3.5.1.1 Zaposleni

Varuh je na področju zaposlenih obravnaval skupno 103 zadeve. Odstotek rešenih zadev je bil 86,41 odstotka.

Izbruh epidemije covid-19 je nedvomno v veliki meri vplival tudi na področje delovnih razmerij. Okoliščine, v katerih so se zaradi negotovosti in slabšega finančnega položaja znašla mnoga podjetja, so dodatno poslabšale odnose med delavci in delodajalci, kar se je odrazilo tudi pri standardu delavskih pravic. Zaradi prilagajanja novi realnosti so postali aktualni številni instituti, ki jih naša delovnopravna zakonodaja pozna že vrsto let, a so bili v praksi redkeje uporabljeni. Marsikdo se je tako šele pred kratkim prvič soočil s čakanjem na delo, delom od doma, nezmožnostjo opravljanja dela zaradi višje sile ali odreditvijo opravljanja drugega dela. Vlada je s sprejemanjem t. i. »protikoronske zakonodaje« tudi na področju delovnega prava skušala omiliti posledice epidemije. 29. 3. 2020 je začel veljati Zakon o interventnih ukrepih na področju plač in prispevkov (Ur. l. RS št. 36/2020, ZIUPPP), ki je uredil delno povračilo nadomestila plače zaposlenim, ki niso delali zaradi ukrepov, povezanih s koronavirusom. Do delnega povračila pa niso bili upravičeni vsi delodajalci, ampak le tisti, ki so izpolnjevali zakonske pogoje in postopali skladno s postopkom, predvidenim z zakonom. Zakon je predvidel povračilo nadomestil plač delodajalcem za delavce, ki niso delali zaradi poslovnega razloga ali zaradi odrejene karantene, če jim ni bilo omogočeno delo od doma. Delodajalec se je moral za upravičenost do delnega povračila zavezati k ohranitvi delovnih mest delavcev najmanj šest mesecev po začetku začasnega čakanja na delo, poleg tega pa nad njim ni smel biti uveden postopek insolventnosti in prisilnega prenehanja, na dan vloge ni smel imeti neplačanih zapadlih obveznih davčnih dajatev in drugih nedavčnih obveznosti, ki jih pobira davčni organ, v vrednosti 50 EUR, v zadnjih treh mesecih pred mesecem napotitve na čakanje na delo pa je moral redno izplačevati plače in prispevke za socialno varnost. Delodajalec je bil ob izpolnjevanju zakonskih pogojev upravičen do 40-% nadomestila bruto plače, višina povračila pa je bila omejena z višino najvišjega zneska denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, določenega v zakonu, ki ureja trg dela, tj. 892,50 EUR bruto.

Samozaposleni so bili po interventnem zakonu upravičeni zgolj do odloga plačila prispevkov.

V nadaljevanju je bilo leta 2020 sprejetih sedem paketov ukrepov za omilitev posledic epidemije (v nadaljevanju: PKP).

