2.19.3.2 Sodni postopki

O javnosti sojenja in transparentnosti delovanja sodne veje oblasti oziroma pravosodja

Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 odločilo, da se lahko Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) kot predpis splošnejše narave uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen z določili področne (procesne) zakonodaje, ki imajo značaj specialne ureditve. Ta odločitev je bila deležna veliko kritičnih pogledov, tudi s strani strokovne javnosti. Zato je bil dobrodošel dodatni odziv Vrhovnega sodišča RS in Sodnega sveta, da sodba ni v ničemer omejila transparentnosti delovanja sodišč in njihove dolžnosti, da javnost obveščajo o pomembnih odločitvah.

Zaradi nastalega vtisa, da gre za neustrezno omejitev dostopa javnosti glede javnega delovanja sodstva v zvezi s sodnimi odločitvami, je tudi Varuh v posredovanju pri MP (o čemer smo seznanili tudi Vrhovno sodišče) opozoril na pomen transparentnega delovanja sodstva in ustavno zagotovljeno javnost sojenja, zlasti pa želel spodbuditi razmislek o morebitnih potrebnih dodatnih ukrepih, da se z ustavo zagotovljena javnost sojenja in transparentnost delovanja sodne veje oblasti oziroma pravosodja (vključno s tožilstvom) ne bi zožila, pa tudi, da bi se odpravilo različno razumevanje dostopa do informacij javnega značaja pri vseh organih pravosodja.

Ustava RS v 24. členu zagotavlja javnost sojenja. Določa, da so sodne obravnave javne, javno se izrekajo tudi sodbe, izjeme pa določa zakon. Javnost (ljudstvo) ima tako pri sojenju odločilno vlogo, zato je javnost sojenja treba razumeti kot ustavno zapoved sodni veji oblasti v smislu čim večje transparentnosti njenega delovanja, kot izhaja iz komentarjev (tu in v nadaljevanju: Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, 2019) k določbi 24. člena Ustave Republike Slovenije. Javnost sojenja je javnosti namenjena tudi zaradi njenega nadzora nad izvrševanjem sodne oblasti. Vzpostavljen (strokovni) nadzor nad sodstvom spodbuja odgovornost sodnih odločevalcev in posledično prispeva k višji kakovosti sodb. Bolj kakovostna sodna praksa pa pozitivno vpliva na zaupanje javnosti v sodstvo, brez katerega sodstvo ne more uspešno opravljati svojega ustavnega in širšega družbenega poslanstva. Spoštovanje sodb je tudi sicer v največji meri odvisno od njihove prepričljivosti in posledičnega zaupanja javnosti vanje. Javno delovanje sodstva predstavlja torej njegov ratio. Z izdajo sodne odločbe se sojenje v njegovi zadnji fazi zaključi. Ne samo, da morajo biti sodne obravnave, razen v primeru zakonskih izjem, javne in da se sodbe izrekajo javno; treba je dejansko zagotoviti, da bodo vse sodne odločbe vseh sodišč na vseh stopnjah objavljene in s tem javno dostopne. Posamezna sodna odločba je namreč krucialni/integrativni del vsakega sojenja, saj predstavlja razsodbo posameznega sodnika, ki pomeni tudi presojo dokazov za njeno odločitev.

Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) poudarja, da mora biti zahteva po javnosti sojenja spoštovana v vsaki fazi postopka (npr. zadeva Axen proti Nemčiji). Opozarja, da je javnost postopkov namenjena varovanju strank pred sojenjem v tajnosti, brez javnega nadzora; je tudi eno od sredstev, s katerim se lahko vzdržuje zaupanje v sodišča. S tem, ko se sojenje naredi vidno, njegova javnost prispeva k cilju prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), ki je pošteno sojenje, katerega varovanje predstavlja enega od temeljev demokratične družbe.

Ustava tudi zagotavlja, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon (drugi odstavek 39. člena). V komentarjih k 39. členu Ustave RS se ugotavlja, da je svoboda izražanja kot ustavna pravica stvarno neposredno povezana z ustavno določbo 24. člena, ki se nanaša na javnost sojenja. Javnost sojenja kot eden izmed temeljnih postulatov vsake demokratične družbe v večini pravnih sistemov predstavlja temeljno človekovo pravico, katere namen je zagotovitev pravice do poštenega sojenja, ki gre vsaki stranki v postopku (člen 24 Ustave in člen 6 EKČP). Javnost lahko učinkovito izvaja kontrolo nad delom sodišča le, če ima vpogled v pisne vloge, zapisnike in dokaze, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svojo odločitev. Tako npr. tudi primer iz sodne prakse ZDA Globe Newspaper Co. v. Pokaski, 868 F.2d 497 (1st Cir. 1989). Če so ustne obravnave javne, ni razloga (ob upoštevanju izjem), da bi njihova vsebina postala nedostopna, potem ko je pretvorjena v drugo obliko (npr. pisni zapisnik o glavni obravnavi, zvočni ali slikovni zapis ter listinski dokazi, ki se preberejo na obravnavi). Ko je določeno gradivo sodišču predloženo kot dokaz, postane del sodnega spisa, ki bi moral biti javno dostopen, kar pa velja tudi za sodne odločbe. Tudi po sodni praksi ESČP mora obstajati prisiljujoča družbena potreba za sleherno omejitev pri vpogledu javnosti v delovanje sodstva. Razlogi in motivi za omejitev dostopa do sodnih odločb morajo biti pomembni (relevantni) in zadostni, če naj bo omejitev upravičena. Ukrep mora biti sorazmeren glede na zasledovani cilj. Demokratična družba lahko namreč ustrezno deluje samo, če ima javnost nadzor nad sodno oblastjo. Da je pomen dostopa do uradnih dokumentov ključnega pomena, je nedavno opozorila tudi komisarka za človekove pravice Sveta Evrope (https://www.coe.int/en/web/commissioner/-/access-to-official-documents-is-crucial-let-s-make-it-a-reality). Pravica dostopa do »sodnih informacij« pospešuje tudi bolj učinkovito in odgovorno sodno delovanje in bi morala biti v interesu sodstva samega, saj omogoča splošen nadzor javnosti nad njegovim delom. V interesu javnih oblasti bi moralo biti, da z omogočanjem vpogleda v sodno delovanje ohranja svojo integriteto, legitimnost in zaupanje javnosti v sodno vejo oblasti. Brez dostopa do ustreznih »sodnih informacij«, ki so v rokah sodstva, si ni mogoče predstavljati uresničevanja nekaterih drugih ustavnih določb, kot so na primer načelo enakosti (člen 14) in enako varstvo pravic (člen 22), kajti posamezniki lahko presodijo, ali so obravnavani enako pred sodiščem le, če vedo, kako so v podobnih primerih obravnavani drugi.

Vrhovno sodišče RS je v uvodoma izpostavljeni sodbi opr. št. X Ips 4/2020 ugotovilo konflikt norm oziroma pravil, ki urejajo pridobivanje in omejitve posredovanja določenih informacij od sodišč in drugih organov iz različnih predpisov. Za razrešitev ugotovljenega nasprotja je določilo uporabo prava na podlagi enega od splošnih pravil o uporabi pravnih predpisov, to je pravila, da se uporabi specialnejši predpis namesto splošnega (pravilo lex specialis derogat legi generali), tudi zato, ker ob sprejetju oziroma naknadnih spremembah noben (poznejši) zakon v svojih prehodnih in končnih določbah ni posegel v katerega od prej sprejetih zakonov. To kaže na potrebo, da se na zakonodajni ravni uredi razmerje ZDIJZ do relevantnih določb drugih procesnih zakonov, ki urejajo pridobivanje informacij od sodišč in drugih organov, da bi se odpravil nastali konflikt norm in s tem potreba po uporabi splošnih pravil za njegovo razrešitev. Menimo, da morajo obstajati jasni ustavno pravni, varovalni mehanizmi, ki omogočajo izvajanje ustavno pravne pravice iz 24. in 39. člena Ustave. Razlog za javno delovanje sodstva oziroma pravosodja in dostopnost njegovih odločitev je namreč dolgoročna zagotovitev kvalitete dela, integritete in učinkovitosti sprejemanja njihovih odločitev. Zato smo s sklicevanjem na 7. in drugi odstavek 9. člena Zakona o varuhu človekovih pravic s tem posredovanjem MP predlagali razmislek o morebitnih potrebnih dodatnih (zakonodajnih) ukrepih, da se z ustavo zagotovljena javnost sojenja in transparentnost delovanja sodne veje oblasti oziroma pravosodja (vključno s tožilstvom) ne bi zožila, pa tudi, da bi se odpravilo različno razumevanje dostopa do informacij javnega značaja pri vseh organih pravosodja. Odziva MP do priprave tega zapisa še nismo prejeli. Vrhovno sodišče pa v svojem odzivu poudarja, da Ustava v 24. členu določa javnost sojenja, ki zajema javnost glavne obravnave in javnost izrekanja sodb, izjeme (omejitev javnosti sojenja) pa morajo biti določene z zakonom. Iz ustavnega načela javnosti ne izhaja, da so v celoti javne tudi vse sodbe sodišč, saj je pri posredovanju sodb javnosti potrebno upoštevati tudi druge ustavne pravice, na primer pravico do varstva zasebnosti in pravico do varstva osebnih podatkov strank in drugih udeležencev v sodnih postopkih, na kar je pri odločanju po ZDIJZ v svojih odločbah večkrat opozoril tudi Informacijski pooblaščenec.

