Gre za področje, kjer Varuh neredko deluje tudi samoiniciativno, predvsem na podpodročju preprečevanja, zatiranja in kaznovanja trgovine z ljudmi in podpodročju reparacije.

Četudi v zvezi s tem nismo prejeli nobene konkretne pobude, pa bi jo, če bi jo prejeli, uvrstili na to področje. Zato je tu na mestu še komentar, da je v javnem diskurzu večkrat vzniknilo vprašanje femicida, omenil pa ga je tudi predstavnik poslanske skupine Levica[1] ob obravnavi 25. letnega poročila Varuha na plenumu v Državnem zboru, 22. 10. 2020. Varuh je na temo femicida, kot nacionalna institucija za človekove pravice, v začetku meseca novembra prejel tudi vprašalnik Posebne poročevalke Združenih narodov o nasilju nad ženskami, vzrokih zanj in njegovih posledicah, konkretno glede ubojev žensk s strani intimnih partnerjev. Ta vprašalnik je Varuh zato obravnaval s prav posebno pozornostjo in odgovore nanj skrbno pripravil. To delo je sicer opravila naša notranja organizacijska enota Center za človekove pravice, ki ji je tudi v tem letnem poročilu namenjeno posebno poglavje, zato v tej smeri zainteresiranega bralca napotujemo tja[2]. 0705-95/2020.

Težko si je dandanes predstavljati dostojanstveno življenje brez odprtega vsaj osnovnega plačilnega računa – in Varuh že nekaj časa opaža, da se ravno s tovrstno finančno izključenostjo v tej državi srečuje marsikdo. Nekateri tako npr. izpostavljajo, da jim banke v Sloveniji nočejo odpreti računa, na katerega bi lahko prejemali socialno pomoč, četudi bi bil osnovni plačilni račun za to primeren, saj je nadomestilo za vodenje takega računa nizko, obenem pa nudi bistvene plačilne storitve (ali pa npr. da banka, sklicujoč se na 'poslovne razloge', ne odpre niti (osnovnega) bančnega računa, kamor bi se lahko prejemalo pokojnino). Ker smo ocenili, da se pri Ministrstvu za finance Republike Slovenije, ki je v Republiki Sloveniji pristojno za pripravo sistemskih rešitev ter predpisov s področja bančništva, in Banki Slovenije, ki opravlja nadzorniške naloge v zvezi z dostopom do osnovnega plačilnega računa, ne gre več nadejati ustreznega odziva na predstavljene jima težave – katerih bistvo je v tem, da se dostop do osnovnega računa mestoma kaže za neustrezno zakonsko urejenega, ker imajo banke preširoke možnosti za to, da potrošniku odrečejo to pravico, zlasti tedaj, ko obstajajo elementi, ki nakazujejo na njegov slab finančni položaj ali pretekle kršitve obveznosti do banke –, se je Varuh odločil zadevo predstaviti še Evropski komisiji. ZPlaSSIED je namreč v slovenski pravni red prenesel Direktivo 2014/92/EU[3], pri tem pa bi nekatere določbe zakona utegnile biti neskladne z direktivo, v delu, ki opredeljuje pravico do osnovnega plačilnega računa – skladno s členom 258 Pogodbe o delovanju Evropske unije pa ima le Evropska komisija pristojnost, da kot varuh Pogodb sproži postopek proti državi članici, če oceni, da ne izpolnjuje svojih obveznosti po pravu EU (v končni fazi pa o tem lahko zavezujoče odloči le Sodišče Evropske unije). Po Varuhovi oceni je tako široko polje proste presoje, kot ga banke dejansko imajo pri odločanju o pravici do osnovnega plačilnega računa, v nasprotju s cilji Direktive 2014/92/EU.

2.11.1.1 Posebej o področju varstva osebnih podatkov

Na splošno lahko rečemo, da smo na tem področju v konkretnih zadevah, skladno z načelom subsidiarnosti Varuhovega posredovanja, morali pobudnike večinoma napotovati, da se najprej obrnejo vsaj še na Informacijskega pooblaščenca, torej tisti državni organ, ki je bil s posebnim zakonom določen kot med drugim pristojen tudi za inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakona in drugih predpisov, ki urejajo varstvo ali obdelavo osebnih podatkov oziroma iznos osebnih podatkov iz Republike Slovenije, ter opravljanje drugih nalog, ki jih določajo ti predpisi; kot tudi za odločanje o pritožbi posameznika, kadar upravljavec osebnih podatkov ne ugodi zahtevi posameznika glede pravice posameznika do seznanitve z zahtevanimi podatki, do izpisov, seznamov, vpogledov, potrdil, informacij, pojasnil, prepisovanja ali kopiranja po določbah zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Na Informacijskega pooblaščenca smo se v eni izmed zadev s svojim predlogom samoiniciativno obrnili tudi sami (gl. 2.11.1.1.4 spodaj).

O posebej zanimivih vidikih predmetne problematike v namen kar največje preglednosti spodaj poročamo po posebnih razdelkih.

 

2.11.1.1.1 Kakšne vse bodo naposled nacionalne izvedbe v zvezi s Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov?

Tudi v letu 2020 ni prišlo do sprejema novele ali novega zakona o varstvu osebnih podatkov z ustreznimi nacionalnimi izvedbami v zvezi s Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov (angl. General Data Protection Regulation – GDPR), ki se je sicer začela (neposredno) uporabljati že 25. 5. 2018. V smislu enega izmed vidikov tega vprašanja želimo posebej spomniti, da je MP, kot smo poročali že v zvezi s tistim letom[4], sprva v predlogu[5] novega zakona o varstvu osebnih podatkov uvrstilo Varuha med izjeme iz inšpekcijskega nadzora v zvezi z varstvom osebnih podatkov, pri čemer se je izhajalo »iz sui generis ustavnega položaja Varuha človekovih pravic po 159. členu Ustave Republike Slovenije in njegove neoblastne nadzorne funkcije«[6]. Vendar se je pozneje to spremenilo in po nam znani zadnji različici predloga, Varuh (niti v tistem delu, kjer gre za obravnavo zadev na podlagi prejetih pobud za začetek postopka, za katerega ZVarCP v prvem odstavku 8. člena sicer izrecno določa, da je zaupen) ni več izvzet iz nadzora Informacijskega pooblaščenca. V kolikor bo prišlo do uveljavitve takšnega zakona, bodo pobudniki torej morali navkljub z ZVarCP zagotovljeno zaupnostjo postopka pri Varuhu računati, da bo v njihovo dokumentacijo morda vendarle vpogled(ov)ala vsaj izvršilna oblast – vsaj državni nadzorniki za varstvo osebnih podatkov. Šlo bi torej lahko celo za primere, ko sploh ni podanih nekih konkretnih sumov poseganja v tako visoko varovane dobrine, da se zanj predvideva kazenskopravno varstvo, in bi lahko bil dovolj že zgolj oblastni interes za morebitno prekrškovno obravnavo. Varuha tako nizko vrednotenje zdaj že več kot četrtstoletne zakonsko uveljavljene zaupnosti razmerij med njim in njegovimi pobudniki seveda ne pušča brezbrižnega. Še toliko bolj pa bi seveda (za)skrbelo, če bi naposled tudi sam zakonodajalec s sprejemom takšnega zakonskega predloga dejansko potrdil tako nizko vrednotenje omenjenega temeljnega postulata zaupnosti postopka pri Varuhu, še posebej po tem, ko se je zadnje zakonodajne spremembe pripravljalo in sprejemalo v izkazovanju zaupanja v to, da bo taista institucija dosegla najvišji možni status po Pariških načelih o statusu nacionalnih institucij za človekove pravice, sprejetih z resolucijo Generalne skupščine OZN 48/134 z dne 20. decembra 1993 (Varuh je status A po navedenih načelih nato dejansko tudi dosegel, s čimer je Republika Slovenija prvič v zgodovini pridobila tako visoko rangirano institucijo). Dodatno pa prav tako ne gre spregledati, da je tudi Informacijski pooblaščenec eden izmed državnih organov in ima Varuh skladno s 159. členom URS pristojnosti oziroma pooblastila tudi do njega. Slej kot prej se bo torej spet[7] zgodilo, da se bo nek pobudnik pritožil ravno zoper Informacijskega pooblaščenca in samo po sebi se, vsaj če naj bi zaupnost postopka pri Varuhu resnično nekaj veljala, za absurdno kaže, da bi se potemtakem tudi v takšno zadevo omogočalo vpogledovati ravno predstavnikom organa, na račun katerega so pritožbe sploh šle.   

Varuha ne preseneča, da želi v njem Informacijski pooblaščenec videti le še enega izmed obdelovalcev osebnih podatkov in seveda tudi inšpekcijskega zavezanca. Želimo pa tudi ob tej priložnosti poudariti, da se izven naših meja vprašanje uporabe GDPR v relaciji do nacionalnih ombudsmanskih institucij ni reševalo tako enoznačno. Tako npr. leta 2019 uveljavljeni estonski zakon o varstvu osebnih podatkov[8] med drugim izrecno določa[9], da se ta zakon in GDPR uporabljata za ustavne institucije »kolikor to ne zadeva opravljanje njihovih ustavnih dolžnosti in ni urejeno v specifičnih predpisih, ki jih zadevajo«[10]. Ena izmed estonskih ustavnih institucij je, tako kot v Sloveniji, tudi ombudsman - Õiguskantsler[11] (ki je poleg tega ravno tako kot slovenski Varuh akreditiran tudi kot nacionalna institucija za človekove pravice s statusom A po Pariških načelih). Navedena izjema sicer, razumljivo, ne velja za obdelavo osebnih podatkov v okviru opravljanja podpornih funkcij ombudsmana (naloge njegovega sekretariata – upravljanje z njegovimi človeškimi viri in njegovim premoženjem ter ostale podobne naloge). V Estoniji so pri opisani ureditvi izhajali iz skupnega učinka Členov 4[12] in 5[13] Pogodbe o Evropski uniji, pa tudi Člena 2[14] Splošne uredbe o varstvu podatkov – in na tej podlagi torej zaključili, da so dopustne izjeme glede nekaterih ustavnih kategorij, vključno z ombudsmanom. Z navedenim je Varuh seznanil MP že konec leta 2019. 0.1-6/2019 in 0.1-4/2018.