Z Zakonom o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za prebivalstvo (Ur. l. RS št. 49/2020, ZIUZEOP), ki je bil sprejet v okviru PKP1 in je začel veljati 11. 4. 2020, je bilo urejeno povračilo nadomestila plač delodajalcem za zaposlene, ki so bili zaradi razmer na trgu kot posledice izbruha virusne epidemije iz poslovnih razlogov napoteni na začasno čakanje na delo, v breme proračuna Republike Slovenije. Višina nadomestila plače delavcu, ki zaradi višje sile ni mogel opravljati dela, se je izenačilo z višino nadomestila za delavce v času začasnega čakanja na delo, to je v višini 80 % plače delavca iz zadnjih treh mesecev. Nadalje je ZIUZEOP zvišal nadomestilo plače delavcem, ki so bili primorani ostati doma zaradi varstva otrok, ker so se vrtci in šole zaprle oziroma ker varstva ni mogoče zagotoviti ali zaradi nezmožnosti prihoda na delo zaradi ustavitve javnega prevoza ali zaradi zaprtja državnih mej, s 50 %, kot je predvideno z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1), na 80 %. Tudi v tem primeru je nadomestilo plače krila Republika Slovenija. Nadomestilo plače ni smelo biti nižje od minimalne plače (940,58 evrov bruto). Pravice do tega ukrepa niso mogli uveljaviti neposredni ali posredni proračunski uporabniki, katerih delež prihodkov iz javnih virov je bil v letu 2019 višji od 70 odstotkov, in delodajalci, ki opravljajo finančno ali zavarovalniško dejavnost (delodajalci iz področja K iz standardne klasifikacije dejavnosti). Poleg tega so lahko povračilo nadomestila plač koristili le tisti delodajalci, katerim so prihodki v prvem polletju 2020 upadli za več kot 20 % glede na isto obdobje leta 2019 in v drugem polletju 2020 niso dosegli več kot 50-% rasti prihodkov glede na isto obdobje leta 2019; v primeru, da niso poslovali v celotnem letu 2019, pa so bili do pomoči upravičeni tudi tisti, katerim so se za vsaj 25 % zmanjšali prihodki v mesecu marcu 2020 glede na februar 2020 ali so se jim zmanjšali prihodki za vsaj 50 % v mesecu aprilu ali maju 2020 glede na prihodke februarja 2020. Delodajalci, ki jim je država povrnila nadomestila plače za delavce na začasnem čakanju na delo oziroma ki niso delali zaradi višje sile, so bili upravičeni tudi do oprostitve plačila prispevkov za vsa socialna zavarovanja.

Za samozaposlene, verske uslužbence in kmete, ki zaradi epidemije niso mogli opravljati dejavnosti ali so jo opravljali v bistveno zmanjšanem obsegu, je ZIUZEOP predvidel izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka v višini 350 evrov za mesec marec in po 700 evrov za meseca april in maj 2020, če so opravljali dejavnost najmanj od 13. marca 2020 do uveljavitve zakona. Do pomoči so bili upravičen tisti samozaposleni, ki so jim prihodki v prvem polletju 2020 upadli za več kot 20 % glede na isto obdobje leta 2019 in v drugem polletju 2020 niso dosegli več kot 20-% rasti prihodkov glede na isto obdobje leta 2019. V primeru, da ta pogoj za pomoč ni dosežen, je zakon določal, da mora upravičenec vrniti celotno pomoč. Samozaposleni, verski uslužbenci in kmetje so bili upravičeni tudi do oprostitve plačila prispevkov za socialna zavarovanja.

Predviden je bil tudi dodatek k plači za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije, do katerega je bil upravičen zaposleni, ki je bil pri svojem delu nadpovprečno izpostavljen tveganju za svoje zdravje oziroma prekomerno obremenjen zaradi obvladovanja epidemije.

V okviru PKP2 sta bila sprejeta Zakon o zagotovitvi dodatne likvidnosti gospodarstvu za omilitev posledic epidemije COVID-19 (ZDLGPE) in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Ur. l. RS št. 61/2020, ZIUZEOP-A). Slednji, ki je stopil v veljavo 1. 5. 2020, je dopolnil prvi paket ukrepov, med drugim tako, da je nekoliko omilil pogoje za upravičenost delodajalca do povračila nadomestila plače delavcem s strani države (upad prihodkov v letu 2020 za več kot 10 odstotkov glede na 2019), da je med upravičence do nadomestila plače in plačila socialnih prispevkov za delavce, ki so na začasnem čakanju na delo, uvrstil tudi humanitarne in invalidske organizacije in delodajalce iz finančne ali zavarovalniške dejavnosti, če imajo manj kot 10 zaposlenih, da je omilil pogoje za upravičenost samozaposlenih do mesečnega temeljnega dohodka in oprostitve plačila socialnih prispevkov (upad prihodkov v letu 2020 za več kot 10 odstotkov glede na 2019) in uvedel mesečni temeljni dohodek in oprostitev plačila socialnih prispevkov v sorazmernem deležu za tiste samozaposlene, družbenike, verske uslužbence in kmete, ki delajo za krajši delovni čas.