Sodstvo se vsekakor zaveda pomena transparentnega delovanja v demokratični družbi, zato je obdelana in ustrezno anonimizirana sodna praksa Vrhovnega in višjih sodišč javno objavljena na portalu sodne prakse (www.sodnapraksa.si). O dostopu do prvostopenjskih in drugih neobjavljenih sodb oziroma odločitev sodišča zaenkrat odločajo na zahtevo. Dostop do sodb mora biti po prepričanju Vrhovnega sodišča, ob upoštevanju iz ustave izhajajočih omejitev in omejitev veljavne zakonodaje, vselej omogočen. Jasno in že večkrat izraženo stališče Vrhovnega sodišča je namreč, da vsaka v imenu ljudstva spisana sodba ni le spisovni podatek, temveč postane zaradi svoje javne narave predmet javnosti, njenega obravnavanja in komentiranja.

Drugače pa je z dostopom do podatkov, ki se nahajajo v tožilskih in sodnih spisih. Dostop do teh podatkov je potrebno urejati na način, da je zagotovljeno varstvo vseh ustavnih pravic (npr. varstvo človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskih in vseh drugih pravnih postopkih, pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, varstvo osebnih podatkov idr.), ne le pravice dostopa do informacij javnega značaja, kar pa je ustrezno urejeno prav v procesnih in organizacijskih zakonih za delo sodišč (ZKP, ZPP, ZS), ki naj bodo podlaga za vpogled v listine sodnega (in tožilskega) spisa. Prav to so vrhovni sodniki poudarili v sodbi opr. št. X Ips 4/2020.

Poleg tega Vrhovno sodišče meni, da je po neposredno učinkujoči Splošni uredbi o varstvu podatkov izključena pristojnost Informacijskega pooblaščenca, da izvaja nadzor nad obdelavo osebnih podatkov, kadar sodišča delujejo kot sodni organ, kar pomeni, da tudi ne more imeti pristojnosti odločanja o vprašanjih obdelav osebnih podatkov v okviru odločanja o dostopu do informacij (javnega značaja), ki se nahajajo v sodnih spisih.

Vrhovno sodišče ocenjuje, da je delo sodišč enako transparentno, kot je bilo pred v dopisu citirano sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 4/2020, razlika oziroma odstop od prej uveljavljene prakse je le v tem, komu je dana pristojnost za sprejem odločitve o obsegu dostopa javnosti do podatkov iz sodnih spisov. Glede na navedeno Vrhovno sodišče meni, da morebitni dodatni ukrepi v smislu zakonodajnih sprememb niso potrebni, kljub temu pa upoštevaje dejstvo, da pri razlagi veljavnih predpisov prihaja do različnih zaključkov, ne nasprotuje morebitnemu jasnejšemu normiranju v Zakonu o sodiščih. Tak vsem sodnim postopkom namenjen pristop je po presoji Vrhovnega sodišča ustreznejši kot parcialno nesistemsko spreminjanje procesne zakonodaje (kot npr. z zadnjo novelo ZKP).

Priporočilo (stalna naloga) št. 20: Varuh vsem pravosodnim organom priporoča, da nadaljujejo s krepitvijo učinkovitosti in transparentnosti svojega delovanja. 

 

Večkratno odločanje sodišč v isti zadevi in posegi v pravnomočne sodne odločbe

Varuh v okviru obravnave pobud na področju pravosodja ugotavlja, da še vedno niso redki primeri, ko v sodnem postopku pride do večkratnega odločanja na prvi stopnji, pri tem pa se vsakokratna (nova) odločitev razlikuje od prejšnje (največkrat zato, ker (ne) sledi napotilom instančnega sodišča), kar pri posameznikih poraja dvom v pravilnost nove odločitve, zlasti še, če je bila prva oziroma predhodna odločitev njim v korist. Različne odločitve, sprejete na prvi stopnji, in možnosti, ki jih dajejo pravna (tudi izredna) sredstva za nadaljnje posege vanje, pa pri posameznikih ustvarjajo tudi negotovost in stiske. Te so še posebej izrazite v primerih, ko je predhodni postopek tekel v njihovo korist in je bila tudi že realizirana obveznost na podlagi pravnomočne sodne odločbe (npr. z izplačilom denarnega zneska, ki je bil porabljen za poplačilo obveznosti, nastalih med trajanjem postopka), nato pa je sprožen še postopek z vložitvijo katerega od sicer zakonsko predvidenih izrednih pravnih sredstev, na podlagi katerih je dopusten poseg v pravnomočno sodno odločbo.

V povezavi z navedenim se je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. Up-95/16-28 z dne 14. 3. 2019 postavilo na stališče, da

»Človekova pravica do sodnega varstva zagotavlja meritorno odločitev o pravicah in obveznostih v sodnem postopku, pa tudi možnost učinkovito uveljaviti pravico, ki ji je bila v sporu pravnomočno priznana. Sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva je tako zahteva po spoštovanju pravnomočnosti, ki sicer izhaja tudi iz 158. člena Ustave. Ta določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. V pravnomočno vsebino danega sodnega varstva lahko sodišče poseže le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih predvideva zakon. Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti pomeni tudi to, da so stranke in sodišče vezani na vsebino pravnomočne sodne odločbe. V pravico, pridobljeno s posamičnim aktom, ali v tako naloženo obveznost naj se ne posega več, saj bi to slabilo zaupanje v pravni red. Pravnomočno sodno varstvo namreč v pravna razmerja prinese pravni mir, ki za stranke pomeni upravičeno pričakovanje, da pravnomočno že rešenih vprašanj, razen v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pred sodišči, nihče ne bo mogel ponovno odpirati.«

Razen v predpisanem postopku z izrednimi pravnimi sredstvi torej posegi v pravnomočne sodne odločbe niso mogoči in še manj dopustni. V zvezi z obveznostjo vrnitve plačila na podlagi pravnomočne sodne odločbe pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi št. II Ips 306/2017 z dne 7. 6. 2018 zavzelo stališče, da nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tedaj, kadar kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). Prav tako se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila pozneje spremenjena ali odpravljena. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v navedeni sodbi tudi poudarilo, da sta si sodna praksa in teorija enotni, »da je (lahko) pošten zgolj tisti prejemnik odškodnine, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Če pravna podlaga za plačilo odškodnine v času plačila obstaja, toda pozneje odpade, je pomembna oškodovančeva zavest o taki možnosti. Oškodovanec, ki ve za možnost, da bi lahko odpadla pravna podlaga za prejeto plačilo, mora s tem posebej skrbno ravnati (pravni red mu nalaga breme, da prejetega še ne porabi na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo) in ga je dolžan v trenutku, ko izve za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti. Informacija o vloženi reviziji izključi dobro vero oziroma oškodovancu naloži breme, da prejete odškodnine še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi.«.

Stranka v sodnem postopku mora torej računati, da bo morda morala (z izjemo, če izkaže dobro vero) prejeto po pravnomočni sodni odločbi vrniti, če bo nasprotna stranka uspešno uveljavljala kakšno izmed izrednih pravnih sredstev. Kakovost sodnega odločanja dolgoročno pomembno prispeva k pravni varnosti v državi. Zato je še toliko bolj pomembno, da je sodni postopek do njegove pravnomočnosti opravljen skrbno in brez napak, ki bi lahko vodile k odpravi, razveljavitvi ali spremembi sprejete sodne odločbe.

