2.17.2.1 Socialni prejemki, pomoči in štipendije

Priporočilo varuha št. 43 (2018) o potrebni spremembi zakonodaje, da se odškodnine za škodo, ki jo je posamezniku s kršitvijo pravic in temeljnih svoboščin povzročila država, ne bi vštevale v dohodek posameznika pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, je ostalo neuresničeno. Spodbudna je napoved MDDSZ v odzivnem poročilu za leto 2018 na 2.–13. strani, da se pripravlja sprememba zakonodaje, v kateri naj bi se upoštevalo varuhovo priporočilo. Pogrešamo določitev predvidenega roka za izpolnitev te vladne namere.

Iz obdobja 2013–2017 so med drugim neuresničena priporočila:

• št. 70 (2017), naj se hkrati z reorganizacijo centrov za socialno delo poenoti tudi njihov informacijski sistem tako, da bo sistem opozoril, ali je bila odločba izdana, ne pa tudi odpremljena in vročena stranki, [1]

• št. 68 (2017), naj MDDSZ obnovi števec pritožb, ki bo javnost seznanjal z okvirnimi roki njihovega reševanja,; priporočilo je sicer delno uresničeno, saj se je število nerešenih zadev bistveno zmanjšalo (o tem več v poglavju Upravne zadeve),

• št. 99 (2014), naj se dopolni Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) tako, da se krog upravičencev do pogrebnine razširi tudi na druge sorodnike in osebe, ki s pokojnikom niso v sorodu, so pa zanj uredili pogreb,; tudi to priporočilo je bilo delno uresničeno,[2]

• št. 129 (2013) in št. 69 (2017), naj MDDSZ odločanje na drugi stopnji zagotovi v zakonsko določenih rokih, stranke pa pravočasno pisno seznani, kako lahko preprečijo izgubo pravic zaradi dolgotrajnega odločanja, na katero niso imele vpliva,

• št. 71 (2017), naj pristojni pripravijo predlog sprememb Zakona o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in izbirnega postopka h konvenciji, ki bo upošteval uveljavljeno slovensko pravno terminologijo,

• št. 95 (2014), naj se sprejmejo ukrepi za zagotovitev hitre in kakovostne informiranosti prebivalcev o različnih možnostih uveljavljanja socialnih pravic,

• št. 63 (2016), naj uveljavljanje socialnih pravic poteka po posebnih postopkih, saj Zakon o splošnem upravnem postopku ni prilagojen posebnostim na tem področju,

• št. 96 (2014) in št. 74 (2015) ter druga varuhova priporočila, naj se okrepijo kadrovske zmogljivosti centrov za socialno delo in njihova svetovalna vloga, da bi vsakemu prebivalcu lahko nudili kakovostno svetovanje o njihovih pravicah,

• št. 117 (2013), naj se predpisi spremenijo tako, da se bodo v primeru izpuščenega letnika pri izračunu povprečja za štipendijo upoštevale ocene iz spričevala za tisti letnik, za katerega je povprečje ocen višje,

• št. 118 (2013), naj se spremenijo predpisi tako, da bo dijakom omogočeno izplačilo štipendije v enkratnem znesku že ob koncu šolskega leta, v katerem je dijak uspešno opravil obveznosti za dva letnika, ne šele po končanem izobraževanju.

 

2.17.2.2 Socialne storitve in institucionalno varstvo

S priporočilom št. 44 (2018) smo predlagali, naj ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, v sodelovanju s Socialno zbornico Slovenije in Skupnostjo socialnih zavodov Slovenije preuči ustreznost kadrovskih normativov v domovih za starejše in jih bolj prilagodi potrebam stanovalcev. Priporočilo ostaja neuresničeno. MDDSZ se sicer zaveda, da so standardi in normativi socialnovarstvenih storitev potrebni prenove. Napovedal je, da bodo za pripravo standardov in normativov s področja zdravstva in socialnega varstva imenovane delovne skupine, katerih člani bodo predstavniki ministrstva, pristojnih zbornic in združenj, uporabnikov ter reprezentativnih sindikatov. Napovedal je namreč prenovo Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev, ki vključuje kadrovske normative, poleg tega pa tudi dopolnitev Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za izvajalce socialnovarstvenih storitev.

V tej zvezi opozarjamo, da smo s priporočilom št. 102 (2014) predlagali tudi prenovo kadrovskih normativov za zdravstveno in negovalno osebje v domovih za starejše občane, kjer bivajo mlajši invalidi. Tudi ti normativi (še) niso prenovljeni, je pa spodbudno, da je bilo Domu starejših občanov Ljubljana Bežigrad odobrenih nekaj več delovnih mest.

Tudi sicer ne moremo biti zadovoljni z uresničevanjem priporočil iz preteklih let. Tako že od leta 2008 varuh ponavlja priporočilo, naj se sprejme zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, vendar to priporočilo ostaja neuresničeno. V preteklosti smo posebej opozorili tudi na prehrano v domovih za starejše. Tako smo v letu 2016 opozorili na to, da ni standardov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi primernost prehrane, ki jo nudijo v domu za starejše (priporočilo št. 65). MDDSZ je takrat sporočil, da bo standarde in normative za prehrano v domovih za starejše pripravil Nacionalni inštitut za javno zdravje. Na prehrano v domovih za starejše smo posebej opozorili tudi septembra 2018 na posvetu z naslovom Starejši kot sedanjost in prihodnost družbe. Naše ugotovitve temeljijo na vprašalniku, ki smo ga poslali vsem domovom za starejše (nanj je odgovorilo 76 domov), na obiskih izbranih domov ter pogovori z zaposlenimi v teh domovih, s stanovalci in njihovimi svojci. Varuh je presodil, da je treba pozornost nameniti predvsem prehranjevanju stanovalcev, ki potrebujejo delno ali popolno pomoč pri hranjenju, še posebej tistih, ki ne zmorejo več povedati, da so žejni ali lačni, ali je hrana prevroča ali mrzla, ali jim ne ustreza. Poudarili smo tudi, da je treba spremeniti kadrovske normative, da bo dovolj zaposlenih, da bo vsak stanovalec dobil toliko pomoči pri hranjenju, kot jo potrebuje, da bo zaužil toliko, kolikor zmore oziroma želi in ne bo ostajal lačen. Poleg tega pa, da hranjenje ne bo potekalo v naglici, temveč z občutkom za stanovalca, s spoštovanjem njegove osebne integritete in dostojanstva. Na izboljšave na tem področju še čakamo. 

Neuresničena (v celoti ali delno) ostajajo tudi nekatera druga naša priporočila iz preteklih let. Navajamo le nekatera. S priporočilom št. 100 (2014) smo na primer priporočili, naj se pripravi program razširitve zmogljivosti varstveno-delovnih centrov (VDC) in prizadetim posameznikom omogoči vključitev v storitve vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji, a kljub nekaterim izboljšavam na tem področju ne moremo biti zadovoljni. Priporočili smo tudi, naj se sprejmejo ukrepi za izboljšanje dostopnosti do storitev institucionalnega varstva odraslih oseb z zmerno, težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju in/ali z več motnjami in zagotovijo enakomernejšo regijsko pokritost (priporočilo št. 101 (2014)). Kljub nekaterim izboljšavam glede dostopnosti teh storitev priporočilo po naši presoji še ni v celoti uresničeno, saj je zmogljivosti še vedno premalo.

___________________________________________________________________

[1] Varuhu je znano, da je vzpostavljen informacijski sistem Krpan, vendar bi želeli še jasno potrditev pristojnih, da omenjeni sistem omogoča samodejno opozarjanje na izdane, a še neodpremljene in nevročene odločbe.

[2] Od 1. 6. 2018 se uporablja Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre-F), po katerem so do pogrebnine oziroma posmrtnine lahko upravičeni tudi bratje ali sestre, nečaki ali nečakinje ter vnuki ali vnukinje. S tem se je razširil krog upravičencev do pogrebnine.

2.17.3. Nova priporočila in dejavnosti Varuha

Na podlagi obravnavanih zadev s področja socialnih zadev v letu 2019 pristojnim organom podajamo naslednja priporočila:

105. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj zagotovi, da bo upravičena oseba do posamezne pravice iz javnih sredstev samodejno obveščena o nastanku dolga povezane osebe in da bo ob začetku poračunavanja neupravičeno prejetih pravic iz javnih sredstev seznanjena z višino tega dolga.

106. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj prouči posebnosti pri odločanju o socialnih pravicah in v zvezi s tem pripravi ustrezne zakonske spremembe, ki bodo to upoštevale in določile odstop od uporabe pravil splošnega upravnega postopka.

107. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj pripravi spremembo Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih tako, da bo razvezanim staršem omogočeno uveljavljanje sorazmernega dela dodatka za veliko družino.

108. Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, naj zagotovi, da bo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravil spremembe zakonodaje tako, da bodo imeli vsi invalidi, tako tisti s statusom po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov kakor tudi tisti s statusom po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov, primerljivo socialno varnost.

109. Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, naj pripravi spremembe zakonodaje, s katero bodo tudi osebe v hišnem zaporu ob izpolnjevanju zakonskih pogojev upravičene do denarne socialne pomoči za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb.

110. Varuh priporoča, naj Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti skupaj z drugimi odgovornimi zagotovi sistemsko uskladitev Zakona o socialnem varstvu, ki ureja družinskega pomočnika, Zakona o osebni asistenci, ki določa institut osebnega asistenta, in zakona, ki bo urejal dolgotrajno oskrbo.

111. Varuh priporoča, naj Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ustrezneje uredi položaj in status družinskih pomočnikov, vključno z zagotovitvijo zadostne socialne varnosti družinskemu pomočniku in invalidni osebi.

112. Varuh centrom za socialno delo priporoča hitro ravnanje v postopkih za postavitev osebe pod skrbništvo, vključno s hitro obravnavo vlog za postavitev osebe pod skrbništvo.

113. Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, naj sprejme potrebne ukrepe za ureditev področja dolgotrajne oskrbe.

114. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj preuči njegove ugotovitve na podlagi obiskov institucij v letu 2019 in v sodelovanju z drugimi pristojnimi organi sprejme vse potrebne ukrepe za uresničitev danih priporočil.

115. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj dopolni mrežo izvajalcev in razširi nabor storitev pomoči osebam, ki ne zmorejo živeti same, da jim bo omogočeno življenje doma ter da bodo tako lahko prebivale v okolju, kjer se počutijo dobro in imajo vzpostavljeno socialno mrežo.

116. Varuh Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predlaga, naj na sistemski ravni odpravi pomanjkanje ustreznih kadrov v domovih za starejše z vzpostavitvijo ustreznih kadrovskih normativov, ki bodo omogočali varno in kakovostno obravnavo uporabnikov z izboljšanjem delovnih razmer in primernim plačilom za opravljeno delo.

117. Varuh priporoča, naj Skupnost socialnih zavodov Slovenije v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravi in sprejme podrobnejše standarde za izvajanje posameznih vrst oskrbe in merila za razvrščanje uporabnikov v posamezne vrste oskrbe pri institucionalnem varstvu v domovih za starejše, da bi se povečala preglednost nad zaračunavanjem storitev in zagotovila enaka dostopnost do storitev.

118. Varuh priporoča, naj pristojni organi (CSD, šolstvo, zdravstvo, pravosodje, policija) naj stalno zagotavljajo izobraževanje s področja nasilja za svoje strokovne sodelavce (stalna naloga).

 

2.17.3.2 Socialni prejemki, pomoči in štipendije

Na področja socialnih prejemkov, pomoči in štipendij se nanašajo priporočila od 105 do 109 zgoraj.

Neupravičeno prejeta javna sredstva in njihovo poračunavanje

Obravnavali smo nekaj pobud zaradi neizplačane pravice iz javnih sredstev. Pri obravnavi  se je izkazalo, da upravičenci niso bili seznanjeni z dolgom, ki je nastal zaradi neupravičeno prejete druge pravice iz javnih sredstev ene izmed povezanih oseb. Tako na primer materi otroka (vlagateljici) ni bil izplačan otroški dodatek, ker je imel oče otroka dolg zaradi neupravičeno prejete denarne socialne pomoči. Ta dolg pa je nastal, ker je bil pri odločanju o upravičenosti do denarne socialne pomoči  oče otroka upoštevan kot samska oseba.

Menimo, da bi izplačevalec pravice hkrati z začetkom poračunavanja dolga povezane osebe o tem moral obvestil upravičenca do pravice in mu ob tem sporočiti stanje dolga. Še toliko bolj bi to pričakovali v primerih, ko je dolg povezane osebe nastal v obdobju, ko upravičenec ni bil upoštevan pri odločanju o pravici, na podlagi katere je pozneje nastal dolg, in zato ni bil stranka v tem postopku. 

MDDSZ smo zato predlagali, naj v takih primerih uvede obveščanje upravičenca (do pravice, s katero se poračunava dolg) o začetku poračunavanja in stanju dolga.

