je postopek na prvi stopnji končal neugodno, v postopku pa jih ni zastopal usposobljeni pravni strokovnjak. Takšni posamezniki pogosto ne vedo, kaj morajo storiti in so prepuščeni sami sebi. Zato se v takšnih primerih prvi pravni nasvet izkaže kot potreben in umesten, saj se posameznik tako lahko pravočasno in hitro seznani s svojimi pravnimi možnostmi za uveljavitev ali obrambo svojih pravic, kakovosten prvi pravni nasvet pa lahko prepreči tudi marsikateri sodni spor.

Zato znova (tako kot smo to že storili zlasti v letnem poročilu varuha za leto 2015, str. 243, in v drugih) poudarjamo, da mnogi posamezniki (ki so poleg finančne stiske pogosto tudi funkcionalno nepismeni) še vedno ne najdejo poti do pravočasne in kakovostne pravne pomoči in je zato morda vprašljiva učinkovitost zdajšnje ureditve instituta brezplačne pravne pomoči. Argument gospodarnosti v noveli ZBPP-B in nato v noveli ZBPP-C s sklicevanjem na pomanjkanje interesa za takšno obliko brezplačne pravne pomoči po naši presoji ni bil ne tehten ne utemeljen razlog za popolno ukinitev prvega brezplačnega pravnega nasveta, izničil pa je tudi enega izmed ciljev zakonodajalca ob sprejemanju ZBPP, tj. ureditev dostopnosti pravnega svetovanja pred začetimi sodnimi postopki. Ureditev ZBPP-C, ki je združila prvi pravni nasvet in pravno svetovanje tako, da je ohranjeno (le) pravno svetovanje, v praksi očitno vendarle ni tako dostopna, kot je bilo pričakovati ob njeni uveljavitvi, in je prosilci veliko ne uporabljajo. To izhaja tudi iz enega izmed odgovorov Ministrstva za pravosodje, ki smo ga v vednost prejeli ob obravnavi ene izmed pobud na tem področju.

Iz vsebine pobud napredka na področju zagotavljanja brezplačne pravne pomoči tudi v letu 2019 ne ugotavljamo. Že v letu 2014 in naslednjih smo poudarili potrebo po širjenju možnosti za brezplačno pravno pomoč izven okvira, kot ga določa ZBPP. Ta potreba še vedno o(b)staja. Določene vrzeli na področju zagotavljanja brezplačne pravne pomoči sicer zapolnjujejo različne nevladne in človekoljubne organizacije, občine in odvetniki, ponekod tudi študenti prava. Varuh pa spodbuja zlasti lokalne skupnosti k zagotavljanju dodatnih oblik brezplačne pravne pomoči, ki jo že nudijo tudi nekatere občine in nevladne organizacije. Brezplačna pravna pomoč je namreč nujna za zagotovitev dostopa do pravičnega sodnega sistema, ki zagotavlja sodno varstvo za vse, tudi najrevnejše. Pravica do dostopa do odvetnika namreč izgubi pomen, če si ga posameznik ne more privoščiti zaradi slabega premoženjskega stanja. Varuh zato znova priporoča, naj država prouči možnosti za zapolnitev vrzeli, ki se nastajajo v praksi pri zagotavljanju in uveljavljanju brezplačne pravne pomoči socialno najšibkejših, zlasti za zagotovitev brezplačne pravne pomoči, ki ne temelji na merilih za ugotavljanje materialnega položaja prosilca, kot jih določa ZBPP.

 

Priporočilo št. 133. Varuh ponovno priporoča Ministrstvu za pravosodje, naj prouči možnosti za zapolnitev vrzeli, ki nastajajo v praksi pri zagotavljanju in uveljavljanju brezplačne pravne pomoči.

 

Vračilo sredstev izplačane brezplačne pravne pomoči

Ker Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) predvideva primere, ko mora upravičenec povrniti sredstva izplačane brezplačne pravne pomoči (BPP), se sklep o odmeri nagrade odvetniku nanaša na odvetnika in upravičenca do BPP. Zato je ta sklep treba vročiti tudi slednjemu, ki ima tudi možnost morebitno nezadovoljstvo uveljavljati s pritožbo.

Primer: Neuporaba pritožbe škoduje Pobudnica je varuha človekovih pravic Republike Slovenije (varuh) seznanila z dopisom Službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katerim jo je organ obvestil, da ima možnost predlagati obročno vračilo dolga. V tem dopisu so bile med drugim povzete tudi navedbe pobudnice iz predhodnega pisanja sodišču, v katerem je navajala, da odvetnika, ki so jima bila izplačana sredstva, zanjo nista storila ničesar in da ne ve, kako oziroma na podlagi česa sta pridobila sredstva BPP. V predmetni zadevi smo sodišče zaprosili za kopijo sklepov o odmeri nagrade odvetniku in kopijo vročilnic oziroma drugo dokazilo, da sta bila sklepa pobudnici tudi vročena. Iz sklepov, ki smo jih prejeli na podlagi poizvedbe, je bilo podrobneje razvidno, katere nagrade in stroške sta odvetnika priglasila in katere od teh jima je sodišče priznalo. Sodišče je tudi ustrezno pojasnilo, da se je pobudnica s sklepoma o stroških seznanila, pravnega sredstva zoper njiju pa ni vložila. Ker se pobudnica zoper odločitev o odmeri nagrade odvetnikoma ni pravočasno ustrezno odzvala, čeprav je morda menila, da do nagrade odvetnika nista upravičena, ker naj ne bi opravila svojega dela, nismo ugotovili podlage za nadaljnje posredovanje v zadevi (15.7-11/2019).

 

Seznanitev z vsebino fiktivno vročenega pisanja Službe za BPP 

Pričakovati je, da bodo stranke, ki so aktivne, in bodo zamudile dvig pisanja na pošti, menile, da ga bodo lahko prevzele, če se bodo zglasile pri pošiljatelju, ki mu je bilo pisanje vrnjeno. Če za prevzem tega pisanja pri organu ne zadostuje, da stranka izrazi željo, da se ji predmetni dopis vroči, je po mnenju varuha prav, da organ stranko vsaj seznani, da to lahko doseže le tako, da zahteva vpogled v spis. Od pravno neuke stranke namreč ni pričakovati, da bo potem, ko ji bo rečeno, da ji pisanja (glede katerega je prejela obvestilo, da bo vrnjeno pošiljatelju) ni mogoče izročiti, to zahtevala z vpogledom v spis.