Priporočilo (stalna naloga) št. 21: Varuh priporoča sodiščem, da v vsaki zadevi poskrbijo za to, da bo postopek njene obravnave do pravnomočnosti opravljen skrbno in brez napak, ki bi lahko vodile k odpravi, razveljavitvi ali spremembi sprejete sodne odločbe.

Kljub temu, da sojenje v razumnem roku ni več sistemski problem (kar je ugotovil tudi Svet Evrope in se ugotavlja tudi v prvem poročilu Evropske komisije o stanju vladavine prava v Evropski uniji), smo tudi v letu 2020 obravnavali kar nekaj zadev, v katerih so pobudniki izpostavljali dolgotrajnost posameznih sodnih postopkov. Takšen je bil tudi naslednji predstavljeni primer.

 

Primer: Zamuda roka za izdelavo zvočnega prepisa posnetka opravljenega procesnega dejanja je kršitev zakona Rok za izdelavo prepisov zvočnih posnetkov iz 125.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sicer instrukcijski in pomeni predvsem navodilo organu, v katerem roku naj opravi določeno procesno dejanje. Zaradi zamude tega roka za stranko tudi ne morejo in ne smejo nastati nobene procesno pravne posledice. Vendar pa gre za zakonski rok, saj ga določa zakon. Kršitev tega roka zato pomeni kršitev zakona, saj so sodniki zakon zavezani spoštovati. Pobudnika sta Okrožnemu sodišču v Kopru očitala, da je v pravdni zadevi opr. št. P 27/2018, v kateri sta nastopala kot toženi stranki, ravnalo v nasprotju s četrtim odstavkom 125.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Skladno z navedeno določbo mora biti v primeru, če je v posamezni zadevi odrejeno zvočno snemanje celotnega naroka ali dela naroka, prepis zvočnega posnetka izdelan v petih dneh po njegovem nastanku. Pobudnika sta navedla, da je bila glavna obravnava, glede katere je bilo odrejeno zvočno zaslišanje priče, zaključena 8. 10. 2020, sodišče pa jima prepisa zvočnega posnetka tudi po preteku za to določenega roka še vedno ni vročilo. Na podlagi opravljene poizvedbe nas je sodišče seznanilo z razlogi, zaradi katerih je prišlo do zamude pri izdelavi in vročitvi prepisa zvočnega posnetka. Pojasnilo je, da je zastoj pri izdelavi prepisa nastal zaradi številčnejše odsotnosti kadra (sodnih zapisnikaric), kar je posledica omejitvenih ukrepov in razglašene epidemije covid-19 (npr. odsotnosti osebja zaradi varstva otrok) ter s tem povečanega obsega dela v službi prisotnih zapisnikaric. Prav tako je imel razpravljajoči sodnik v istem obdobju še en prepis, ki je imel prednost pri izdelavi, saj je šlo za družinski spor. Varuh je sicer sprejel razloge, zaradi katerih Okrožno sodišče v Kopru ni uspelo pravočasno izdelati prepisa zvočnega zapisa zaslišanja. Prav tako nismo dvomili, da se (tudi navedeno) sodišče zaradi posledic epidemije covid-19 ter v zvezi z njo povezanih ukrepov, ki so bili sprejeti za njeno zajezitev in preprečevanje, sooča s težavami pri poslovanju in tekočem ter nemotenem izvrševanju sodne oblasti. Vprašljivo pa je bilo, ali ne bi bilo mogoče z ustreznejšo organizacijo dela poskrbeti za to, da bi bil prepis zvočnega zapisa izdelan, če ne že pravočasno, pa vsaj z bistveno manjšo zamudo kot je to v obravnavanem primeru. Ni bilo namreč mogoče prezreti, da je od nastanka zvočnega zapisa (8. 10. 2020) do njegove odpreme (12. 11. 2020) preteklo več kot 30 dni, od katerih je bila polovica delovnih. Zaradi zamude roka za prepis zvočnega posnetka za stranko sicer ne morejo in ne smejo nastati nobene procesno pravne posledice, saj je ta rok po svoji naravi instrukcijski in pomeni predvsem navodilo organu, v katerem roku naj opravi določeno procesno dejanje. Kljub temu smo šteli pobudo za utemeljeno, saj je bil v zadevi pobudnikov občutno prekoračen 5-dnevni rok za izdelavo prepisa zvočnega posnetka zaslišanja priče, ki ga določa 125.a člen ZPP. Kršitev predpisanega roka za izdelavo prepisa zvočnega posnetka procesnega dejanja namreč pomeni kršitev zakona, saj so sodniki zakon zavezani spoštovati. Z navedenimi ugotovitvami smo seznanili tudi Okrožno sodišče v Kopru s pričakovanjem, da bodo dodatna spodbuda k ustreznejši organizaciji dela sodišča, da se podobno ravnanje (tudi v kakšni drugi sodni zadevi) ne bi ponovilo. Naše posredovanje je bilo uspešno. Okrožno sodišče v Kopru se je na naše ugotovitve odzvalo in pojasnilo, da je bil obravnavani primer edini, pri katerem je sodišče v zadnjem obdobju zaznalo občutno odstopanje od instrukcijskega petdnevnega roka, ki je predviden za prepis zvočnega posnetka. Z našimi ugotovitvami je sodišče takoj seznanilo vse zaposlene in jih opozorilo na pravočasno izdelavo zvočnih prepisov. Vodja civilnega oddelka je z zapisnikaricami opravila tudi sestanek, na katerem so sprejeli ukrepe, ki bodo preprečili, da bi predvsem v situaciji, ko je veliko osebja odsotnega in se breme rednega opravljanja administrativnih in predvsem nujnih nalog prenese na preostale, v službi prisotne, prišlo do občutnih zamud pri prepisovanju zvočnih zapisov. Varuh je pozdravil hiter odziv in ocenil, da se je Okrožno sodišče v Kopru s takojšnjo organizacijo sestanka za optimizacijo izdelave prepisov v kritičnih razmerah in s širšo seznanitvijo zaposlenih z ugotovitvami Varuha primerno in tudi ustrezno hitro odzvalo na naše ugotovitve in sprejelo ustrezne ukrepe, da do zamud pri izdelavi prepisov v prihodnje ne bo več prihajalo. 15.3-121/2020

 

Neupravičen zastoj v obravnavanju zadeve pobudnika smo ugotovili tudi v naslednjem predstavljenem primeru.

 

Primer: Zaplet z vračanjem zaseženega računalnika Na podlagi prvega odstavka 9. člena Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami mora sodišče predmete (ki so bili zaseženi v kazenskem postopku ali v zvezi z njim in se hranijo pri sodišču) vrniti lastniku takoj, ko prenehajo razlogi za zaseg oziroma hrambo, ki so določeni v zakonu. Po mnenju Varuha mora zato sodišče v primeru, ko ni več razlogov, da se predmeti zadržujejo, storiti vse potrebno, da lahko dejansko pride do čimprejšnje vrnitve predmetov lastniku. Pobudnik je Varuha v maju 2020 seznanil z odgovorom Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki ga je takrat prejel in v katerem mu je sodišče sporočilo, da mu bo računalnik, ki mu je bil zasežen v kazenski zadevi, vrnilo, ko bo izvršilo sklep sodišča, ki je postal pravnomočen v marcu 2019. Ta sklep je sicer nalagal sodišču izbris nekaterih podatkov iz računalnika. V zadevi smo se obrnili na sodišče z vprašanjem o razlogih, da sklep sodišča po več kot enem letu še ni bil izvršen, in o pojasnilu, kdaj lahko pobudnik pričakuje vrnitev računalnika. Na poizvedbo Varuha je sodišče odgovorilo, da se je izvršitev sklepa izkazala za težavno v tehničnem smislu, ker je bilo ugotovljeno, da zgolj z izbrisom posameznih datotek na trdem disku ni mogoče zagotoviti njihovega trajnega izbrisa, kar je bil sicer namen, ki ga je sodišče v predmetni zadevi dejansko zasledovalo. Zato je sodišče poskušalo najti ustrezno rešitev, ki bi bila v skladu z odločbo sodišča in ki bi hkrati omogočila čim prejšnjo vrnitev zaseženega računalnika. Odločilo se je za popolni izbris vseh datotek na trdem disku, s prepisom z drugimi podatki, ob hkratni možnosti, da pobudnik predhodno izrazi katere od preostalih datotek bi želel obdržati. V začetku junija 2020 nas je pobudnik seznanil z dopisom sodišča, v katerem ga je to prav tako podrobneje seznanilo z omenjenimi tehničnimi razlogi, ki so vplivali na dolgotrajnost zadržanja računalniške opreme. Pobudnik se je ob tem Varuhu tudi zahvalil za posredovanje, saj mu je sodišče v tistem času računalnik že vrnilo. Čeprav je zaradi vsebine izreka sklepa višjega sodišča dejansko lahko prišlo do nekaterih težav pri njegovi izvršitvi (kar je prvostopenjsko sodišče izvirno in po mnenju Varuha tudi ustrezno razrešilo), pa smo menili, da to ne more upravičiti dejstva, da je sodišče za to potrebovalo več kot eno leto. Pobudo smo zato presodili za utemeljeno. 15.2-19/2020

 

V postopku zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov ter preživnine je po mnenju Varuha treba ukreniti vse, kar je treba, da se čim prej zavarujejo pravice in interesi mladoletnega otroka. Na to smo posebej opozorili v naslednjem obravnavanem primeru.