MDDSZ nam je sporočil, da zaradi zapletenosti sistema poračunavanja pravic in dnevnega spreminjanja višine dolga informacijskega sistema centrov za socialno delo ne bodo nadgradili s predlagano izdajo obvestil strankam, ampak ga bodo nadgradili z možnostjo izpisa dokumenta, na katerem bosta na zahtevo stranke pojasnjena nastanek dolga (odločba, na podlagi katere je nastal dolg, in sodolžniki dolga) in poračunavanje. Hkrati nam je omenjeno ministrstvo še pojasnilo, da bo obrazložitve odločb o upravičenosti do otroškega dodatka, varstvenega dodatka in državne štipendije dopolnilo z opozorilom, da se lahko znesek, ki je bila priznan s konkretno odločbo, v skladu s šestim odstavkom 44. člena ZUPJS mesečno zmanjša glede na višino dolga, če bo center za socialno delo ugotovil, da obstaja dolg pri drugi/ih pravici/ah iz javnih sredstev. To pomeni, da znesek priznane pravice ne bo izplačan oziroma bo izplačan v nižjem znesku, kakor je priznan s konkretno odločbo.

Ne glede na omenjeno, ki je pozitivno, varuh vztraja pri stališču, da bi morala biti stranka o nastanku dolga (odločbi, na podlagi katere je nastal dolg, in o sodolžnikih dolga) obveščena samodejno, prav tako pa bi morala biti vsaj na začetku poračunavanja dolga seznanjena z njegovo višino. Navedeno bi tudi bilo v skladu z načelom dobrega upravljanja.

105. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj zagotovi, da bo upravičena oseba do posamezne pravice iz javnih sredstev samodejno obveščena o nastanku dolga povezane osebe in da bo ob začetku poračunavanja neupravičeno prejetih pravic iz javnih sredstev seznanjena z višino tega dolga.

 

Pomoč strankam pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev kot dolžnost upravnih organov

Tudi v letu 2019 so nam pisali pobudniki, ki so pri centru za socialno delo uveljavljali pravice iz javnih sredstev, vendar zaradi nepoznavanja predpisov niso uveljavili tudi pravice do denarne socialne pomoči, čeprav so izpolnjevali pogoje za njeno dodelitev. 

V enem od obravnavanih primerov je pobudnik uveljavljal pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (ki sta mu bili tudi priznani), ob tem pa bil prepričan, da je uveljavljal tudi pravico do denarne socialne pomoči (o kateri je na centru za socialno delo predhodno prejel ustne informacije v okviru prve socialne pomoči). Tako je razumel tudi odločbo, saj se je za priznanje teh dveh pravic v postopku ugotavljalo, ali je upravičen tudi do denarne socialne pomoči. Da pravice do denarne socialne pomoči ni uveljavljal oziroma da mu ta ni bila dodeljena, je ugotovil šele, ko ni prejel nakazila. V pobudi varuhu je zapisal, da vloge očitno ni znal pravilno izpolniti in da je tudi odločbo napačno razumel.

V drugem primeru se je pobudnik, ki je imel varstveni dodatek, na varuha obrnil zaradi materialne stiske. Pobudnika smo seznanili, da na podlagi razpoložljive dokumentacije predvidevamo, da bi lahko uveljavljal tudi pravico do denarne socialne pomoči, s čimer do takrat ni bil seznanjen. To je tudi storil in dodeljena mu je bila denarna socialna pomoč, ki je njegovo stisko omilila.

Kadar se vlagatelji pred uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev obrnejo na center za socialno delo, imajo več možnosti, da bodo ustrezno seznanjeni z vsemi pravicami iz javnih sredstev, ki jih lahko uveljavljajo. Številni pa vlogo oddajo po pošti in popolnih informacij o pravicah iz javnih sredstev nimajo. Da imajo vlagatelji težave pri izpolnjevanju vlog in niso seznanjeni z vsemi pravicami iz javnih sredstev, kažejo tudi telefonski klici in pisne pobude, ki jih prejme varuh.

Varuh je s svojimi ugotovitvami seznanil MDDSZ. Menili smo, da bi bilo v skladu z načelom dobrega upravljanja, da bi vlagatelje, ki uveljavljajo pravice iz javnih sredstev, in za katere center za socialno delo v postopku ugotovi, da so upravičeni tudi do denarne socialne pomoči, za katero sicer niso zaprosili, na to pisno opozorili. Tako ravnanje bi bilo tudi v skladu s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali meni, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori. Ocenili smo, da takšno pojasnilo tudi ne bi pomenilo dodatne obremenitve centrov za socialno delo, nedvomno pa bi bil v pomoč neukim strankam, ki nimajo sredstev za osnovno preživetje, pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči.

MDDSZ se je z ugotovitvami varuha strinjal. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) v 34. členu določa, da center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po Zakonu o splošnem upravnem postopku, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena. ZUPJS varstva pravic strank ne ureja drugače.

MDDSZ je s posebnim obvestilom opozorilo vse centre za socialno delo na uporabo 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku pri odločanju o pravicah iz javnih sredstev s predlogom, kako naj ravnajo v primerih, kadar ob obravnavanju vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev ugotovijo, da je stranka upravičena tudi do pravice, za katero ni zaprosila.

Na podlagi opisanih primerov varuh priporoča, kakor je v zvezi s tem priporočal že v preteklosti. Odločanje o pravicah iz javnih sredstev ima številne posebnosti, ki bi morda zahtevale drugačno ureditev, kakor velja po Zakonu o splošnem upravnem postopku. Vsekakor sta potrebna resen razmislek in opozorilo, da je tudi pri urejanju področja uveljavljanja socialnih pravic v posebnih predpisih v teh postopkih nujno zagotoviti minimalna procesna jamstva za varstvo pravic strank, še zlasti, ker gre večinoma za posebej ranljive skupine.

106. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj prouči posebnosti pri odločanju o socialnih pravicah in v zvezi s tem pripravi ustrezne zakonske spremembe, ki bodo to upoštevale in določile odstop od uporabe pravil splošnega upravnega postopka.

 

Izplačilo denarne socialne pomoči

Primer:
Za učinkovitost pomoči je ključno, da jo upravičenec prejme takrat, ko jo potrebuje

Denarna socialna pomoč je pomoč, namenjena preživetju. Za njeno učinkovitost je ključno, da jo upravičenec prejme takrat, ko jo potrebuje. Z zamudami pri izplačilih se krši pravica do osebnega dostojanstva in socialne varnosti upravičencev.

Na varuha se je obrnil upravičenec do denarne socialne pomoči, ki mu na podlagi nove odločbe pravica za tekoči mesec na dan, določen za izplačila, ni bila izplačana.

Ko se je nato obrnil na CSD, je bilo ugotovljeno, da je računalniški sistem v postopku odločanja o pravici za nakazilo izbral drug transakcijski račun, ki pa je bil že zaprt. Upravičenec oziroma vlagatelj je namreč želel, da se denarna socialna pomoč nakaže na transakcijski račun povezane osebe, sistem pa je izbral zaprti transakcijski račun vlagatelja. CSD je zato v sistemu ročno zamenjal prejemnika in predvideval, da bo nakazilo izvedeno v naslednjem terminu. Tudi to se ni zgodilo, saj je zamenjava prejemnika v seznamu neizvedenih nakazil v pristojnosti MDDSZ. CSD se je po drugem izpadu nakazila obrnil na MDDSZ, ki je zamenjal prejemnika in denarna socialna pomoč je bila izplačana ob tretjem poskusu nakazila, en mesec pozneje, kakor bi morala biti izplačana.

V konkretnem primeru je varuh takoj po prejemu pobude CSD predlagal, naj ukrepa in najde način, da se upravičencu, ki ima družino z mladoletnimi otroki, pomaga premostiti finančno stisko do nakazila denarne socialne pomoči, če bo ta po v naslednjem terminu izplačil nakazana, ali pa naj se mu denarna socialna pomoč izplača v izrednem terminu. Glede tega je MDDSZ odgovoril, da izvajanje individualnih izplačil izven predvidenih terminov izplačil ni mogoče, saj ministrstvo nima blagajniškega poslovanja.

Glede na odziv CSD in MDDSZ varuh meni, da centri za socialno delo nimajo na voljo učinkovitih mehanizmov za pomoč socialno ogroženim v primeru izpada nakazila denarne socialne pomoči.

Denarna socialna pomoč je pomoč, namenjena preživetju. Za njeno učinkovitost pa je ključno, da jo upravičenec prejme takrat, ko jo potrebuje. Z zamudami pri izplačilih pa se krši pravica do osebnega dostojanstva in socialne varnosti upravičencev do denarne socialne pomoči (9.5-49/2019).

 

Dodatek za velike družine

Primer:
Dodatek za velike družine v primeru razvezanih staršev

Dodatek za veliko družino je prejemek, namenjen družini. Zato varuh meni, da bi bila pravičnejša ureditev, če bi lahko oba starša uveljavljala sorazmerni del dodatka za veliko družino. Ker veljavni Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih omogoča prejemanje tega dodatka le enemu staršu, varuh predlaga spremembo tega predpisa. 

Na varuha se je obrnil oče treh otrok (pobudnik), ki so bili zaupani v vzgojo in varstvo materi. Mati je prejemala otroški dodatek, zato ji je bil po uradni dolžnosti dodeljen tudi dodatek za veliko družino. Pobudnik je bil prepričan, da je zakonodaja, ki omogoča, da dodatek za veliko družino tudi v primeru razvezanih staršev prejme le en starš, krivična. Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1) namreč določa, da ima ob izpolnjevanju pogojev pravico do dodatka za veliko družino eden od staršev, če imajo eden od staršev in otroci skupno stalno (od 1. 1. 2020 prijavljeno) prebivališče v Republiki Sloveniji in dejansko živijo v Republiki Sloveniji. Menil je, da bi bilo pravično, da bi bila ureditev podobna tisti, ki velja za uveljavljanje olajšave za vzdrževane družinske člane – otroke ločenih staršev.

MDDSZ je varuhu odgovoril, da bi ureditev, ki bi razvezanim staršem omogočila uveljavljanje sorazmernega dela dodatka za veliko družino, povzročila preveliko upravno breme centrom za socialno delo, ki so že preobremenjeni zaradi postopkov, povezanih z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev. Uradne evidence o številu dni, ki jih starša preživita z otrokom, ni. Obstaja sicer podatek o zavezancih in višini preživnine, vendar je tudi veliko primerov, ko zavezanci preživnine dejansko ne plačujejo. Glede na višino prejemka, ki se izplača enkrat letno, bi takšna ureditev po mnenju MDDSZ pomenila nesorazmerno administrativno breme tudi z vidika učinkovitosti javne uprave.

Ob tem je MDDSZ tudi odgovoril, da pogoj skupnega stalnega prebivališča pomeni, da morajo imeti otroci skupno stalno prebivališče z enim (katerim koli) od staršev. To pomeni, da je lahko v primeru razvezanih staršev do dodatka za veliko družino upravičen tudi tisti od staršev, ki mu otroci niso zaupani v vzgojo in varstvo (torej tisti, ki plačuje preživnino), če se starša tako dogovorita in je izpolnjen pogoj skupnega stalnega (oziroma od 1. 1. 2020 prijavljenega) prebivališča enega od staršev in otrok. Kadar je eden od staršev prejemnik otroškega dodatka, center za socialno delo za tega starša po uradni dolžnosti (ob izpolnjevanju vseh pogojev) določi tudi pravico do dodatka za veliko družino. Če otroškega dodatka starši ne prejemajo, pa se starša lahko dogovorita, kateri od njiju bo uveljavljal pravico do dodatka za veliko družino.

Ker je dodatek za veliko družino prejemek, namenjen družini, varuh meni, da bi bila pravičnejša ureditev, če bi lahko oba starša glede na število dni, ki jih preživita z otrokom, glede na dejansko skrb zanje ter glede na obveznosti in pravice do otrok, uveljavljala sorazmerni del dodatka za veliko družino podobno, kakor velja za uveljavljanje olajšave za vzdrževane družinske člane po Zakonu o dohodnini (ZDoh-2). Strinjamo se, da je težko ugotavljati dejansko skrb za otroka (plačevanje preživnine, dejansko število dni, ki jih starša preživita z otroki), vendar če pravica lahko pripada kateremu koli od obeh (razvezanih) staršev, ne bi smela biti odvisna le od tega, kdo od obeh jo bo prvi uveljavil oziroma komu od njiju se izplačuje otroški dodatek. Prav tako menimo, da ne gre razvezanima staršema nalagati, da se med seboj dogovorita, kdo od njiju bo pravico uveljavljal. Utemeljitev MDDSZ o upravnem bremenu, ki bi ga povzročilo izplačilo sorazmernega dela dodatka za veliko družino vsakemu od staršev, zavračamo. Glede na navedeno predlagamo vnovični razmislek o navedenem vprašanju (9.5-32/2019).

107. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj pripravi spremembo Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih tako, da bo razvezanim staršem omogočeno uveljavljanje sorazmernega dela dodatka za veliko družino.