Priporočilo št. 31: Varuh ob tej priložnosti še enkrat priporoča Ministrstvu za pravosodje, da ob pripravi izjem od inšpekcijskega nadzora s strani Informacijskega pooblaščenca v novem zakonu o varstvu osebnih podatkov upošteva tudi svojevrstnost ustavne kategorije, ki je Varuh, in predstavljene razloge za uvrstitev tudi njega (v okviru obravnave prejetih pobud) med te izjeme. 

 

2.11.1.1.2 Prišlo je do pomembnih premikov glede prenosa sekundarne zakonodaje EU in v smeri ratifikacije sprememb prvega zavezujočega mednarodnega instrumenta za varstvo posameznikov pred zlorabami ob obdelavi osebnih podatkov

Posebej je treba pohvaliti aktivnosti države, zaradi katerih je (po sicer skoraj poltretjem letu zamude) prišlo do prenosa Direktive (EU) 2016/680[15] v nacionalni pravni red in vsaj delnega postopka implementacije spremenjene Konvencije št. 108 Sveta Evrope.

Vlada Republike Slovenije je tako 10. 9. 2020 sprejela predlog Zakona o varstvu osebnih podatkov na področju obravnavanja kaznivih dejanj[16], ki je bil z 58 glasovi za in nobenim proti nato tudi sprejet v Državnem zboru in je po objavi v Uradnem listu RS začel veljati na zadnji dan leta 2020. ZVOPOKD poleg implementacije navedene direktive vključuje tudi nekatere zakonske rešitve glede implementacije Direktive (EU) 2016/681[17], tj. v delu, ki se nanaša na položaj in naloge pooblaščenih oseb za varstvo osebnih podatkov. Glede na vsebino, ki jo zakon ureja, gre pričakovati, da bodo njegove določbe oziroma njihova razlaga nemalokrat postavljena pod vprašaj v okviru tega ali onega sodnega postopka.

S sprejetjem zgoraj omenjenega ZVOPOKD je vsaj v delu prišlo tudi do uzakonitve s spremenjeno Konvencijo št. 108 skladnih določb. Kot je pojasnilo MP v odzivu na naše prejšnje letno poročilo[18], pa je zdaj treba »še sprejeti novi Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) – to bo omogočalo, da se lahko z zakonom ratificira prenovljena Konvencija št. 108 (njen Protokol).«

 

2.11.1.1.3 Tudi večletna absolutno prednostna obravnava zadeve žal ni bila dovolj, da bi se vprašanja glede (ne)določnosti z direktivo opredeljenih podatkov o letalskih potnikih predložilo v predhodno odločanje luksemburškemu sodišču najprej iz Slovenije

Kot smo že poročali[19], je Varuh leta 2017 pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije vložil zahtevo za oceno ustavnosti z ZNPPol-A uzakonjene policijske obdelave podatkov o letalskih potnikih (angl. passenger name record – PNR). V tej zahtevi za oceno ustavnosti smo v zvezi s preveliko nedoločnostjo glede podatkov, ki naj bi se jih lahko obdelovalo, poleg izpodbijanih določb samega slovenskega zakona, izpostavili tudi ekvivalent iz Direktive (EU) 2016/681. Ponujalo se je torej vprašanje, ali ni morda celo sama direktiva, na katero se jo opiral slovenski zakonodajalec, v nasprotju z garancijami iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Žal pa je bilo še več kot dve leti po tem, tj. konec oktobra leta 2019, belgijsko ustavno sodišče prvo[20], ki je predložilo v odločanje Sodišču Evropske nije nekatera tovrstna vprašanja[21]; v letu 2020 je nato sledilo še več podobnih zadev iz Nemčije[22] in šele za njimi je naposled prispela tja tudi slovenska[23]. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč v postopku za oceno ustavnosti, začetem z omenjeno zahtevo Varuha, s sklepom številka U-I-152/17-53 z dne 3. 9. 2020 sklenilo, da se Sodišču Evropske unije na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije predložita v predhodno odločanje dve vprašanji glede skladnosti Direktive (EU) 2016/681 s 7. in 8. členom ter prvim odstavkom 52. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (vidik zahteve po jasnosti in natančnosti pravil, s katerimi se posega v pravico do zasebnosti in pravico do varstva osebnih podatkov[24]) in postopek za oceno ustavnosti 31. točke prvega odstavka 125. člena ZNPPol prekinilo do odločitve naslovnega sodišča. Predsednik Sodišča Evropske unije je postopek sicer novembra že prekinil, in sicer do razglasitve sodb v združenih 'nemških' zadevah C-215/20 in C-222/20. 2.1-12/2019.

 

2.11.1.1.4 Kaže, da se vsaj nekaterih osebnih podatkov prosilcev za mednarodno zaščito v Azilnem domu ne obdeluje na ustreznih pravnih podlagah

Ko smo obravnavali okoliščine ene izmed zadev (začete na podlagi pobude državljana Rusije, ki je zatrjeval, da je bil neupravičeno izseljen iz Azilnega doma), smo postali pozorni tudi na vprašanje obstoja pravnih podlag za obdelovanje nekaterih osebnih podatkov prosilcev za mednarodno zaščito, česar pobudnik neposredno sicer ni problematiziral.

MNZ je izdalo sklep, s katerim je bil ustavljen postopek za priznanje mednarodne zaščite omenjenemu pobudniku, ker naj bi bilo iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito razvidno, da je 11. 11. 2019 samovoljno zapustil Azilni dom in naj se v roku treh dni ne bi vrnil ali kaj sporočil. Ker nam je pobudnik med drugim zatrjeval, da ima dve vrsti raka v tretjem stadiju ter da bo brez ustrezne zdravniške oskrbe v nekaj mesecih umrl, so predstavniki Varuha obiskali Urad vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov (v nadaljevanju: Urad), da bi urgentnosti zadeve primerno lahko čim prej vpogledali v spisovno gradivo in pridobili vsa potrebna pojasnila. Ob tej priložnosti je direktorica Urada konkretno na naše vprašanje, kako se ugotavlja, ali je prosilec za mednarodno zaščito samovoljno zapustil Azilni dom, pojasnila, da to ugotavljajo na podlagi dnevnega štetja prisotnih prosilcev za mednarodno zaščito – vsako jutro ob osmih socialna delavka vstopi v sobe, kjer so nastanjeni prosilci, in označi na seznamu nastanjenih, ali so prisotni ali ne. Po njenih besedah se tako zbrani podatki vnesejo v informacijski sistem, do katerega lahko samostojno dostopajo uradne osebe MNZ, ki odločajo v postopkih mednarodne zaščite. Ko uradna oseba na podlagi podatkov, ki so bili na opisan način vneseni v informacijski sistem, ugotovi, da je določen prosilec tri dni ali več odsoten (brez dovolilnice), se šteje, da ima podlago za izdajo sklepa o ustavitvi postopka na podlagi domneve umika prošnje skladno s 50. členom ZMZ-1. Na naše nadaljnje vprašanje o pravni podlagi za tovrstno zbiranje osebnih podatkov prosilcev pa nam je bilo pojasnjeno, da se tovrstno »štetje« prisotnih prosilcev izvaja na podlagi 3. in 5. člena Uredbe o hišnem redu azilnega doma.

Varuh se je za pojasnitev pravne podlage za zbiranje osebnih podatkov o dnevni prisotnosti prosilcev za mednarodno zaščito v Azilnem domu nato še pisno obrnil na MNZ in Urad za dodatna pojasnila. Tudi iz odziva na Varuhove pomisleke o obstoju ustrezne pravne podlage »evidence o nastanitvi« in dnevnega ugotavljanja prisotnosti prosilcev v Azilnem domu je bilo razvidno, da sta MNZ in Urad na stališču, da je določba ZMZ-1, da prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil Azilni dom (druga alineja 50. člena), zadostna pravna podlaga, da se vodi evidenca o nastanjenih prosilcih in njihovih morebitnih odhodih, upoštevajoč, da ZUP tudi določa, da se za uradno evidenco šteje evidenca, ki je bila vzpostavljena na podlagi zakona, podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil (drugi odstavek 179. člena). MNZ je nadalje še izpostavilo, da ZMZ-1 v peti točki prvega odstavka 115. člena določa, da evidenca prosilcev vsebuje (med drugim) začasno prebivališče, šesti odstavek 45. člena ZMZ-1 pa določa, da se prosilcu določita EMŠO in začasno prebivališče, kar naj bi se štelo za evidenco o nastanitvi. Štetje prisotnih prosilcev sicer dnevno izvaja Urad, ki vpisuje podatke v evidence, vendar je po stališču MNZ za to podlaga v šestem odstavku 114. člena ZMZ-1, kjer je določeno, da ministrstvo omogoči Uradu dostop in obdelavo podatkov iz evidenc.

Kot zgoraj že navedeno, se skladno s 50. členom ZMZ-1 prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno (tudi), če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil Azilni dom in se v treh dneh ni vrnil. Kdo je »pristojni organ«, je opredeljeno v 2. členu ZMZ-1, ki določa, da je to ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite. Med uradnimi evidencami, ki se vodijo na podlagi ZMZ-1 in so naštete v njegovem X. poglavju, so navedene naslednje evidence, ki jih MNZ vodi za opravljanje nalog po tem zakonu: evidenca prosilcev za mednarodno zaščito, evidenca oseb, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita, in evidence listin, izdanih na podlagi tega zakona (114. člen ZMZ-1). Med navedenimi evidencami ni izrecno evidence dnevne prisotnosti prosilcev za priznanje mednarodne zaščite v Azilnem domu.