 

Primer: Dolgotrajno odločanje sodišča o razvezi zakonske zveze Po mnenju Varuha ni sprejemljivo, da postopek v zadevi zaradi razveze zakonske zveze, katerega namen je urediti osebni status obeh strank, ki vpliva na številne socialne položaje vseh vpletenih, traja več kot tri leta. Pobudnica se je na Varuha obrnila s pobudo zaradi dolgotrajnega odločanja sodišča v pravdni zadevi zaradi razveze zakonske zaveze, dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov ter preživnine, ki je pred Okrožnim sodiščem v Kopru potekala (že) skoraj tri leta. Navedla je, da je sodišče izdalo (le) začasno odredbo glede dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine ter jo nato večkrat spremenilo. Zaradi zakonske domneve očetovstva in ker razvezni postopek še ni (bil) končan, je morala pobudnica za otroka, ki ju ima s sedanjim partnerjem, izpodbijati očetovstvo. Njen novi partner in dejanski oče pa je ostal brez očetovskega dopusta, poleg tega je pobudnica navajala tudi prikrajšanje pri uveljavljanju drugih pravic. Varuh je v okviru obravnavanja pobude predsednico Okrožnega sodišča v Kopru zaprosil za podatke o poteku navedene pravdne zadeve opr. št. IV P 430/2016. Pojasnila je, da je sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločilo brez odlašanja, da pa je glede na prejeta poročila različnih centrov za socialno delo, da še ni mogoče podati mnenja, kakšna končna ureditev stikov med očetom in mladoletnim otrokom naj bi bila otroku v največjo korist in da je zato treba daljši čas spremljati potek stikov in razvoj odnosa med otrokom in očetom, presodilo, da zadeva še ni bila zrela za končno odločitev. Določen zastoj v postopku naj bi povzročilo tudi rojstvo otroka, ki ga ima pobudnica z novim partnerjem, zaradi česar je bilo potrebno vložiti tožbo za izpodbijanja očetovstva. Sodišče je pripomnilo, da v tako kompleksnih zadevah ne more soditi (pre)hitro. Kmalu po pozivu Varuha je sodišče vendarle razpisalo narok za glavno obravnavo in navedlo, da bo obravnava na tem naroku predvidoma zaključena. Pobudnica nas je obvestila, da je bil tudi navedeni narok ponovno preklican in sicer zaradi nujnosti predhodne rešitve vprašanja očetovstva za drugega otroka, ki ga je pobudnica rodila v zvezi z novim partnerjem. Kot že navedeno, je tudi za tega otroka namreč veljala zakonska domneva očetovstva in zaradi dejstva, da postopek za razvezo zakonske zveze še ni bil zaključen, se je za očeta otrok štel pobudničin mož, zoper katerega je že 2016 vložila tožbo na razvezo zakonske zveze. Sodišče pa o razvezi zakonske zveze ni moglo odločiti, ne da bi hkrati odločilo tudi o varstvu, vzgoji, stikih in preživljanju otroka, za katerega velja zakonska domneva očetovstva. Varuh je presodil, da je pobuda glede dolgotrajnosti postopka v pravdni zadevi zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine pred Okrožnim sodiščem v Kopru, utemeljena. Sodišče je sicer dolgotrajnost postopka opravičevalo s kompleksno družinsko situacijo in da mora biti končna odločitev zaradi koristi mladoletnega otroka skrbno pretehtana, temeljiti pa mora na strokovnih ocenah pristojnih strokovnjakov. Varuh se je s tem seveda strinjal. V postopku zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov ter preživnine je treba namreč ukreniti vse, kar je treba, da se zavarujejo pravice in interesi mladoletnega otroka. Kljub temu smo menili, da mora sodišče imeti pri tehtanju v mislih tudi pravice pobudnice, pravice njenega novega partnerja oziroma pravice njunih skupnih otrok. Po mnenju Varuha namreč ni sprejemljivo, da postopek v zadevi zaradi razveze zakonske zveze, katerega namen je urediti osebni status obeh strank, ki vpliva na številne socialne položaje vseh vpletenih, traja več kot tri leta. V zvezi z odločitvijo o preklicu že razpisanega naroka sodišču glede na zakonsko domnevo, po kateri velja za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi, mož otrokove mame oziroma glede na to, da sodišče ne more razvezati zakonske zveze ne da bi hkrati odločilo tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši, nismo mogli očitati nepravilnosti, ko je pobudnico pozvalo na dopolnitev tožbe oziroma na vložitev nove tožbe za izpodbijanje očetovstva. Pobudnici smo zato predlagali, da v predpisanem roku vloži tožbo na izpodbijanje očetovstva, Okrožno sodišče v Kopru pa pozvali, da potem, ko bo odločeno o očetovstvu, brez odlašanja sprejme odločitev v pravdni zadevi zaradi razveze zakonske zaveze, dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov ter preživnine. 15.3-116/2019

 

Sodišče spregledalo, da sta bili v zadevi vloženi dve pritožbi

Ravnanje sodišča, ki je (sicer nenamerno) spregledalo, da sta bili v zadevi vloženi dve pritožbi, od katerih o eni še ni odločeno in bi zato morala biti predložena v reševanje pritožbenemu sodišču, zaradi česar se je pritožbeni postopek (izključno iz razlogov na strani sodišča) nerazumno podaljšal za sedem mesecev, predstavlja kršitev načela dobrega upravljanja kot ga opredeljuje 3. člen Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP).

 