 

Socialna varnost invalidov

Na varuha se je v imenu sina, ki ima status invalida po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) in je nezaposljiv, obrnila njegova mati. Zanimalo jo je, zakaj njen sin ni upravičen do nadomestila za invalidnost. Kot upokojenka ga namreč sama težko preživlja. Sinovo invalidnost so večinoma povzročale dolgotrajne duševne težave, zato je varuh pobudo obravnaval predvsem z vidika varstva pravic invalidov, ki imajo težave v duševnem zdravju.

Na podlagi poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice, ki je zavzela stališče, da konvencijska opredelitev invalid nedvomno vključuje osebe s težavami v duševnem zdravju, vsaj kadar gre za dolgotrajna stanja,[1] mnenja Odbora za pravice invalidov, ki je izrazil zaskrbljenost, da so iz konvencijskega varstva izključene osebe, ki bi vanj morale biti vključene, to so predvsem duševni bolniki in osebe z zmanjšanimi intelektualnimi sposobnostmi,[2] ter sodne prakse Sodišča Evropske unije, da izraz invalidnost zajema osebe s težavami v duševnem zdravju, če takšna bolezen vpliva na vključenost osebe v poklicno življenje in je dolgotrajna[3], smo zavzeli stališče, da je na podlagi konvencijskih določil med invalide treba šteti tudi osebe s težavami v duševnem zdravju, če je duševna okvara dolgotrajna in vpliva na posameznikovo sposobnost, da polno in učinkovito sodeluje v družbi.

MDDSZ našemu mnenju ni pritrdilo, saj meni, da je invalidnost po svoji naravi trajna in neozdravljiva, osebe s težavami v duševnem zdravju pa se z ustrezno terapijo in zdravljenjem lahko pozdravijo in ponovno vključijo na trg dela. Pri tem pa niso navedli, na kakšni pravni podlagi, ki bi bila po pravni moči primerljiva s konvencijsko, je utemeljilo svoje stališče, niti se do navedb varuha niso podrobneje opredelili. Še več, v več dopisih so navedli, da se osebe z dolgotrajnimi duševnimi težavami le redko ponovno vključijo na trg dela. Po mnenju varuha je MDDSZ brez pravne podlage uveljavilo pogoj trajne okvare, ki je strožji od pogoja dolgotrajnosti okvare, ki ga določa konvencija.

MDDSZ je v svojih dopisih poudarilo tudi, da je pri osebah, ki lahko pridobijo status invalida po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI), že v mladosti ugotovljeno, da si nikoli ne bodo mogle zagotoviti sredstev za preživljanje z delom. Tem osebam zato ZSVI daje pravico do nadomestila za invalidnost. Ker po mnenju varuha čas nastanka okvare, ki povzroča invalidnost, ne more biti razlog za različno obravnavo invalidov z enakimi omejitvami, smo odgovor ministrstva ocenili za neustrezen.

V zvezi s pravico do denarnega nadomestila za invalidnost je varuh ugotovil, da država načeloma zagotavlja dohodkovno varstvo invalidom s sistemom obveznega invalidskega zavarovanja in socialnih transferjev (tako na primer invalidska pokojnina izhaja iz sistema zavarovanja, nadomestilo za invalidnost pa je oblika socialnega transferja). Da je pravica do minimalnega dohodka bistvena vsebina 52. člena Ustave Republike Slovenije, ki ureja posebno varstvo invalidov, pa je v odločbi št. U-I-11/07 z dne 18. 10. 2007 (18. odstavek) pojasnilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je zapisalo, da se invalidom skuša »predvsem z upoštevanjem njihovih posebnih potreb zagotoviti možnosti za dostojno življenje. Za dosego tega cilja je država dolžna sprejeti najrazličnejše ukrepe, s katerimi zagotavlja regulativne mehanizme na področju zaposlovanja in dela, zdravstvenega varstva, stanovanjske in davčne politike ter na drugih področjih, ki vplivajo na posameznikov položaj. S takšnimi ukrepi, ki so prepuščeni avtonomnemu odločanju zakonodajalca, skuša ta zmanjšati odvisnost invalidov od raznih oblik socialne pomoči in jim zagotoviti možnost za samostojno življenje v skupnosti ter za aktivno vključevanje v družbo. Vendar pa zagotavljanje možnosti za dostojno življenje najprej pomeni zagotavljanje določenih minimalnih pogojev za preživetje. Da si morajo države prizadevati izboljšati življenjsko raven invalidov tudi z ustreznimi socialnimi transferji, vse bolj poudarjajo tudi različni mednarodni akti. Brez tega jim namreč dostojne življenjske ravni ni mogoče zagotoviti.« [4] Ustavno sodišče je v podporo svoji trditvi o obveznosti države, da zagotovi minimalno življenjsko raven za invalide, navedlo 28. člen Konvencije o pravicah invalidov, ki invalidom priznava pravico do ustrezne življenjske ravni in socialne varnosti.

MDDSZ je navedel, da država osebam, ki imajo status invalida po ZZRZI, zagotavlja možnost vključitve v programe socialne vključenosti, kjer se osebe s težavami v duševnem zdravju skušajo usposobiti za delo in pridobivajo socialne veščine. Glede na že navedeno odločbo ustavnega sodišča varuh ni mogel sprejeti stališča ministrstva, da lahko program socialne vključenosti, kjer se invalidi šele usposabljajo za delo, nadomesti socialni transfer v višini minimalnih sredstev za preživetje.

MDDSZ je sprejel tudi stališče, da se socialna varnost invalidom, ki nimajo pravic iz zavarovanja oziroma obstoječih socialnih transferjev, lahko zagotovi tudi s splošnimi socialnimi transferji. Varuh utemeljitve ministrstva ni sprejel. Splošni socialni transferji, kot sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek, posebnega denarnega nadomestila za invalide s statusom po ZZRZI, ki bi bil primerljiv z nadomestilom za invalide po ZSVI, ne morejo nadomestiti, saj je finančno breme zaradi invalidnosti najprej na premoženju invalida oziroma njegove družine, kar omenjeno skupino invalidov spravlja v bistveno slabši položaj od invalidov po ZSVI. Vzrok za navedeno razlikovanje pa je izključno v vrsti okvare. V podporo svojemu mnenju o slabšem socialnem položaju invalidov s težavami v duševnem zdravju (teh pa je med invalidi, ki nimajo pravic ne iz zavarovanja ne iz socialnih transferjev, večina) smo navedli tudi sklepne ugotovitve Odbora za pravice invalidov glede izvajanja 28. člena Konvencije o pravicah invalidov, v katerih je poudarjeno, da v Sloveniji osebe z duševnimi težavami pogosto živijo v revščini, zato je odbor izdal priporočilo, naj se v sistemu socialnega varstva zagotovi učinkovitejša pomoč za invalidne osebe, še posebej tiste s težavami v duševnem zdravju in zmanjšanimi intelektualnimi sposobnostmi.[5]

MDDSZ je še navedel, da bi bilo prejemnikom socialne pomoči »težko zagotoviti pogoje za polno in učinkovito sodelovanje v družbi, saj so pogosto izpostavljeni socialni izključenosti in izolaciji. Z namenom preprečitve socialnega izključevanja invalidov ministrstvo že zdaj financira programe socialne vključenosti.« Ob tem smo poudarili, da po našem mnenju ni ovir za to, da bi bile osebe vključene v programe socialne vključenosti, hkrati pa bi prejemale denarno nadomestilo, ki bi ji zagotovilo pokrivanje minimalnih življenjskih stroškov. Ti obveznosti države med seboj nista izključujoči. Opozorili pa smo tudi na to, da si revščina in socialna izključenost slej ko prej podata roko.

Prepričani smo, da so osebe, ki imajo status invalida po ZZRZI, v bistveno enakem položaju kot osebe, ki imajo status invalida po ZSVI (tj. so pridobitno nesposobne), kljub temu pa niso upravičene do enakega obsega socialnega varstva, kar je v nasprotju s 14. členom Ustave Republike Slovenije. Z navedenimi ugotovitvami smo seznanili vlado, ta pa je stališča MDDSZ le povzela. Upamo, da bo zapis v tem letnem poročilu pristojne spodbudil k nujno potrebnim spremembam na področju socialne varnosti invalidov.

108. Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, naj zagotovi, da bo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravil spremembe zakonodaje tako, da bodo imeli vsi invalidi, tako tisti s statusom po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov kakor tudi tisti s statusom po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov, primerljivo socialno varnost.

 

Dogovor o aktivnem reševanju socialnih težav

V 28. členu Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) so določeni krivdni razlogi, ki onemogočajo priznanje denarne socialne pomoči. Med drugim je v 11. točki tega člena kot krivdni razlog navedena izguba sredstev za preživljanje oziroma katerega koli dohodka ne glede na to, ali se po navedenem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je oseba sama vplivala. V 29. členu ZSVarPre je določeno, kdaj se krivdni razlogi ne upoštevajo. V prvem odstavku je posebej določeno, da se ob izpolnjevanju drugih pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči razlog iz 1., 3. in 11. točke drugega odstavka predhodnega člena po preteku šestih mesecev od njegovega nastanka ne upošteva, če upravičenec sklene dogovor o aktivnem reševanju svojih težav iz 35. člena tega zakona, v katerem se določijo naloge in obveznosti upravičenca, in o prenehanju upravičenosti do denarne socialne pomoči v primeru neupravičenega prenehanja izvrševanja dogovora. Dogovori o aktivnem reševanju socialnih težav omogočajo učinkovitejše  reševanje socialnih stisk posameznikov in spoprijemanje z njimi, zato varuh MDDSZ in CSD spodbuja k sklepanju takih dogovorov.

Primer:
Pomen sklepanja dogovora o aktivnem reševanju socialnih težav začasno nezaposljive osebe s CSD

Center za socialno delo z začasno nezaposljivim pobudnikom ni želel skleniti dogovora o aktivnem reševanju njegovih socialnih težav. Varuh meni, da je sklepanje tovrstnih dogovorov pomembno, saj center za socialno delo zavezuje k spremljanju upravičenca in rednemu ocenjevanju okoliščin, ki vplivajo na njegovo zaposljivost.

Na varuha se je obrnil začasno nezaposljivi prejemnik denarne socialne pomoči in se pritoževal, ker center za socialno delo z njim ni želel skleniti dogovora o aktivnem reševanju njegove socialne stiske.

Za pojasnila je varuh zaprosil CSD, ki je odgovoril, da se je tako odločil, ker je izvajanje 35. člena ZSVarPre diskrecijska pravica strokovnega delavca, da po prostem preudarku odloči, ali bo sklenil dogovor o aktivnem reševanju socialnih težav z upravičencem. CSD je tudi odgovoril, da izvajanje omenjenega člena nikoli ni bilo dogovorjeno na državni rani in da zaposleni v zvezi s tem niso prejeli navodil.

Varuh se strinja, da je sklepanje dogovora iz 35. člena ZSVarPre prepuščeno prostemu preudarku centra za socialno delo, pri katerem se tak dogovor sklene, kadar je to smotrno in lahko prispeva k izboljšanju socialnega položaja upravičenca. Na sklepanje tovrstnih dogovorov napotuje tudi prvi odstavek 29. člena ZSVarPre, ki določa, kateri krivdni razlogi se po preteku šestih mesecev od njihovega nastanka ne upoštevajo ob izpolnjevanju drugih pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči, če upravičenec sklene dogovor o aktivnem reševanju svojih socialnih težav iz 35. člena ZSVarPre. V dogovoru se določijo naloge in obveznosti upravičenca ter prenehanje upravičenosti do denarne socialne pomoči v primeru neupravičenega prenehanja izvajanja dogovora.

Sklepanje dogovorov z začasno nezaposljivimi osebami pa je določeno v 40. členu ZSVarPre. CSD glede na mnenje komisije Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ) ter na podlagi opredelitve socialnih stisk in težav ter ocene možnih rešitev z upravičencem sklene dogovor iz 35. člena ZSVarPre.

Dogovori, sklenjeni z začasno nezaposljivimi osebami, ne vsebujejo le nalog in obveznosti upravičenca s ciljem izboljšanja njegovih zaposlitvenih možnosti (kar vsebuje tudi 35. člen ZSVarPre), temveč morajo vsebovati tudi obdobje z možnostjo podaljšanja (sedmi odstavek 40. člena ZSVarPre). Po preteku tega obdobja CSD pripravi mnenje o socialnih okoliščinah, ki vplivajo na zaposljivost upravičenca, ter z njimi seznani upravičenca in pristojni urad za delo (osmi odstavek 40. člena ZSVarPre). V primeru pozitivnega mnenja mora CSD upravičenca seznaniti s pravico do ponovne prijave pri pristojnem uradu za delo in ga opozoriti na posledice v zvezi z upravičenostjo do denarne socialne pomoči (deveti odstavek 40. člena istega zakona).