PKP4 je z namenom ohranitve delovnih mest podaljšal ukrep povračila nadomestila plače za čakanje na delo in ukrep subvencioniranja skrajšanega polnega delovnega časa. Delodajalec pa v obdobju koriščenja navedenih ukrepov svojih zaposlenih ni smel odpuščati iz poslovnega razloga ali izdajati odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Zakon o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (ZIUPDV), ki je začel veljati 11. 7. 2020, je zakonsko uredil še nadomestilo plač delavcem zaradi odrejene karantene. Strošek izplačil nadomestila plač za delavce, ki jim je bila odrejena karantena in jim delodajalec ni mogel organizirati dela na domu, je do konca septembra 2020 kril državni proračun. Višina tega nadomestila je bila odvisna od vzroka za izdajo odločbe o karanteni. Delavcu, ki zaradi višje sile (obveznosti varstva otrok, ki jim je bilo zaradi širjenja okužb z novim koronavirusom onemogočeno varstvo oziroma šolanje) ni mogel opravljati dela, je pripadalo nadomestilo plače v višini polovice plačila, do katerega bi bil sicer upravičen, če bi delal, vendar ne manj kot 70 % minimalne plače.

V okviru KPK5 je bil sprejet Zakon o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Ur. l. RS št. 152/2020, ZZUOOP), ki je začel veljati 24. 10. 2020. Samozaposlenim, družbenikom, ki so poslovodne osebe, in kmetom je za obdobje od 1. 10. do 31. 12. 2020 ob izpolnjevanju zakonskih pogojev zagotovil mesečni temeljni dohodek in povračilo delnega nadomestila za čas karantene, pri čemer je višina mesečnega temeljnega dohodka znašala 1.100 evrov mesečno za oktober, november in december 2020. Pogoj za mesečni temeljni dohodek je bil upad prihodkov upravičenca v letu 2020 zaradi posledic epidemije za več kot 20 odstotkov glede na leto 2019. Če upravičenec ni posloval v letu 2019, je bil do pomoči upravičen, če so se mu povprečni mesečni prihodki v letu 2020 znižali za več kot 20 odstotkov glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2020 do 31. 8. 2020. Zagotovilo se jim je tudi povračilo izgubljenega dohodka v primeru odrejene karantene v višini 250 evrov.

Na podlagi ZZUOOP je bilo od 1. septembra 2020 dalje mogoče uveljavljati višje, 80-odstotno nadomestilo v primeru odsotnosti z dela zaradi višje sile, ki je posledica obveznosti varstva otroka zaradi otroku odrejene karantene do vključno 5. razreda osnovne šole. Nadomestilo je bilo predvideno tudi v primeru varstva otrok s posebnimi potrebami, ki potrebujejo stalno varstvo. Zakon je v okvir obveznosti varstva zaradi višje sile zaradi odrejene karantene ali druge zunanje objektivne okoliščine zajel tudi osebe, ki negujejo in varujejo otroka na podlagi veljavnega izvršilnega naslova v skladu s predpisi, ki urejajo družinska razmerja (rejništvo). Povračilo izplačanih nadomestil je lahko pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ) uveljavljal vsak delodajalec. Do delne povrnitve izgubljenega dohodka so bili na podlagi ZZUOP upravičeni tudi samozaposleni, ki zaradi odrejene karantene na domu ali nezmožnosti opravljanja dela zaradi višje sile zaradi obveznosti varstva otroka zaradi odrejene karantene ali druge zunanje objektivne okoliščine nemožnosti obiskovanja vrtca ali šole niso mogli opravljati dejavnosti in organizirati opravljanja dejavnosti na domu. Upravičenost do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka in do delno povrnjenega izgubljenega dohodka sta se izključevali. Delno povrnjeni izgubljeni dohodek je znašal 250 evrov za teden dni nezmožnosti opravljanja dela, a največ 750 evrov mesečno, in je bil oproščen plačila vseh davkov in prispevkov.