Primer: Kršitev načela dobrega upravljanja Pobudnik je zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. III P 2210/2017 z dne 30. 3. 2018, po pooblaščenem odvetniku 9. 5. 2018 vložil pritožbo. Ker po več kot letu dni od njene vložitve ni prejel nobenega odgovora sodišča, se je 30. 5. 2019 s poizvedbo o usodi pritožbe obrnili na Višje sodišče v Ljubljani. Slednje mu je pojasnilo, da mu pritožba še ni bila predložena v reševanje. Pobudnik se je zato za nadaljnja pojasnila 6. 6. 2019 obrnil neposredno na Okrožno sodišče v Ljubljani in 26. 9. 2019 zaprosil za pomoč še Varuha. Na podlagi podatkov, pridobljenih s poizvedbami na Okrožnem sodišču v Ljubljani v pravdni zadevi P 2210/2017, smo ugotovili, da sta bili v navedeni pravdni zadevi vloženi dve pritožbi: prvo je vložil pooblaščenec pobudnika, drugo pa pobudnik sam. Slednjo je sodišče prejelo 14. 5. 2018. Po pregledu te pritožbe je ugotovilo, da je bila vložena po poteku zakonskega roka, zato jo je s sklepom z dne 21. 6. 2018 zavrglo. Sklep je postal pravnomočen 21. 8. 2018. Pritožba pooblaščenca pa je bila vložena 11. 5. 2018. Ker je hkrati zaprosil tudi za oprostitev plačila sodne takse za to pravno sredstvo, vlogi pa ni priložil dokazil, ki bi izkazovala utemeljenost oprostitve plačila sodne takse, je moralo sodišče samo opravljati vse potrebne poizvedbe (pri bankah, hranilnicah, KDD, FURS in zemljiški knjigi, pridobilo je tudi odločbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, s katero je bila zavrnjena pobudnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sodbo). Zadnji, za odločitev o oprostitvi plačila sodne takse pomemben podatek je pridobilo 4. 7. 2018, nato pa je 6. 7. 2018 izdalo sklep, s katerim je pobudnika oprostilo plačila sodne takse za pritožbo. Pogoji za predložitev pritožbe pobudnikovega pooblaščenca in spisa višjemu sodišču so nastopili konec meseca oktobra 2018. Vendar je sodišče tedaj nenamerno spregledalo, da je v spisu še vedno aktualna pritožba pooblaščenca pobudnika. Do navedenega naj bi po navedbah sodišča najverjetneje prišlo, ker je bila pobudnikova pritožba (že) zavržena in je bilo to tudi evidentirano v ustreznem vpisniku. Ko je bilo ugotovljeno, da je bila pritožba pobudnikovega pooblaščenca spregledana, je bil pravdni spis 6. 6. 2019 nemudoma odstopljen višjemu sodišču, še istega dne in že po odstopu spisa pritožbenemu sodišču pa je razpravljajoča sodnica pobudniku posredovala pojasnila o dogajanju v zadevi, v nadaljnjih dopisih pa se mu je tudi opravičila za nenameren zaplet s pritožbo. O pritožbi pobudnikovega pooblaščenca je bilo tako odločeno 19. 9. 2019. Obravnava pobude je torej pokazala, da je Okrožno sodišče v Ljubljani (sicer nenamerno) spregledalo, da sta bili v zadevi vloženi dve pritožbi, od katerih bi morala biti ena še predložena v reševanje pritožbenemu sodišču. Postopek predložitve pritožbe pooblaščenca pobudnika višjemu sodišču se je, glede na prejeta pojasnila, nekoliko podaljšal, med drugim tudi zaradi dalj časa trajajočega odločanja o predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, saj mu niso bila priložena vsa dokazila, potrebna za odločitev o njem. Predložitveni postopek se je nato podaljšal tudi še zaradi čakanja na pravnomočnost sklepa o oprostitvi plačila sodne takse za pritožbo (kar je trajalo skoraj dva meseca) in zaradi postopka obnovitve manjkajoče listine v spisu, kar je znova terjalo svoj čas. Pogoji za vročanje pritožbe nasprotni stranki so tako nastopili šele 2. 9. 2018, pogoji za odstop pravdnega spisa višjemu sodišču pa konec oktobra 2018. Varuh je menil, da bi Okrožno sodišče v Ljubljani najpozneje tedaj lahko ugotovilo, da je v spisu še pritožba pobudnikovega pooblaščenca, ki bi morala biti odstopljena v reševanje pritožbenemu sodišču. Tako pa je od tedaj do dejanske predložitve pritožbe pooblaščenca pobudnika pritožbenemu sodišču preteklo nadaljnjih sedem mesecev. Vsled navedenega se je zato po presoji Varuha čas predložitve pritožbe višjemu sodišču nerazumno podaljšal. Pri tem smo upoštevali tudi pobudnikov (sicer zanemarljiv) prispevek k trajanju predložitvenega postopka zaradi vložitve nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodne takse, čas čakanja na pravnomočnost sklepa o oprostitvi plačila sodne takse ter čas, ki je bil potreben za to, da je sodišče lahko obnovilo v spisu manjkajočo listino. Ravnanje Okrožnega sodišča v Ljubljani je glede na obrazloženo po presoji Varuha predstavljalo kršitev načela dobrega upravljanja, kot ga opredeljuje 3. člen Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP), lahko pa bi predstavljalo tudi kršitev pravice do sodnega varstva, ki vključuje tudi pravico do sojenja v razumnem roku, kot jo jamčita prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljih svoboščinah (EKČP). Vendar bi bil lahko obstoj kršitve navedene pravice predvsem predmet ugotavljanja v okviru postopka odločanja o t. i. pospešitvenih pravnih sredstvih, ki jih za primere dolgotrajnega sojenja ureja Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), ki pa jih pobudnik ni izkoristil. Pobuda je bila utemeljena. Ker so bile posledice ravnanja Okrožnega sodišča v Ljubljani že odpravljene in je sodišče pobudniku tudi pojasnilo nastali zaplet, za storjeno nenamerno ravnanje pa se mu je tudi opravičilo (kar velja posebej pohvaliti), ni bilo več podlage za naše nadaljnje posredovanje. Zato, da v prihodnje do kakšnega takšnega primera ne bo prišlo in bo sodišče posameznim vlogam strank namenilo še dodatno skrbnost, smo z ugotovitvami seznanili tudi Okrožno sodišče v Ljubljani. 15.3-149/2019

 

Ponovno o potrdilih, da oseba ni v kazenskem postopku

Obravnavali smo pobudo, v kateri je pobudnik opozoril, da naj bi iz potrdil, s katerimi sodišča obveščajo ali je nekdo v kazenskem postopku, izhajale nasprotujoče si trditve. Tako je sam razpolagal s potrdilom, da ni v kazenskem postopku, medtem ko je zavod za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) od sodišča prejel potrdilo, da je v kazenskem postopku.

Zaradi razumevanja pravne podlage, na kateri posamezniki in ZPKZ od sodišč pridobivajo omenjena potrdila, na tem mestu izpostavljamo nekatere določbe ZKP in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Na podlagi 143.a člena ZKP izdajajo sodišča posamezniku ali pravni osebi ustrezno potrdilo, ki ga (zaradi obveznosti ali pravice, določene z zakonom, ali če je to nujno potrebno zaradi zaposlitve) potrebuje kot dokazilo, da ni v kazenskem postopku. Ker je takšno dokazilo namenjeno ugotavljanju, ali so morda nastopile posledice, zaradi katerih lahko pride do omejitve posameznih pravic, sodišče pri izdaji tega potrdila upošteva okoliščine iz 22. člena ZKP (obstoj pravnomočne obtožnice oziroma izdana obsodilna sodba). Do podatkov o kazenskih postopkih pa je sicer upravičen tudi ZPKZ, kot upravljavec zbirke podatkov o obsojencih, ki lahko (na podlagi 36. in 37. člena ZIKS-1) med drugim zbira podatke o kazenskih postopkih, ki potekajo pri sodiščih zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj. V teh primerih sodišča zavodom posredujejo podatke o tem, da poteka kazenski postopek, če sodišče razpolaga z informacijami, da je bila uvedena preiskava oziroma da je v primeru neposredne vložitve obtožnega akta (brez preiskave) sodnik že odredil vročitev tega akta.

Varuh je ob obravnavi podobne pobude o tovrstnih potrdilih poročal že v Letnem poročilu za leto 2018 (str. 311–313). Takrat smo zaradi naslova potrdila (»POTRDILO, da oseba ni v kazenskem postopku«), ki se izda posamezniku na podlagi 143.a člena ZKP, opozorili, da je takšno poimenovanje po presoji Varuha zavajajoče, saj lahko omogoča tudi sklep, da oseba sploh ni v kazenskem postopku (npr. da zoper njo ni uvedena preiskava). Vrhovnemu sodišču RS smo zato takrat predlagali, naj se prouči možnost (če so ta potrdila izdana na obrazcu, ki ga je za uporabo sodišč pripravilo Vrhovno sodišče RS), da se to potrdilo poimenuje tako, da ne bo dopuščalo drugačnih sklepov, zlasti pa ne dvomov o tem, ali je oseba v kazenskem postopku ali ne. Vrhovno sodišče RS se je z omenjenim stališčem Varuha strinjalo in takrat tudi napovedalo, da bo predloge obrazcev v Informacijskem sistemu za spremljanje kazenskih postopkov (sistem i-K) ustrezno spremenilo.

Ker je pobuda, ki jo je Varuh prejel v letu 2020, ponovno opozorila na nejasnosti, do katerih lahko prihaja zaradi poimenovanja teh potrdil, smo se za dodatna pojasnila obrnili na Vrhovno sodišče RS. Sodišče je sporočilo, da v času izdaje potrdil, ki se nanašajo na pobudnika, obrazci v sistemu i-K še niso bili spremenjeni. Po novem pa so uporabnikom sistema i-K na voljo prilagojeni obrazci, ki jih je sodišče pripravilo upoštevaje tudi opozorila Varuha glede nejasnosti predhodnih obrazcev. Vse predloge so sedaj naslovljene zgolj kot »POTRDILO« in vsebujejo dodatno besedilo zakonske podlage, na kateri se izdajajo.

Z opisano prilagoditvijo predlogov v sistemu i-K, ki jo vsekakor pozdravljamo, je tudi zaradi našega posredovanja prišlo do bolj jasne opredelitve, kakšno stanje se potrjuje in da med potrdili obstaja razlika glede na zakonsko podlago. S tem, ko je pobudnik opozorili na prakso, glede katere smo sicer menili, da je bila v preteklosti že urejena, je dodatno pripomogel, da do podobnih primerov ne bo več prihajalo. 8.2-43/2020.