Primer: Fikcija vročitve sodnega pisanja ne sme biti ovira za naknadni vpogled vanj Pobudnica je varuha seznanila, da se je zglasila pri Službi za brezplačno pravno pomoč (BPP) pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, da bi v zadevi BPP prejela sodno pisanje. Oseba v strokovni službi za BPP naj bi ji ob tem dejala, da takšnega pisanja ni in da je bila v zadevi že opravljena fiktivna vročitev ter da ni potrebe, da bi v zvezi s tem prejela vročilnico, ki jo je želela kot dokaz. Ker se je pobudnica bala, da bo zamudila rok za odgovor na pisanje Službe za BPP, je s svojimi zahtevami vztrajala, a je bila pri tem neuspešna, saj je oseba v Strokovni službi za BPP poklicala varnostnika, ki je od pobudnice zahteval, da zapusti prostore sodišča. Ker še vedno ni želela oditi, je nato prišla policija, ki ji je izdala plačilni nalog. V zvezi z omenjenimi navedbami pobudnice smo opravili poizvedbo na Okrožno sodišče v Ljubljani. Sodišče nas je seznanilo s povzetkom ozadja zadeve, ki ga je pripravilo na podlagi razgovorov ter pisnih izjav v dogodku udeleženih uslužbencev sodišča in varnostne službe ter na podlagi listinske dokumentacije. S povzetkom odgovora sodišča smo pobudnico seznanili in ji predlagali, da nas v primeru, če meni, da so pojasnila sodišča morda nepravilna ali pomanjkljiva, s tem seznani. Omenili smo ji tudi, da je njen odziv nujen za varuhovo presojo dejstev in okoliščin ter ugotovitev glede ravnanj, ki jih je v pobudi zatrjevala. Ker se pobudnica na naše pisanje ni odzvala, z obravnavanjem pobude nismo nadaljevali. Smo pa že med postopkom pri varuhu sodišču sporočili, da se na podlagi prejetih pojasnil sodišča in pregledane dokumentacije načeloma strinjamo s pojasnilom sodnega osebja pobudnici, da zaradi fikcije vročitve takrat v spisu ni bilo ničesar, kar bi ji bilo treba še osebno vročati, ker je bila vročitev pisanja s fikcijo že opravljena. Ob tem pa smo sodišče opozorili, da je namen tretjega stavka četrtega odstavka 87. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP), ki določa, da se po preteku roka pusti dokument v predalčniku naslovnika, v tem, da se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub načinu vročitve s fikcijo res seznanil s pisanjem (tako tudi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 2553/2017 z dne 13. 4. 2018). Kadar stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Da bo pisanje v primeru takšnih okoliščin vrnjeno pošiljatelju, je bilo navedeno tudi v sporočilu o prispelem pismu, ki je bilo nalepljeno na vrata pobudnice. Zaradi fikcije vročitve stranka sicer ne izgubi pravice do vložitve pravnega sredstva, kar pa lahko uspešno stori le, če se bo seznanila s pisanjem. Varuh meni, da je zaradi zagotovitve enake obravnave strank, ki pisanje prevzamejo, in tistih, za katere velja fikcija vročitve pisanja, in sicer tako tistih, ki jim je pisanje puščeno v predalčniku, kakor tudi tistih, ki se želijo z njegovo vsebino seznaniti neposredno pri organu, ki mu je bilo pisanje vrnjeno, prav, da organ slednjim, če to želijo, to omogoči v skladu z določbami ZUP, ki urejajo vpogled v spis in fotokopiranje. Sodišče je v odgovoru varuhu zapisalo, da se takšen vpogled dovoli, če stranka zanj zaprosi oziroma ga zahteva, zaradi česar ni v pristojnosti upravnih organov, da samoiniciativno predlagajo strankam, naj vpogledajo v upravni spis oziroma fotokopirajo listine iz upravnega spisa. Zato smo sodišče dodatno seznanili z mnenjem varuha, da položaj, ko nastopi fikcija vročitve in se pisanje vrne pošiljatelju, zahteva posebno pozornost, in sicer tako zaradi namena, da se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se naslovnik seznani s pisanjem, kakor tudi zaradi stališč, ki jih imajo stranke v zvezi z vročanjem. Okrožno sodišče v Ljubljani je sporočilo, da bo skrbno proučilo stališče varuha (glede namenitve posebne pozornosti strankam v primerih vročitve s fikcijo, vključno s samoiniciativno seznanitvijo strank, ki bodo izrazile željo po ponovni vročitvi pisanja, da lahko zaprosijo za vpogled v spis oziroma fotokopiranje fiktivno vročeno pisanje) in ga v okviru zakonskih možnosti skušalo upoštevati pri delovanju Službe za BPP (16.1-46/2018).

 

2.19.3.6 Prekrški

Na tem podpodročju smo obravnavali nekoliko več zadev (50) kot v letu 2018 (41). Obravnavana problematika se ni bistveno spremenila. Največ pobud se je nanašalo na nezadovoljstvo z izrečenimi globami oziroma sprejetimi odločitvami v postopku o prekršku. Pobudniki so prav tako navajali možnosti odloga plačila glob in tudi posamezna dejanja v postopku o prekršku (npr. preizkus alkoholiziranosti). Še naprej so prevladovale pobude, povezane z udeležbo v cestnem prometu in policijo kot prekrškovnim organom (čeprav se število teh zmanjšuje), povečuje pa se število tistih, ki se nanašajo na redarstvo.

Ob obravnavi zadeve pobudnika, ki so mu policisti zasegli vozilo, saj je pozabil pravočasno podaljšati svoje vozniško dovoljenje, smo naleteli na podatek, da je bil v letu 2018 v zakonodajnem postopku predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa po skrajšanem postopki, EPA 2639-VII. Predlagana novela je med drugim imela namen jasneje predpisati pogoje za zaseg motornega vozila v primerih vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja in jo je podprla tudi vlada, vendar se je ta zakonodajni postopek končal zaradi prenehanja mandatne dobe Državnega zbora. Ker tudi Varuh človekovih pravic Republike Slovenije meni, da je treba t. i. upravni potek veljavnosti vozniškega dovoljenja (če je veljavnost vozniškega dovoljenja potekla le datumsko in pogoj za podaljšanje njene veljavnosti ni predložitev veljavnega zdravniškega potrdila, potrdila o dodatnem usposabljanju voznika začetnika ali potrdila o dodatnem usposabljanju voznika) obravnavati drugače oziroma manj strožje tako, da se takšna vožnja ne šteje za hujši prekršek, smo se obrnili na Ministrstvo za infrastrukturo (MI), ki pripravlja zakonodajo na področju cestnega prometa, z zaprosilom za informacije, ali na tem področju že načrtuje spremembe oziroma dopolnitve veljavnega normativnega okvira. Če sprememb ne načrtuje, pa nas je zanimala utemeljitev ustreznosti zakonske ureditve, ki enako strogo obravnava (kar zadeva opredelitev prekrška kot hujšega, ki vodi v zaseg vozila) upravni potek veljavnosti vozniškega dovoljenja in vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja (npr. da oseba tega sploh nima).