Zakon o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Ur. l. RS št. 175/2020, ZIUOPDVE, PKP6) je začel veljati 28. novembra 2020. Med drugim je podaljšal nadomestilo plače za čas čakanja na delo do 31. 1. 2021, zvišal višino povračila nadomestila plače za čas čakanja na delo doma za vloge od meseca novembra 2020 dalje in določil, da 100-odstotno nadomestilo plače prejmejo vsa podjetja, ki še niso in ne bodo presegla 800.000 evrov državnih pomoči, vsa ostala pa so upravičena do 80-odstotnega povračila s strani države. ZIUOPDVE je na novo uvedel možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas (a najdlje do 31. 8. 2021) zaradi nujnih delovnih potreb brez javne objave prostega delovnega mesta in možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi s strokovnim delavcem, ki še nima opravljenega strokovnega izpita s področja vzgoje in izobraževanja, če izpolnjuje druge pogoje za zasedbo delovnega mesta v programu, ki ga izvaja vzgojno-izobraževalni zavod in za katerega je vpisan v razvid kot izvajalec javnoveljavnih programov. Poleg tega je ZIUOPDVE poenostavil postopek prijave dela na domu za lažje organiziranje dela med epidemijo. Delodajalci lahko po novem obrazec vlagajo elektronsko, preko informacijskega sistema za podporo poslovnim subjektom (SPOT). Uvedel je tudi generirano izdajanje potrdil o karanteni na domu zaradi visoko tveganega stika oziroma generirano izdajanje potrdil Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) za uveljavljanje pravice do nadomestila plače ali drugih pravic iz naslova zdravstvenega in socialnega varstva oseb, ki ostanejo v karanteni na domu zaradi tveganega stika z okuženo osebo s SARS-CoV-2, v primeru, ko je epidemiološka situacija v državi takšna, da se dnevno število okuženih tako poveča, da NIJZ ne more več opravljati epidemiološke preiskave. Za delo v sivi in rdeči coni je zakon predvidel dodatek (30 odstotkov osnove plače) ne glede na razglasitev epidemije in ne glede na določila kolektivne pogodbe, ki v času epidemije zagotavlja osebam dodatek v višini do 65 odstotkov.

Sedmi protikoronski zakon (Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19, ZIUPOPDVE) je stopil v veljavo 31. 12. 2020. Dobrodošel ukrep na delovnopravnem področju v njem je vsekakor krizni dodatek za delavce z nizkimi dohodki. Zakon namreč določa, da mora delodajalec vsakemu zaposlenemu, ki dela in čigar zadnja izplačana mesečna plača ni presegla dvakratnika minimalne plače, ob plači za mesec december 2020 izplačati dodatek v višini 200 evrov, ki je oproščen plačila davkov in prispevkov in ga dobi delodajalec na podlagi izjave, da je bil izplačan, povrnjenega iz državnega proračuna.

Zaradi hitro spreminjajoče se zakonodaje in ukrepov so se zaposleni, pa tudi delodajalci, obračali na Varuha s številnimi vprašanji z delovnopravnega področja, povezanimi z epidemijo, zlasti na temo zaščite delavcev pred okužbo na delovnem mestu in s tem povezanimi ukrepi delodajalca, čakanja na delo, odrejanja letnega dopusta s strani delodajalca in dodatka za delo v rizičnih razmerah. Večino teh smo rešili s pojasnili pobudnikom v okviru vstopne točke, jih seznanili s trenutno veljavnimi predpisi in jim svetovali, kam se lahko obrnejo po pomoč ter katere pravne poti so jim na voljo za odpravo kršitev in nepravilnosti. Varuh je vseskozi poudarjal, da so delodajalci ne glede na izredne razmere dolžni v celoti in dosledno upoštevati veljavno delovnopravno zakonodajo in delavcem v primerih, ko bi delodajalec izbruh epidemije skušal izrabiti kot razlog oziroma krinko za kršenje njihovih pravic, svetoval poiskati ustrezno strokovno pomoč.