 

Problematika kreditov v švicarskih frankih

Združenje Frank se je tudi v letu 2020 ponovno obrnilo na Varuha s problematiko reševanja spornih vprašanj v sodnih postopkih glede potrošniških kreditnih pogodb v švicarskih frankih, sklenjenih v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Med drugim je izpostavilo, da država še ni zagotovila učinkovitih in ustreznih pravnih sredstev za odpravo nepoštenih pogodbenih pogojev in ni sprejela sistemske ureditve položaja potrošnikov – kreditojemalcev v švicarskih frankih. Sklicevalo se je na odločitev SEU v zadevi C-407/18 (Kuhar), iz katere smiselno izhaja, da je slovenska (zlasti izvršilna) zakonodaja v neskladju z Direktivo Sveta 93/13/ EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13), ker potrošnikom odreka učinkovito sodno varstvo njihovih pravic iz te direktive zaradi nemožnosti odloga izvršbe po uradni dolžnosti in strogega razumevanja slovenskih zakonskih pogojev za odlog izvršbe, saj je odlog izvršbe v praksi izredno težko dosegljiv.

Pri MP smo preverili, kako potekajo aktivnosti za spremembo izvršilne zakonodaje v luči zahtev, ki jih postavlja zgoraj navedena razsodba SEU v zadevi C-407/18. Ministrstvo je v svojem odgovoru kot bistveno pojasnilo, da se je zaradi epidemije nalezljive bolezni covid-19, ki je prinesla otežene pogoje dela, pa tudi zaradi novih in spremenjenih prioritet, povezanih s pripravo interventne zakonodaje, časovnica priprave novele ZIZ nekoliko zamaknila. V zvezi z rešitvami v osnutku Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIZ pa je pojasnilo, da je predvideno olajšanje pogojev za odlog izvršbe v primerih, ko je pod vprašaj postavljena veljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, in sicer ne le v primerih, povezanih z varstvom potrošnika po Direktivi 93/13, na katere je bilo opozorjeno v sodbi SEU C-407/18, temveč v vseh primerih. Poudarilo je, da s predvidenimi spremembami ne bo prišlo do odstopa od načela stroge formalne legalitete, ki omejuje možnost presoje izvršilnih naslovov v izvršilnem postopku, saj bi odstop od tega načela pomenil dodatno obremenitev izvršilnih sodišč z ugotavljanjem pravnih in dejanskih vprašanj. Predlog novele je bil konec leta 2020 tudi posredovan v obravnavo Državnemu zboru Republike Slovenije.

Pričakovati je, da bo z uzakonitvijo olajšanih pogojev za odlog izvršbe v primerih, ko se s tožbo izpodbija neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa in bo lahko izvršba odložena do odločitve v pravdnem postopku, končno razrešen vsaj del težav, na katere je opozarjalo tudi Združenje Frank. Slednje v svojih vlogah opozarja tudi, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah, povezanih s posojili v švicarskih frankih in na podlagi katere se je (z izjemo Višjega sodišča v Mariboru) ustalila tudi sodna praksa nižjih sodišč, v škodo potrošnika.

Presoja pravilnosti in zakonitosti posamezne sodne odločitve je predvidena v okviru vsakega posameznega sodnega postopka in sicer z uporabo pravnih sredstev, ki so predvidena v ta namen s procesno zakonodajo. Zato Varuh spodbuja uporabo pravnih sredstev (tako rednih kot izrednih, vključno z ustavno pritožbo), saj se na njihovi podlagi oblikuje tudi sodna praksa, zagotavlja pravna varnost, enotna uporaba prava in njegov razvoj skozi sodno prakso. Razrešitev medsebojnih nasprotij v sodni praksi je najprej in predvsem naloga Vrhovnega sodišča, ki mora zagotavljati enotnost sodne prakse tako, da odpravlja morebitna neskladja in s tem ohranja zaupanje v sodni sistem[1]. Ko Vrhovno sodišče v okviru razlagalnega prostora, ki mu pripada kot vrhu tretje veje oblasti glede razlage zakona, sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih, soustvarja pravo. Sooblikuje merila, ki naj bodo v podobnih primerih v prihodnje ex ante vodilo sodiščem in naslovnikom pravnih norm nasploh. Na ta način krepi predvidljivost pravnih norm in torej pravno varnost[2]. Razumljivo je, da poenotenje sodne prakse zahteva svoj čas. Če se enotna sodna praksa ne more izoblikovati niti pred Vrhovnim sodiščem, pa je temu cilju namenjen institut (načelnih) pravnih mnenj, ki zavezujejo vse senate Vrhovnega sodišča[3].

Problematika izbrisanih družb

Varuh je zlasti v okviru pobud, ki jih nanj naslavlja Civilna iniciativa nasilno izbrisanih podjetij (CINIP) oziroma nekateri njeni člani, še naprej spremljal prizadevanja za popravo krivic, povezanih s problematiko izbrisa gospodarskih družb iz sodnega registra in prenosa njihovih obveznosti na njihove družbenike ex lege oziroma uveljavitev zakonskega spregleda pravne osebnosti.

Iz javno objavljenih podatkov na spletni strani MP smo razbrali, da se je navedeno ministrstvo v juniju 2020 sestalo s predstavniki CINIP in se je zavezalo, da bo s strani Vrhovnega sodišča (VSRS) pridobilo podatke, koliko postopkov zoper družbenike izbrisanih družb na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) je še v teku, kolikšno je bilo celotno število teh postopkov in vtoževanih terjatev iz tega naslova ter proučilo nove dokumente oziroma okoliščine, ki so jih predstavniki CINIP podali na skupnem sestanku.

Na tej podlagi smo se za nadaljnja pojasnila obrnili na MP. Iz odgovora slednjega je med drugim kot bistveno izhajalo, da je bilo na zgoraj omenjenem sestanku skupno stališče udeležencev, da zakonodajne rešitve kot so bile storjene v preteklosti in bi ponovno posegale v položaj upnikov v teh postopkih, ustavno ne bi bile dopustne, dogovorjene pa so bile tudi nekatere aktivnosti MP in CINIP v zvezi s problematiko izbrisa na podlagi ZFPPod in ZFPPIPP. MP je predstavnike CINIP seznanilo s podatki, ki jih je prejelo od VSRS (to je, da slednje ne vodi podatkov, za katere je zaprosilo), ter predstavnike CINIP hkrati zaprosilo, da posredujejo dokumentacijo, s katero razpolagajo, in sicer glede konkretnih postopkov, ki so bili še v letu 2020 uvedeni zoper družbenike izbrisanih družb ter drugo dokumentacijo, ki izkazuje zatrjevane elemente protipravnosti pri sprejemanju zakonodajnega gradiva in presojanju ustavne ureditve, ki jo je uveljavila sprememba ZFPPod. MP je izpostavilo, da tozadevnega odgovora CINIP (še) ni prejelo. Poudarilo je, da (v nasprotju z navedbami predstavnikov CINIP o tem, da sodišča še vedno na novo začenjajo izvršbe) do novih postopkov ne more več priti glede na dejstvo, da so bile določbe ZFPPIPP, ki so urejale t.i. odgovornost aktivnih družbenikov za dolgove izbrisane družbe iz sodnega registra brez likvidacije, na podlagi Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb (ZPUOOD) v letu 2011 razveljavljene, poleg tega pa glede preteklih in nekaterih obstoječih primerov v (sicer) prvem tovrstnem primeru (tudi) ESČP ni ugotovilo kršitev Konvencije.

Posredovana pojasnila MP smo šteli kot korektna. Kot smo poudarili že večkrat, Varuh podpira iskanje rešitev, ki bi lahko privedle do izboljšanja položaja družbenikov izbrisanih gospodarskih družb, vendar mora biti vsaka takšna rešitev ustavno skladna, saj le takšna lahko uspešno prestane morebitno ponovno presojo ustavnega sodišča. Povedano drugače: rešitev, ki so že bile v postopku presoje ustavnosti ocenjene kot neustrezne in to na podlagi enake argumentacije, pač ni mogoče podpreti oziroma jim slediti.

