Na Varuha se je obrnila pobudnica zaradi poračuna pravic iz javnih sredstev ter dolgotrajnega odločanja Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti o njeni vlogi za odpust dolga. Varuh je ugotovil, da je MDDSZ kršilo načelo dobrega upravljanja zaradi dolgotrajnega odločanja o vlogi pobudnice. Varuh pa je MDDSZ opozoril tudi na to, da poračun pravic iz javnih sredstev ne pomeni, da MDDSZ ni dolžno odločiti o vlogi pobudnice za odpis dolga, ter na terminološko neusklajenost definicije stranke po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP).
* * *
Na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) se je obrnila pobudnica zaradi poračuna pravice do otroškega dodatka, ki ji je bila priznana po rojstvu otroka v letu 2022, in neupravičeno prejete denarne socialne pomoči iz leta 2018. Vlogo za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete denarne socialne pomoči pri ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) je vložila julija 2018. Zaradi dolgoletnega odločanja MDDSZ pa je mislila, da je zadeva ugodno rešena in zaključena. Pojasnila je, da je trenutno nezaposlena, denar za otroka nujno potrebuje, neupravičeno prejete denarne pomoči pa ne more povrniti, saj jo je že porabila.
Varuh je MDDSZ povprašal o razlogih za dolgotrajno odločanje. To je pojasnilo, da so pri odpustih dolgov nastali zaostanki zaradi pomanjkanja kadra in nujnih nalog, do katerih je prišlo med epidemijo covida-19. Dodalo je, da ima dolg tudi njen partner, ki pa vloge za odpis ni oddal, kar pomeni, da se bo poračunal tudi njegov dolg. Odpis dolga po poračunu dolga z novo pravico iz javnih sredstev pa naj ne bi bil možen.
Ker je Varuh odgovor MDDSZ ocenil kot nezadosten, ga je povprašal o pravni podlagi za pobot pravice pobudnice do otroškega dodatka z dolgovi njenega zunajzakonskega partnerja. Zanimalo ga je tudi, zakaj odpis dolga po poračunu dolga z novo pravico iz javnih sredstev naj ne bi bil možen, saj sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča (opr. št. Psp 81/2016 s 1. 6. 2016, opr. št. Psp 82/2016 s 1. 6. 2016 in opr. št. Psp 43/2017 s 1. 6. 2017) po mnenju Varuha namreč določajo prav nasprotno, in sicer, da se o postopku za odpis dolga meritorno ne odloči le, če stranka prekliče pobudo za uvedbo postopka.
MDDSZ je kot pravno podlago za pobot pravice pobudnice do otroškega dodatka z dolgovi njenega zunajzakonskega partnerja navedlo šesti odstavek 44. člena ZUPJS v povezavi s 4. točko prvega odstavka 3. člena ZUPJS. Sodno prakso, ki jo je v svoji poizvedbi MDDSZ navedel Varuh, pa je MDDSZ označilo za zastarelo, ker se je 44. člen ZUPJS v letu 2018 spremenil. Tako se po novem odpisi dolga ne izvajajo več po Zakonu o davčnem postopku, ampak po Zakonu o javnih financah.
Varuh je po dolgotrajnem razmisleku razlagal 4. točko prvega odstavka 3. člena ZUPJS tako, kot je napisana (torej, da se oseba, katere materialni položaj se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev upošteva, šteje za stranko postopka). Ob takem razlogovanju navedenih členov pa je dopusten tudi pobot dolga zunajzakonskega partnerja pobudnice z njeno pravico do otroškega dodatka. Njen partner je namreč tako stranka postopka za pridobitev otroškega dodatka (ker se upošteva tudi njegov materialni položaj pri odločanju o pravici pobudnice do otroškega dodatka kot njegovi višini) kot tudi postopka, v katerem je nastal njegov dolg. Pri tem pa nastopijo iste posledice kot v primeru dolga pobudnice po šestem odstavku 44. člena ZUPJS. V primeru drugačne razlage pa bi nastala tudi neenakost med partnerjema, če bi se lahko pobotal le dolg vlagatelja, čeprav so pravice iz javnih sredstev namenjene celotni družini; prav tako pa bi lahko prišlo do obida zakona (če vlogo za pravico vloži partner, ki nima dolga), na kar je pravilno opozorilo MDDSZ.