Varuh se ne more strinjati, da je iz 115. člena ZMZ-1 videti, da naj bi evidenca prosilcev vsebovala tudi evidenco dnevne prisotnosti v Azilnem domu, saj ta določa zgolj, da evidenca prosilcev vsebuje podatek o naslovu začasnega prebivališča prosilca za priznanje mednarodne zaščite. Iz zakonskih določb, ki opredeljujejo evidenco prosilcev za mednarodno zaščito, ni neposredno razvidno, da naj bi se v okviru te zbirke osebnih podatkov dnevno preverjala pristnost prosilca v Azilnem domu. Varuh se tudi ne strinja, da je dopustno pravno podlago za obdelavo osebnih podatkov določiti v podzakonskem aktu. Skladno z drugim odstavkom 38. člena URS zakon določa zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov[25]. Zato je stališče Varuha, da Uredba o hišnem redu azilnega doma, ki je podzakonski akt, ne more biti zadostna pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov o dnevni prisotnosti prosilcev na dodeljenem naslovu začasnega prebivališča.

Zakon, ki določa zbiranje osebnih podatkov, mora biti tudi dovolj določen, tako da je iz njegovih določb jasno razvidno, kateri podatki se smejo zbirati in obdelovati[26]. Varuh meni, da 115. člen ZMZ-1, ki opredeljuje, da se v okviru evidence prosilcev za priznanje mednarodne zaščite vodi tudi podatek o prosilčevem naslovu začasnega prebivališča, ne daje dovolj jasne in določne podlage za to, da bi se na njej dnevno ugotavljala dejanska prisotnost prosilcev na danem naslovu. V evidenco prosilcev se vpiše podatek o začasnem prebivališču, ki je prosilcu določen skladno s šestim odstavkom 45. člena ZMZ-1, in ob tem iz 115. člena ZMZ-1 ni razvidno, da naj bi se tudi dnevno preverjalo, ali je prosilec na dodeljenem naslovu dejansko navzoč. Pravna podlaga dnevnega zbiranja osebnih podatkov o prisotnosti prosilcev v Azilnem domu tudi ne more biti drugi odstavek 50. člena ZMZ-1, saj ta določa zgolj, kdaj se lahko domneva, da je prosilec prošnjo umaknil, ne opredeljuje pa na določen način samega zbiranja oz. obdelovanja osebnih podatkov, ki je potrebno za vzpostavitev take domneve v konkretnih primerih. Ta določba ZMZ-1 kvečjemu napotuje na preverjanje v uradnih evidencah, ali prosilec dejansko je na dodeljenem naslovu začasnega prebivališča, ne določa pa ustrezne zakonske podlage za upoštevne evidence.

Ni mogoče spregledati, da se v postopkih mednarodne zaščite velik delež zadev zaključi s sklepom o ustavitvi postopka, predvidoma prav na podlagi domneve umika prošnje[27]. Domnevati gre, da znaten del sklepov o ustavitvi postopka mednarodne zaščite temelji na obdelavi osebnih podatkov o dnevni prisotnosti prosilcev v Azilnem domu v smislu druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1. Po tretji alineji drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 se prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno tudi, če se prosilec v treh dneh od obvestila stanodajalca ali predstojnika institucije pristojnemu organu ni vrnil na naslov razselitve iz 83. člena tega zakona (pri tem gre za prosilce, ki niso nameščeni v azilnem domu, ampak na drugih naslovih, lahko tudi v zasebnih stanovanjih). Vendar je tudi pravna podlaga obdelave osebnih podatkov o prisotnosti razseljenih prosilcev za mednarodno zaščito na naslovih prebivališča videti podobno vprašljiva. 

Varuh lahko skladno s 7. členom ZVarCP naslavlja na organe predloge, mnenja, kritike ali priporočila, ki so jih ti dolžni obravnavati in nanje odgovoriti v roku. Na tej podlagi smo predlagali Informacijskemu pooblaščencu, da tudi sami preučijo predstavljeno problematiko ter ocenijo, ali ne bi šlo v tej smeri opraviti inšpekcijskega nadzora skladno z ZInfP. Informacijski pooblaščenec je naš omenjeni predlog štel za prijavo in pri MNZ začel postopek inšpekcijskega nadzora, v katerem je 14. 12. 2020 tudi izdal ureditveno odločbo[28], da mora zavezanec zagotoviti, da bo v uradnih evidencah, ki jih vodi v skladu s 114. členom ZMZ-1, zbiral in obdeloval samo tiste osebne podatke prosilcev za mednarodno zaščito, ki jih navedeni zakon določa v 115., 116. in 117. členu, in da bo prenehal z zbiranjem in obdelavo osebnih podatkov, ki jih v času izdaje te odločbe še zbira in hrani v teh evidencah o datumu nastanitve in datumu izselitve oziroma zaključka nastanitve, o razlogu in datumu omejitve gibanja, o datumu zadnjega izhoda, o datumu obvestila stanodajalca, o razlogu nastanitve, o razlogu odhoda in o uri odhoda; in da mora navedene osebne podatke prosilcev za mednarodno zaščito tudi zbrisati. Ta odločba Informacijskega pooblaščenca v času pisanja pričujočega besedila sicer še ni pravnomočna, saj je MNZ zoper njo 23. 12. 2020 sprožilo pravni spor. Varuh tudi to šteje za dobrodošlo, saj bi na ta način moralo priti do opredelitve še sodne veje oblasti glede pravnih podlag za obdelavo (nekaterih) podatkov prosilcev za mednarodno zaščito. 7.3-21/2019.   

 

2.11.1.2 Posebej o problematiki trgovine z ljudmi  

Ko smo pri Varuhu z letom 2018 ob spoznanju, da gre za (venomer bolj) aktualni vidik varstva človekovih pravic, uvedli posebno podpodročje dela o trgovini z ljudmi, smo se zavedali, da bo na njem potrebno predvsem naše proaktivno delovanje, pa tudi, da bo prevladovalo obravnavanje zadev z vidika izpolnjevanja pozitivnih dolžnosti države. Ne preseneča torej, da smo, tako kot že leto poprej, na tem podpodročju vse zadeve odprli na lastno pobudo.

V zvezi s predmetno problematiko je regionalno relevantna predvsem Konvencija Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi[29], globalno gledano pa Protokol za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu[30] (Palermski protokol).

Omenjeni protokol, ki dopolnjuje navedeno Konvencijo Združenih narodov, zavezuje države k preprečevanju in boju proti trgovini z ljudmi, zaščiti in pomoči žrtvam trgovine ter spodbujanju sodelovanja med državami za doseganje teh ciljev. Pogodbenice konvencije so na zasedanju na Dunaju oktobra 2018 sprejele Resolucijo 9/1 z naslovom Vzpostavitev mehanizma za pregled izvajanja Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in njenih protokolov, v njej pa so pravila za delovanje mehanizma za pregled izvajanja konvencije in njenih protokolov. Na naslednjem zasedanju, tj. oktobra 2020, je bila sprejeta še Resolucija 9/1 z naslovom Začetek revizijskega postopka mehanizma za pregled izvajanje Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in njenih protokolov. S to resolucijo so bili sprejeti vprašalniki za samooceno za pregled izvajanja konvencije in njenih protokolov, smernice za izvajanje pregledov držav in načrt za sezname opažanj. Ocenjevanje naj bi skupno potekalo v okviru osmih let (2020–2029). Slovenijo naj bi Mavricij in Armenija ocenila v letu 2022 (že pred tem naj bi Slovenija v letu 2021 skupaj z Libanonom ocenjevala Latvijo, v letu 2023 pa skupaj z Gabonom Senegal).

Mehanizem za spremljanje, ki nadzoruje izvajanje obveznosti iz Konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi, pa sestavljata dva stebra, in sicer Skupina strokovnjakov za ukrepanje proti trgovini z ljudmi (GRETA) in Odbor pogodbenic. Konvencija od pogodbenic zahteva sodelovanje z GRETA pri zagotavljanju zahtevanih informacij. V postopku priprave poročila o neki državi GRETA naprej pošlje osnutek vladi, ki da lahko nanj pripombe, te pa se upoštevajo pri pripravi končnega poročila. Slednjega GRETA sprejme na plenarnem zasedanju in ga pošlje pogodbenici, ki je povabljena, da nanj predloži morebitne zaključne pripombe. Po izteku enomesečnega roka za pripombe se poročilo in sklepi, skupaj z morebitnimi pripombami nacionalnih organov, objavijo in pošljejo Odboru pogodbenic. Tega sestavljajo predstavniki Odbora ministrov pogodbenic konvencije in predstavniki pogodbenic, ki niso članice Sveta Evrope. Na podlagi poročil GRETA lahko Odbor pogodbenic sprejme priporočila za posamezno pogodbenico glede ukrepov, ki jih je treba sprejeti za izvajanje sklepov GRETA. Doslej sta bila za Republiko Slovenije izvedena dva kroga ocenjevanja: prvo ocenjevanje je bilo leta 2013, drugo pa leta 2017. Tretji krog ocenjevanja Slovenije je bil zaradi pandemije covid-19 prestavljen s septembra 2020 na maj 2021, ko bo najprej poslan vprašalnik GRETA, rok za odziv nanj pa bo oktober 2021. Obisk GRETA naj bi se nato izvedel med januarjem in marcem leta 2022.

Konkretno pa omenjena konvencija Sveta Evrope npr. v 12. členu pogodbenicam nalaga, da žrtvam trgovine z ljudmi zagotovijo dostop do nujne medicinske pomoči in tudi potrebno medicinsko in drugo pomoč, ko te zakonito prebivajo na njenem ozemlju in nimajo dovolj sredstev. Po slovenskem ZTuj-2[31] so žrtve trgovine z ljudmi na podlagi dovoljenja za zadrževanje ali dovoljenja za začasno prebivanje upravičene do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje; po ZZVZZ[32] pa nujno zdravljenje obsega neodložljive zdravstvene storitve oživljanja, ohranitve življenja in preprečitve poslabšanja zdravstvenega stanja obolelega ali poškodovanega. Akcijski načrt za boj proti trgovini z ljudmi za obdobje 2019–2020 navaja[33], da izkušnje pri obravnavi žrtev trgovine z ljudmi kažejo, da zagotavljanje nujnega zdravljenja ne zadošča, saj žrtve zaradi slabega zdravstvenega stanja, travmatiziranosti, različnih telesnih poškodb in okvar, ki so posledica izkoriščanja, potrebujejo dolgotrajno in celostno zdravstveno oskrbo. Akcijski načrt kot cilj predvideva[34] celostno in sistemsko ureditev področja zdravstvene zaščite žrtev trgovine z ljudmi na podlagi določil konvencije ter tako žrtvam trgovine v programih Oskrba žrtev trgovine z ljudmi – krizna namestitev in Oskrba žrtev trgovine z ljudmi – varen prostor omogočiti dostop do potrebne medicinske pomoči oziroma ustreznega zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja.