Menimo, da je sklepanje dogovorov pri začasno nezaposljivih osebah pomembno, saj zavezuje center za socialno delo, da spremlja upravičenca in redno (po preteku določenega obdobja) oceni socialne okoliščine, ki vplivajo na zaposljivost upravičenca. S svojimi ugotovitvami oziroma mnenjem pa ne seznani le upravičenca, temveč tudi pristojni urad za delo. Tovrstna seznanitev upravičenca z ugotovitvami CSD je pomembna, saj upravičencu omogoča vpogled v položaj in napredek, ki ga je dosegel, usmerja pa ga tudi k ustreznim nadaljnjim prizadevanjem. Tako se upravičencu tudi priznava aktivna vloga pri odpravi njegove začasne nezaposljivosti. Mnenje CSD zagotavlja tudi redno komunikacijo in sodelovanje med ZRSZ in CSD pri obravnavi začasno nezaposljivih oseb.

Varuh meni tudi, da si je treba prizadevati za odpravo razlogov, zaradi katerih je oseba začasno nezaposljiva, pri čemer sta pomembni tako aktivnost osebe kakor tudi aktivnost vključenih institucij. Varuh zato poudarja, da je pomembno sklepanje dogovorov iz 40. člena ZSVarPre, saj se z njimi določijo naloge in obveznosti upravičenca, ustrezne socialnovarstvene storitve in programi oziroma drugi ustrezni programi ter obdobje.

Varuh je s primerom in svojim mnenjem seznanil MDDSZ, ki je varuhu pritrdil. MDDSZ je ob tem sporočil, da so za CSD poseben izziv in hkrati tudi težava predvsem začasno nezaposljivi zaradi širših socialnih in drugih podobnih težav, vendar meni, da sta se sistem in kakovost strokovnega in socialnega dela z začasno nezaposljivimi prejemniki denarne pomoči od leta 2012 zaradi uveljavitve nove socialne zakonodaje izboljšala.

V obravnavanem primeru je varuh predlagal CSD, naj ravna po 40. členu ZSVarPre in s pobudnikom sklene dogovor o aktivnem reševanju njegovih socialnih težav z namenom razrešitve okoliščin, ki vplivajo na njegovo začasno nezaposljivost, in s ciljem izboljšanja njegovih zaposlitvenih možnosti. CSD je predlog varuha upošteval. Varuh je pobudo ocenil za utemeljeno in svoje posredovanje za uspešno (9.6-18/2019).

 

Še o morebitni denarni socialni pomoči med prestajanjem hišnega zapora

Primer:
Denarna socialna pomoč med prestajanjem hišnega zapora

Pri dodeljevanju denarne socialne pomoči bi bilo treba razlikovati med primerom, ko je obsojenec na prestajanju zaporne kazni v zavodu, kjer so zagotovljeni bivalni pogoji in prehrana, ter med primerom, ko obsojenec prestaja hišni zapor.

Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) določa, da je prestajanje kazni zapora eden izmed krivdnih razlogov za neupravičenost do denarne socialne pomoči (10. točka drugega odstavka 28. člena ZSVarPre). Tako tudi osebe, ki prestajajo hišni zapor, ne glede na svoj materialni položaj ne morejo biti upravičene do denarne socialne pomoči.

Osebi, ki prestaja hišni zapor, je omejena svoboda. Zato je omejena pri aktivnostih, ki bi lahko privedle oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. V hišnem zaporu nima oskrbe, ki se sicer zagotavlja osebam na prestajanju zaporne kazni v zavodu za prestajanje kazni zapora, zato tudi med prestajanjem hišnega zapora potrebuje vsaj sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Če se osebam, ki prestajajo hišni zapor in izpolnjujejo vse (druge) pogoje za upravičenost do denarne socialne pomoči, ta pravica odvzame zaradi krivdnega razloga prestajanja zaporne kazni, je pogoj za prestajanje te oblike alternativne sankcije premoženjsko stanje osebe. To po mnenju varuha ni v skladu z načelom nediskriminacije. Prestajanje hišnega zapora brez sredstev za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb lahko zato pomeni poseg v človekovo dostojanstvo v času, ko je oseba pod oblastjo države.

Varuh je za stališče glede obravnavane zadeve zaprosil MMDSZ in Ministrstvo za pravosodje (MP).

MDDSZ je odgovoril, da glede na sistemsko ureditev denarne pomoči in njen namen denarna pomoč ni primeren institut za kritje sredstev za preživetje osebam, ki teh nimajo iz razlogov, na katere so same vplivale. Stališče MDSDZ je, da pri tem sicer lahko obstajajo izjeme, vendar morajo te izjeme urediti področni predpisi (vendar ne z denarno socialno pomočjo iz sistema socialnega varstva), tj. v primeru oseb v hišnem zaporu kazenska zakonodaja, ki je v pristojnosti MP. Če namreč kazenska zakonodaja omogoča prestajanje te oblike alternative sankcije, mora po mnenju MDDSZ MP oziroma kdor izvaja kazenske sankcije, za osebe v hišnem priporu zagotoviti sredstva za preživljanje, nikakor pa to ni obveznost celotne družbe.

MP pa je odgovoril, da bi bilo to mogoče urediti s spremembo 10. točke drugega odstavka 28. člena ZSVarPre, s katero bi določili izjemo od neupravičenosti do denarne socialne pomoči tudi za osebe, ki prestajajo hišni zapor. Po mnenju MP se probacija lahko enači z dogovorom o aktivnem reševanju težav po 29. členu ZSVarPre. Glede na 29. člen ZSVarPre (ki določa izključitev krivdnih razlogov ob sklenitvi dogovora o aktivnem reševanju težav, kadar je osebi prenehalo delovno razmerje iz razloga na njeni strani, ali v primerih, ko je oseba po svoji krivdi izbrisana iz evidence brezposelnih oseb) se po mnenju MP s to spremembo ne bi poseglo v ureditev denarne socialne pomoči. V konkretnem primeru se namreč ob izvajanju nadzora nad hišnim zaporom izvaja tudi varstveno nadzorstvo, ki pomeni pomoč in varstvo osebe s ciljem usmerjanja osebe k oblikam vedenja in vzpostavljanju življenjskih okoliščin, ki odvračajo od ponovitve kaznivega dejanja, ter spremljanje izpolnjevanja nalog in ciljev, določenim z osebnim načrtom.

Varuh predlaga, naj se to področje čim prej ustrezno uredi (9.5-5/2019).

109. Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, naj pripravi spremembe zakonodaje, s katero bodo tudi osebe v hišnem zaporu ob izpolnjevanju zakonskih pogojev upravičene do denarne socialne pomoči za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb.

 

2.17.3.3 Socialne storitve

Na področjih socialnih storitev, pomoči in štipendij se nanašajo priporočila od 110 do 112 zgoraj.

Družinski pomočniki

Veliko pobud na tem področju se je nanašalo na družinske pomočnike. Pod pogoji, ki jih določa ZSV, ima pravico do izbire družinskega pomočnika polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju ali polnoletna težko gibalno ovirana oseba, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb (invalidna oseba). Družinski pomočnik invalidni osebi v domačem okolju nudi pomoč v skladu z njenimi potrebami in interesi, in sicer zlasti pri osebni oskrbi, zdravstveni oskrbi, socialni oskrbi in prostočasnih dejavnosti in gospodinjskih opravilih. Oskrbo zagotavlja 24 ur na dan, vse dni v letu.

Varuh je v svojih letnih poročilih že večkrat opozoril na sistemske pomanjkljivosti instituta družinskega pomočnika. Veljavna ureditev, ki ne zagotavlja zadostne socialne varnosti družinskemu pomočniku in invalidni osebi, ne nudi začasnih nadomestnih rešitev za invalide v primeru bolezni družinskega pomočnika in ne daje družinskim pomočnikom pravice do dopusta oziroma druge oblike počitka, po mnenju varuha ni ustrezna oziroma pravična. Zato ne preseneča, da družinski pomočniki, ki se s pobudami obračajo na varuha, opozarjajo, da je njihovo delo zahtevno, a hkrati premalo cenjeno oziroma vrednoteno. Delno plačilo za izgubljeni dohodek, do katerega je upravičen družinski pomočnik, ne dosega niti višine minimalne plače.

MDDSZ pojasnjuje, da ima institut družinskega pomočnika vlogo pri ohranjanju kakovostnega življenja invalidnih oseb. Omogoča alternativo upravičencem do institucionalnega varstva s poudarkom na zagotovitvi večje intimnosti, individualnosti, solidarnosti, osebne komunikacije, domačnosti in topline. Ob takem pojasnilu, ki kaže na pomembno vlogo družinskega pomočnika, varuh ne more sprejeti, da država v vseh letih ni ustrezneje uredila njegovega položaja. Sklicevanje na zakon o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi ustrezneje uredil tudi to področje in se pripravlja že skoraj dve desetletji, pa je neodgovorno.

111. Varuh priporoča, naj Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ustrezneje uredi položaj in status družinskih pomočnikov, vključno z zagotovitvijo zadostne socialne varnosti družinskemu pomočniku in invalidni osebi.

 

Samostojni podjetniki še vedno ne morejo biti družinski pomočniki

Že v letnem poročilu za leto 2017 smo v zvezi s statusom družinskega pomočnika poudarili neenak položaj oseb, ki opravljajo dejavnost kot samostojni podjetniki, v primerjavi s tistimi, ki so zaposleni po pogodbi o zaposlitvi. Predlagali smo spremembo predpisov, da bo tudi osebam, ki opravljajo dejavnost, omogočena pridobitev statusa družinskega pomočnika pod primerljivimi pogoji, kot veljajo za zaposlene po pogodbi o zaposlitvi, ki lahko status pridobijo tudi, če so (ostanejo) v delovnem razmerju s krajšim delovnim časom. Ministrstvo za zdravje (MZ) je obljubilo, da bo predlog varuha preučilo in ga kar najbolj upoštevalo pri pripravi predpisov s področja dolgotrajne oskrbe, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev za osebnega pomočnika (kakor naj bi se družinski pomočnik imenoval po novih predpisih).
V delovni različici predloga zakona o dolgotrajni oskrbi, ki nam ga je MZ poslal novembra 2018, je bilo priporočilo varuha upoštevano, saj je predvideno, da je osebni pomočnik lahko tudi oseba, ki je v delovnem razmerju s polovičnim delovnim časom ali opravlja samostojno dejavnost v polovičnem delovnem obsegu, v primeru, kadar ima upravičenec dva družinska pomočnika.

Pričakujemo, da bo predlagana rešitev čim prej tudi sprejeta in s tem odpravljena obstoječa neenakost.

Primer: Izročilna pogodba ni ovira za pridobitev pravice do izbire družinskega pomočnika Na varuha se je obrnila pobudnica, ki je želela biti družinska pomočnica svoji tašči. Tašča je pri centru za socialno delo vložila vlogo za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika. Njena vloga je bila zavrnjena z obrazložitvijo, da je s sinom sklenila izročilno pogodbo, s katero se je sin zavezal, da bo sam ali po tretji osebi materi izpolnil podrobno opisane prevzemne obveznosti glede bivanja, kritja stroškov, oskrbe s hrano, obleko, obutvijo idr., v primeru morebitnega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja pa vso oskrbo za dostojno in mirno življenje v starosti. Glede na navedeno je center za socialno delo ugotovil, da ima invalidna oseba (tašči) vso pomoč zagotovljeno že na podlagi izročilne pogodbe in zato ne more biti upravičena do družinskega pomočnika. Pobudnici smo pojasnili, da se lahko tašča zoper izdano odločbo pritoži. Hkrati smo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) zaprosili za načelno stališče glede izročilnih pogodb in pravice do izbire družinskega pomočnika. Menili smo namreč, da izročilna pogodba ne bi smela biti razlog za zavrnitev pravice, če invalidna oseba izpolnjuje pogoje za priznanje pravice, ki jih določa 18. a člen ZSV. Je pa izročilna pogodba lahko bistvena pri določanju zavezancev za plačilo pravic družinskega pomočnika in njihovih prispevkov. Torej velja smiselno enako kakor glede pravice do institucionalnega varstva ter določanja prispevkov oziroma oprostitev upravičenca in zavezancev za plačilo storitve institucionalnega varstva. MDDSZ se z mnenjem varuha najprej ni strinjal. Njegovo stališče je bilo, da osebe, ki imajo potrebno pomoč zagotovljeno na podlagi drugega pravnega naslova (na primer izročilne pogodbe), niso upravičene do družinskega pomočnika. Prejeti odgovor nas ni prepričal, zato smo zaprosili za pojasnilo pravne podlage za tako stališče ministrstva. MDDSZ je nato pojasnil, da po ponovni preučitvi veljavne zakonodaje ugotavlja, da ima invalidna oseba, ki ima sklenjeno izročilno pogodbo, še vedno pravico do družinskega pomočnika, izročilna pogodba pa se upošteva pri plačilu stroškov družinskega pomočnika. MDDSZ je tudi sporočil, da bo o navedenem obvestilo vse centre za socialno delo (9.6-3/2018).

