3.4.1 Informiranje, skrb in pomoč za Slovence po svetu in v zamejstvu v situaciji, povezani s covid-19

Varuh se je glede informiranja, skrbi in pomoči slovenski manjšini v sosednjih državah ter slovenskim zdomcem in izseljencem po svetu v situaciji, povezani s covid-19, odločil samoiniciativno obrniti na Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu (v nadaljevanju: Urad). Ta nam je zagotovil, da so v rednem stiku s slovenskimi skupnostmi po celotnem svetu in skrbijo za ustrezen pretok informacij s pomočjo diplomatske strukture Republike Slovenije. Odgovarjali naj bi na vprašanja predstavnikov zamejskih in izseljenskih skupnosti ter jim v skladu s pooblastili in možnostmi poskušali pomagati oziroma jih napotiti na ustrezno institucijo. Preko sodobnih komunikacijskih poti naj bi bili v dnevnem stiku z zamejci in Slovenci po svetu glede stanja v slovenskih društvih in pri posameznikih. Komunicirali naj bi prek družabnih omrežij (Facebook), spletne strani www.slovenci.si in preko diplomatsko-konzularnih predstavništev.

Spodbudna so bila tudi pojasnila Urada, da sta se zamejska in izseljenska skupnost odzvali tudi na njegovo prošnjo za pomoč Sloveniji pri spopadanju s situacijo covid-19. Ponudili so pomoč s kontakti podjetij za nabavo zaščitne opreme, oglasili so se strokovnjaki s področja zdravja in informatike za namen pomoči pri omejitvi in preprečevanju širjenja okužbe. Uradu so se odzvale tudi štiri zamejske skupnosti. Državna slovenska samouprava v Porabju je zagotovila večjo količino materiala za šivanje zaščitnih mask, Zveza Slovencev na Madžarskem je Sloveniji podarila več kot dva tisoč mask, ki so jih sešili sami.

Urad pa je posredoval pri urejanju situacije s slovenskimi študenti v Študentskem domu Korotan, ki so se zaradi situacije s covid-19 znašli v stiski. Posredoval je tudi pri Ministrstvu za zunanje zadeve zaradi oteženega prehajanja mej dvolastnikov in dnevnih migrantov, ko je prišlo do zaprtja določenih mejnih prehodov z Madžarsko in Italijo, s prošnjo, da naredijo, kar je v njihovi moči, da se zadeve uredijo.

Na vprašanje nam je Urad tudi pojasnil, da se kriza, ki jo je prinesla pandemija, odraža tudi v postopkih repatriacije slovenskih rojakov, ki jih je začel lani zaradi nevarnih razmer v Bolivarski republiki Venezueli. Maja 2019 je Vlada sprejela sklep o začetku postopka repatriacije, decembra 2019 je v Slovenijo prispela prva skupina repatriiranih oseb, ki so nato prihajale do 11. marca 2020, ko je bilo repatriacijo zaradi pandemije treba začasno ustaviti. 

Z vprašanji o tem, kako je skladno z ZORSSZNM potekala skrb za Slovence v zamejstvu in po svetu v zvezi z nastalo situacijo covid-19, smo se obrnili tudi na Komisijo za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Ta nam je sporočila, da ne opravlja dodatnih aktivnosti, ki bi jih zahtevala razglasitev epidemije covid-19, kot eden izmed nosilcev sodelovanja med Republiko Slovenijo in Slovenci v zamejstvu in po svetu pa naj bi svoje pristojnosti, kot jih opredeljuje 16. člen ZORSSZNM, večinoma izvajala v okviru rednih ali nujnih sej, kot to določa poslovnik Državnega zbora. Državni zbor je po razglasitvi epidemije prilagodil svoj način in obseg dela, zato redne seje Komisije, na katere so po besedah Komisije vedno vabljeni tudi predstavniki organizacij Slovencev v zamejstvu in po svetu, v času epidemije niso bile sklicane. Spremljali naj bi sicer odzive predstavnikov slovenske skupnosti v zamejstvu in po svetu, zlasti v sosednjih državah (predvsem Furlaniji - Julijski krajini), zatrdili pa so nam tudi, da bodo še naprej pozorno spremljali situacijo Slovencev v zamejstvu in po svetu ter da se bodo ob morebitni zaznavi potrebe ali izraženega interesa, v okviru njihovih pristojnosti in poteka epidemije, nanje nemudoma odzvali. 6.1-1/2020.

