Namestnik varuhinje in vodja Državnega preventivnega mehanizma (DPM) Ivan Šelih ter svetovalca Varuha mag. Jure Markič in Robert Gačnik, spec., so se udeležili srečanja Mreže nacionalnih preventivnih mehanizmov za jugovzhodno Evropo (SEE NPM), ki je potekalo od 25. do 26. maja 2017 v Beogradu, glavnem mestu Srbije. Člani mreže so obravnavali problematiko oseb z duševnimi motnjami v priporu. Gre za eno posebej ranljivih skupin prebivalstva, ki jo je mogoče najti v različnih ustanovah zaprtega tipa, kot so policijske postaje, zapori, socialnovarstveni zavodi, psihiatrične bolnišnice in drugje.

Namestnik varuhinje Šelih kot predsednik pravne skupine Mreže je v uvodnem nagovoru poudaril, da so osebe z duševnimi motnjami družbeno marginalizirane in kot take posebej ranljive in nemočne. Zaradi težav, s katerimi se srečujejo, le stežka zmorejo zaščititi lastne interese, napisati prošnjo ali pritožbo in podobno. Kot taki so še posebej izpostavljeni različnim tveganjem in diskriminaciji ter morebitnim zlorabam med pridržanjem. Vsi DPM-ji so zato dolžni zagotoviti, da bodo te osebe deležne ustrezne in dostojne obravnave, je še poudaril.

Obravnava oseb s težavami v duševnem zdravju je določena z različnimi standardi med njimi tudi s Konvencijo o pravicah invalidov. Osrednje sporočilo vseh standardov je zagotoviti invalidom enako, ustrezno in dostojno obravnavo, ustrezno in dostojno namestitev ter dostop do zdravstvene in druge pomoči. Zaradi izpolnjevanja mednarodnih standardov na tem področju je treba vse osebe s težjimi duševnimi motnjami namestiti v ustrezne ustanove in prostore. Zagotoviti jim je treba posebne dejavnosti in usposabljanje. Da pa bi jim zagotovili ustrezno zdravljenje, jih je treba kot take najprej prepoznati. S temeljitim pregledom in upoštevanjem vseh razpoložljivih informacij o njih je mogoče preprečiti njihovo morebitno nadaljnjo viktimizacijo in zlorabo med pridržanjem. V zvezi je pomembno tudi izobraževanje osebja institucij, da lahko nudijo ustrezno oskrbo.

Uvodnemu delu srečanja so sledile delavnice z živahno izmenjavo mnenj in praks. Udeleženci so prišli do zaključka, da je treba za policiste organizirati dodatno usposabljanje za delo s tovrstnimi osebami, katerega cilj naj bo specializacija, certificiranje in evalvacija programov usposabljanja. Soglasno so se strinjali, da mora policija v primeru, če se pri posamezni osebi ugotovijo znaki duševne bolezni ali motnje, o tem nemudoma obvestiti pristojne zdravstvene osebe, ki jim lahko policija pomaga le v primeru nevarno vedenje duševno motene osebe.

Glede oseb z motnjami v duševnem razvoju v zaporih so se udeleženci strinjali, da te osebe ne sodijo v navadne zapore, temveč bi jim bilo treba zagotoviti dodatno oskrbo v tako imenovanih zaporskih bolnišnicah ali drugih zdravstvenih ustanovah. Ugotovljeno je bilo tudi, da obravnava tako imenovanih forenzičnih pacientov v posameznih državah ni enotno urejena; v nekaterih je v okviru zavodske bolnišnice, drugje pa v okviru posebnega oddelka splošne bolnišnice (tako je v Sloveniji). Ukvarjanje s to skupino zahteva tudi dodatno usposabljanje za delo s takšnimi osebami za zaporsko osebje, ki naj bo usmerjeno v specializacijo, certificiranje in evalvacijo programov usposabljanja.

Zanimiva je bila izmenjava mnenj o sprejemu oseb z duševnimi motnjami v psihiatrične bolnišnice oziroma socialnovarstvene zavode, predstavljeni pa so bili tudi postopki urejanja sprejema na zaprte oddelke psihiatričnih bolnišnic v posameznih državah. Odprlo se je tako nekaj zanimivih vprašanj glede soglasja k namestitvi in morebitnega soglasja zakonitega zastopnika (osebe). V zvezi s tem vprašanjem je bila podrobneje predstavljena ureditev v Sloveniji, predvsem v povezavi z odločitvijo Ustavnega sodišča o delni razveljavitvi Zakona o duševnem zdravju v tem delu. Sodelujoči pa so bili enotnega mnenja, da bi bilo treba osebo, ki ne privoli v pridržanje, namestiti v zaprti oddelek (po slovenski zakonodaji to velja za oddelek pod posebnim nadzorom) psihiatrične bolnišnice ali socialno varstvenega zavoda. odloči pristojno sodišče v najkrajšem možnem času. Udeleženci so nadalje razpravljali o vprašanjih v zvezi z razliko med soglasjem za pridržanje in soglasjem za zdravniški poseg ter o uporabi posebnih zaščitnih ukrepov.

Glavni cilj Mreže je vzpostavitev intenzivnega medsebojnega sodelovanja in izmenjave izkušenj, ustvarjanje sinergij med članicami Mreže, medsebojna pomoč in ustvarjanje pogojev za učinkovito izvajanje mandata NPM. Zato je bilo to srečanje odlična priložnost za izmenjavo izkušenj iz vsakdanje prakse obravnave oseb z duševnimi motnjami v priporu.