V odgovoru je MI sporočil, da je zaradi nejasnosti določbe, ki ureja zaseg motornega vozila v primeru vožnje vozila brez veljavnega vozniškega dovoljenja, v okviru priprave predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa, pripravilo osnutek spremembe določbe 23. člena ZPrCP. S predlagano spremembo 23. člena ZPrCP se jasno določa, da policist zaseže vozniku motorno vozilo, če voznik vozi brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo tiste kategorije oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki ga/jo vozi, ali če voznik vozi z vozniškim dovoljenjem tiste kategorije oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki ga/jo vozi, katerega veljavnost je potekla, če je pogoj za podaljšanje njegove veljavnosti predložitev veljavnega zdravniškega spričevala, potrdila o dodatnem usposabljanju voznika začetnika ali potrdila o dodatnem usposabljanju voznika. Vožnja z vozniškim dovoljenjem, katerega veljavnost je le datumsko potekla in pogoj za podaljšanje njegove veljavnosti ni predložitev veljavnega zdravniškega spričevala, potrdila o dodatnem usposabljanju voznika začetnika ali potrdila o dodatnem usposabljanju voznika (upravni potek veljavnosti vozniškega dovoljenja), se ne šteje za hujši prekršek, prav tako pa to ni razlog za zaseg motornega vozila.

Predlagane zakonske spremembe, ki imajo namen odpraviti nejasnosti na tem področju, podpiramo.

Z novelo ZPrCP naj bi se uredila tudi t. i. nadomestna parkirnina (o tem smo pisali že v poročilu za leto 2018, str. 327, in še prej v poročilu za leto 2014, str. 162). MI je (skupaj z MP) namreč sporočil, da se bo institut »nadomestne parkirnine« uredil na sistemski ravni v ZPrCP tako, da bo z vidika načela enakosti zagotavljal enako obravnavanje vseh kršiteljev, s tem pa bosta sistemsko zagotovljeni pravna varnost in predvidljivost, ter da bodo samoupravne lokalne skupnosti po uveljavitvi sprememb uskladile odloke s cestnoprometno zakonodajo. Ob tem bodo morale samoupravne lokalne skupnosti pri določitvi prekrškov v zvezi z neplačilom parkirnine te določiti tako, da v odlokih samoupravnih lokalnih skupnostnih ne bo prihajalo do podvajanja s prekrški (četrti odstavek 3. člena ZP-1), ki jih že določa šesti odstavek 65. člena ZPrCP v povezavi z 21. točko četrtega odstavka 65. člena ZPrCP.

Obravnavali smo tudi odgovornost lastnika vozila po 8. členu ZPrCP. MNZ je v tej zvezi pojasnil, da je ob spremljanju sodne prakse policija v začetku leta 2019 spremenila prakso vodenja postopkov zoper kršitelje, ki po podatkih iz evidence registriranih vozil niso ne lastniki ne imetniki pravice uporabe vozila. Prekrškovni organ mora v tovrstnih primerih ob upoštevanju pravne prakse izhajati iz domneve nedolžnosti in odgovornost za prekršek utemeljiti z dejstvi in dokazi, na podlagi katerih se prepriča, da gre za pravega storilca prekrška. Kadar s posebnim postopkom dokazovanja ugotavlja, ali so podani zakonski znaki prekrška in s tem povezana odgovornost kršitelja, mora v celoti izvesti postopek o prekršku in izdati odločbo o prekršku, ne pa plačilni nalog (sodba VSRS št. IV Ips 59/2008).

Pojasnila sprejemamo. Ugotavljamo tudi, da že jezikovna razlaga 8. člena ZPrCP nakazuje, da je treba ugotavljati storilca prekrška zoper varnost cestnega prometa (ki je na primer zaznan s tehničnimi sredstvi). Šele kadar ga ni mogoče ugotoviti, je mogoče uporabiti domnevo iz določbe ZPrCP, po kateri se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Zato smo MNZ zaprosili za dopolnitev odgovora z dodatnimi pojasnili o tem, kako poteka postopek ugotavljanja dejanskega kršitelja prekrška zoper varnost cestnega prometa, če je ta ugotovljen s tehničnimi sredstvi, pa storilec ni ugotovljen takoj na kraju prekrška.

Ker ureditev odgovornosti lastnika vozila po 8. členu ZPrCP očitno povzroča v praksi več težav (o tem tudi v članku okrajne sodnice Darje Škoberne na 14. dnevih prekrškovnega prava 2019 z naslovom »Odgovornost lastnika vozila po 8. členu ZPrCP v praksi«), med drugim tudi, da je za isti prekršek dejanski storilec lahko različno kaznovan (odvisno od tega, ali mu je bil izdan plačilni nalog ali mu je bila izdana odločba z obrazložitvijo ali brez nje in ali so bila uporabljena pravna sredstva), nas je zanimalo tudi, ali je morda MNZ ob pripravi novele ZPrCP predlagal spremembe in dopolnitve te zakonske določbe. Hkrati pa smo se obrnili tudi Ministrstvo za infrastrukturo, da nas seznani ali in če da, kakšne spremembe in dopolnitve načrtuje glede te zakonske ureditve ter da nas z njimi tudi seznani hkrati s podatkom, v kateri fazi postopka je sprejetje novele ZPrCP. Zahtevanega odgovora MNZ in MI v času do priprave tega zapisa še nismo prejeli, zato o tem še ne moremo poročati. Bomo pa to problematiko še naprej obravnavali tudi v letu 2020.