3.5.3.2 Brezposelni

Varuh je na področju brezposelnih obravnaval skupno osem zadev. Vse so bile utemeljene in rešene.

Občutno povečanje števila brezposelnih v Sloveniji v letu 2020, ki ga je krojila epidemija covid-19, je zaskrbljujoče. Konec decembra je bilo namreč na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ) prijavljenih 15,9 odstotka več iskalcev zaposlitve kot decembra 2019, v povprečju pa je bilo po podatkih ZRSZ v letu 2020 14,6 % več brezposelnih kot v 2019 (vir: https://www.ess.gov.si/trg_dela/aktualno_o_trgu_dela). Še višjo rast števila brezposelnih so preprečili številni ukrepi vlade za blažitev posledic epidemije, kot sta subvencioniranje čakanja na delo in skrajšanega delovnega časa, kar Varuh pozdravlja. A realna slika na področju brezposelnosti bo jasna šele po zaključku epidemije, saj obstaja bojazen, da bodo podjetja, ki se v aktualni situaciji ohranjajo nad vodo samo s pomočjo subvencij, ki seveda ne pokrivajo vseh stroškov poslovanja, kljub prejeti pomoči države po prenehanju veljavnosti ukrepov drastično zmanjšala število zaposlenih.

V okviru protikoronske zakonodaje, sprejete v letu 2020, je položaj brezposelnih neposredno blažilo zlasti začasno denarno nadomestilo, uvedeno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Ur. l. RS št. 61/2020, ZIUZEOP-A), ki je stopil v veljavo 1. 5. 2020 in spremenil takrat veljavni ZIUZEOP. Začasno denarno nadomestilo plače po spremenjenem ZIUZEOP je bilo namenjeno brezposelnim, ki so zaposlitev izgubili od 13. 3. 2020 dalje, pred 13. 3. 2020 pa so bili na podlagi delovnega razmerja vključeni v obvezna socialna zavarovanja v Republiki Sloveniji, pri čemer niso izpolnjevali pogojev za pridobitev nadomestila za brezposelnost po določbah Zakona o urejanju trga dela (ZUTD). Upravičencu se je začasno denarno nadomestilo priznalo od prvega dne nastanka brezposelnosti za čas trajanja začasnih ukrepov, v višini mesečnega zneska 513,64 evra, v času priznanja nadomestila pa je bil vključen v obvezna socialna zavarovanja kot prejemnik rednega nadomestila za brezposelnost.

3.5.2 Dejavnosti Varuha

3.5.2.1 Nošenje zaščitnih mask na delovnem mestu

Več pobudnikov se je obrnilo na Varuha v zvezi z nošenjem zaščitnih mask na delovnem mestu in možnostmi delodajalca za sankcioniranje delavca, ki nošenje maske odklanja. Varuh je s tem v zvezi zavzel stališče, da so ukrepi, ki prispevajo k zajezitvi širjenja virusa SARS-CoV-2, v prvi vrsti strokovno epidemiološko vprašanje in da je treba zaupati presoji stroke. Pobudnikom je pojasnil, da je delodajalec že na podlagi veljavne delovnopravne zakonodaje dolžan vsem delavcem zagotoviti varnost in zdravje pri delu (45. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, in prvi odstavek 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ZVZD-1). V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu. V aktualni situaciji nevarnosti širjenja bolezni covid-19 mora delodajalec sprejeti in izvajati dodatne ukrepe, s katerimi v največji možni meri zagotavlja varno in zdravo delo delavcem v danih okoliščinah ter zmanjšuje izpostavljenost na najmanjšo možno raven okužbe, pri tem pa so mu lahko v pomoč priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) in drugih pristojnih institucij (npr. Združenje za medicino dela, prometa in športa). Zaposleni so na podlagi 34. člena ZDR-1 zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja dolžni upoštevati, prav tako pa morajo spoštovati in izvajati tudi predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavarujejo svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (35. člen ZDR-1). Kršitev zgornjih obveznosti delavca je mogoče šteti tudi za hujšo obliko kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki lahko vodi v odpoved pogodbe o zaposlitvi. Varuh pa je ob tem še poudaril, da mora delodajalec zagotoviti takšno varovalno opremo, ki ustreza specifičnemu zdravstvenemu stanju posameznega delavca. Delavci in njihovi predstavniki imajo pravico sodelovati z delodajalcem pri obravnavi vseh vprašanj, ki se nanašajo na uporabo osebne varovalne opreme, od katere je odvisna njihova varnost in zdravje pri delu, zato je potrebno ustvariti ugodno okolje za vzpostavitev konstruktivnega dialoga in v primerih, ko zaščitna oprema delavcem povzroča zdravstvene tegobe, skupaj poiskati ustrezno rešitev.