Varuh se je v letu 2020 obrnil na več deležnikov ukrepanja proti trgovini z ljudmi. Na Nacionalnega koordinatorja za boj proti trgovini z ljudmi (v nadaljevanju: koordinator) smo naslovili vprašanje, ali je že sodeloval z Ministrstvom za zdravje in drugimi ter pripravil celostno in sistemsko ureditev področja zdravstvene zaščite, da bi s tem zagotovil dostop do lokalnega javnega zdravstva za vse žrtve trgovine z ljudmi, in kako se zagotavlja ne-nujno oziroma dolgotrajno zdravljenje za vse žrtve, ki zaradi slabega zdravstvenega stanja, travmatiziranosti, različnih telesnih poškodb in okvar, ki so posledica izkoriščanja, potrebujejo dolgotrajno in celostno zdravstveno oskrbo. Koordinator je v tej zvezi sporočil, da so po trenutno veljavni zakonodaji tuji državljani, ki so žrtve trgovine z ljudmi, dejansko upravičeni le do storitev nujne medicinske pomoči, vendar pa, da se v praksi vsaka posamezna žrtev in njene specifične potrebe obravnava individualno v okviru multidisciplinarne skupine za obravnavo primerov nameščanja žrtev trgovine z ljudmi – ta naj bi odločala tudi o upravičenosti dodatnih stroškov, ki nastanejo zaradi žrtvinih posebnih potreb, tudi v smislu zagotavljanja dodatnih zdravstvenih storitev, ki jih krije Ministrstvo za zdravje preko programov neposredne pomoči, svetovanja in oskrbe ranljivih, ogroženih oseb ter bolnikov z redkimi boleznimi, ki jih izvajajo humanitarne organizacije. Koordinator je pojasnil tudi, da je število žrtev, ki so vključene v program varne namestitve, relativno nizko, in jim je do sedaj rešitev za posamezno žrtev vedno uspelo najti, zdravstvene storitve pa so bile praktično vedno zagotovljene.

Ministrstvo za zdravje pa je na Varuhovo poizvedovanje poudarilo, da je izključenim skupinam namenjena posebna skrb zdravstvenega sistema; žrtvam trgovine z ljudmi da zagotavljajo nujno zdravstveno varstvo kot tudi dodatne zdravstvene storitve, ki so s strani zdravnika, ki tako osebo obravnava, prepoznane kot potrebne; skrb za zdravje kot tudi za vse ostale oblike pomoči, da so žrtvam trgovine z ljudmi zagotovljene, kljub temu da jim države njihovega izvora praviloma odrekajo vsakršno pomoč; redno obveščanje o številu tovrstnih oseb in njihovih potrebah s strani pooblaščenih ustanov, nevladnih organizacij in medresorske delovne skupine pripomorejo k temu, da nobena takšna oseba ni ostala brez celovite zdravstvene oskrbe in pomoči. Ministrstvo je pojasnilo tudi, da bo v procesu spreminjanja zdravstvene zakonodaje podan predlog, da se status zavarovanih oseb v procesu zdravstvenega varstva tudi za žrtve trgovine z ljudmi pravno formalno uredi.

Dobro sodelovanje so potrdile tudi nevladne organizacije (Društvo Ključ, Slovenska Karitas, Delavska svetovalnica), s katerimi je Varuh na lastno pobudo opravil informativna srečanja. Z zdravstveno oskrbo žrtev trgovine z ljudmi v njihovih programih (krizna namestitev, varna namestitev in reintegracija) so načeloma zadovoljni, Ministrstvo za zdravje pa naj bi krilo stroške zdravstvene storitve, ki presegajo nujno pomoč in poskrbelo za vsak tak primer posebej. So pa tudi izpostavili, da bi bilo za žrtve trgovine z ljudmi potrebno sistemsko urediti širši dostop do zdravstva, saj da pri žrtvah obstaja potreba po specifični zdravstveni obravnavi (odvisnosti, HIV, tuberkuloza, psihične težave idr.), ki pogosto presega nujno zdravstveno pomoč. Kot smo razumeli, bi sami predlagali ureditev osnovnega zdravstvenega zavarovanja na podlagi dovoljenja za zadrževanje, ki traja 90 dni (v tem času se žrtev odloči, ali bo sodelovala v kazenskem postopku). Kot poseben problem v zvezi z zdravstveno oskrbo so nevladne organizacije izpostavile tudi žrtve trgovine z ljudmi, ki so v Slovenijo prišle na podlagi delovnih dovoljenj in imajo oziroma nimajo na tej podlagi urejenega zavarovanja – če pride do spremembe ali npr. poškodbe, lahko žrtve ostanejo brez zavarovanja ali brez kritja stroškov zdravljenja.

Varuh se pridružuje kritikam glede trenutno veljavne zakonodaje, po kateri so tuji državljani, ki so žrtve trgovine z ljudmi, upravičeni le do storitev nujne medicinske pomoči. Konvencija v 12. členu med drugim jasno nalaga, da se žrtvam trgovine z ljudmi zagotovi potrebna medicinska in druga pomoč, ko te zakonito prebivajo na njenem ozemlju in nimajo dovolj sredstev. Tudi po mnenju GRETA bi morali slovenski organi zagotoviti dostop do lokalnega javnega zdravstvenega varstva za vse žrtve trgovine z ljudmi[35]. Zagotavljanje le nujnega zdravljenja pač ne more zadoščati, saj žrtve zaradi slabega zdravstvenega stanja, pridruženih težav, travmatiziranosti, različnih telesnih poškodb in okvar, ki so posledica izkoriščanja, potrebujejo dolgotrajno in celostno zdravstveno oskrbo. Varuh sicer pozdravlja napore, da se kljub pravno formalnim pomanjkljivostim v skrbi za ranljive skupine zagotavlja celovito obravnavo in zdravstveno oskrbo žrtev trgovine z ljudmi v vsakem primeru posebej, predvsem pa že dano nam zagotovilo, da bo v procesu spreminjanja zdravstvene zakonodaje podan tudi predlog, da se uredi status zavarovanih oseb v procesu zdravstvenega varstva tudi za žrtve trgovine z ljudmi.

Priporočilo št. 32: Varuh tako še ob tej priložnosti priporoča Ministrstvu za zdravje, da pripravi potrebne zakonodajne spremembe, da bo status zavarovanih oseb v procesu zdravstvenega varstva tudi za žrtve trgovine z ljudmi pravno formalno urejen.

 

Na Ministrstvo za pravosodje pa se je Varuh obrnil v zvezi s pomanjkljivo zakonodajno ureditvijo zagotavljanja pravice dostopa do odškodnine žrtvam trgovine z ljudmi. Konvencija Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi namreč v 15. členu pogodbenicam nalaga, da v svoji notranji zakonodaji zagotovijo žrtvam pravico dostopa do odškodnine – vsaka pogodbenica naj bi, skladno s četrtim odstavkom istega člena, sprejela takšne zakonodajne in druge ukrepe, kot so morebiti potrebni za zagotovitev kompenzacije žrtvam v skladu s pogoji, določenimi z njeno notranjo zakonodajo, na primer tako, da se ustanovi sklad za kompenzacijo žrtvam ali sprejmejo ukrepi ali programi, ki podpirajo socialno pomoč in (družbeno) integracijo žrtev. GRETA je že večkrat (2013 in 2017) pozvala slovenske oblasti, naj sprejmejo ukrepe za olajšanje in zagotovitev dostopa do odškodnine žrtvam trgovine z ljudmi, pri čemer morajo zlasti zagotoviti, da so žrtve trgovine z ljudmi sistematično obveščene o pravici do odškodnine in postopkih, ki jih je pri tem treba upoštevati, v jeziku, ki ga lahko razumejo; žrtvam trgovine z ljudmi omogočiti uveljavljanje pravice do odškodnine, tako da jim zagotovijo učinkovit dostop do pravne pomoči; nadomestilo za žrtve upoštevati v programih usposabljanja za tožilce in sodnike; vse žrtve trgovine z ljudmi vključiti v sklop ZOZKD, ne glede na njihovo državljanstvo, ali je bila uporabljena sila, ali je prišlo do kršitve spolne integritete. Sicer pa tudi Direktiva 2011/36/EU v 17. členu določa, da je treba vsem žrtvam kaznivih dejanj trgovine z ljudmi zagotoviti dostop do nacionalnih odškodninskih shem.

ZOZKD sicer v 5. členu opredeljuje formalne pogoje za priznanje odškodnine, a le za prosilce državljane Republike Slovenije ali državljane druge države članice Evropske unije – v Akcijskem načrtu za boj proti trgovini z ljudmi za obdobje 2019–2020 pa je bilo zaradi enakovredne obravnave vseh žrtev, ne glede na državljanstvo, kot cilj sicer že navedeno[36] noveliranje ZOZKD, tako da se v omenjenem 5. členu črta navedba »državljanstva Republike Slovenije in Evropske unije«.

Ministrstvo za pravosodje se je Varuhu odzvalo s pojasnilom, da so v zvezi s predlagano spremembo omenjenega formalnega pogoja preučili primerjalnopravne ureditve po drugih državah članicah EU in ugotovili, da se formalni pogoj večinoma ne navezuje na državljanstvo, temveč na (stalno ali zakonito) prebivališče žrtve, na vzajemnost ali pa omejitev za tujce sploh ni. Je pa ministrstvo ob tem poudarilo, da zgolj sprememba 5. člena ZOZKD oziroma črtanje pogoja državljanstva ne bi zadostila cilju vključitve (vseh) žrtev trgovine z ljudmi v krog upravičenih prosilcev za odškodnino – ob formalnem pogoju so namreč v zakonu določeni tudi materialni pogoji za priznanje odškodnine, predvsem pa je relevantna zakonska definicija nasilnega naklepnega dejanja, ki izhaja iz Direktive 2004/80/ES o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, ki je bila v našo nacionalno zakonodajo implementirana z ZOZKD. Tako pri zagotovitvi dostopa do odškodnin žrtvam trgovine z ljudmi ne bi šlo le za enostavno spremembo enega izmed členov zakona, temveč za kompleksno vprašanje ureditve celotnega sistema odškodnin.