3.4.2 Obveščanje avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v zvezi s covid-19

Za zajezitev in obvladovanje epidemije koronavirusa je izjemnega pomena celovito obveščanje prebivalcev zlasti o preventivnih ukrepih za preprečevanje širjenja okužb (higiena rok, prostorov, kašlja, nakupovanja, samoizolacija, ravnanje ob sumu na okužbo ...) ter o ukrepih pristojnih institucij za zajezitev širjenja bolezni (omejitve gibanja, predpisana uporaba mask in rokavic, prepoved združevanja, določen časovni pas za nakupovanje ...). Z vidika varstva in zagotavljanja pravic avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti se je zatorej kot pomembno kazalo podajanje teh informacij v italijanskem in madžarskem jeziku. Zato se je Varuh samoiniciativno obrnil na Pomursko madžarsko samoupravno narodno skupnost, Obalno samoupravno skupnost italijanske narodnosti in Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti za pojasnila o tem, kako ocenjujejo potek informiranja o epidemiji v madžarščini in italijanščini ter ali so se soočili z informacijami o težavah pri zagotavljanju celovitega obveščanja pripadnikov madžarske in italijanske narodne skupnosti o epidemiji koronavirusa.

V Pomurski madžarski samoupravni narodni skupnosti težav niso zasledili, Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti pa je opozorila, da se težave pojavljajo v nekaterih (konkretno neimenovanih) lekarnah in zdravstvenih domovih ter pri dostopnosti informacij in obrazcev v italijanskem jeziku, vezanih na ukrepe za podjetnike in samostojne podjetnike. Tudi iz odgovora Urada za narodnosti je bilo razbrati, da so se po informacijah društva pripadnikov italijanske narodne skupnosti določene težave pojavile v zvezi z zagotavljanjem informativnih gradiv, navodil in predpisov glede koronavirusa v italijanskem jeziku. Vezano na to je Urad za narodnosti ministrstva, Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje ter Nacionalni inštitut za javno zdravje opozoril na določbo 11. člena URS in jih pozval[1], da v skladu z zakonodajo zagotovijo potrebne informacije in navodila tudi v italijanskem in madžarskem jeziku. 6.2-3/2020.    

3.4.3 Obveščanje (predvsem starejših) Romov v zvezi s covid-19

Kot ena od posebej ranljivih družbenih skupin se je v koronavirusni epidemiji po oceni Varuha kazala tudi romska skupnost, še zlasti tisti njen del, ki živi v nelegalnih naseljih in tam, kjer ni zagotovljen dostop do pitne vode in/ali elektrike (in s tem povezani dostop do javnih sredstev obveščanja) ter/ali dostop do hišnih predalčnikov za vročanje pošte oziroma informativnih brošur. Nezanemarljiva ovira pri seznanjanju pripadnikov romske skupnosti z življenjsko pomembnimi informacijami je tudi pogosta nepismenost ter neznanje slovenskega jezika, znotraj romske skupnosti pa je še posebej ranljiva skupina starejših Romov[2]. Varuh je zato na 23 občin z romskimi naselji (občine iz šestega odstavka 39. člena ZLS ter še Občino Ribnica, Občino Škocjan in Občino Brežice) samoiniciativno naslovil poizvedbo o tem, kako se pripadnike romske skupnosti obvešča o ukrepih, kako se pri tem upošteva specifične težave Romov (dostop do javnih sredstev obveščanja, poštni predalčniki, pismenost, znanje jezika) in na kakšen način in kako pogosto se informacije zagotavlja starejšim Romom – za primer, da občina še ni pristopila k informiranju pripadnikov romske skupnosti o epidemiji koronavirusa, pa smo predlagali, da to nemudoma stori.