 

Zagotavljanje temeljnih jamstev poštenega sojenja v hitrem postopku o prekršku

Sodišče v hitrem postopku o prekršku o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo oziroma plačilni nalog prekrškovnega organa odloči brez dokaznega postopka, torej tudi brez zaslišanja storilca, razen če spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno (četrti odstavek 65. člena ZP-1). Ker ZP-1 odločitev o tem, kdaj ponoviti oziroma dopolniti dokazni postopek, prepušča diskreciji sodišča, je na tem področju že izoblikovana sodna praksa. Temu je varuh več pozornosti namenil že v rednem letnem poročilu za leto 2012 (str. 111), ko je opozoril tudi na dve sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), in sicer v pritožbi številka 3127/09 (zadeva Flisar zoper Republiko Slovenijo), ko je ESČP presodilo, da bi storilec v postopku o prekršku moral biti zaslišan, v nasprotju s pritožbo številka 57655/08 z dne 17. 5. 2011 (zadeva Suhadolc zoper Slovenijo), ker je bil prekršek zaznan s tehničnim sredstvom.

Na omenjeni sodbi se je v svojih odločitvah o vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca večkrat sklicevalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je predvsem v zvezi s prekrški zoper javni red in mir poudarilo, da je zaradi zagotovitve poštenega postopka treba izvesti ustno obravnavo (npr. sodba IV Ips 35/2016).

V primeru pobudnice, ki se je na varuha obrnila, ker ji je prekrškovni organ izrekel globo zaradi prekrška zoper javni red in mir, o zahtevi za sodno varstvo pa je sodišče odločilo brez njenega zaslišanja in s predlogom za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (VDTRS) ni uspela, je ob upoštevanju določb ZP-1 in sodno prakso varuh podvomil, ali je sodišče ravnalo v skladu s četrtim odstavkom 65. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker dokaznega postopka v primeru pobudnice ni ponovilo oziroma dopolnilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč v sodbi opr. št. IV 38/2015 v z. točki obrazložilo: "Ob upoštevanju relevantne prakse ESČP je Vrhovno sodišče v zadevi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 (in kasneje v sodbah IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013, IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 14/2014 z dne 20. 5. 2014) pojasnilo, da je izvedba ustne obravnave potrebna zlasti tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) oziroma 29. člena URS, je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov." Pri tem se kot na ustrezno prakso ESČP Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklicuje na zadeve Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011, Milenovič proti Sloveniji z dne 28. 2. 2013, Suhadolc proti Sloveniji z dne 17. 5. 2011, Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2013 in Jussila proti Finski z dne 23. 11. 2006.

Varuh je s svojimi pomisleki zato seznanil VDTRS in predlagal, da ponovno oceni, ali so v primeru pobudnice morda vendarle podani razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ob tem je poudaril, da mora biti vsakomur, tudi pobudnici, na podlagi 14. člena Ustave Republike Slovenije zagotovljena pravica enakosti pred zakonom, zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo lahko vloži le vrhovni državni tožilec, pa je edino pravno sredstvo, ki bi ji to še lahko zagotovilo.

VDTRS pomislekom varuha ni pritrdilo. Vrhovni državni tožilec, ki je odločal o predlogu pobudnice za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, je pojasnil, da je bila za njegovo presojo odločilna vsebina navedb pobudnice v zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog, s katerim je sprožila postopek sodnega varstva. Prav ta del je namreč presojalo sodišče ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo pobudnice. Po oceni vrhovnega državnega tožilca so bile te navedbe pobudnice nevsebinske. Vloga pobudnice po pojasnilu vrhovnega državnega tožilca torej ni izkazovala, da bi v primeru pobudnice prišlo do kršitve zakona.

Primer pobudnice torej kaže, kako pomembna je lahko vsebina zahteve za sodno varstvo v postopku o prekršku. Sodišče lahko namreč ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo v skladu z določbami ZP-1 upošteva le tista dejstva in dokaze, ki jih je uveljavljal storilec že v postopku pred prekrškovnim organom. Če bi pobudnica v svoji zahtevi za sodno varstvo skrbneje navedla in opisala vsa dejstva in vse okoliščine, pomembne za odločitev o zadevi, in bi poleg tega določneje predlagala tudi dokaze, bi morda lahko postopek o prekršku v njenem primeru tekel popolnoma drugače (15.5-21/2019).

 

O zastaranju

Na podlagi šestega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1) pretrga zastaranje vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki se nanaša na pregon storilca prekrška, vključno z dejanjem, opravljenim za potrebe vložitve obdolžilnega predloga. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku. S to problematiko smo se ukvarjali v naslednjem primeru.

Primer: Po posredovanju varuha izveden postopek o prekršku Pobudnica se je na varuha obrnila, ker se ni strinjala z odločitvijo prekrškovnega organa Policijske postaje (PP) Ljubljana Center v konkretni zadevi, da bo kršitelj ostal nekaznovan. V januarju 2019 naj bi jo namreč uradna oseba Policije seznanila, da je pregon zastaral, ker sta pretekli dve leti od kršitve. V zadevi smo opravili poizvedbo pri Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ). Zanimalo nas je, kako je prekrškovni organ obravnaval njeno prijavo v zvezi z dogodkom iz sredine leta 2016, glede katere jo je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani v marcu 2018 seznanilo, da v predkazenskem postopku ni bilo zaznati zakonskih znakov kaznivega dejanja, je pa bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni elementi prekrška. Zato je državno tožilstvo takrat dokumentacijo poslalo PP Ljubljana Center v proučitev, ali so izpolnjeni pogoji, da se kršitelj spozna za odgovornega prekrška. Ker je bilo iz navedb pobudnice mogoče razbrati, da bo (oziroma je) prekrškovni organ odločil, da ne bo izdal odločbe oziroma ne bo vložil obdolžilnega predloga, smo MNZ tudi vprašali, ali je prekrškovni organ pobudnico kot predlagatelja prekrška o tej svoji odločitvi pisno obvestil. Na podlagi 103. člena ZP-1 lahko namreč predlagatelj prekrška v 15 dneh po prejemu omenjenega obvestila pri organu, ki po zakonu nadzoruje delo prekrškovnega organa, predlaga vložitev obdolžilnega predloga pred sodiščem. Tako bi v konkretnem primeru lahko nadzorni organ (Sektor uniformirane policije Policijske uprave Ljubljana) odločitev prekrškovnega organa preveril in bodisi odločil, da pogoji za vložitev obdolžilnega predloga niso izpolnjeni, bodisi bi pred pristojnim sodiščem vložil obdolžilni predlog. Ministrstvo je sporočilo, da o končanju postopka pobudnica na navedeni način ni bila obveščena. Ob pripravi odgovora na poizvedbo varuha pa je MNZ ocenil, da predmetni postopek o prekršku ni relativno zastaral, saj zastaranje prekine vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki se nanaša na pregon storilca prekrška (opomba: v konkretnem primeru je bilo to, kakor že omenjeno, postopanje državnega tožilstva). MNZ je zato s tem dejstvom seznanil prekrškovni organ z naročilom, da v primeru ugotovljene odgovornosti kršitelja izvede postopek v skladu z ZP-1 in izda ustrezno odločbo o prekršku, ker je v zadevi prekrškovni organ pred tem nepravilno razlagal zastaralni rok. Ministrstvo je varuha še seznanilo, da bo Policija v okviru usposabljanj pooblaščenih uradnih oseb, ki vodijo in odločajo v postopkih o prekrških, posebej opozorila na ta primer s ciljem pravilnega ravnanja v podobnih primerih v prihodnje (16.1-7/2019).