 

Skrbništvo

Nekaj obravnavanih zadev se je nanašalo tudi na skrbništvo, ki je posebna oblika varstva odraslih, ki niso sposobni skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Kot določa Družinski zakonik (DZ), je namen skrbništva za odrasle osebe varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same, ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje. Namen skrbništva je tudi zavarovanje premoženjskih in drugih pravic ter koristi posameznikov (239. člen).

Postopki za postavitev osebe pod skrbništvo in postopki imenovanja skrbnika za posebni primer morajo biti izpeljani hitro, prav tako je tudi v vmesnem času treba zavarovati pravice in koristi osebe, za katero so se ti postopki začeli. Prvi odstavek 272. člena DZ namreč določa, da kadar center za socialno delo izve, da je treba nekoga postaviti pod skrbništvo ali mu imenovati skrbnika za posebni primer, takoj ukrene vse potrebno za varstvo njegove osebnosti, njegovih pravic in koristi. Po mnenju varuha mora center za socialno delo, dokler ne ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za začetek postopka za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo ali za imenovanje skrbnika za posebni primer, zadevo prav tako obravnavati kot nujno. Tega pa center za socialno delo v enem izmed obravnavanih primerov ni storil. Posebni socialnovarstveni zavod je center obvestil, da oseba, ki je pri njih v institucionalnem varstvu, potrebuje skrbnika za posebni primer. Center za socialno delo pa se je na obvestilo odzval šele po treh mesecih in pol po tretji zahtevi zavoda. Varuh je center za socialno delo zato opozoril na nujnost hitrega postopanja tudi v takšnem primeru in predlagal, naj v prihodnjih tovrstnih primerih v najkrajšem možnem času ugotovi, ali je potrebna zaščita pravic, koristi in interesov posameznika ali ne, ter da v skladu s tem ukrepa (9.6-27/2019).

112. Varuh centrom za socialno delo priporoča hitro ravnanje v postopkih za postavitev osebe pod skrbništvo, vključno s hitro obravnavo vlog za postavitev osebe pod skrbništvo.

 

Primer: Ali je SVZ predlagatelj postopka za postavitev osebe pod skrbništvo? Socialnovarstveni zavod je na podlagi 275. člena DZ obvestil sodišče, da bi bilo treba za osebo N. N, ki biva v zavodu, določiti skrbnika Na podlagi tega obvestila je sodišče uvedlo postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo. Socialnovarstveni zavod pa je sodišče štelo za predlagatelja postopka in ga pozvalo k plačilu sodne takse ter mu nato naložilo tudi založitev predujma za izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je socialnovarstveni zavod tudi poravnal. Varuh je za pojasnilo v zadevi zaprosil sodišče, saj nismo našli zakonske podlage za to, da je sodišče socialnovarstveni zavod štelo za predlagatelja postopka. Menili smo, da bi lahko (oziroma celo moralo) sodišče na podlagi obvestila socialnovarstvenega zavoda začeti postopek po uradni dolžnosti, če je presodilo, da gre za okoliščine, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih je treba osebo postaviti pod skrbništvo, saj ga k temu zavezuje tudi Zakon o nepravdnem postopku in varstvo oseb, ki potrebujejo skrbništvo. Namen skrbništva je namreč pomoč osebi pri uresničevanju in varovanju njenih interesov in koristi, česar sama iz določenih razlogov ne more zagotavljati. Sodišče je sporočilo, da je v konkretnem primeru prišlo do napake v postopanju, ki jo je po prejemu varuhovega dopisa ustrezno popravilo. Izdalo je sklep o odmeri stroškov izvedenca in hkrati odločilo, da se plačilo izvedenca odmeri iz sredstev sodišča in odredilo, da se socialnovarstvenemu zavodu predujem vrne. Po uradni dolžnosti je sodišče razveljavilo tudi plačilni nalog za plačilo sodne takse, zato je bila tudi ta vrnjena socialnovarstvenemu zavodu. Posredovanje varuha smo šteli za uspešno, socialnovarstvenemu zavodu pa smo predlagali, naj v prihodnje v morebitnih podobnih primerih uporabi pravna sredstva, ki so mu na voljo, varuha pa o primeru obvesti (9.6-27/2019).

 

Spremljanje skrbnikovega dela

Skrbnik samostojno opravlja redno poslovanje in upravljanje varovančevega premoženja, pri čemer ga vodijo varovančeve koristi. Skrbnik mora centru za socialno delo poročati o svojem delu in mu izdati račun za upravljanje premoženja enkrat na leto ali kadar CSD to zahteva. Po mnenju varuha je zato treba najti ustrezno ravnotežje med pravico skrbnika, da samostojno opravlja svoje skrbniške naloge, in dolžnostjo CSD, da spremlja skrbnikovo delo.

 

Primer: Razrešeni nesporazum med skrbnico in CSD Na varuha se je obrnila pobudnica, skrbnica za posebni primer za upravljanje s finančnimi sredstvi svojega varovanca. Želela je zapreti varovančev bančni račun, na katerega ni bilo več prilivov, center za socialno delo (CSD) pa je temu nasprotoval in zahteval, da uredi, da bo na bančni račun varovanec prejemal nadomestilo za invalidnost, ki ga je dotlej prinašal poštar. Skrbnica se s tem ni strinjala, saj je menila, da s tem nastajajo le nepotrebni stroški vodenja bančnega računa, kar ne more biti v korist varovancu. Varuh je CSD zaprosil za dodatna pojasnila, saj smo utemeljitev skrbnice za zaprtje bančnega računa presodili kot tehtne in v skladu s skrbnim ravnanjem z varovančevimi denarnimi sredstvi. Ta je kot razlog za svojo zahtevo navedel, da je glavno vodilo pri postavitvi in spremljanju dela skrbnika varstvo pravic in koristi osebe, ki je postavljena pod skrbništvo oziroma ji je postavljen skrbnik. Največja preglednost in sledljivost pri nadzoru nad ravnanjem s finančnimi sredstvi sta po mnenju CSD izkazani, če so vsi prihodki in odhodki razvidni iz razpolaganja sredstev na bančnem računu varovanca. Hkrati pa sta CSD , za zaščito pravic in koristi varovanca omogočena lažji dostop in pregled nad varovančevimi finančnimi sredstvi. V konkretnem primeru smo zato zadovoljni, da sta se pobudnica in CSD dogovorila, da bo varovanec prejemal nadomestilo za invalidnost kakor dotlej, pobudnica pa bo CSD vsake tri mesece pošiljala poročila in dokazila o ravnanju s finančnimi sredstvi. Na ta način bodo ustrezno zaščitene pravice in koristi varovanca, hkrati pa zanj ne bo dodatnih (nepotrebnih) stroškov (9.6-16/2019).

 

 

Drugo

V naslednjem opisanem primeru smo opozorili, da morajo centri za socialno delo svoje pristojnosti pojasnjevati na podlagi določil področne zakonodaje.

 

Primer: Nepravilnosti v komunikaciji centra za socialno delo Na varuha se je obrnila pobudnica, skrbnica varovanca, ki je bil nameščen v enega izmed socialnovarstvenih zavodov v Sloveniji. Sporočila je, da je za svojega varovanca uredila institucionalno varstvo v domu za starejše na Hrvaškem. Menila je, da je institucionalno varstvo v hrvaški ustanovi ustrezno, kakovostno in cenovno ugodno, saj je bila oskrbnina v izbranem domu za starejše več kakor polovico cenejša kakor v Sloveniji. Pobudnica je za soglasje k premestitvi zaprosila pristojni center za socialno delo, ki je izdajo soglasja zavrnil in navedel, da bo v primeru premestitve brata v dom za starejše na Hrvaškem nemudoma razrešena kot skrbnica. Varuh se je po pojasnila obrnil na pristojni center za socialno delo, ki je pojasnil pretekle izkušnje s premestitvijo varovanca. Center za socialno delo je sporočil tudi, da so skrbnico opozorili, da se mora skrbnik o vseh pomembnejših odločitvah v zvezi z varovancem, kar premestitev v dom za starejše na Hrvaškem zagotovo je, najprej posvetovati s centrom za socialno delo; če skrbnica tega ne upošteva, jo center za socialno delo kot skrbnico lahko razreši. Po preučitvi zadeve je varuh centru za socialno delo poslal mnenje, da so glede na pretekle izkušnje s premestitvijo varovanca ravnali ustrezno, da pa kljub temu ugotavljamo, da je pri komunikaciji s skrbnico prišlo do nepravilnosti. Varuh namreč meni, da centri za socialno delo nimajo zakonske podlage za opozorilo o obveznosti posvetovanja skrbnika s centrom za socialno delo. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je veljal v času obravnave primera, je namreč pod določenimi pogoji določal obveznost posvetovanja skrbnika z varovancem, ne pa tudi dolžnosti posvetovanja s centrom za socialno delo. Ocenili smo, da tovrstna opozorila skrbniki lahko upravičeno razumejo kot grožnjo, kar lahko vodi v poslabšanje odnosov med vsemi deležniki in prizadene tudi varovanca. Pomoč, ki jo center za socialno delo v okviru svojih nalog lahko nudi skrbniku, ne sme pomeniti njegove obveznosti glede pridobivanja soglasja k posameznim skrbniškim nalogam. Vsekakor pa ima center za socialno delo pravico in dolžnost v skladu z zakonom razrešiti skrbnika, ki svojih nalog ne opravlja. Varuh je zato centru za socialno delo priporočil, naj pristojnosti centra za socialno delo skrbnikom pojasnjuje v okviru določil področne zakonodaje. Center za socialno delo je naše priporočilo sprejel, kljub temu pa je varuh ugotovil, da je v obravnavanem primeru prišlo do kršitve 2. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država (9.7-70/2018).

 

2.17.3.4 Institucionalno varstvo

Na področja socialnih storitev, pomoči in štipendij se nanašajo priporočila od 9 do 13 zgoraj.

Ugotovitve in priporočila varuha pri obiskih institucij

V letu 2019 smo obiskali več varstveno-delovnih centrov (VDC) ter centrov za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV oziroma ZUDV), in sicer: VDC Nova Gorica – Enota Stara Gora, VDC Muta (enota CUDV Črna na Koroškem), VDC Kranj, VDC Polž, VDC Zagorje ob Savi, VDC INCE – Enota Mengeš, ZUDV Dornava, CUDV Draga – Dom Vižmarje ter VDC Center Korak.
Obiskali smo tudi domove za starejše (DSO): Dom starejših občanov Šiška, Dom upokojencev Nova Gorica, Obalni dom upokojencev Koper, Dom starejših občanov Preddvor, Center slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka, Dom upokojencev Franc Salamon Trbovlje.

Obiskali smo tudi nevladno organizacijo Ozara, dnevni center v Mariboru.

Na podlagi opravljenih razgovorov z vodstvi zavodov in zaposlenimi, upravičenci do storitev, s svojci upravičencev in na podlagi ogleda zavodov podajamo naslednje ugotovitve in priporočila varuha:

1.         Zdravstvene storitve v okviru storitve vodenje, varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji

Ugotavljamo, da veljavni predpisi ne vključujejo zdravstvenih storitev v okviru storitev vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji (VVZ). VDC-ji imajo zagotovljeno zdravstveno varstvo po predpisih s področja zdravstvenega varstva samo za storitev institucionalnega varstva (če jo izvajajo). To pomeni, da se uporabniku, ki je 16 ur vključen v storitev institucionalnega varstva in osem ur v storitev VVZ, v času vključitve v slednjo ne zagotavljajo zdravstvene storitve, ki jih potrebuje, oziroma da uporabnik, ki potrebuje zdravstvene storitve (sicer pa izpolnjuje vse druge pogoje za vključitev v storitev VVZ), v VVZ ne more biti vključen. VDC-ji zadevo rešujejo na različne načine: z zavračanjem uporabnikov, ki potrebujejo zahtevnejšo zdravstveno nego, z zaposlovanjem oseb z (tudi) medicinsko izobrazbo na delovnih mestih osnovne in socialne oskrbe (na primer za delitev tablet), z organizacijo dela tako, da je zdravstveno osebje iz storitve institucionalnega varstva dopoldan razporejen v storitve VVZ.

Varuh meni, da je treba vzpostaviti pravne podlage za izvajanje zdravstvenih storitev v okviru storitev VVZ za uporabnike, ki to potrebujejo. Varuh priporoča spremembe Zakona o socialnem varstvu in naj se k storitvam, ki jih izvajajo VDC, doda izvajanje zdravstvene dejavnosti.

 

2.         Obravnava oseb s pridobljeno možgansko poškodbo

Osebe s pridobljeno možgansko poškodbo se vključujejo v VDC (pa tudi DSO in posebne socialnovarstvene zavode), ki nimajo posebnih rehabilitacijskih programov za osebe po pridobljeni možganski poškodbi in ne nudijo posebne podpore in pomoči, ki jo potrebujejo svojci oseb s pridobljeno možgansko poškodbo. V VDC se na primer ne izvaja nevrofizioterapija in v programu VVZ ni zdravstvenih storitev.