Varuh sicer meni, da 4. točka prvega odstavka 3. člena ZUPJS ni jasna oziroma povzroča nepotrebno terminološko zmedo, saj razširja pojem stranke, kot je definirana v ZUP v prvem odstavku 42. člena (stranka v upravnem postopku je lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek) na osebe, ki niso začele postopka, ali zoper katero teče postopek, in katerih materialni položaj se upošteva le kot del dejanskega stanja (relevantnih dejstev) v konkretni zadevi. Upoštevajoč, da so naslovniki ZUPJS predvsem fizične osebe, ki niso vešče pravnih besedil, pa je Varuh presodil, da je navedeni člen v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije), ki zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme.[1] MDDSZ je zato Varuh pozval k bolj jasnemu besedilu navedenega člena, ki bo skladen z obstoječo pravno terminologijo.
Varuh ni sledil mnenju MDDSZ, da odpis dolga ni mogoč, če se dolg poračuna. Stališče MDDSZ, da je navedena praksa za konkretni primer nerelevantna, po mnenju Varuha ni pravilno, saj so se s spremembami ZUPJS v letu 2018 spremenila le vsebinska merila za odpis dolga, ne pa sam postopek odpisa dolga.
V zvezi s konkretnim primerom pobudnice je Varuh izrazil pričakovanje, da bo MDDSZ o njeni vlogi za odpust dolga odločilo v najkrajšem času. Upoštevajoč, da postopek v primeru pobudnice traja že več kot štiri leta, pa je Varuh ugotovil kršitev 222. člena ZUP, ki določa, da mora upravni organ odločiti najpozneje v dveh mesecih, če izvede posebni ugotovitveni postopek. MDDSZ je z dolgotrajnim odločanjem kršilo tudi načelo dobrega upravljanja, saj ZUP roke določa z namenom zagotovitve učinkovitega uresničevanja pravic in obveznosti, o katerih odloča uprava. Odločanje v instrukcijskih rokih, ki so določeni z zakonom, pa ne pomeni le zakonitega dela upravnega organa, temveč hkrati spoštovanje pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS), prav tako pa je razumno dolgo trajanje postopka ključnega pomena za uresničevanje pravice do (učinkovitega) pravnega sredstva iz 25. člena URS.[2]
Razlogov, ki jih je navedlo MDDSZ kot razloga za dolgotrajno odločanje v primeru pobudnice (tj. epidemija covida-19 in pomanjkanje kadra) kot tudi drugih vlogah za odpust dolga (povprečen čas odločanja o vlogi za odpust dolga naj bi bil trenutno 6–12 mesecev), Varuh ni upošteval kot opravičljiva razloga za neupoštevanje instrukcijskih rokov. Zaradi pomanjkanja kadra lahko namreč postopki le nekaj časa trajajo dlje, vendar se nanje ni več mogoče sklicevati, ko preteče čas, ki je potreben za organizacijsko in/ali kadrovsko prilagoditev organa. Epidemija covida-19 pa se je začela, ko je MDDSZ z odločitvijo o zahtevi pobudnice že zamujalo več kot leto in pol.
MDDSZ nam je v odgovoru s 15. 3. 2023 pojasnilo, da je v pripravi sprememba zakonodaje, s katero se bo spreminjalo področje odpisov dolgov. Ob tem pa se bo razmislilo tudi o tem, na kakšen način nasloviti pobudo Varuha za terminološko usklajenost definicije stranke po obeh omenjenih zakonih. MDDSZ je navedlo, da si z reorganizacijo oziroma kadrovsko prilagoditvijo pri odločanju o zahtevah za odpust dolga prizadevajo zmanjšati zaostanke, konkretnih ukrepov pa kljub pozivu Varuha, da to stori, ni navedlo.
Pobudo je Varuh štel za utemeljeno. Problematiko dolgotrajnega odločanja o odpustu dolgov bo še naprej spremljal. 9.5-25/2022
____________________________________________
[1] Glej: https://e-kurs.si/komentar/zapoved-pravne-varnosti-in-jasnost-dolocnost-pravnih-norm/.
[2] Glej npr: odločbi US RS, št. Up-304/01, z 20. 5. 2004 in Up-10/03-16, z 10. 7. 2003.