 

Priporočilo št. 134: Varuh sodiščem in prekrškovnim organom še naprej priporoča, naj pri obravnavanju prekrškovnih zadev spoštujejo temeljna jamstva poštenega postopka in druge pravice strank ter skrbno obravnavajo zahteve za sodno varstvo (stalna naloga).

 

2.19.3.7 Tožilstvo

Na podpodročju predsodnih postopkov, kjer večinoma obravnavamo pobude, povezane z delom državnih tožilcev, smo v letu 2019 obravnavali 19 zadev (v letu 2018 pa 28). Navedbe pobudnikov smo po potrebi preverjali pri vodjih državnih tožilstev (in s tem seznanjali Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije), ki so se redno odzivali na naše poizvedbe. Srečali smo se tudi z generalnim državnim tožilcem s sodelavci in se dogovorili o nadaljnjem sodelovanju ter ga seznanili z ugotovitvami iz obravnavanih pobud na tem področju.

Vsebina pobud se je tudi tokrat nanašala predvsem na nezadovoljstvo pobudnikov s posameznimi tožilskimi odločitvami (kot je na primer zavrženje ovadbe) oziroma dolgotrajnim obravnavanjem njihovih kazenskih ovadb. Spodbudno je, da pri tem nismo ugotavljali večjih neupravičenih zastojev v obravnavanju zadev na tožilstvih.

Državni tožilec zavrže ovadbo, če iz nje izhaja, da naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je pregon zastaran ali je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon, ali če ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil naznanjeno kaznivo dejanje, ali če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno, in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) in posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon (prvi odstavek 161. člena ZKP).

Zakon ne predpisuje pogojev, ki bi jih moral izpolnjevati ovaditelj, da bi bila "njegova ovadba sposobna za obravnavanje", prvi odstavek 146. člena ZKP pa izrecno določa, da lahko vsakdo naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Poleg tega ZKP v drugem odstavku 161. člena določa, da lahko državni tožilec celo v primeru, ko ovadba sploh ni vložena, a je do njega kakor koli prišel le glas o kaznivem dejanju, od policije zahteva (če tega ne more storiti sam ali po drugih organih), da v roku, ki ga on določi, zbere potrebna obvestila in izvede druge ukrepe, da se odkrijeta kaznivo dejanje in storilec.

Ob obravnavanju kazenskih ovadb, posebej še v primeru, ko jih podajo ranljivi oškodovanci, kamor vsekakor spadajo tudi osebe pod skrbništvom, mladoletniki in otroci, mora biti skrbnost državnih tožilcev še posebna, kajti morebitna napačna odločitev ima lahko zanje neslutene posledice. Vsako prijavo oziroma vsak glas o kaznivem dejanju, ki se preganja po uradni dolžnosti, mora državni tožilec skrbno preučiti glede na že omenjeno določbo drugega odstavka 161. člena ZKP, kazensko ovadbo pa lahko zavrže le iz razlogov, navedenih v prvem odstavku tega člena.

Primer: Ovadba oškodovanca z odvzeto poslovno sposobnostjo V primeru pobudnika, ki mu je bila po določbah tedaj veljavnega ZZZDR odvzeta poslovna sposobnost, je Okrožno državno tožilstvo v Kranju s sklepom Kt/18888/2016-VP/kš z dne 8. 3. 2017 ovadbo zavrglo, ker je ugotovilo obstoj okoliščine, ki izključuje pregon, saj "je ovaditelju delno odvzeta poslovna sposobnost v vseh aktivnostih, povezanih s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki in torej sam ne more vložiti ovadbe." Čeprav je od državnotožilske odločitve minilo več kakor leto (skoraj tri), je varuh omenjeno pobudo sprejel v obravnavanje, saj je presodil, da gre za tako pomembno zadevo, ki opravičuje njegovo ukrepanje ne glede na časovno oddaljenost. Ker varuhu zakonska podlaga za takšno državnotožilsko odločitev ni bila znana, se je za pojasnila v zvezi z obravnavanjem ovadbe v tem in drugih podobnih primerih obrnil na Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (VDTRS). Ob tem smo VDTRS seznanili tudi s stališčem varuha, da odvzem poslovne sposobnosti oziroma postavitev osebe pod skrbništvo sama po sebi ni okoliščina, ki bi izključevala kazenski pregon oziroma vsebinsko obravnavanje kazenske ovadbe. V skladu s pričakovanji varuha je VDTRS odgovorilo, da državni tožilec zavrže ovadbo, če je izpolnjen dejanski stan, določen v navedenem prvem odstavku 161. člena ZKP. Ob tem je VDTRS poudarilo (in s tem pritrdilo stališču varuha), da je prav vseeno, kako pride informacija o kaznivem dejanju, ki se preganja po uradni dolžnosti, do državnega tožilca – lahko jo sporoči tudi mladoletna oseba ali oseba, ki je postavljena pod skrbništvo. Postavitev osebe pod skrbništvo (odvzem poslovne sposobnosti) vpliva na veljavnost pravnih poslov, pri kazenski ovadbi pa ne gre za pravni posel. VDTRS je še sporočilo, da je generalni državni tožilec 26. 10. 2012 pod št. Tu 66/12-3-4 izdal Splošno navodilo o obravnavanju anonimnih, psevdonimnih in šikanoznih ovadb zoper neznane storilce, ki je objavljeno na spletni strani VDTRS in tako dostopno na povezavi www.dt-rs.si/files/documents/ovadbe.pdf. Prvi odstavek 1. člena teh navodil določa, da je vsako vlogo, iz katere je (ne glede na to, kako je naslovljena, ali v kakšni obliki je tožilstvu poslana) razviden konkreten očitek, naj bi bilo strojeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, treba obravnavati kot ovadbo. Pri tem ni pomembno, ali je očitek podkrepljen z dokazi, temveč je odločilno dejstvo, da iz navedb v vlogi izhaja dovolj natančno zatrjevanje o obstoju znakov kaznivega dejanja. Sicer pa tudi ZKP v 146. členu določa, da lahko vsakdo (torej tudi otrok ali oseba pod skrbništvom) naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Na tej podlagi je VDTRS ugotovilo, da je že omenjeni sklep Okrožnega državnega tožilstva v Kranju pravno zmoten, saj ne temelji na katerem izmed dejanskih stanov, določenih v prvem odstavku 161. členu ZKP. Te storjene napake (nespretno izbranega razloga za zavrženje) ne more popraviti niti naknadno pojasnilo državne tožilke, ki je tedaj ta sklep izdala, da je sicer že takrat ugotovila, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno (in bi zato ovadba morala biti zavržena). Odvzem poslovne sposobnosti oziroma postavitev oškodovanca pod skrbništvo pa seveda vpliva na nadaljnje ravnanje državnega tožilca in oškodovanca. Takšen oškodovanec lahko namreč začne kazenski pregon samo po svojem zakonitem zastopniku oziroma skrbniku, zato je sklep o zavrženju kazenske ovadbe s poukom po prvem odstavku 60. člena ZKP (nadaljevanje oziroma prevzem pregona) treba poslati (tudi) skrbniku. Enako kot VDTRS je tudi varuh presodil ravnanje državne tožilke, ki je s predmetnim sklepom zavrgla kazensko ovadbo zato, ker je bila ovaditelju odvzeta poslovna sposobnost, kot neustrezno, pobudo pa zato štel za utemeljeno (15.1-8/2019).