Osebe s pridobljeno možgansko poškodbo potrebujejo drugačne storitve (celostno dolgotrajno psihofizično in socialno rehabilitacijo za čim samostojnejšo vrnitev v življenje) in ne spadajo v klasične VDC. Poleg tega je nesprejemljivo, da je treba za vključitev v specializirane centre, ki so prilagojeni potrebam tej skupini oseb, čakati tudi tri leta. To pomeni, da so v vmesnem obdobju prepuščeni družini, do takrat doseženi rehabilitacijski rezultati pa se počasi izgubljajo. Treba bi bilo omogočiti stalno in celovito nadaljevanje rehabilitacije v skupnosti tudi po končani bolnišnični obravnavi. Ugotovitve izhajajo z ogledov VDC in CUDV/ZUDV, kamor so vključene osebe s pridobljeno možgansko poškodbo, še posebej na podlagi ogleda VDC Nova Gorica – enota Stara Gora, kjer se storitev ne izvaja v skladu s strokovnimi smernicami.

Varuh meni, da bi morala biti po vzoru (obiskanih) centrov Korak in Naprej vzpostavljena mreža specializiranih regijskih centrov za osebe s pridobljeno možgansko poškodbo in da je treba zagotoviti zmogljivosti, ki bodo ustrezale potrebam. Varuh ocenjuje, da je treba spremeniti Zakon o socialnem varstvu in izvajanje storitev za osebe po pridobljeni možganski poškodbi opredeliti kot samostojno socialnovarstveno storitev pod ustreznimi kadrovskimi in tehničnimi pogoji.

 

3.         Skupno nameščanje oseb z različnimi težavami

Varuh ugotavlja, da se v številnih zavodih, predvsem VDC, CUDV in PSVZ, nameščajo skupaj osebe, ki imajo različne težave in torej različne potrebe.

Tako se na primer lahko v PSVZ nameščajo odrasle osebe z motnjami v duševnem razvoju, s težavami v duševnem zdravju, s pridobljenimi možganskimi poškodbami, avtizmom, senzornimi motnjami, motnjami v gibanju in z napredovalno kronično oziroma neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja, odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju, odrasle osebe z več motnjami, v VDC in zavode za usposabljanje pa poleg odraslih oseb z motnjami v duševnem razvoju tudi odrasle osebe z več motnjami.

Varuh predlaga, naj se zagotovijo ustrezne zmogljivosti za vse posameznike glede na njihove dejanske potrebe tako, da s tem ne bosta ogroženi varnost in strokovnost obravnave drugih oseb.

 

4.         Staranje uporabnikov v VDC in zavodih za usposabljanje

S starostjo se težave in potrebe uporabnikov povečujejo in spreminjajo. Tako se s staranjem uporabnikov VDC-ji in zavodi za usposabljanje spoprijemajo s starostnimi težavami uporabnikov in primeri demence.

Varuh predlaga, naj se v skladu s tem ustrezno prilagodijo kadrovski normativi in izvedejo drugi potrebni ukrepi.

 

5.         Nezadostni kadrovski normativi in pomanjkanje kadra

Tudi na podlagi opravljenih obiskov smo lahko ugotovili, da se DSO spoprijemajo s težavami zaradi neustreznih kadrovskih normativov. Težave so tudi zaradi novih zaposlitev na slabše plačanih delovnih mestih, za katere zanimanja skoraj ni. Razpise morajo večkrat ponoviti. Tako je na primer eden izmed DSO za zapolnitev dveh delovnih mest moral osemnajstkrat ponoviti razpis. Fluktuacija na takih delovnih mestih je velika, zaposleni ob prvi priložnosti odidejo na lažje in bolje plačano delovno mesto (ob meji odhajajo v tujino). Pogosto menjavanje kadra po mnenju varuha ni v korist uporabnikom. Pomembno je, da zaposleni poznajo stanovalca, njegove želje in potrebe. Zaupanje med stanovalcem in zaposlenim, ki je temelj njunega odnosa, se vzpostavi sčasoma. Neprimerno je, da v zasebni prostor uporabnika vstopa veliko število zaposlenih in da tudi pri najbolj intimnih opravilih, kakor sta na primer pomoč pri kopanju, posedanje na stranišče ipd., pomagajo zaposleni, ki jih uporabnik (še) ne pozna dobro. Varuh meni, da je treba vzpostaviti plačni sistem, ki bo vsem zaposlenim v socialnovarstvenih zavodih zagotavljal ustrezno in dostojno plačilo za pomembno delo, ki ga opravljajo.

Druga težava je, da veljavni kadrovski normativi za storitev socialne oskrbe v institucionalnem varstvu za osebe, starejše od 65 let, v skupini oskrbe I, II in III določajo za posebne oblike varstva le socialnega delavca. Za izvajanje nalog varstva, ki pomeni nudenje pomoči pri vzdrževanju osebne higiene in izvajanju dnevnih aktivnosti, pa ni določen nihče.

Varuh predlaga takojšnjo posodobitev kadrovskih normativov, ki bo prilagojena potrebam današnjih uporabnikov storitev v socialnovarstvenih zavodih.

 

6.         Obravnava najzahtevnejših avto- in heteroagresivnih uporabnikov

Varuh ugotavlja, da zavodi za usposabljanje nimajo na voljo učinkovitih pristopov za obravnavo najzahtevnejših primerov mladoletnih avto- in heteroagresivnih uporabnikov, pri katerih medikamentozna terapija ne dosega želenega učinka. Tako se dogaja, da je uporabnik ob hudem in neobvladljivem izbruhu za nekaj dni (do umiritve) hospitaliziran na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, nato pa se vrne v zavod do naslednjega izbruha, ki ga ni mogoče napovedati ali preprečiti. Kadrovski normativi so za take primere absolutno prenizki. Z njimi se ne da zagotoviti varne obravnave agresivnega uporabnika in zaščite drugih uporabnikov.

Varuh predlaga, naj se preuči, ali je za ustrezno obravnavo avto- in heteroagresivnih uporabnikov potrebna dodatna kadrovska zasedba, dodatno strokovno izpopolnjevanje zaposlenih ali zakonska sprememba glede morebitnih dodatnih posebnih varovalnih ukrepov.

 

7.         Zaračunavanje storitve institucionalnega varstva v CUDV in ZUDV za uporabnike med 18. in 26. letom, ki so usmerjeni v posebni program vzgoje in izobraževanja ter hkrati vključeni v celodnevno institucionalno varstvo

Po Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev so upravičenci med 18. in 26. letom, ki so usmerjeni v posebni program vzgoje in izobraževanja in hkrati vključeni v celodnevno institucionalno varstvo, oproščeni plačila storitve v obsegu, ki presega višino njihovega ugotovljenega dohodka. Ker z 18. letom upravičenec pridobi pravico do nadomestila za invalidnost in do dodatka za pomoč in postrežbo, ju mora prispevati k plačilu storitve. Pri tem pa ne more dobiti informacije, kakšni so stroški njegove oskrbe in koliko jih pokrije proračun Republike Slovenije, saj cena ni določena na posameznega uporabnika, ampak gre za financiranje na podlagi letne pogodbe, sklenjene med posameznim zavodom in MDDSZ. Centri za socialno delo za uporabnike v starostni skupini od 18. do 26 leta tudi ne izdajajo odločb o oprostitvi plačila.

Varuh predlaga, naj se uredijo cene in obseg varstva storitve za navedeno skupino uporabnikov.

 

8.         Čakalne dobe in deinstitucionalizacija

Po mnenju varuha so dolge čakalne vrste za sprejem v institucionalno varstvo, vključno s prezgodnjo institucionalizacijo, posledica pomanjkanja ustreznih možnosti za dostojno življenje in ustrezno oskrbo v domačem okolju. Najpogostejše alternative institucionalnemu varstvu ne zadoščajo potrebam. Številni, ki potrebujejo pomoč in oskrbo in živijo v domačem okolju, pa še vedno ostajajo osamljeni in izključeni iz skupnosti. Varuh meni, da povečanje zmogljivosti v institucijah ni pravi odgovor na dolgoživost družbe, temveč je potrebna deinstitucionalizacija. Kot primer dobre prakse varuh navaja dnevne centre, kakršen je na primer Hiša dobre volje Miren, kamor so vključene tudi osebe z demenco. Varuh meni, da je nesprejemljivo, da so starejši v ustanovah, čeprav si želijo življenje dostojanstveno preživeti in skleniti v domačem okolju. Treba bi bilo urediti tudi področje oskrbovanih stanovanj, ker številna med njimi ne zagotavljajo ravni oskrbe v skladu s predpisi. Celovita ureditev področja dolgotrajne oskrbe bi morala biti prednostna naloga. Čeprav še ni zakona o dolgotrajni oskrbi, pa to ne sme biti opravičilo za obstoječe stanje oziroma izgovor, da se na tem področju ne stori dovolj.

Čakalne vrste so bile v vseh obiskanih zavodih. Zaskrbljujoče je, da morajo za sprejem v institucionalno varstvo (CUDV) čakati tudi otroci, predvsem pa, da ni zadostnih možnosti za te otroke, da bi ostali v domačem okolju, in za njihove družine, da bi prejele ustrezno podporo in pomoč pri skrbi za otroka.

V velikih zavodih po oceni varuha številčnost uporabnikov meji že na getoizacijo, zato varuh podpira ustanavljanje novih bivalnih enot, stanovanjskih skupin oziroma življenje v integriranih stanovanjih. Primer dobre prakse na tem področju je obiskani ZUDV Dornava.

Tudi glede stanovanjskih skupin za odrasle osebe z motnjami v duševnem razvoju, s težavami v duševnem zdravju, senzornimi motnjami, motnjami v gibanju in z napredovalo kronično oziroma neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja je bil varuh opozorjen na potrebo po ustreznejših kadrovskih normativih.

Varuh predlaga MDDSZ okrepitev prizadevanj za  vpeljavo novih oblik in uveljavitev obstoječih za deinstitucionalizacijo oziroma uporabniku prijaznejšo institucionalno varstvo.

 

9.         Nagrade upravičencem v programih VVZ

Po Pravilniku o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev zaposlitev pod posebnimi pogoji obsega oblike dela, ki omogočajo upravičencem ohranjanje pridobljenih znanj in pridobitev novih sposobnosti. Pridobljena sredstva od prodaje izdelkov so namenjena za nagrade upravičencev in višjo kakovost dela in bivanja. 

Ob obiskih VDC so nam uporabniki povedali, zaposleni pa potrdili, da radi delajo in da se večinoma ne čutijo preobremenjene. Se pa kdaj pritožijo, da je njihovo delo »preslabo plačano«.

Nekateri VDC-ji so opozorili, da starši oziroma zakoniti zastopniki uporabnikov razpolagajo z nagrado, ki jo prejmejo njihovi otroci/varovanci, in jo porabijo za svoje potrebe. Seznanili smo se tudi z navedbami, da starši kot skrbniki v nekaterih primerih razpolagajo z vsemi sredstvi uporabnikov (nadomestilom za invalidnost ipd.). Za dostojanstvo uporabnikov jim mora biti zagotovljeno prosto razpolaganje z določenim obsegom sredstev za lastne potrebe, v katerega naj skrbniki ne bi posegali. Opozorjeni smo bili tudi na primere v zvezi z vpeljavo osebne asistence po Zakonu o osebni asistenci, ko starši zato, da bi lahko bili osebni asistenti za polni delovni čas, jemljejo svoje otroke iz storitve VVZ. V tem delu je treba razmisliti tudi o ustreznosti izvajanja nadzora nad delom skrbnikov, saj morajo skrbniki s svojimi odločitvami varovati koristi varovanca, ne pa zadovoljevanje lastnih interesov. V interesu varovanca je, da se mu v skladu z zmožnostmi tudi finančno omogoča vsaj nekaj samostojnosti.

Varuh predlaga MDDSZ, naj zagotovi ustrezen nadzor nad delom skrbnikov, da prihodki varovancev niso porabljeni za interese skrbnikov ali drugih oseb.

 

10.      Storitev vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji

Izraz zaposlitev se pri poimenovanju VVZ uporablja z drugačnim pomenom kakor običajno. Praviloma se uporablja v zvezi z delovnopravnimi ali podobnimi razmerji, in ne v pomenu aktivnosti, kot je to treba razumeti v okviru storitve. To pri uporabnikih povzroča veliko zmede in nezadovoljstva, saj pogosto menijo, da so izkoriščani, ker višina nagrade ni niti približno primerljiva s plačilom, ki ga posameznik prejema za opravljene storitve po drugih predpisih.