3.5.2.2 Obvezno testiranje na delovnem mestu

Na Varuha je bilo naslovljenih tudi nekaj pobud v zvezi s testiranjem na prisotnost virusa SARS-CoV-2, ki ga organizirajo delodajalci v delovnih organizacijah. Tudi tu gre, podobno kot pri obveznem nošenju zaščitnih mask na delovnem mestu, na eni strani za dolžnost delodajalca vsem delavcem zagotoviti varnost in zdravje pri delu (45. člen ZDR-1 in prvi odstavek 5. člena ZVZD-1), v okviru katere mora le-ta izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, na drugi strani pa za obveznost delavcev, da spoštujejo zahteve in navodila delodajalca ter predpise in ukrepe s področja varnosti in zdravja pri delu (34. in 35. člen ZDR-1). Namen napotitve delavca na testiranje pa je gotovo v zagotavljanju zdravja pri delu, v smislu, da se okuženi delavec »izloči« iz delovnega okolja, saj sicer predstavlja tveganje za nenadzorovano širjenje okužbe znotraj kolektiva ter da so ogrožene tudi stranke, ki poslujejo z okuženimi zaposlenimi. V določenih dejavnostih in delovnih procesih je s predpisi za obvladovanje epidemije predviden posebni presejalni program za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 in testiranje posameznih skupin delavcev oziroma testiranje v posebej opredeljenih situacijah. Delodajalci, ki jih neposredno ne zavezujejo interventni predpisi, pa lahko, če je to primerno, strokovno utemeljeno in v vnaprej opredeljenih primerih, v oceni tveganja predvidijo tudi testiranje delavcev na prisotnost virusa. Potrebo po izvajanju in ustrezen način izvajanja testiranja delodajalec ugotovi in sprejme v sodelovanju z izvajalcem medicine dela in strokovnim delavcem za varnost pri delu, tako da je testiranje izvedeno na strokovno sprejemljiv način in s strani usposobljenega zdravstvenega osebja. Dodatno velja poudariti, da mora delodajalec ob tem spoštovati določila Splošne uredbe o varstvu podatkov (v nadaljevanju: Splošna uredba). Če se na ravni posameznih organizacij določen ukrep opredeli kot nujen, potreben in učinkovit, ga je treba izvajati na način, ki najmanj posega v telo in zasebnost posameznika ter brez prekomerne obdelave osebnih podatkov. V primeru obdelave osebnih podatkov na ustrezni pravni podlagi mora upravljavec vedno upoštevati tudi vsa načela v zvezi z varstvom podatkov iz člena 5 Splošne uredbe ter druge obveznosti, ki jih Splošna uredba določa (informiranje posameznikov, rok hrambe, varnost itn.).