 

Načelo dobrega upravljanja zahteva, da pobudnik na svojo vlogo prejme odgovor tožilstva, ne da bi to moral zahtevati in ne da je bilo potrebno naše posredovanje.

 

Primer: Zapoznela odločitev o ovadbi Pobudnik je navedel, da je zoper sodnice iz Domžal na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani (ODT) podal kazensko ovadbo z dne 14. 6. 2013. Po dobrih treh letih je 10. 10. 2016 podal tudi prošnjo za seznanitev z odločitvijo tožilstva o vloženi ovadbi in ponovno zahtevo, vendar tudi nanjo do septembra 2018, ko se je obrnil za pomoč na Varuha človekovih pravic Republike Slovenije, ni prejel nobenega odgovora ODT. Tožilstvo je potrdilo, da je ovadbo pobudnika prejelo 17. 6. 2013. Dne 19. 6. 2013 je bila dodeljena v delo okrožni državni tožilki, ki ni več zaposlena na tožilstvu. Ob pregledu starih zadev razrešene tožilke in zahtevah pobudnika ter našega posredovanja je bilo ugotovljeno, da je bil spis zadeve pobudnika izgubljen in ga je bilo treba obnoviti. Tožilstvo je nato predodelilo zadevo in jo začelo reševati. Tako je bila ovadba 8. 10. 2018 poslana v dopolnitev Policijski postaji Ljubljana Center. Glede na sporočilo PP Ljubljana Center pa je bilo do konca leta 2018 mogoče pričakovati končno kazensko ovadbo ali poročilo. Vodja tožilstva je zato napovedala, da bo takrat tudi sprejeta ustrezna državnotožilska odločitev, o kateri bo pobudnik tudi obveščen. Pobuda je bila utemeljena. Pri reševanju zadeve pobudnika je na tožilstvu očitno prišlo do nepravilnosti. Tudi načelo dobrega upravljanja zahteva, da bi pobudnik na svojo vlogo prejel odgovor tožilstva, ne da bi to moral zahtevati in ne da je bilo za to potrebno še naše posredovanje. Tožilstvo je sicer takoj po ugotovljenih nepravilnostih začelo reševati zadevo, zato ni bilo potrebe za naše nadaljnje posredovanje (15.1-21/2018).

 

Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1) v drugem odstavku 80. člena primeroma našteva kršitve državnotožilske dolžnosti, za katere se lahko državnemu tožilcu izreče disciplinska sankcija. Med njimi je v 16. točki kot kršitev državnotožilske dolžnosti določena opustitev sporočila o podanih zakonskih razlogih za izločitev državnega tožilca ali nadaljevanje dela v zadevi, v kateri obstaja izločitveni razlog. Ti so sicer določeni v 39. členu ZKP. Naslednji opisani primer opozarja na potrebno skrbnost pri ugotavljanju krajevne in stvarne pristojnosti pred dodeljevanjem državnotožilskih zadev v reševanje, poleg tega pa tudi na izločitvene razloge, ki so bili v opisanem primeru pobudnika očitni.

Primer: Državna tožilka je v obravnavanje prejela ovadbo, vloženo proti njej Pobudnik je Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (varuh) seznanil, da je 24. 1. 2019 zoper državno tožilko, sicer vodjo Zunanjega oddelka v Postojni, podal kazensko ovadbo, ki naj bi jo obravnavala sama ovadena državna tožilka, in to tako, da naj bi jo "pometla pod preprogo". Varuh je pri Okrožnem državnem tožilstvu (ODT) v Kopru opravil poizvedbo o obravnavanju pobudnikove ovadbe. Slednje je sporočilo, da je pobudnik ovadbo z dne 24. 1. 2019 zoper policistko in državno tožilko poslal Generalni policijski upravi v Ljubljani. ODT v Kopru se je z njo seznanil, ko mu je 25. 2. 2019 v zvezi z njo Policijska uprava Koper poslala poročilo (po desetem odstavku 148. člena ZKP, ker ni ugotovila podlage za kazensko ovadbo). Naslednji dan je bila ta zadeva vpisana v Ktr-vpisnik, v katerega se vpisujejo razne kazenske in splošne zadeve, ki niso vpisane v druge vpisnike, na (krajevno pristojnem) zunanjem oddelku v Postojni, kjer kot edina državna tožilka opravlja državnotožilsko funkcijo ovadena državna tožilka. Vodja ODT v Kopru je še sporočila, da ji je bil (še pred poizvedovanjem varuha) v pregled poslan sveženj Ktr-spisov Zunanjega oddelka v Postojni, ki ga do prejema poizvedbe varuha še ni utegnila pregledati. Po pregledu pa je vodja ODT v Kopru odredila, da se ovadba pobudnika z dne 24. 1. 2019, ki je bila priložena poročilu Policijske uprave Koper, vpiše v Kt-vpisnik (kamor se vpisujejo kazenski postopki zoper znane polnoletne in pravne osebe). Ker je bila ovadba vložena zoper policistko in državno tožilko, je bila nato zadeva v skladu z določili 199. člena ZDT-1 poslana v odločanje Oddelku za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili. Ob tem je vodja ODT v Kopru pripisala, da je zoper državne tožilce istega tožilstva podan izločitveni razlog, zaradi česar je tudi sicer smiselno, da ovadbo zoper državno tožilko tega tožilstva obravnava nekdo drug. Na podlagi prejetih pojasnil je varuh ugotovil, da je vodja ODT v Kopru z ovadbo pobudnika z dne 24. 1. 2019, ki jo je kot prilogo k poročilu Policijske uprave Koper prejela 25. 2. 2019, (šele) po prejemu poizvedbe varuha ravnala tako, kot bi morala že takoj po prejemu tega policijskega poročila (poslala jo je v odločanje stvarno pristojnemu organu, tj. Oddelku za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili, kot je pojasnjeno zgoraj), namesto da je bila ovadba odstopljena krajevno pristojnemu tožilstvu v Postojni, kjer opravlja državnotožilsko funkcijo le ena (ovadena) državna tožilka. Zato smo pobudo ocenili kot utemeljeno, posredovanje varuha pa kot potrebno in uspešno (16.1-25/2019).