Iz prejetih odgovorov občin je bilo razbrati, da na informiranje romske skupnosti niso pozabile, so bili pa pristopi k temu zelo različni, prilagojeni tudi konkretnemu socialnemu položaju romske skupnosti v občini. Občine, ki ocenjujejo, da je romska skupnost dobro vključena v družbo (vključno tudi s pismenostjo in znanjem slovenskega jezika), zagotovljena pa jim je vsa (tudi telekomunikacijska) infrastruktura, so pripadnike romske skupnosti informirale na enak način kot ostalo prebivalstvo, to je preko spleta, socialnih omrežij ter občinskih glasil. Občine, ki se zavedajo, da imajo na področju vključenosti pripadnikov romske skupnosti v družbo primanjkljaje, pa so svoje aktivnosti temu ustrezno prilagodile – Občina Krško in Mestna občina Novo mesto sta Romom npr. razdelili letake v romskem jeziku. Kot primere dobrih praks velja izpostaviti tudi osebne obiske županov oziroma predstavnikov občine v romskih naseljih, v okviru katerih so bile Romom predane in obrazložene ključne informacije (npr. Občina Škocjan, Mestna občina Novo mesto, Občina Šentjernej, Občina Trebnje, Občina Kočevje, Občina Cankova). Občine z romskimi svetniki so v informiranje praviloma vključevale tudi te predstavnike, občine Brežice, Škocjan in Ribnica, ki romskih predstavnikov v občinskem svetu nimajo, pa so v informiranje vključevale komisijo za spremljanje položaja romske skupnosti (v Ribnici in Brežicah) oziroma predstavnike romskih naselij (Škocjan). Pri obveščanju o informacijah, vezanih na epidemijo, so imeli v nekaterih občinah pomembno vlogo tudi centri za socialno delo (npr. občine Metlika, Semič, Trebnje), policisti (npr. občine Kuzma, Novo mesto, Krško, Trebnje), predstavniki civilne zaščite (npr. občini Trebnje, Šentjernej), javni zavodi (šole, zdravstveni domovi), zdravstveni inšpektorat ter v Občini Črnomelj tudi večnamenski romski center. 

Kar zadeva posebej tudi informiranje starejših, so poleg splošnih zgoraj opisanih načinov obveščanja nekatere občine posebej izpostavile, da starejši Romi običajno živijo z mlajšimi pod isto streho ali pa v neposredni bližini (npr. občini Beltinci in Rogaševci), Občina Kuzma pa je pripravila poseben plakat z nazornim slikovnim prikazom ukrepov, povezanih z epidemijo koronavirusa, kar je po naši oceni dober pristop tudi pri nagovarjanju starejše populacije. Velja sicer še omeniti in posebej pohvaliti občine, ki so starejšim občanom, tudi Romom, zagotavljale pomoč pri izvedbi nakupa živil in zdravil (npr. občine Rogaševci, Šentjernej, Dobrovnik, Cankova).

Mnoge občine so svojim občanom, tudi Romom, razdeljevale zaščitno opremo (npr. občine Beltinci, Metlika, Murska Sobota, Dobrovnik, Tišina, Črenšovci, Šentjernej, Cankova, Kuzma, Ribnica), nekatere občine (npr. Ribnica in Črnomelj) pa so omenile, da so zaradi zahtevnih razmer prizadetim prebivalcem brez dostopa do pitne vode ponudile oskrbo s cisterno. Občina Ribnica v zvezi s tem poroča, da so Romi takšno obliko pomoči zavrnili. 6.3-10/2020.

3.4.4 Dejavnost Varuha v zvezi z epidemijo v drugih poglavjih letnega poročila

Dejavnost Varuha glede narodnih in etničnih skupnosti v zvezi z epidemijo covid-19 je obravnavana tudi v naslednjih razdelkih tega poročila:

3.2.1.2 Analize in širša vprašanja

·       Šolanje romskih otrok v času šolanja na daljavo zaradi covid-19

[1] Dopis št. 09500-1/2020-UN/23 z dne 30. 3. 2020.

[2] O tem je Varuh posebej poročal npr. na strani 131 Letnega poročila za leto 2018.