V okviru VVZ uporabniki izvajajo tudi dejavnosti (na primer čiščenje prostorov, urejanje okolice, sodelovanje pri proizvodnji izdelkov za trg), ki so konkurenčne pravnim osebam, ki dejavnost opravljajo na trgu, na primer različna invalidska podjetja ali drugi gospodarski subjekti. Takšno dejavnost VDC lahko razumemo tudi kot nelojalno konkurenco pravnim subjektom, ki morajo plačilo zaposlenih pokriti iz prihodkov svoje dejavnosti, medtem ko »zaposlenim« uporabnikom VDC »plačilo dela« dejansko zagotavlja država v obliki nadomestila za invalidnost po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov in plačila VDC ni treba zagotavljati iz prihodkov dejavnosti.

Za posamezni VDC lahko prihodek iz dela, ki ga opravijo v okviru storitve, pomeni nezanemarljivi delež vseh prihodkov, hkrati pa se s podpisom pogodb z različnimi kooperanti zavežejo k spoštovanju rokov, ki jih je občasno težko dosegati. Zato lahko prihaja tudi do pritiskov na uporabnike ali zaposlene v VDC za večjo storilnost z namenom doseganja zastavljenih ciljev.

Menimo, da bi se pri izvajanju storitve morali osredotočati na druge cilje, in ne le prihodke na trgu. Zaposlitev v okviru storitve je treba razumeti kot delovno terapijo, ne pa kakor aktivnost, ki se izvaja z namenom pridobivanja prihodka. Poudarek pri izvajanju storitve bi moral biti na vodenju in varstvu uporabnikov z vključeno delovno terapijo, in ne na izvajanju tržne dejavnosti.

Varuh predlaga MDDSZ, naj preuči možnosti za ustreznejše poimenovanje storitve »zaposlitve pod posebnimi pogoji«.

Varuh tudi predlaga MDDSZ, naj glede na načine financiranja socialnovarstvene dejavnosti VDC preuči smiselnost predpisovanja nagrad uporabnikom za opravljeno delo, tudi glede konkurenčnosti gospodarskim družbam in glede na to, da bi uporabnikom morala biti zagotovljena žepnina iz lastnih sredstev, kot je opredeljeno v zgornji deveti točki.

114. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj preuči njegove ugotovitve na podlagi obiskov institucij v letu 2019 in v sodelovanju z drugimi pristojnimi organi sprejme vse potrebne ukrepe za uresničitev danih priporočil.

 

Pomanjkanje zmogljivosti za oskrbo v skupnosti

Tudi na podlagi informacij, ki smo jih prejeli od pobudnikov in so razvidne tudi iz naslednjega predstavljenega primera, varuh ugotavlja, da primanjkuje ustreznih služb, ki bi nudile podporo ljudem (ne glede na to, ali gre za starejše ali mlajše osebe), ki želijo bivati doma, pa brez dodatne pomoči in oskrbe ne zmorejo živeti več same. Pobudnica je tako opisala težave pri zagotavljanju ustrezne oskrbe svojemu odraslemu sinu, katerega skrbnica je. Njen sin želi bivati v domačem okolju, vendar mu skrbnica le s težavo zagotavlja ustrezno oskrbo.

 

Primer: Brez potrebne pomoči v skupnosti Na varuha se je obrnila pobudnica, ki je skrbnica odraslemu sinu (prizadeti). Prizadeti je zadnji dve leti bival v eni izmed stanovanjskih skupin. Želel si je vrnitve domov, zato je navezal stik s koordinatorico obravnave v skupnosti (koordinatorica), da bi mu pri tem pomagala. Ta se je povezala z enim izmed zavodov, ki izvaja delo v skupnosti in bi lahko nudil pomoč prizadetemu. Po navedbah pobudnice naj bi ji koordinatorica obljubila, da bo jeseni 2019 ta pomoč uresničena, vendar ni bila. Direktorica zavoda je pobudnici pojasnila, da imajo zapolnjene vse zmogljivosti in nimajo dovolj osebja, da bi širili svoje zmogljivosti. Zato se je pobudnica obrnila na varuha s prošnjo za pomoč. Varuh se je obrnil na pristojni center za socialno delo (CSD). Zanimalo nas je, kje so ovire, da se prizadeti ne obravnava v skladu z 92. členom Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ki omogoča obravnavo v skupnosti. CSD je pojasnil, da se je prizadeti že pred osmimi leti vključil v obravnavo v skupnosti v skladu z 92. členom ZDZdr. Vključen je bil v program Socialno vključevanje posebej ranljivih skupin. Izkazalo se je, da mu takšna oblika pomoči ne zadostuje, saj bi potreboval 24-urno skrb in odločnejšo strukturo bivanja. Sprejet je bil v eno izmed stanovanjskih skupin, vendar tudi to ni bila ustrezna rešitev. Prizadeti namreč kljub relativno dobrim intelektualnim sposobnostim izkazuje nizko opravilnost in je večinoma odvisen od tujega vodenja in pomoči. Prizadeti je bil leta 2014 sprejet v socialnovarstveni zavod, vendar si je želel vrniti domov. Zaradi te želje je vse težje sodeloval v bivalni skupnosti socialnovarstvenega zavoda, kar je ugotavljala tudi pobudnica. Pobudnica se je nazadnje dogovorila z zavodom, da se prizadeti vključi v program Prehodna stanovanjska skupina. Zavod prizadetemu dvakrat tedensko nudi pomoč in podporo, kar je glede na potrebe, ki jih ima, premalo. Drugo pomoč mu zagotavlja pobudnica, ki je njegova skrbnica. CSD je ob tem priznal napako, da bi bilo treba pred premestitvijo prizadetega v domače okolje preučiti vse možnosti glede namestitve, predvsem pa bi se bilo treba z izvajalci natančno dogovoriti o vsebini pomoči. To v primeru prizadetega ni bilo storjeno in to je razlog, da je prišlo do težav pri zagotavljanju pomoči prizadetemu ob njegovi vrnitvi domov. CSD je pojasnil tudi, da so ovire pri obravnavi v skupnosti predvsem v tem, da primanjkuje organizacij, ki bi izvajale tovrstno obravnavo. Zavod, ki dvakrat tedensko prihaja k prizadetemu, sicer nudi primerno pomoč, vendar ima zmogljivosti zapolnjene, drugih izvajalskih organizacij pa v skupnosti ni. Varuh je pobudo presodil kot utemeljeno. Tudi ta primer namreč kaže, da primanjkuje ustreznih služb, ki bi nudile podporo ljudem, ki potrebujejo pomoč drugih, a želijo bivati doma. Zato je nujno, da se dopolni mreža izvajalcev in razširi nabor storitev, ki bo tem osebam omogočala življenje doma, saj bodo na ta način lahko posamezniki bivali v okolju, kjer se počutijo dobro in imajo vzpostavljeno socialno mrežo (9.6-35/2019).

 

115. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj dopolni mrežo izvajalcev in razširi nabor storitev pomoči osebam, ki ne zmorejo živeti same, da jim bo omogočeno življenje doma ter da bodo tako lahko prebivale v okolju, kjer se počutijo dobro in imajo vzpostavljeno socialno mrežo.

Pomanjkanje osebja v domovih za starejše

Varuh že več let opozarja (v poročilih za leta 2014, 2016, 2017 idr.), da so obstoječi kadrovski normativi za zdravstveno in negovalno osebje v domovih za starejše nezadostni glede na vse večje potrebe po oskrbi in pomoči ter zahtevnejšo zdravstveno nego, ki jo potrebujejo uporabniki. Zaradi nezadostnih in zastarelih kadrovskih normativov, ki niso prilagojeni današnjim stanovalcem v domovih za starejše, je tudi vse več pobud varuhu, v katerih pobudniki opozarjajo na nezadovoljstvo s storitvami (celodnevnega) institucionalnega varstva. Vse več je namreč stanovalcev, ki potrebujejo večji obseg neposredne pomoči in več zdravstvene nege, kakor je bilo to v preteklosti. Na oddelkih za osebe z demenco (mnogi od njih so varovani oddelki) je sicer kadrovska struktura nekoliko drugačna kakor na drugih oddelkih. Ves čas je navzoč vsaj eden od zaposlenih. Pogosto je zagotovljena tudi nočna navzočnost zaposlenega. Življenje na takih oddelkih zato poteka nekoliko drugače in vzpostavi se drugačna dinamika. Prav zato svojci včasih nasprotujejo premestitvi na drug oddelek, saj se bojijo, da stanovalec ne bo imel enako kakovostne oskrbe in da bo selitev za stanovalca prevelik stres. Ker pa so potrebe po posteljah na oddelkih za osebe z demenco oziroma v varovanih oddelkih veliko večje do zmogljivosti, so domovi za starejše seveda prisiljeni izvajati premestitve, kadar ocenijo, da stanovalec ne potrebuje več namestitve na takem oddelku.

Več pobud se je nanašalo tudi na izvajanje zdravstvene nege in oskrbe v domovih starejših. V eni izmed obravnavanih zadev je varuh domu starejših na primer poslal mnenje, da bi se morali delovni procesi v domu starejših občanov prilagajati potrebam (in željam) stanovalcev, in ne obratno. Čeprav se stanovalec morebiti ne zaveda sebe in okolice in ne zmore več vzpostaviti medosebnega odnosa, to ne pomeni, da se lahko pri oskrbi in negi upoštevajo nižji standardi. Menili smo namreč, da je v primerih, ko se stanovalci niso več sposobni zavzeti za svoje pravice in koristi, odgovornost institucije še večja , da zagotavlja pravice in koristi osebe. Stališče, da drugačno obravnavo lahko opravičuje okoliščina, da stanovalec ne ve, kaj se z njim dogaja, je po mnenju varuha nevarno, saj lahko pripelje do tega, da se začne s stanovalci ravnati kot s pasivnimi objekti. Ob upoštevanju strokovnega mnenja Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije smo menili, da se z izvajanjem nege pred 6. uro zjutraj posega v osebno dostojanstvo teh stanovalcev in predlagali, da se delovni proces organizira tako, da se bo jutranja nega pri vseh stanovalcih izvajala ob za to primerni uri in da bo pri negi prisotnih toliko izvajalcev, kakor je to utemeljeno s pravili stroke.

Dodatne težave so v letu 2019 v enem izmed domov za starejše nastale na oddelku mlajših invalidov, ko je nekaj zaposlenih na oddelku podalo odpoved zaradi zaposlitve na bolje plačanem delovnem mestu osebnega asistenta po novem Zakonu o osebni asistenci. Kljub prizadevanjem je imel ta dom težave pri iskanju novega kadra, stisko in negotovost zaradi tega pa so občutili tudi stanovalci tega oddelka.

Kakor ugotavlja MDDSZ, so kadrovske težave na področju socialnega varstva del širših težav trga dela, saj na številnih področjih primanjkuje ustreznega kadra. Na področju socialnega varstva pa je težava tudi višina plače.

Varuh zato predlaga, da se na sistemski ravni učinkovito rešijo težave zaradi pomanjkanja ustreznega kadra v domovih za starejše, izboljšajo delovne razmere in zagotovi primerno plačilo za opravljeno delo. Znova tudi pozivamo k vzpostavitvi ustreznih kadrovskih normativov, ki bodo omogočali varno in kakovostno obravnavo uporabnikov.

116. Varuh Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predlaga, naj na sistemski ravni odpravi pomanjkanje ustreznih kadrov v domovih za starejše z vzpostavitvijo ustreznih kadrovskih normativov, ki bodo omogočali varno in kakovostno obravnavo uporabnikov z izboljšanjem delovnih razmer in primernim plačilom za opravljeno delo.

 

Zaračunavanje dodatnih storitev v domovih za starejše

Iz prejetih pobud, ki se nanašajo na zaračunavanje storitve institucionalnega varstva, in na podlagi obiskov domov za starejše varuh ugotavlja, da je veljavni način zaračunavanja teh storitev nepregleden. Nabor storitev, ki je vključen v isto skupino oskrbe, namreč ni v vseh domovih enak, različna pa je tudi pogostost izvajanja posamezne storitve. Ponekod je za storitev, ki je sicer vključena v oskrbo, treba doplačati, če se izvaja pogosteje, cena pa je v tem primeru prepuščena izvajalcu. Drugje pa se na primer dodatne storitve ne zaračunajo, čeprav je tako navedeno v ceniku.

Varuh meni, da bi k večji preglednosti pripomogli podrobnejši standardi za izvajanje posameznih vrst oskrbe in merila za določitev vrst oskrbe glede na potrebe uporabnikov storitve, ki bi jih v skladu z javnim pooblastilom iz 68. b člena Zakona o socialnem varstvu morala že pred leti določiti Skupnost socialnih zavodov Slovenije (SSZS). Nesprejemljivo je, da je bil že v letu 2008 pripravljen osnutek podrobnejših standardov, ki pa zaradi nasprotovanja določenega dela izvajalcev ni bil sprejet, nato pa priprava podrobnejših standardov ni bila več prednostna naloga, ker je bilo rečeno, da bo uvedena dolgotrajna oskrba. Varuh zato znova poudarja, da bi bila nujna določitev vsaj minimalnih standardov, ki glede na potrebe uporabnika zagotavljajo kakovostno oskrbo in varno obravnavo s spoštovanjem človekovega dostojanstva in osebne integritete.