 

Priporočilo št. 135. Varuh znova priporoča, naj državni tožilci zagotavljajo sprotno, vestno in strokovno pravilno opravljanje svojega dela (stalna naloga). 

 

2.19.3.8 Odvetništvo in notariat

 

Na tem področju smo v letu 2019 obravnavali nekoliko več zadev (17) kot v letu prej, ko smo na tem področju obravnavali 14 zadev. Med zadevami so znova prevladovale pritožbe, ki so odvetnikom očitale neskrbno opravljeno storitev oziroma so izkazovale nezadovoljstvo z opravljenim odvetniškim delom (tudi pri zastopanju v okviru dodeljene brezplačne pravne pomoči), nepravilne obračune stroškov, neprimeren odnos do strank, ki so jih zastopali, nestrinjanje z odločitvijo disciplinskih organov Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) o vloženih prijavah zoper odvetnike in druge nepravilnosti.

Ob tem ugotavljamo, da pobudniki nezadovoljstvo s sodno odločitvijo velikokrat usmerjajo (tudi) na svoje odvetnike. Očitajo jim premajhno aktivnost pri zastopanju njihovih interesov, nestrokovnost, včasih tudi sodelovanje ali dogovarjanje mimo njihove volje z odvetnikom nasprotne stranke ali celo kakšen drugačen vpliv nasprotne strani na odvetnika. Tako je eden izmed pobudnikov navajal, da je za zastopanje v izvršilnem postopku najel odvetniško pisarno, ki je pravočasno vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, pozabili pa so mu pravočasno sporočiti podatke za plačilo sodne takse. Ker sodna taksa ni bila pravočasno plačana, je sodišče njegov ugovor zavrglo, zato je moral poravnati terjatev, obresti in stroške upniku ter bankam, sodišču pa neplačano takso. Stroške je želel pobudnik zaračunati odvetniški pisarni, vendar jih je v celoti zavrnila.

Temu in drugim pobudnikom smo tako pojasnjevali obstoječo pritožbeno pot zaradi kršitev pri opravljanju odvetniškega poklica ter možnosti uveljavljanja odškodninskega zahtevka, če je zaradi odvetnikove hude malomarnosti, napake ali opustitve poklicne dolžnosti nastala škoda.

Nobena od obravnavanih zadev pa v nadaljevanju ni zahtevala našega posredovanja pri OZS, kamor se obračamo s poizvedbami in drugim posredovanjem, če je to potrebno. Varuh sicer nima neposrednih pristojnosti za ukrepanje v razmerju do posameznih odvetnikov, ukrepa pa zlasti tedaj, kadar okoliščine primera kažejo, da OZS oziroma njeni disciplinski organi v vlogi opravljanja javnih pooblastil teh pooblastil ne izvršujejo dovolj skrbno. Podlaga za posredovanje varuha pri OZS oziroma njenih disciplinskih organih je tako podana zlasti v primeru, ko se zbornica na prijavo posameznika ne odzove ali pa traja postopek obravnave prijave pri disciplinskih organih zbornice predolgo.

 

Priporočilo št. 136: Varuh priporoča, naj Odvetniška zbornica Slovenije še naprej zagotavlja učinkovito in objektivno odzivanje na očitane kršitve pri opravljanju odvetniške službe (stalna naloga).

 

Na OZS smo se konec leta 2019 obrnili s poizvedbo o obravnavi predloga, da OZS razmisli o možnosti, da sama pripravi osnutek potrebnih sprememb oziroma dopolnitev veljavne zakonske ureditve (vključno s potrebnimi spremembami in dopolnitvami davčne zakonodaje) za večjo dostopnost odvetniške pomoči pro bono in jih pošlje v obravnavo MP in MF (več o tem pregledu uresničevanja preteklih varuhovih priporočil s področja pravosodja). OZS je konec januarja 2020 sporočil, da predloge sprememb veljavne zakonodajne ureditve za odpravo davčnih ovir odvetniške pravne pomoči pro bono proučuje delovna skupina za davčno pravo pri OZS. Zagotovil je, da nas bo z ugotovitvami in normativnimi rešitvami tudi seznanil.

Čeprav do potrebnih sprememb na tem področju še ni prišlo, je spodbudno, da OZS nadaljuje akcijo »dan odvetniške pravne pomoči pro bono, v okviru katere odvetniki dajejo brezplačne pravne nasvete tistim, ki jih potrebujejo.

V letu 2019 je prišlo do sprememb in dopolnitev Zakona o odvetništvu (novela ZOdv-F), na pa tudi do že napovedanih sprememb in dopolnitev zakonske ureditve notariata. O potrebnosti sprememb na tem področju je sicer potekala tudi razprava na mednarodni konferenci »Ali slovensko dedno pravo potrebuje reformo?«, ki jo je organizirala Notarska zbornica Slovenije 23. 10. 2019. Konferenca je bila organizirana v kontekstu obeleževanja evropskega tedna civilnega prava z željo sporočiti javnosti, da so notarji empatični, da razmišljajo o ljudeh, da razmišljajo tudi za naprej in si prizadevajo za uveljavljanje pravne države.