Pravosodno ministrstvo je tudi izpostavilo, da je bilo na ravni EU v letu 2019 na področju odškodnin žrtvam kaznivih dejanj izdano poročilo posebne svetovalke (takratnemu) predsedniku Evropske komisije, temu sledeč pa je Evropska komisija 26. 6. 2020 sprejela Strategijo EU o pravicah žrtev (2020–2025), ki vsebuje določene usmeritve za države članice, tudi za področje odškodnin žrtvam. Ministrstvo nam je zagotovilo, da bodo pri pripravi predlogov sprememb ZOZKD upoštevali tudi te usmeritve. Sklepno je ministrstvo ocenilo, da je v okviru priprave sprememb zakona potrebna podrobnejša preučitev celotne sheme oziroma ureditve odškodnin po ZOZKD, tako z vidika aktualnih usmeritev na ravni EU, predpisov s področja pravic žrtev, kot tudi z vidika zagotavljanja pravic posebno ranljivim skupinam žrtev, kot so npr. žrtve nasilja v družini, otroci žrtve in tudi žrtve trgovine z ljudmi. V zvezi s tem so na ministrstvu v letu 2020 že začeli s podrobnim preučevanjem izvajanja določb ZOZKD, prakse komisije, evropske zakonodaje in primerjalnih ureditev, in sicer z namenom priprave osnutka celovitejšega predloga novele tega zakona.

Priporočilo št. 33: Varuh priporoča Ministrstvu za pravosodje in Vladi Republike Slovenije, da v letu 2021 pripravita in predložita Državnemu zboru novelo ZOZKD, ki bo določala, da se v 5. členu črta navedba »državljanstva Republike Slovenije in Evropske unije«, in se s tem zagotovi ustrezno implementacijo Direktive 2011/36/EU, ki v 17. členu določa, da je treba vsem žrtvam kaznivih dejanj trgovine z ljudmi zagotoviti dostop do nacionalnih odškodninskih shem.

Kot zanimivost naj še izpostavimo, da je na Varuhovo vprašanje, ali so se morebiti že srečali s primeri prosilcev, ki jim je bila zahteva za odškodnino po ZOZKD zavrnjena zaradi neizpolnjevanja formalnega pogoja državljanstva, Ministrstvo za pravosodje sporočilo, da posebne evidence o tem sicer ne vodijo, po pregledu rešenih zadev pa ocenjujejo, da je bilo takih primerov od začetka uporabe zakona (od 1. 1. 2006) sedem, pri čemer v nobeni od teh zadev prosilec za odškodnino ni bil žrtev trgovine z ljudmi.

Varuh se je v letu 2020 obrnil tudi na Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije, in sicer za pojasnilo o tem, ali se je morebiti že srečalo s primeri, kjer zaradi pomanjkljive ureditve (posebnih) postopkovnih zaščitnih ukrepov, kateri od otrok žrtev oziroma prič trgovine z ljudmi, mlajši od 18 let, ni bil deležen ustrezne zaščite v postopkih. Konvencija Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi namreč v 28. členu pogodbenicam med drugim nalaga, da je še ne osemnajst let stara žrtev trgovine z ljudmi deležna posebnih zaščitnih ukrepov, pri čemer se upošteva najboljši interes otroka, v 30. členu pa tudi, da vsaka pogodbenica sprejme takšne zakonodajne ali druge ukrepe, ki so morebiti potrebni, da se med sodnimi postopki zagotovi varstvo zasebnega življenja žrtev, in kjer je to primerno, njihova identiteta, varnost in zaščita žrtev pred ustrahovanjem, v skladu s pogoji njene notranje zakonodaje, v primeru še ne osemnajst let starih žrtev pa s posebno skrbjo za potrebe otrok in zagotavljanje njihovih pravic do posebnih zaščitnih ukrepov. V tem kontekstu gre spomniti tudi na Smernice Odbora ministrov Sveta Evrope za otrokom prijazno pravosodje, ki obravnavajo vprašanje položaja in vloge ter mnenja, pravice in potrebe otrok v sodnih postopkih ter alternativah takšnim postopkom. Cilj smernic je zagotoviti, da se v takšnih postopkih vse pravice otrok, med drugim tudi pravica do obveščenosti, zastopnika, udeležbe in zaščite, v celoti spoštujejo ob ustreznem upoštevanju zrelosti otroka in njegovega razumevanja ter okoliščin primera. Akcijski načrt za boj proti trgovini z ljudmi za obdobje 2019–2020 pa v luči takojšnjega ukrepanja zahtevajočih priporočil GRETA navaja[37] sodelovanje z navedenim tožilstvom v okviru pregleda obstoječe zakonodaje in priprave predlogov za implementacijo razširitve uporabe postopkovnih zaščitnih ukrepov (npr. členi 178, 240, 331 ZKP), ki so trenutno namenjeni otrokom, mlajšim od 15 let, da bi zajeli vse otroke žrtve in priče trgovine z ljudmi do starosti 18 let ob upoštevanju najboljših interesov otroka in da bi te ukrepe popolnoma uskladili s konvencijo. Naslovno tožilstvo nam je sporočilo, da imajo na splošno slabe izkušnje v zvezi z zaslišanjem žrtev trgovine z ljudmi na sodiščih, ne glede na starost; stanje na izpostavljenem področju je takšno, da se žrtve ob prisotnosti obdolženih (trgovcev z ljudmi) v veliki meri ne prepoznajo kot žrtve, zanikajo dejanja, ki so jih obdolženi izvršili na njihovo škodo, se sramujejo ali pa dejanja minimalizirajo; v neformalnem razgovoru na policiji ali z državnim tožilcem pogosto izjavijo, da se obdolženih bojijo, vendar tega v sodni dvorani ob navzočnosti obdolženih več ne ponovijo, sodišča pa so pripravljena ukrepati le in zgolj ob jasni izjavi žrtve; tudi sicer ni primerno, da na pričetek zaslišanja ali glavne obravnave na hodniku pred sodno dvorano priče – žrtve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi čakajo skupaj z obdolženimi; žrtve so tekom postopka zaslišane najmanj dvakrat, kar za njih brez dvoma pomeni večkratno podoživljanje razmerja, v katerega so bile ujete; kvaliteta izpovedb v smislu dokazovanja da je vedno slabša in da bi bilo zaslišanje žrtve trgovine z ljudmi edino učinkovito in pošteno do žrtev, če bi bilo izvedeno na način preko video konference, na drugi lokaciji in prostorsko ločeno od obdolženih.

Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije nam je tudi sporočilo, da v zadnjih letih niso vložili obtožnih aktov, v okviru katerih bi bile žrtve trgovine z ljudmi mlajše od 18 let; obravnavali sicer so posamezne zadeve, v katerih je bil podan sum, da so žrtve trgovine z ljudmi mlajše od 18 let, vendar do postopkov na sodiščih ni prišlo ali pa se zadeve nahajajo še v fazi predkazenskega postopka. Posebej pa so pohvalili dobro delo nevladnih organizacij v zvezi z obravnavo žrtve trgovine z ljudmi.

Zgoraj predstavljene navedbe Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije so zaskrbljujoče – nismo pa jih uspeli še razčistiti dovolj, da bi lahko zdaj na oblasti že naslovili kakšno dovolj konkretno tozadevno priporočilo. Z obravnavo predmetne problematike tudi v tem pogledu torej nadaljujemo. 2.3-1/2019 in 2.3-2/2020.

 

* * *

Proti koncu leta 2020 se je Varuh sestal z nacionalno koordinatorico za boj proti trgovini z ljudmi posebej tudi na temo morebitnega vstopa Varuha tudi v vlogo nacionalnega poročevalca za boj proti trgovini z ljudmi. Vzpostavitev slovenskega poročevalca za boj proti trgovini z ljudmi je sicer priporočila tudi GRETA – že v prvem krogu ocenjevanja je eno izmed našim oblastem danih priporočil bilo, »da razmislijo o imenovanju neodvisnega nacionalnega poročevalca ali vzpostavitvi drugačnega mehanizma za spremljanje dejavnosti državnih institucij v boju proti trgovini z ljudmi (glej 4. odstavek 29. člena[38] konvencije in 298. člen obrazložitvenega poročila)«[39]; v drugem krogu ocenjevanja pa je bilo tudi izrecno izpostavljeno, da nacionalni koordinator dejansko izpolnjuje tudi vlogo nacionalnega poročevalca, vendar pa je mnenje GRETA, da mora biti ena izmed ključnih značilnosti nacionalnega poročevalca zmožnost kritičnega monitoringa aktivnosti in učinkovitosti vseh državnih institucij, vključno z nacionalnim koordinatorjem, češ da strukturna ločenost (slovenski nacionalni koordinator za boj proti trgovini z ljudmi deluje pod okriljem MNZ) omogoča objektivno oceno implementacije relevantnega predpisovja, politik in aktivnosti ter pomanjkljivosti, pa tudi formulacijo priporočil – zato je GRETA tudi ob tej priložnosti predlagala, da se vzpostavi neodvisnega nacionalnega poročevalca.[40] Varuh je že ustavna kategorija, namenjena varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin[41], in je po zakonu pri svojem delu tudi neodvisen in samostojen[42] ter ne spada pod katerokoli vejo državne oblasti, kot nacionalna institucija za človekove pravice pa je bil mednarodno akreditiran z najvišjim možnim statusom. Tudi v nekaterih drugih državah vlogo nacionalnega poročevalca za monitoring oz. spremljanje dejavnosti državnih institucij v boju proti trgovini z ljudmi že opravljajo ravno ombudsmanske institucije. Že primerjalni pregled zakonskih ureditev boja proti trgovini z ljudmi, ki ga je leta 2016 pripravil Raziskovalno-dokumentacijski sektor Državnega zbora, je npr. navajal, da je na Finskem »delovanje nacionalnega poročevalca opredeljeno v Zakonu o varuhu človekovih pravic.«[43] Naloge finskega nacionalnega poročevalca so tako monitoring pojavov v zvezi s trgovino z ljudmi, izpolnjevanja mednarodnih obveznosti in učinkovitosti nacionalne zakonodaje; dajanje predlogov in priporočil, relevantnih za boj proti trgovini z ljudmi in za implementacijo pravic žrtev; vzdrževanje kontaktov z mednarodnimi organizacijami o problematikah, povezanih s trgovino z ljudmi. Zaradi svoje neodvisnosti oziroma samostojnosti pa ni del delovne skupine, ki se na finskem ukvarja s trgovino z ljudmi (slovenski ekvivalent takšne skupine je Medresorska delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi[44]). Relevantne podatke lahko pridobiva ne samo od oblastnih organov, pač pa tudi vseh tistih, ki prejemajo državna sredstva za boj proti trgovini z ljudmi.