Na to smo opozorili MDDSZ (MDDSZ), ki nam je sporočil, da bo SSZS v letu 2019 preverila ustreznost pripravljenega predloga podrobnejših standardov in ga poslala MDDSZ, ki ga bo pregledal in poslal izvajalcem. Varuh je izrazil pričakovanje, da bo to dejansko narejeno in da bodo podrobnejši standardi strokovno utemeljeni ter se bosta z njimi povečala preglednost nad zaračunavanjem storitev in zagotovila enaka dostopnost do storitev. V odzivu na naše posredovanje je MDDSZ sporočil, da so se dogovorili s SSZS, da bo preveril ustreznost pripravljenega predloga podrobnejših standardov in meril za določitev posamezne vrste oskrbe ter podrobnejše standarde poslal ministrstvu, ki jih bo pregledalo in poslalo izvajalcem, ter da bo MDDSZ zahteval, da SSZS nalogo izvede v okviru letne pogodbe.

117. Varuh priporoča, naj Skupnost socialnih zavodov Slovenije v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravi in sprejme podrobnejše standarde za izvajanje posameznih vrst oskrbe in merila za razvrščanje uporabnikov v posamezne vrste oskrbe pri institucionalnem varstvu v domovih za starejše, da bi se povečala preglednost nad zaračunavanjem storitev in zagotovila enaka dostopnost do storitev.

 

Dodeljevanje enoposteljnih sob v domovih za starejše

Odločitev za odhod v dom za starejše je sama po sebi težka. Ker enoposteljne sobe pomenijo boljše bivalne razmere in omogočajo več zasebnosti, je razumljiva želja upravičencev po dodelitvi take sobe. Ob zasedenosti domov za starejše in dolgih čakalnih dobah so upravičenci, ki čakajo na sprejem in si želijo v sobi bivati sami, pogosto prisiljeni sprejeti dvoposteljno oziroma večposteljno sobo. Njihovo zdravstveno stanje se namreč v času čakanja na prosto enoposteljno lahko toliko poslabša, da ne zmorejo več živeti v domačem okolju.

Varuh je obravnaval primer upravičenke, ki je v vlogi za sprejem v institucionalno varstvo navedla, da želi bivati v enoposteljni sobi. Ko se je ta možnost ponudila, se je odločila, da sprejem odloži še za nekaj časa in po potrebi izkoristi možnost kratkotrajne (začasne) namestite. V času teh kratkotrajnih namestitev je bivala bodisi v enoposteljni bodisi dvoposteljni sobi. Po šestih letih od vložitve vloge pa je bila sprejeta v dvoposteljno sobo. Prepričana je bila, da je ostala na seznamu čakajočih na enoposteljno sobo. Po več mesecih bivanja v domu je ugotovila, da to ne drži. Šele z dnem, ko je v domu vnovič izrazila željo po enoposteljni sobi, so njeno željo evidentirali. Dom je bil ob sprejemu upravičenke namreč prepričan, da je sprejela dvoposteljno sobo kot trajno namestitev, saj je bila ob začasnih namestitvah z njo zadovoljna, zdela se ji je celo boljša izbira kakor enoposteljna soba.

Ugotovili smo, da je očitno prišlo med upravičenko in domom do komunikacijskega šuma, zaradi tega pa do nezadovoljstva in pobude varuhu. Varuh je domu predlagal, naj v prihodnje ob podpisu dogovora z upravičencem, ki je sprejet v dvoposteljno sobo, na vlogi za sprejem pa je navedel, da želi enoposteljno sobo, preveri, ali novosprejeti stanovalec še  želi enoposteljno sobo in to navede z uradnim zaznamkom ter v primeru, da njegova želja še velja, stanovalca takoj vpiše na seznam čakajočih na notranjo premestitev v enoposteljno sobo. Menili smo, da se bodo na tak način preprečila morebitna poznejša nesoglasja glede izraženih želja stanovalca o dodelitvi enoposteljne sobe in glede dneva uvrstitve na seznam čakajočih zanjo, kar se je zgodilo v primeru pobudnice. Dom za starejše je predlog varuha sprejel (9.7-9/2019).

 

Bolnišnice so prostor za tiste, ki potrebujejo zdravljenje

Na podlagi poročanja medijev smo zaznali, da so v psihiatričnih bolnišnicah nameščene osebe nad 65 let, ker po končani hospitalizaciji ni druge ustrezne možnosti za njihovo namestitev. Psihiatrične ustanove smo zaprosili za podatke o resnosti težave. Na podlagi prejetih odgovorov ugotavljamo, da je v dveh bolnišnicah težava (številčno) opaznejša kakor v drugih, vendar kljub temu navedena težava zahteva pozornost.

V psihiatričnih bolnišnicah se povečuje število starostnikov, ki imajo poleg demence tudi druga telesna obolenja in potrebujejo somatsko zdravljenje ter pozneje večinoma tudi stalno nego in pomoč. Opozarjajo, da se v zadnjih letih spoprijemajo s čedalje večjo zasedenostjo zmogljivosti v DSO, zato številni bolniki ostajajo doma. Mnogi svojci so prepričani, da je bolnik do namestitve v DSO upravičen do bivanja v bolnišnici in ga ne želijo sprejeti domov, zato zdravniki in drugo osebje vsakodnevno doživljajo pritiske in grožnje. Podaljševanje hospitalizacije po končanem zdravljenju je povezano tudi z večjim tveganjem za bolnišnične okužbe, padce, zlome itd.

Čeprav sodobna obravnava starejših z demenco in drugimi boleznimi predvideva predvsem okrepitev služb pomoči na domu, bodo starostniki tudi v prihodnje potrebovali prostor v okviru DSO. Posebna težava je tudi revščina oziroma previsoke cene domskih storitev. Psihiatrične bolnišnice pripominjajo, da že nekaj let neuspešno opozarjajo na pomanjkanje finančnih sredstev za gerontopsihiatrično dejavnost. V okviru Resolucije o nacionalnem načrtu duševnega zdravja 2018–2028 je Odbor psihiatričnih bolnišnic pri Združenju zdravstvenih zavodov Slovenije brez ustreznih poznejših odzivov že pozval k nujnosti sistemske ureditve področja duševnega zdravja v zvezi z oskrbo starostnikov z ukrepi, kakor so:

• krepitev programov zgodnjega prepoznavanja in celostne obravnave starostnikov z demenco in drugimi oblikami duševnih motenj ter programi za svojce,
• boljše vrednotenje standarda akutne bolnišnične obravnave gerontopsihiatričnih pacientov oziroma celostne oskrbe starostnikov s težavami v duševnem zdravju,
• vzpostavitev in krepitev lokalno razpršene mreže specialističnih gerontopsihiatričnih ambulant,
• okrepitev psihiatrične konziliarne službe v splošnih bolnišnicah,
• okrepitev internistične konziliarne službe v psihiatričnih bolnišnicah,
• izvajanje kakovostnih, varnih, dostopnih in učinkovitih storitev in programov spodbujanja, preventive, zdravljenja in rehabilitacije s posebnim poudarkom na starejših, ki so izpostavljeni večjemu tveganju za razvoj duševne motnje ali samomorilnega vedenja: na primer starejši, ki živijo sami; socialno izključeni in osamljeni; s kroničnimi nenalezljivimi telesnimi boleznimi; starejši pod pragom revščine in osebe s tveganim pitjem alkohola,
• vzpostavitev drugih institucionalnih in neinstitucionalnih oblik pomoči, kot so na primer dnevni centri, dnevne bolnišnice, mobilni geriatrični timi ipd.
• varuh se seveda pridružuje pozivom k nujnosti sistemske ureditve na področju duševnega zdravja v zvezi z oskrbo starostnikov.

 

Centri za usposabljanje, delo in varstvo ter varstveno-delovni centri in druge oblike varstva

Poleg zgoraj navedenih obiskov institucij smo obravnavali tudi nekaj posamičnih pobud, ki so se nanašale na institucionalno varstvo v VDC-jih in CUDV.

 

Primer: Nestrinjanje z delovanjem VDC Na varuha se je obrnil pobudnik, ki se je pritoževal nad namestitvijo v zavodu za usposabljanje, delo in varstvo (ZUDV) in nad delovanjem varstveno-delovnega centra (VDC). Pobudnik je navajal, da VDC dela za samostojne podjetnike, ki pritiskajo na ZUDV, ta pa na uporabnike, da naredijo čim večje število izdelkov. Pobudnika je motilo, da delajo za minimalno plačilo in da jih priganjajo pri delu, kakor da bi bili v tovarni. Navajal je, da mora biti tam vsak dan, dobi pa minimalno plačilo. ZUDV je pojasnil, da izvajajo program vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji. Uporabniki se poleg zaposlitve v delavnicah vključujejo tudi v druge programe. Vodja programa varstveno-delovnega centra pripravi mesečni načrt dela za posamezno delavnico. Ob tem upošteva zalogo, naročila strank, predvsem pa zahtevnost oziroma sposobnosti uporabnikov. Program obravnava tudi habilitacijski tim, ki program uskladi in potrdi. Tudi v primeru naročila novega izdelka ZUDV preveri, ali je to primerna zaposlitev za njihove uporabnike. VDC opravlja tudi kooperacijska dela za različne ponudnike. Po informacijah ZUDV imajo uporabniki radi kooperacijska dela, saj pri njih v določeni fazi lahko sodeluje skoraj vsak uporabniki. ZUDV je tudi poudaril, da so zelo pozorni, da ne sprejmejo preobsežnega naročila, da ne bi bilo delo za uporabnike stresno. Sicer pa je za uporabnike večja težava, če je dela premalo. V zvezi z mesečno nagrado je pojasnil, da se ta uporabnikom izplačuje v skladu s Pravilnikom o določanju nagrade za uporabnike ter merili za določanje nagrade. Varuh je pobudnika seznanil s pojasnili ZUDV glede na njegove navedbe. Pobudnik se z njimi ni strinjal. Menil je, da so uporabniki »naučeni«, kaj morajo ob obisku institucij povedati. Varuh v okviru izvajanja svojih pooblastil sicer obiskuje različne VDC-je po Sloveniji, vendar tovrstnih pritožb, kakor jih je navedel pobudnik, doslej ni bilo. Ne glede na to menimo, da je zadeva vredna pozornosti in razmisleka vsaj z vidika izplačevanja nagrad uporabnikom, čeprav dejanske obremenitve posameznega uporabnika pri opravljanju dela v VDC ne moremo oceniti, saj gre za subjektivno oceno doživljanja zahtevnosti dela, ki je lahko pri različnih uporabnikih različno (9.7-27/2019).

 

Vključevanje uporabnikov bivalne enote v domske dejavnosti

Na varuha se je obrnila tudi zakonita zastopnica, mati odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju, ki je vključena v celodnevno institucionalno varstvo. Nezadovoljna je bila z različnimi vidiki oskrbe. Med drugim je menila, da hčerki zaposleni ne namenjajo dovolj pozornosti in je ne vključujejo dovolj v domske dejavnosti. Uporabnica zaradi tega cele dneve preleži na sedežni garnituri v dnevnem prostoru, ne da bi kaj počela.

Ob obisku bivalne enote so zaposleni varuhu pojasnili, da konkretno uporabnico vključujejo glede na njene želje in zmožnosti, da pa odklanja druženje z drugimi uporabniki in se praviloma ne želi vključevati v organizirane dejavnosti. Ob pregledu zunanjih in domskih dejavnosti ter poročila o opravljenem delu je bilo ime uporabnice v enem mesecu v njih navedeno le sedemkrat: bila je na sprehodih, vključena je bila v glasbeno dejavnost in okraševanje doma (v obliki spremljanja/opazovanja). Po zagotovilih zaposlenih je bila sicer pogosteje vključena v skupinske dejavnosti, kar pa ni bilo (še) zapisano.

Glede na navedeno je varuh zavodu predlagal, naj skrbneje zapisuje, kateri uporabniki so bili vključeni v posamezne dejavnosti oziroma razloge, zakaj se vanje niso vključili. Menili smo, da se bo na ta način zagotavljala enakovredna vključenost uporabnikov v individualno obravnavo in da bo manj možnosti, da bi pri skupinskih dejavnostih na koga "pozabili". V primeru pritožb pa bo tudi lažje preveriti njihovo utemeljenost.

Zavod je predlog varuha sprejel in zaposlene opozoril na skrbnejše zapisovanje sodelovanja oziroma odklonitve sodelovanja v individualnih ali skupinskih dejavnostih za vsakega uporabnika (9.7-28/2019).

 

---

[1] FRA, the legal protection of persons with mental health problems under non-discrimination law: understanding disability as defined by law and the duty to provide reasonable accommodation in EU member states (2011), str. 10

[2] Ibid., str. 11

[3] Ibid., str. 17

[4] Odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-11/07 z dne 18. 10. 2007, 18. odstavek.

[5] Committee on the Rights of Persons with Disabilities: Concluding observations on the initial report of Slovenia (16. 4. 2018), str. 11.