Prvi del konference je bil namenjen predstavitvi sistema dedovanja v sosednjih državah (Avstrija, Hrvaška, Italija, Madžarska), drugi del pa je bil namenjen izmenjavi mnenj in iskanju predlogov možnih rešitev. Sklepna ugotovitev je bila, da so spremembe ureditve zagotovo potrebne, bo pa je o njih najprej potrebna temeljita strokovna razprava.

Pobud na področju notariata je bilo sicer malo in na tej podlagi lahko tudi tokrat sklepamo, da notariat na splošno deluje dobro.

Podrobneje smo preučili tudi sklepanje notarskih sporazumov o preživnini, ki jo je polnoletni otrok zavezan plačevati staršem. Varuh se je v okviru obravnave ene izmed pobud namreč seznanil s težavami, s katerimi se spoprijemajo notarji pri sestavljanju notarskih sporazumov o preživljanju staršev zaradi uveljavljanja pravice do varstvenega dodatka.

V obravnavanem primeru je notar, pri katerem sta vlagateljica in njena hčerka zahtevali sklenitev sporazuma o preživljanju na podlagi tedaj veljavnega 130. a člena ZZZDR (oziroma od 15. 4. 2019 193. člena Družinskega zakonika) v obliki neposredno izvršljivega notarskega sporazuma, od njiju (da bi se izognili sklenitvi navideznega pravnega posla) zahteval dokazila o dohodkih, premoženjskem stanju in navedbo okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti primernost preživnine. Stranki s tem nista soglašali, ker sta menili, da je to v nasprotju z zakonom in da notar tega ni upravičen zahtevati. Zato je pristojni CSD zahtevo za dodelitev varstvenega dodatka zavrnil zaradi obstoja krivdnega razloga, saj hčerka ni bila pripravljena skleniti dogovora o preživljanju iz 19. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre). MDDSZ je pritožbo zoper odločbo CSD zavrnil kot neutemeljeno.

NZS je pojasnila, da je po njeni oceni sklepanje oziroma sestavljanje notarskih sporazumov o preživljanju staršev vprašljivo, saj notarji teh sporazumov ne morejo sestavljati, če otrok ni sposoben niti lastnega preživljanja. Prav tako notar ne pozna premoženjskega stanja strank, da bi lahko presodil, ali gre pri sklepanju sporazuma za fiktivni znesek ali pa dogovor po dejanski zmožnosti otrok, nima pa instrumentov za preverjanje premoženjskega stanja strank. Po mnenju NZS je vprašanje ne/zmožnosti otrok za preživljanje staršev v pristojnosti centrov za socialno delo (kot presoja predhodnega vprašanja v postopku odločanja o pravicah iz javnih sredstev), ki bi morali ugotoviti tudi potrebnost sklenitve sporazuma o preživljanju.

Z navedenimi pomisleki in težavami notarjev pri sestavljanju sporazumov o preživljanju staršev se je NZS obrnil na MDDDSZ. Ministrstvo je poudarilo, da je odločanje o dolžnosti preživljanja in višini preživnine v skladu z ZZZDR v pristojnosti sodišč, in ne centrov za socialno delo. Ti nimajo stvarne pristojnosti za presojo (ne)potrebnosti pridobitve izvršilnega naslova za določitev višine preživnine. Poleg tega ZZZDR ureja pristojnost centrov glede urejanja preživnine le v obliki svetovanja oziroma nudenja pomoči pri sporazumevanju staršev o preživljanju otrok. V zvezi s fiktivnimi zneski pa je MDDSZ poudaril, da imajo notarji v skladu s 5. a členom Zakona o notariatu (ZN) možnost brezplačne pridobitve potrebnih podatkov iz uradnih evidenc in lahko na ta način preverijo premoženjsko stanje in ustreznost zneska preživnine. Če je preživninska obveznost samostojno vprašanje pri vodenju drugih postopkov (npr. postopkov odločanja o pravicah iz javnih sredstev), pa lahko center za socialno delo o tem vprašanju (kot predhodnem vprašanju) sam odloči s pravnim učinkom (le) v tej zadevi. Vendar po presoji MDDSZ to ni edina možna praksa, saj tovrstna odločitev z vidika dolžnosti preživljanja upravičencu ne nudi optimalne pravne varnosti, saj ni nujno, da ta znesek tako ugotovljene preživnine dejansko prejema, rešitev predhodnega vprašanja pa tudi ni veljavni izvršilni naslov. MDDSZ je poudaril tudi, da v skladu z načelom socialne države zakonska ureditev predvsem zahteva lastno aktivnost strank pri reševanju socialne problematike tudi z ureditvijo preživnine, ki po svoji naravi ni socialni transfer in vsebinsko tudi ne spada med upravne zadeve, temveč gre za civilnopravno razmerje.

Obravnavana problematika kaže, da v praksi očitno prihaja do razhajanj zaradi različnih razlag in pogledov različnih institucij. Ob skromni sodni praksi v zvezi s tem oziroma prav zato bi bilo primerno, da bi tako NZS kakor tudi MDDSZ skušala najti rešitve, ki bodo omogočale učinkovito uveljavljanje pravic posameznikom v praksi. Iz sodne prakse smiselno izhaja, naj bi center za socialno delo pridobil oziroma skušal pridobiti soglasje upravičenca za poziv osebe, ki ga mora preživljati, za sklenitev ali izvrševanje sporazuma ali dogovora o preživljanju (tako npr. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. Psp 572/2015 z dne 4. 2. 2016). Na ta način bi oseba, ki mora preživljati upravičenca, lahko pojasnila (še pred izdajo zavrnilne odločbe zaradi obstoja omenjenega krivdnega razloga), kakšne so njene sposobnosti preživljanja. Na ta način lahko torej otroci kot zavezanci za preživljanje staršev dokažejo, da niso zmožni preživljati svojega starša (kadar so na primer sami prejemniki denarne pomoči oziroma imajo nizke dohodke, ki minimalno presegajo cenzus za denarno pomoč za njihovo družino).

137. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj v sodelovanju z Notarsko zbornico Slovenije znova preveri ustreznost normativne ureditve vloge notarjev pri sestavljanju sporazumov o preživljanju staršev, zlasti glede ugotavljanja sposobnosti otrok za njihovo preživljanje.