3.5.2.3 Težave pri uveljavljanju odsotnosti z dela zaradi višje sile

Na Varuha se je obrnila pobudnica, ki je naletela na težave, ko je želela pri delodajalcu uveljavljati odsotnost z dela zaradi višje sile, ki je nastopila zaradi zaprtja šol in posledično obveznosti varstva otroka. Delodajalec je namreč od nje zahteval predložitev dodatnih dokazil, natančneje izjave moževega delodajalca, da v dnevih, na katere bi želela izostati z dela zaradi varstva otroka, mož ne more koristiti kakršnekoli odsotnosti. Generalno ima delavec do odsotnosti z dela in posledično do nadomestila plače pravico iz razlogov, ki so zakonsko določeni oz. dogovorjeni na podlagi sporazuma socialnih partnerjev. Temeljni zakon, ki ureja to področje, je ZDR-1, za javne uslužbence tudi Zakon o delavcih zaposlenih v državnih organih (ZDDO), v razmerah epidemije pa je podlago odsotnosti z dela v primeru, ko delavec, ki ne more opravljati dela zaradi višje sile, ki je posledica obveznosti varstva otroka zaradi odrejene karantene ali druge zunanje objektivne okoliščine nemožnosti obiskovanja vrtca, šole ali socialno varstvene storitve, v drugem odstavku 57. člena posebej uredil Zakon o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (ZZUOOP). V primerih, ki so aktualni v obdobju nevarnosti širjenja bolezni covid-19 in je zaradi s strani Vlade Republike Slovenije sprejetih ukrepov (zaprtje šol in vrtcev) onemogočeno institucionalno varstvo otroka, zaradi česar nastopi obveznost zagotavljanja varstva otroka na način, da delavec ne more opravljati dela v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, se takšna nemožnost opravljanja dela oz. odsotnost z dela delavca v skladu z veljavno delovnopravno ureditvijo presoja v okviru instituta višje sile. Kljub temu, da je pri ugotavljanju podanosti višje sile potrebno v vsaki posamični konkretni situaciji presojati prisotnost vseh elementov višje sile, ki so opredeljeni v obligacijskih razmerjih (prisotnost zunanjega vzroka, nepričakovanost dogodka ter neizogibnost in neodvrnljivost dogodka), pa ZZUOOP glede obveščanja delodajalca ni posebej določil obveznosti delavca, da predloži dokazila oz. potrdila o vseh okoliščinah, ki vplivajo na višjo silo, ampak zgolj obveznost delavca, da o vseh okoliščinah, ki vplivajo na nastanek višje sile, obvesti delodajalca. V zvezi s slednjim je Varuh zavzel stališče, da bi morala delodajalcu zadoščati izjava delavca, s katero delavec izjavlja podanost okoliščin, ki predstavljajo višjo silo zaradi obveznosti varstva, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do nesorazmernega posega v delavčevo pravico do zasebnosti, varovanje katere pa sodi med osnovne obveznosti delodajalca iz delovnega razmerja (46. člen ZDR-1) in je tudi ustavno varovana kategorija. Ob tem je smiselno še dodati, da ob nastopu tovrstnih situacij tudi enostransko odrejanje dopusta s strani delodajalca ni dopustno, saj se letni dopust v skladu z ZDR-1 izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca in upoštevaje njegove družinske obveznosti (prvi odstavek 163. člena ZDR-1). Tudi iz tega razloga je zahteva predložitve potrdila, da drugi od staršev ne more koristiti kakršnekoli odsotnosti, torej tudi dopusta, sporna.

3.5.2.4 Dejavnost Varuha v zvezi z epidemijo v drugih poglavjih letnega poročila

Dejavnost Varuha glede brezposelnih v zvezi z epidemijo covid-19 je obravnavana tudi v naslednjem razdelku tega poročila:

2.12.7 Do dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije so bili upravičeni tudi udeleženci javnih del

3.5.3 Priporočila dana v zvezi z epidemijo bolezni covid-19

Varuh daje glede problematike brezposelnosti v povezavi z epidemijo covid-19 naslednje priporočilo:

1 (covid-19). Varuh Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti priporoča, da pri morebitnem sprejemanju novih ukrepov za omilitev posledic epidemije v prihodnje ne spregleda oseb, ki so izgubile zaposlitev zaradi epidemije in so sicer upravičene do denarnega nadomestila za brezposelnost, a ne za celotno obdobje njenega trajanja.