Posebej gre izpostaviti tudi, da je bilo prav tako ob sami nedavni akreditaciji Varuha kot nacionalne institucije za človekove pravice s statusom A po Pariških načelih o statusu nacionalnih institucij za človekove pravice, sprejetih z resolucijo Generalne skupščine OZN 48/134, izrecno dano priporočilo, da naj nadaljuje prizadevanja za reševanje vseh vprašanj človekovih pravic, ki vplivajo na družbo, v kateri deluje, vključno s trgovino z ljudmi. Ob tem tudi ne gre pozabiti, da naj bi si nacionalne institucije za človekove pravice, ki so bile sicer akreditirane z najvišjim statusom, še nadalje prizadevale izboljševati svojo učinkovitost in neodvisnost.[45]

Tako smo tudi na povpraševanje nacionalne koordinatorice za boj proti trgovini z ljudmi že izrazili načelno strinjanje, da se v Akcijski načrt za boj proti trgovini z ljudmi za obdobje 2021–2022 med predvidene aktivnosti vključi tudi vzpostavitev funkcije nacionalnega poročevalca za boj proti trgovini z ljudmi v okviru Varuha. Varuh je pripravljen prevzeti funkcijo, seveda ob jasni opredelitvi tega novega mandata ter zagotovitvi vseh potrebnih zakonskih podlag in dodatnih pooblastil, predvsem v okviru sodnih postopkov, ter razmerja do področnih nevladnih organizacij. Jasno npr. je, da bi moral monitoring dejavnosti državnih institucij v boju proti trgovini z ljudmi obsegati tudi spremljanje sodnih postopkov zaradi kaznivih dejanj po 113. členu KZ-1, zato bi bilo treba v izogib zapletom pri razlagi pristojnosti oziroma pooblastil nacionalnega poročevalca kar najbolj jasno na zakonski ravni urediti vprašanja glede obveščanja Varuha o razpisanih narokih, njegove navzočnosti na glavnih obravnavah, kjer je javnost sicer izključena, ipd.

Priporočilo št. 34: Varuh priporoča Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za notranje zadeve, Vladi Republike Slovenije in Državnemu zboru Republike Slovenije, da po posvetovanju z Varuhom ob pripravi novele ZVarCP ustanovijo nacionalnega poročevalca za boj proti trgovini z ljudmi v okviru Varuha ter za izvajanje te naloge zagotovijo kadrovska in finančna sredstva.

 

2.11.1.3 Dolga je senca dogodkov v zvezi z drugo svetovno vojno

Tudi[46] letos lahko poročamo, da ena izmed tematskih stalnic ostajajo dogodki, tako ali drugače povezani z doslej največjo vojno v zgodovini človeštva. Tokrat kaže v tej smeri izpostaviti predvsem, da je že takoj v začetku leta veliko javnega nasprotovanja povzročila odločitev[47] najvišjega sodišča v državi, da se razveljavi pravnomočna obsodba bržkone najbolj znanega slovenskega kolaboranta, po vojni na smrt obsojenega in tudi usmrčenega Leona Rupnika. V tej zvezi smo tudi pri Varuhu prejeli več konkretnih pobud, med drugim npr. tudi zaradi prizadetega dostojanstva članov Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Pričakovanja do nas so bila pri tem različna, od vključevanja v novo sojenje pred prvostopenjskim sodiščem, pa do obračanja na Ustavno sodišče Republike Slovenije. Do ničesar od tega potem ni prišlo, bodisi ker realnih možnosti za Varuhovo intervencijo kot si jo je predstavljal pobudnik, glede na zakonske pristojnosti oziroma pooblastila ni bilo bodisi ker je bilo očitno, da dejansko ni potreben angažma še Varuha (predvsem zaradi avtorstva oziroma sodelovanja že raznih doktorjev pravnih znanosti in nekaterih uveljavljenih odvetniških pisarn oziroma odvetnikov pri pripravljanju vlog za sodišče).

Možnost vložitve ustavne pritožbe je med Varuhovimi zakonskimi pooblastili izjemna, saj gre za edini primer, ko ta organ lahko[48] pred organom sodne veje državne oblasti vloži vlogo, s katero se formalno izpodbija nek posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi nekoga. Varuh se seveda tudi o vlaganju ustavnih pritožb odloča samostojno. Za glavni smernik pri tovrstnih odločitvah mu praviloma služi odgovor na vprašanje, ali okoliščine zadeve kažejo, da prizadeti ustavne pritožbe ne (z)more vložiti sam oziroma da v postopku z ustavno pritožbo očitno ne bo ustrezno zastopan. Dogaja pa se tudi, da se je ustavno pritožbo že vložilo, od Varuha pa se potem pričakuje vsaj nekakšno pismo podpore. Tovrstnih pritiskov na Ustavno sodišče pa se Varuh nikoli ne odloča vršiti, saj jih ocenjujemo kot povsem nepotrebne. Če ni videti, da bi se z Varuhovim posredovanjem pravni položaj vlagatelja ustavne pritožbe lahko v čemerkoli dejansko izboljšal (največkrat, ker enostavno ni več kaj bistvenega dodati že obstoječim navedbam o domnevno kršenih človekovih pravicah in razlogom, s katerimi se utemeljuje zatrjevane kršitve), potem pač ne more biti korektno, da se pristojno sodišče obremenjuje še s katerimkoli Varuhovim pisanjem.

Po nam razpoložljivih informacijah je zaenkrat najbolj ažurno dejstvo to, da je v enem izmed postopkov za preizkus ustavne pritožbe zoper omenjeno sodbo najvišjega sodišča Ustavno sodišče novembra 2020 izdalo sklep[49], da se predmetna ustavna pritožba (vložil jo je potomec žrtve vojnega nasilja – njegove babice, med drugim navajajoč, da v nobenem postopku ne bo mogel več uveljavljati »kršitve pravice do dostojanstva in drugih pravic«) sprejme v obravnavo.

Sicer pa je Varuh v izpostavljeni (sicer nepresenetljivo za javnost kontroverzni) sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije videl predvsem (eno od) odločitev v konkretnem kazenskem postopku – in ne vrednostne spremembe v zgodovinskih pogledih na ravnanje vpletenih v takratno dogajanje na slovenskih tleh. Glede slednjega tudi sam Varuh, podobno kot npr. Evropsko sodišče za človekove pravice, šteje, da ni njegova naloga, da razrešuje »vprašanje, ki je del razprave med zgodovinarji, o obravnavnih dogodkih in njihovi interpretaciji«[50]; smo pa npr. že nekajkrat opozorili, da je treba aktivno in zavestno ohranjati živ spomin na čas druge svetovne vojne in tudi povojne dogodke kot opomin na grozote, ki se ne smejo nikoli več ponoviti.[51] Da je treba ohranjati spomin na tragično preteklost Evrope, da se počastijo žrtve, obsodijo storilci in položijo temelji za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominu opozarja tudi Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. 9. 2019 o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope (2019/2819(RSP)) in drugi, s to tematiko povezani mednarodni dokumenti. 15.2-4/2020.

 

Med vidnejšimi dogodki gre izpostaviti tudi, da je Vlada Republike Slovenije sprejela pravno neobvezujočo delovno definicijo zanikanja in izkrivljanja dejstev o holokavstu[52], ki jo je pripravila Mednarodna zveza za spomin na holokavst (angl. International Holocaust Remembrance Alliance - IHRA), v kateri sodelujejo vlade in strokovnjaki, ki si prizadevajo za krepitev, razvoj in spodbujanje izobraževanja in raziskav o holokavstu, ohranjanje spomina nanj in spoštovanje zavez iz Stockholmske deklaracije iz leta 2000; navedena zveza pa je pripravila tudi Priporočila za poučevanje in učenje o holokavstu, ki so bila spomladi prevedena tudi v slovenski jezik. Kot ta priporočila navajajo[53], je bil holokavst sistematično preganjanje in poboj Judov, ki ju je nacistična Nemčija s kolaboranti izvajala med letoma 1933 in 1945, po omenjeni neobvezujoči delovni definiciji[54] pa izkrivljati dejstva o holokavstu med drugim pomeni prizadevati si upravičiti ali omalovaževati vpliv holokavsta ali njegovih ključnih prvin in akterjev, tudi sodelavcev in zaveznikov nacistične Nemčije; trditi, da je bilo žrtev holokavsta veliko manj, kot kažejo zanesljivi viri; skušati za genocid okrivili Jude same; holokavst prikazovati kot pozitiven zgodovinski dogodek (takšne izjave ne pomenijo zanikanja holokavsta, so pa kot radikalna oblika antisemitizma z njim tesno povezane, saj lahko namigujejo, da med holokavstom ni bil dosežen njegov ključni cilj, tj. dokončna rešitev judovskega vprašanja); skušati zabrisati odgovornost za ustanavljanje koncentracijskih in uničevalnih taborišč, ki jih je odpirala in vodila nacistična Nemčija, s pripisovanjem krivde drugim narodom ali etničnim skupinam. Republika Slovenija je sicer konec leta 2018 na nacionalni ravni sprejela tudi že pravno neobvezujočo definicijo o antisemitizmu[55] (»Antisemitizem je dojemanje Judov na način, ki lahko izraža sovraštvo do njih. Govorno ali fizično izražanje antisemitizma je uperjeno proti judovskim ali nejudovskim posameznikom in/ali njihovi lastnini, proti institucijam in verskim objektom judovske skupnosti.«). Sicer pa je bila tudi v letu 2020 v Ljubljani organizirana obeležitev spomina na žrtve holokavsta, s položitvijo dodatnih 17 spotikavcev (nem. Stolperstein[56]). 0103-1/2020-25 in 0103-1 /2020-172.