Okoliščina, da Ustavno sodišče (še) ni opravilo ustavno sodne presoje določene določbe posameznega predpisa, ker takšna zahteva ni bila podana in da so bile sicer nekatere določbe istega predpisa razveljavljene (v konkretnem primeru določbe 1. do 17. člena ZPUOOD), sama po sebi tudi (še) ne zadostuje za odločitev Varuha o tem, ali bo v konkretnem primeru vložil zahtevo za oceno ustavnosti posameznega predpisa ali določene njegove določbe. Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS) v peti alineji prvega odstavka 23.a člena sicer daje Varuhu pooblastilo za vložitev zahteve za oceno ustavnosti, če meni, da predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, nedopustno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine. Vendar pa mora biti tudi v tem primeru izkazana domnevna kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ter navedeni razlogi, ki utemeljujejo zatrjevane kršitve.

Morebitne rešitve problematike družbenikov izbrisanih družb na podlagi ZFPPod in/ali ZFPPIPP bo po naši presoji mogoče iskati le še za naprej v okviru morebitnih novih zakonodajnih rešitev, saj so bili vsi dosedanji drugačni poizkusi reševanja te problematike neuspešni in bi bilo vztrajanje pri podobnih rešitvah ne le pravno pač pa tudi logično nerazumljivo.

 

2.19.3.3 Izvršilni postopki

Pobude v zvezi s sodnimi izvršilnimi postopki so stalnica. V njih so tudi v letu 2020 pobudniki največkrat zatrjevali svoje nestrinjanje bodisi z uvedbo izvršilnega postopka (tako na podlagi verodostojne listine (fakture, menice in čeka s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve, javne listine, izpiska iz poslovnih knjig), kot na podlagi izvršilnega naslova (pravnomočne sodbe, sodne poravnave ali izvršljivega notarskega zapisa)), bodisi z obstojem in višino terjatve upnika oziroma svojega dolga. Pobudniki so izpostavljali tudi svojo stisko zaradi nezmožnosti poplačila svojega dolga ter zaradi izgube doma, kadar je bil ta predmet izvršbe, in so prosili za pomoč, da nepremičnina, ki je predstavljala njihov dom, v izvršilnem postopku ne bi bila prodana. V nekaj primerih pa je po tem, ko je bila v izvršilnem postopku že prodana nepremičnina, ki je predstavljala dom dolžnika, že tekel nov postopek zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine upniku, saj tega dolžniki sami iz različnih razlogov niso storili. Prejeli smo tudi nekaj pobud, v katerih so pobudniki izpostavljali nepravilnosti pri delu izvršiteljev ter dolgotrajnost posameznega izvršilnega postopka, določeni posamezniki pa so se na nas obrnili zgolj s pričakovanjem, da jim bo Varuh nudil pravno pomoč.

Tudi za izvršilne postopke in zadeve, povezane z njimi, velja, da jih Varuh lahko praviloma obravnava (le) v primeru neupravičenega zavlačevanja postopka ali očitne zlorabe oblasti, kot to predvideva 24. člen ZVarCP. Zato je tudi pomoč Varuha v primeru izvršilnih postopkov in v zvezi z njimi lahko le takšna, da navedenega pravila ne obide. Poleg posredovanja na sodiščih je bilo naše delo usmerjeno predvsem v pojasnjevanje položajev, v katerih so se znašli pobudniki ter pravnih možnosti za njihovo izboljšanje, saj je vsebina prejetih pobud pogosto izkazovala, da posamezniki niso razumeli svojega položaja, niso vedeli zakaj so se znašli v posameznem postopku ter kaj lahko storijo za zavarovanje, zaščito in uveljavitev svojih pravic.

Novela ZIZ

Pravila izvršilnega postopka določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ravnanje izvršitelja pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe in drugo vsebino pa podrobneje določa Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja. MP je v letu 2020 pripravilo predlog novele zakona o izvršbi in zavarovanju ZIZ-M, ki prinaša vsebinske spremembe na več področjih. Ugotavljamo, da gre za pomembno zakonsko materijo, ki bo imela znaten vpliv na položaj dolžnika v izvršilnem postopku in spremembe, za katere se je (v določenem segmentu) zavzemal tudi Varuh (npr. pri predvidenih spremembah ureditve odloga izvršbe na predlog dolžnika iz posebno upravičenih razlogov), zakonski predlog pa predstavlja tudi uskladitev z Direktivo sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah in implementacijo zahtev, ki jih postavlja razsodba SEU v zadevi C-407/18 (Kuhar proti Sloveniji) glede zagotovitve ustreznih in učinkovitih sredstev za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki naj potrošniku zagotovijo učinkovito sodno varstvo tudi v izvršilnem postopku.

S predlogom novele zakona se spreminja ureditev odloga izvršbe v primeru izpraznitve in izročitve stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, tako da je podaljšano trajanje odloga in odpravljena možnost dovoliti odlog le enkrat. Po predlagani spremembi lahko sodišče v navedenih primerih izvršbo na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti odloži za največ šest mesecev, pri čemer mora sodišče pretehtati, ali bi nadaljevanje izvršbe v bistveno večji meri ogrozilo položaj in interese dolžnika, kot jih zaradi odloga izvršbe utrpi upnik, dolžnik pa mora zaradi varstva upnika izkazati tudi, da si bivanjske problematike ni mogel urediti na drug način. S takšno ureditvijo se bo uresničila odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-171/16-15, Up-793/16-25 z 11. 7. 2019, s katero je Ustavno sodišče odločilo, da se drugi odstavek 71. člena ZIZ razveljavi, v kolikor se odlog izvršbe dovoljuje za najdlje tri mesece in le enkrat, kadar gre za izvršbo za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom.

S predlogom zakona se zaradi zagotovitve učinkovitega pravnega varstva v smislu Direktive 93/13 na podlagi sodbe SEU v zadevi C-407/18 potrošnikom, nad katerimi se vodi izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, omogoča tudi, da sodišče na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti odloži izvršbo v primerih, kadar dolžnik potrošnik vloži tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Sodišče varuje dolžnika, potrošnik pa je varovan tudi tako, da ga v primerih, ko tožbe še ni vložil, sodišče na to napoti, izvršbo pa v tem času odloži. Morebitno nadaljevanje izvršbe je tako mogoče šele po odločitvi pravdnega sodišča.

Predlog pa vsebuje tudi določene rešitve s področja izvršbe v zadevah glede varstva in vzgoje otrok ter glede osebnih stikov z otroki, spremembam ureditve glede delovanja sodišč v izrednih razmerah se prilagajajo tudi določbe ZIZ, ki urejajo delovanje izvršiteljev v izrednih razmerah. Z dopolnitvijo oziroma določitvijo disciplinskih kršitev glede dela izvršiteljev se z namenom preprečitve in sankcioniranja nekaterih nedopustnih praks zaostruje njihova disciplinska odgovornost.

V postopku priprave novele smo sicer pozdravili tudi predvidene zakonske rešitve, s katerimi se bodo odpravile nekatere pomanjkljivosti dosedanje ureditve (kot je omogočen dostop do Vrhovnega sodišča RS z dopuščeno revizijo in s tem izenačitev procesnih položajev dolžnika ter upnika), pa tudi, da so upoštevane situacije, za katere se je v praksi očitno izkazalo, da jim obstoječa zakonodaja ni (dovolj/povsem) sledila, kar se je odrazilo tudi v sodni praksi oziroma jih do zdaj ni urejala (npr. opravljanje neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja v izrednih dogodkih, epidemijah le v nujnih zadevah in ostalo). Kar zadeva predvidene spremembe pri odlogu izvršbe v primeru izvršitve odločbe o varstvu in vzgoji z upoštevanjem varstva koristi otroka, pa smo opozorili, da bi bilo prav zaradi zasledovanja varstva koristi otroka potrebno predvsem prizadevanje za hiter sodni postopek oziroma čim prejšnjo izvršitev sodne odločbe o varstvu in vzgoji. Glede vprašanja smiselnosti obveščanja lokalne skupnosti v primeru izpraznitve dolžnikovega doma pa sami vidimo koristnost te rešitve v primerih, če bodo občine lahko kakorkoli pomagale pri reševanju bivanjske problematike dolžnika in bi bilo zato prav takšno rešitev uskladiti predvsem z občinami, ki naj bi dolžnikom nudile pomoč.

