Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, njen namestnik Tone Dolčič in svetovalci Varuha so se v ponedeljek, 20. 11. 2017, srečali s predstavniki civilne družbe, ki se ukvarja z nasiljem v družini in širše. Pogovor je potekal v času, ko obeležujemo dneve boja proti nasilju.

Predstavniki nevladnih organizacij, društev in zavodov, ki skrbijo za žrtve nasilja v vseh segmentih družbe, nekateri pa se aktivno ukvarjajo tudi s storilci nasilja, ugotavljajo, da je toleranca do nasilja v družbi še vedno previsoka. Čeprav je več izobraževanj vseh deležnikov, ki morajo ukrepati, da pride do zaščite žrtev nasilja, predstavniki civilne družbe zaznavajo, da je znanje še vedno pomanjkljivo in da je ukoreninjenost tradicionalnih vzorcev premočna, še posebej na periferiji. Ozaveščanje o enakosti spolov je nujno pomakniti v zgodnje obdobje odraščanja in s tem prispevati k opolnomočenju.

Pogrešajo specializirana znanja, izzivi pa so tudi še na področju dostopnosti pomoči za žrtve nasilja, nastanitvenih kapacitet zanje, pa tudi brezplačne pravne pomoči. Odprti so tudi na področju sodnega izvedenstva, saj so menja pogostokrat narejena neprofesionalno, precej resnih problemov je tudi na področju izvajanja stikov pod nadzorom.

Pravice otrok, ki se kot žrtve znajdejo v postopkih, so še vedno prepogosto kršene, postopki predlogi in brez ustrezne občutljivosti do žrtev. Opažajo vztrajanje pri starih praksah na sodiščih pri spremljanju žrtev. Tudi zalezovanje, kot nova opredelitev nasilja, še ni našla pravega mesta v dojemanju nekaterih policistov, posledica pa je tudi neustrezna komunikacija z žrtvami. Močno je  ukoreninjen tudi stereotip, da se z ločitvijo nasilje v družini konča. Še vedno je prešibko zavedanje o tem, da je treba žrtvam pomagati in ne iskati delež krivde za nasilno dogajanje pri njih, kar je tudi eden od vzorcev v družbi.

Ocenjujejo, da je treba nasilje obravnavati multidisciplinarno, vendar pri izvajanju še vedno prihaja do težav, saj se timov nekateri deležniki (predvsem v zdravstvu) ne udeležujejo, ker jih je premalo ali ker se ne zavedajo njihovega pomena. Izboljšati je nujno tudi komunikacijo med različnimi udeleženci, pa tudi v odnosu do žrtev.

Opažajo, da storilci nasilja niso deležni posledic, če ne opravijo v postopkih določenega programa rehabilitacije. V nekaterih predelih države ni niti programov za delo z žrtvami nasilja.

Institut soglasja obeh staršev je v primerih nasilja v družini nemogoč, ocenjujejo predstavniki civilne sfere. Problematično je tudi zavlačevanje postopkov s strani storilcev.

Opozorili so še, da je treba pozornost usmeriti tudi na primere, ko bi šlo za nasilje pri prosilcih za azil. Tam so lahko ženske, ki ne govorijo slovensko, v slabšem položaju in se lahko zgodi, da zaradi kulturne pogojenosti njihove zgodbe niso ustrezno predstavljene, če nimajo prevajalk ženskega spola.

Sicer se srečujejo z različnimi oblikami nasilja. Ženske so zaradi materinstva na trgu dela še vedno diskriminirane in pod velikimi pritiski. Prav tako so pod pritiski socialne izključenosti starejši, ki se ne upognejo zahtevam potomcem. Mlajši so žrtve nasilja preko svetovnega spleta, medvrstniškega nasilja.

Opozorili so tudi na prostitucijo kot obliko nasilja nad ženskami, ki so v stiski. Nemalokrat so žrtve trgovine z ljudmi, ki je danes prevzela novo obliko zadolževanja žrtev. Ženska svetovalnica se zavzema za popolno abolicijo prostitucije.
Postopki za zaščito otrok se še prevečkrat uvajajo samo zato, ker so posamezniki dovolj občutljivi in ne, ker bi bil tak tudi sistem.

Ocenili so še, da nasilja v družbi ni nujno več kot nekoč, da pa je občutljivost ljudi večja in tudi dostopnost do informacij daje možnost spremljanja takšnih primerov, zato se ustvarja vtis o večji množičnosti takšnih primerov. Pogosteje pa se nekateri primeri nasilja končajo tragično, pojavile pa so se tudi nove oblike, to je spletno nasilje, kar je velik problem.  Ne glede na to, pa je vsak primer nasilja nad komerkoli vreden ukrepanja, so se strinjali udeleženci srečanja.