Republika Slovenija je bila sicer leta 2009 v Pragi med državami podpisnicami Terezinske deklaracije, ki so med drugim prepoznale pomembnost restitucije premoženja, ki je bilo med letoma 1933 in 1945 kot posledica holokavsta zaseženo in odvzeto žrtvam, pripadnikom judovske skupnosti, ter nujno skrb za preživele žrtve. Ko je Ministrstvo za zunanje zadeve Združenih držav Amerike v letu 2020 izdalo posebno poročilo Justice for Uncompensated Survivors Today Act Report (JUST), smo v njem opazili tudi navedbe, da Slovenija (v družbi drugih držav, npr. Hrvaške, BiH, Bolgarije, Češke, Rusije itd.) na tem področju še ni sprejela ustrezne zakonodaje. Varuh sicer ni prejel nobene konkretne pobude v zvezi s tem, smo se pa na podlagi 9. člena ZVarCP odločili obravnavati prepletanje holokavsta z vidikom restitucije vsaj kot širše vprašanje in se v tej zvezi obrniti na Ministrstvo za pravosodje. To je izpostavilo, da je bilo tu v času druge svetovne vojne okupirano ozemlje in niti ni bilo izvajane posebne kolaboracije v povezavi s holokavstom, ki bi bila primerljiva kolaboraciji v nekaterih drugih nekdanjih entitetah (npr. t. i. Neodvisna država Hrvaška, Slovaška republika, Vichyjska Francija ipd.), in je na stališču, da ZDen iz leta 1991 celovito, sistemsko in nediskriminatorno ureja vprašanje restitucije po vojni nacionaliziranega premoženja (fizične osebe so lahko vložile zahtevek do konca leta 1993, pravne osebe pa do 13. 5. 1995). Sicer pa naj bi bili že leta potekali razgovori s Svetovno judovsko organizacijo za restitucijo (angl. World Jewish Restitution Organization - WJRO), kot pooblaščencem Judovske skupnosti Slovenije (v nadaljevanju: JSS), pri čemer je navedeno ministrstvo na stališču, da ne obstaja sistemski problem glede vračanja judovskega premoženja – tako premoženje lastnikov judovske narodnosti oziroma veroizpovedi kot tudi premoženje judovskih verskih občin je bilo pod nediskriminatornimi pogoji mogoče zahtevati nazaj v rokih, ki jih je predpisoval ZDen, kar da se je v praksi izvajalo; prav tako je bilo še pred tem, v obdobju takoj po drugi svetovni vojni, možno zahtevati vrnitev zaplenjenega premoženja pripadnikov in pripadnic judovske narodnosti oziroma veroizpovedi po zakonodaji iz let 1945 in 1946, kar da se je v praksi tudi izvajalo. Edina kategorija premoženja, ki ni pokrita z ZDen, je po pojasnilih Ministrstva za pravosodje judovsko premoženje brez dedičev. V zvezi z njegovo identifikacijo se je že leta 2018 pričelo opravljati posebno študijo, ki pa še ni bila zaključena. Na ministrstvu tako načeloma še dopuščajo možnost vsaj simbolne satisfakcije (t. i. goodwill gestures) s strani Republike Slovenije.

Ob odsotnosti konkretnih pobud, katerih vsebina bi narekovala drugače, Varuh šteje opisan odziv Ministrstva za pravosodje v zvezi z vprašanji restitucije judovskega premoženja na tej točki za dovoljšen. 2.4-2/2020.

 

 

2.11.2 Uresničevanje preteklih Varuhovih priporočil

Varuh je s priporočilom št. 60 (2019)[57] priporočil Ministrstvu za pravosodje, naj čim prej pripravi predlog zakona, ki bo pomenil prenos Direktive (EU) 2016/680 v nacionalni pravni red. To priporočilo je bilo realizirano (gl. 2.11.1.1.2 zgoraj).

S priporočilom št. 61 (2019)[58] je Varuh priporočil Ministrstvu za pravosodje, Ministrstvu za zunanje zadeve in Vladi Republike Slovenije, naj ob upoštevanju 75. člena ZZZ-1 v letu 2020 storijo vse potrebno za začetek postopka ratifikacije Protokola o spremembi Konvencije Sveta Evrope o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov, Državnemu zboru pa, naj po predlogu Vlade Republike Slovenije čim prej sprejme zakon o ratifikaciji omenjenega protokola. V zvezi s tem priporočilom je do nekaj premikov že prišlo, ni pa bilo dejansko realizirano (gl. 2.11.1.1.2 zgoraj) in Varuh pri njem vztraja še naprej.

Priporočilo št. 62 (2019)[59] je Varuh naslovil na Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, in sicer da naj na podlagi prvega odstavka 58. člena ZDU-1 Vladi Republike Slovenije predlaga ustrezno (zakonsko) ureditev pokopov žrtev iz prikritih vojnih grobišč (oziroma po potrebi na podlagi drugega odstavka 58. člena ZDU-1 vlado zaprosi za stališče in/ali usmeritve glede reševanja navedenih vprašanj). Navedeno ministrstvo je realizacijo tega priporočila zavrnilo zaradi nestrinjanja – je na stališču[60], da so z vidika zakonodaje (ZPVGPŽ) zadeve urejene in da sprememba zakonodaje zato ni potrebna, prav tako pa naj ne bi potrebovalo usmeritev glede urejanja področja, ker da se naloge izvajajo na podlagi potrjenih oziroma sprejetih dokumentov Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč in Vlade Republike Slovenije. Predmetno Varuhovo priporočilo je bilo dano v kontekstu predstavitve različnih pogledov na pietetni pokop v drugi svetovni vojni pobitih Romov[61], pri čemer smo med drugim posebej predstavili tudi stališče, ki smo ga pridobili od Sveta romske skupnosti Republike Slovenije[62]. Ob dejstvu, da je bila s problematiko z naše strani torej že seznanjena tudi oseba javnega prava, ustanovljena ravno za predstavljanje interesov romske skupnosti v razmerju do državnih organov in z zakonom opredeljenimi nalogami[63], kot sta obravnavanje vprašanj, ki se nanašajo na interese, položaj in pravice romske skupnosti, in dajanje predlogov in pobud pristojnim organom, in hkrati ob odsotnosti konkretnih tozadevnih pobud s strani vsaj kakšnega predstavnika romske skupnosti, Varuh predmetnega priporočila iz lanskega leta tokrat ne ponavlja več, četudi nas odziv oblasti nanj ni prepričal z vidika vseh dilem, ki smo jih predstavili.

 

2.11.3 Nova priporočila in dejavnosti Varuha

Varuh na področju varstva dostojanstva, osebnostnih pravic ter varnosti in zasebnosti naslavlja na oblasti štiri nova priporočila:

31. Varuh priporoča Ministrstvu za pravosodje, da ob pripravi izjem od inšpekcijskega nadzora s strani Informacijskega pooblaščenca v novem zakonu o varstvu osebnih podatkov upošteva tudi svojevrstnost ustavne kategorije, ki je Varuh, in predstavljene razloge za uvrstitev tudi njega (v okviru obravnave prejetih pobud) med te izjeme.

32. Varuh priporoča Ministrstvu za zdravje, da pripravi potrebne zakonodajne spremembe, da bo status zavarovanih oseb v procesu zdravstvenega varstva tudi za žrtve trgovine z ljudmi pravno formalno urejen.

33. Varuh priporoča Ministrstvu za pravosodje in Vladi Republike Slovenije, da v letu 2021 pripravita in predložita Državnemu zboru novelo ZOZKD, ki bo določala, da se v 5. členu črta navedba »državljanstva Republike Slovenije in Evropske unije«, in se s tem zagotovi ustrezno implementacijo Direktive 2011/36/EU, ki v 17. členu določa, da je treba vsem žrtvam kaznivih dejanj trgovine z ljudmi zagotoviti dostop do nacionalnih odškodninskih shem.

34. Varuh priporoča Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za notranje zadeve, Vladi Republike Slovenije in Državnemu zboru Republike Slovenije, da po posvetovanju z Varuhom ob pripravi novele ZVarCP ustanovijo nacionalnega poročevalca za boj proti trgovini z ljudmi v okviru Varuha ter za izvajanje te naloge zagotovijo kadrovska, resorska in finančna sredstva.

 

---

[1] »V Levici opozarjamo tudi na problem otrok, žrtev kaznivih dejanj nasilja in spolnega nasilja, katerih povzročitelji so starši, ter na problem femicida, o katerem se povsem molči.«

[2] Str. xxx.

[3] Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavi plačilnih računov in dostopu do osnovnih plačilnih računov.

[4] Letno poročilo Varuha za leto 2018, str. 92–93.

[5] EPA 2733-VII.

[6] K 59. členu (gl. pa tudi obrazložitvi k 46. in 74. členu).

[7] O takšnem primeru smo nazadnje poročali na str. 94–95 Letnega poročila Varuha za leto 2018. 

[8] Angl. Personal Data Protection Act, v angleški različici dostopen tudi na spletnem naslovu https://www.riigiteataja.ee/en/eli/523012019001/consolide.

[9] Gl. § 2 (2).

[10] Uraden angleški prevod se glasi: »This Act and Regulation (EU) 2016/679 of the European Parliament and of the Council shall apply to:

[…]

 2) constitutional institutions insofar as this does not concern the performance of their constitutional duties and is not regulated in the specific Acts that concern them.«

[11] Angl. Chancellor of Justice.

[12] Konkretneje: »2. Unija spoštuje enakost držav članic pred Pogodbama kot tudi njihovo nacionalno identiteto, ki je neločljivo povezana z njihovimi temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami, vključno z regionalno in lokalno samoupravo. Spoštuje njihove temeljne državne funkcije, zlasti zagotavljanje ozemeljske celovitosti, vzdrževanje javnega reda in varovanje nacionalne varnosti. Zlasti nacionalna varnost ostaja v izključni pristojnosti vsake države članice.«

[13] Konkretneje: »2. V skladu z načelom prenosa pristojnosti Unija deluje le v mejah pristojnosti, ki so jih s Pogodbama nanjo prenesle države članice za uresničevanje ciljev, določenih v Pogodbah. Države članice ohranijo vse pristojnosti, ki niso s Pogodbama dodeljene Uniji.«

[14] Konkretneje: »2. Ta uredba se ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov:

(a) v okviru dejavnosti zunaj področja uporabe prava Unije; […]«.

[15] Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ.

[16] EVA 2020-2030-0006.

[17] Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o uporabi podatkov iz evidence podatkov o potnikih (PNR) za preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje in pregon terorističnih in hudih kaznivih dejanj.

[18] Tj. v Odzivnem poročilu Vlade Republike Slovenije na Petindvajseto redno letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2019 (str. 189–190 Skupnega poročila Vlade za leto 2019, številka 07002-2/2020/23 z dne 30. 9. 2020).

[19] Gl. str. 93–94 Letnega poročila Varuha za leto 2017.

[20] Gl. str. 146 Letnega poročila Varuha za leto 2019.

[21] Zadeva C-817/19.

[22] Zadeve C-148/20, C-149/20, C-150/20, C-215/20 in C-222/20.

[23] Ta se vodi pod številko C-486/20.

[24] Varuh je tudi še po seznanitvi z odgovorom nasprotnega udeleženca in mnenjem Vlade vztrajal, da je veljavni ZNPPol v obravnavanem delu neskladen z doslej izoblikovanimi standardi varstva iz nacionalne ustavnosodne prakse, hkrati pa je za primer, da bi tudi Ustavno sodišče podvomilo v kompatibilnost Direktive (EU) 2016/681, predlagal »čim prejšnjo predložitev vprašanj v odločanje Sodišču Evropske unije o tem, ali navedena direktiva še zadosti varstvu osebnih podatkov iz Člena 8 in spoštovanju zasebnega življenja iz Člena 7 navedene listine (nedvomno gre za poseg v navedeni dve tesno povezani pravici, ki sicer nista absolutni in sta boj proti mednarodnemu terorizmu z namenom vzdrževanja mednarodnega miru in varnosti ter boj proti hudemu kriminalu zaradi zagotavljanja javne varnosti cilja v splošnem interesu Unije, Člen 6 Listine pa določa tudi pravico vsakogar ne le do svobode, ampak tudi do varnosti - vendar pa v zvezi s pravico do spoštovanja zasebnega življenja varstvo te temeljne pravice v skladu z ustaljeno sodno prakso SEU v vsakem primeru zahteva, da se odstopanja od varstva osebnih podatkov in njegove omejitve določijo v mejah tega, kar je nujno potrebno, v tistem delu besedila, ki se ga v tem postopku problematizira, pa podatki niso dovolj jasno in natančno opredeljeni).«

[25] Gl. npr. odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-115/92 z dne 24. 12. 1992, ko je razveljavilo relevantne določbe podzakonskega akta (pravilnika) za izvrševanje tedaj veljavnega Zakona o osebni izkaznici, ker podlaga za obdelavo osebnih podatkov ni bila zakonsko določena.

[26] Gl. npr. odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001.

[27] Tako je bilo v letu 2018 podanih 2875 prošenj za priznanje mednarodne zaščite, v 2372 primerih pa je bil postopek ustavljen, v letu 2019 je bilo podanih 3821 prošenj, ustavljenih pa je bilo 3273 postopov mednarodne zaščite, v letu 2020 (do konca marca) je bilo podanih 550 prošenj, 381 postopkov pa je bilo ustavljenih (tabela z navedenimi statističnimi podatki je dostopna na spletni strani: https://www.gov.si/podrocja/drzava-in-druzba/priseljevanje-v-slovenijo/).

[28] Številka 0610-111/2020/11.

[29] Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi (MKUTL) je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 14/09 in je začel veljati 5. 8. 2009.

[30] Zakon o ratifikaciji Protokola za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu (MPTLMOK) je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 15/04 in je začel veljati 1. 5. 2004.

[31] Konkretno osmem odstavku 50. člena in prvem odstavku 75. člena.

[32] Konkretno drugem odstavku 25. člena.

[33] Str. 30.

[34] V točki 1.3 poglavja V.

[35] Report concerning the implementation of the Council of Europe Convention on Action against Trafficking in Human Beings by Slovenia, SECOND EVALUATION ROUND2017, 108. odstavek.

[36] Str. 32.

[37] Str. 32–33.

[38] Tam konvencija konkretno določa: »4. Vsaka pogodbenica prouči imenovanje nacionalnih poročevalcev ali drugih mehanizmov za spremljanje dejavnosti državnih institucij za boj proti trgovini z ljudmi in izvajanje nacionalnih zakonodajnih zahtev.«

[39] Poročilo o izvajanju Konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi v Sloveniji GRETA(2013)20, str. 15.

[40] Report concerning the implementation of the Council of Europe Convention on Action against Trafficking in Human Beings by Slovenia GRETA(2017)38, str. 9.

[41] 159. člen URS.

[42] 4. člen ZVarCP.

[43] Državni zbor Republike Slovenije – Raziskovalno-dokumentacijski sektor (2016): Zakonska ureditev boja proti trgovini z ljudmi - Primerjalni pregled (PP), str. 14.

[44] Sklep (št. 01203-9/2019/6) o ustanovitvi sedanje je Vlada Republike Slovenije sprejela 17. oktobra 2019. Še naprej so vključeni predstavniki devetih ministrstev in vladnih uradov, Policije, Finančne uprave Republike Slovenije in Inšpektorata Republike Slovenije za delo, pri njenem delu pa kot neodvisni zunanji člani sodelujejo tudi predstavniki Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, Državnega zbora Republike Slovenije, Društva Ključ, Slovenske Karitas, Slovenske filantropije, Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.

[45] GANHRI Sub-Committee on Accreditation Report – December 2020, str. 22.

[46] Gl. npr. že str. 148 Letnega poročila Varuha za leto 2019.

[47] Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 3425/2014 z dne 8. 10. 2019.

[48] Gl. drugi odstavek 50. in 52. člena ZUstS.

[49] Številka Up-253/20-12 z dne 5. 11. 2020.

[50] Iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Lehideux in Isorni proti Franciji (55/1997/839/1045) z dne 23. 9. 1998.

[51] Gl. npr. objavo za javnost Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta varuh Svetina nagovoril udeležence slovesnosti, z dne 19. 1. 2020 (https://www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/novica/ob-mednarodnem-dnevu-spomina-na-zrtve-holokavsta-varuh-svetina-nagovoril-udelezence-slovesnosti/), ali pa npr. Ob svetovnem dnevu spomina na holokavst: "Ne dovolimo, da se mračni del zgodovine ponovi!", z dne 27. 1. 2021 (https://www.varuh-rs.si/sl/sporocila-za-javnost/novica/ob-svetovnem-dnevu-spomina-na-holokavst-ne-dovolimo-da-se-mracni-del-zgodovine-ponovi/); primer starejše izjave za javnost pa je npr. tista z naslovom Nagovor na slovesnosti v spomin na poboj udeležencev partijske šole v Cerknem januarja 1944, z dne 27. 1. 2018 (https://www.varuh-rs.si/sl/sporocila-za-javnost/novica/nagovor-na-slovesnosti-v-spomin-na-poboj-udelezencev-partijske-sole-v-cerknem-januarja-1944/).

[52] Sklep o sprejemu pravno neobvezujoče delovne definicije zanikanja in izkrivljanja dejstev o holokavstu, številka 50102-11/2018/16 z dne 13. 2. 2020.

[53] Str. 4.

[54] Gl. spletni naslov https://www.holocaustremembrance.com/sl/node/122; kot zanimivost pa v tej zvezi še pripominjamo, da je Albanija prva večinsko muslimanska država, ki je (oktobra 2020) na nacionalni ravni sprejela to definicijo. 0103-1/2020-182.

[55] Gl. spletni naslov https://www.holocaustremembrance.com/sl/resources/working-definitions-charters/delovna-opredelitev-antisemitizma-mednarodnega-zaveznistva.

[56] Projekt je zasnoval nemški umetnik Gunter Demnig. Gre za največji decentralizirani spomenik žrtvam grozodejstev na svetu – postavljanje spominskih ploščic pred prebivališči, kjer so živele žrtve nacističnega terorja.

[57] Letno poročilo Varuha za leto 2019, str. 149.

[58] Isto, kot že zgoraj.

[59] Isto, kot že zgoraj.

[60] Gl. Odzivno poročilo Vlade Republike Slovenije na Petindvajseto redno letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2019 (str. 190 in 301–303 Skupnega poročila Vlade za leto 2019, številka 07002-2/2020/23 z dne 30. 9. 2020).

[61] Gl. razdelek 2.11.3.4 v lanskem letnem poročilu (https://www.varuh-rs.si/letno-porocilo-2019/2-vsebina-dela-in-pregled-obravnavanih-zadev/b-obravnavana-vsebinska-podrocja/211-varstvo-dostojanstva-osebnostnih-pravic-ter-varnosti-in-zasebnosti/).

[62] Ta je na seji 21. 5. 2019 sprejel naslednje mnenje: »Glede na nastalo situacijo v zvezi s konkretnim primerom, ki ga navaja Varuh človekovih pravic, smo mnenja, da v kolikor v zvezi s pokopi pobitih Romov v drugi svetovni vojni ne more priti do kompromisnega dogovora lokalnih oblasti ter drugih vpletenih akterjev, predlagamo, da naj se v tem primeru pokopi pobitih Romov v drugi svetovni vojni izvedejo v okolju, kjer so poboji bili izvedeni.« 

[63] Gl. 9. in 10. člen ZRomS-1.