 

Dolgotrajnost izvršilnih postopkov

Med pobudami upnikov so bile v ospredju tiste, ki so opozarjale na neučinkovitost izvršilnih postopkov, pa tudi tiste, ki so izpostavljale dolgotrajnost teh sodnih postopkov. Glede na okoliščine predmetne zadeve, ki jo predstavljamo v nadaljevanju, so bili razlogi, zaradi katerih o ugovoru dolžnika in nato tudi o nadzorstveni pritožbi ni bilo odločeno v razumnem roku oziroma pravočasno, objektivne narave, na katere je imelo sodišče omejene možnosti vpliva. Kljub temu smo pobudo šteli za utemeljeno. Posameznika, ki pri sodišču išče varstvo svoje pravice, pač ne zanimajo kadrovske in druge težave sodišča. Utemeljeno pričakuje tako ravnanje države, da ne bo prišlo do kršitve tako pomembne človekove pravice, kot je pravica do sodnega varstva.

 

Primer: Dolgotrajnost odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi S tem, ko je sodišče o ugovoru dolžnika odločilo šele po dobrih osmih mesecih, je prekršilo v 289. členu Sodnega reda določen šestmesečni rok za odločitev o zadevi. Na Varuha se je s pobudo obrnil pooblaščenec dolžnika v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. I 604/2019. Kot bistveno je izpostavil, da je v tej zadevi 4. 9. 2019 vložil ugovor zoper sklep o izvršbi, predlog za odlog izvršbe in predlog za taksno oprostitev. Ker o navedenih vlogah Okrajno sodišče v Kranju še ni odločilo, je v zadevi 26. 11. 2019 ter 13. 1. 2020 urgiral, 30. 1. 2020 pa vložil tudi nadzorstveno pritožbo, o kateri prav tako še ni bilo odločeno. Poudaril je, da je bilo dolžniku v vmesnem času od plače zarubljenih že dovolj sredstev za plačilo terjatve tudi, če ugovoru ne bi bilo ugodeno. Ker o nobeni od omenjenih vlog sodišče ni odločilo, je zaprosil Varuha za posredovanje. V odgovoru na poizvedbo nas je Okrajno sodišče v Kranju seznanilo s časovnimi okoliščinami poteka reševanja zadeve. Kot bistveno je izpostavilo, da o ugovoru dolžnika ni bilo takoj odločeno zaradi kadrovske stiske, s katero se je sodišče soočalo v letu 2019. Ta položaj je sodišče reševalo z večjo angažiranostjo strokovnih delavk pri delu z nepremičninskimi izvršbami, kar je pripeljalo do zastoja pri reševanju ugovorov. Z določenimi kadrovskimi prerazporeditvami v letu 2020 pa naj bi bil po pričakovanjih predsednice sodišča zastoj pri reševanju ugovorov odpravljen. Predsednica sodišča je pojasnila še, da je (tudi) do zamika pisnega odpravka sklepa o nadzorstveni pritožbi prišlo zaradi kadrovsko zdravstvenih težav na uradu predsednice sodišča. Iz razpoložljivih podatkov je tako izhajalo, da je bilo o ugovoru dolžnika in vloženi nadzorstveni pritožbi v zgoraj citirani izvršilni zadevi odločeno z zamudo, saj je od vložitve ugovora do odločitve o njem preteklo dobrih osem mesecev. S tem, ko je sodišče o ugovoru dolžnika odločilo z večmesečno zamudo, je prekršilo v 289. členu Sodnega reda določen šestmesečni rok za odločitev o zadevi. Zato je takšno izvršilno zadevo (že) mogoče šteti za sodni zaostanek. Vendar pa o tem, ali to pomeni tudi, da je bila s tem prekršena tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kot jo opredeljuje 23. člen Ustave v okviru pravice do sodnega varstva, lahko presodi predvsem sodišče, če stranka sama uporabi pospešitvena pravna sredstva, ki jih predvideva Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). To je bilo storjeno tudi v obravnavanem primeru in je bilo o vloženi nadzorstveni pritožbi tudi že (sicer z zamudo) odločeno (s to odločitvijo nas predsednica Okrajnega sodišča v Kranju ni posebej seznanila). Ob zapisanem je bilo treba po našem mnenju upoštevati še dejstvo, da je bilo delo Okrajnega sodišča v Kranju (tako kot tudi ostalih sodišč v Republiki Sloveniji) zaradi ukrepov, sprejetih zaradi omejitve širjenja koronavirusa, okrnjeno in je zato (praviloma) odločalo le o nujnih zadevah. Kot je pojasnila predsednica navedenega sodišča, je bilo v času ukrepov po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (Covid-19) (ZZUSUDJZ) rešenih kar nekaj ugovorov, saj je strokovna sodelavka, ki je delala na domu, pripravljala samo osnutke sklepov o ugovorih, med drugim tudi osnutek sklepa o ugovoru vaše stranke. Glede na predstavljene okoliščine predmetne zadeve so bili razlogi, zaradi katerih o ugovoru dolžnika in nato tudi o nadzorstveni pritožbi ni bilo odločeno v razumnem roku oziroma pravočasno, objektivne narave, na katere je imelo sodišče omejene možnosti vpliva. Kljub temu smo pobudo šteli za utemeljeno. 15.3-44/2020

 

2.19.3.4 Sodni izvedenci

Pobude, ki se nanašajo izrecno na vprašanja, povezana z delovanjem in delom sodnih izvedencev, sodnih cenilcev in tolmačev, tudi v letu 2020 niso bile številne. Kot že v preteklosti, so bili očitki na račun njihovega dela praviloma izpostavljeni v okviru posamičnih pobud, s katerimi so posamezniki izpostavljali svoje nezadovoljstvo z odločitvami sodišč, sprejetimi tudi na podlagi upoštevanja izvidov in mnenj posameznih sodnih izvedencev oziroma cenilcev. Pobudnike smo v teh primerih napotovali predvsem na uporabo (najprej rednih nato pa tudi še izrednih) pravnih sredstev, predvidenih za posamezno vrsto sodnega postopka.

Sodni izvedenci, sodni cenilci in sodni tolmači so del pravosodnega sistema. Sodni izvedenec oziroma sodni cenilec je pomočnik sodišča pri razjasnjevanju strokovnih vprašanj, ki so praviloma dejanske narave. Naloga izvedenca oziroma cenilca je, da poda izvid, mnenje oziroma cenitev v posameznem postopku, ki je kot eden od dokazov predmet presoje sodišča skladno z načelom proste presoje dokazov. Zato je pomembno, da izvedenska mnenja dosegajo ustrezno raven kakovosti, kar je moč doseči zlasti z upoštevanjem strokovnih priporočil in standardov.

S sprejemom (novega) Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT) v letu 2018 je bilo uresničeno priporočilo Varuha št. 46 iz leta 2014, da se sprejmejo dodatni ukrepi za ugotavljanje in zagotavljanje strokovnosti izvedencev in izboljšanje stanja na področju izvedenstva. Zakon je tako zaradi zagotavljanja visoke ravni kakovosti izvedenskih mnenj, cenitev in tolmačenj ter priprave (splošnih in posamičnih) smernic za izdelavo izvedenskih mnenj in cenitev ter opredelitev njihove vsebine uzakonil formiranje Strokovnega sveta za sodno izvedenstvo, sodno cenilstvo in sodno tolmačenje (v nadaljevanju: Strokovni svet). Gre za najvišji strokovno usklajevalni organ na področju sodnega izvedenstva, sodnega cenilstva in sodnega tolmačenja v Republiki Sloveniji, v pristojnosti katerega je tudi spremljanje sistemskih, razvojnih in strateških vprašanj s področja sodnega izvedenstva, sodnega cenilstva in sodnega tolmačenja. Z uveljavitvijo nekaterih novih institutov (Strokovni svet, smernice za izdelavo izvedenskih mnenj …) tako omogoča, da se tudi sami stroki zagotavlja neposreden vpliv in utrjuje strokovna kakovost dela sodnih izvedencev oziroma cenilcev. Prav je, da se glede strokovnih vprašanj, povezanih s posameznim področjem dela izvedencev ter morebitnih dilem ali razhajanj v povezavi s tem, (najprej) opredeli in jih razčisti stroka sama.

V zvezi z navedenim velja omeniti, da je (tudi) Varuh prejel pobudo dr. Igorja Areha, izrednega profesorja za psihologijo Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, v kateri je med drugim izpostavil problematičnost nekaterih psiholoških izvedenskih mnenj z vidika njihove kakovosti in verodostojnosti, kot je izhajalo iz njegovega Poročila o kakovosti psiholoških izvedenskih mnenj in priporočila za izboljšave ter presojo sprejemljivosti izvedenskih mnenj (Poročilo).

Varuh se je z zadevo predvsem seznanil, saj gre za strokovno problematiko (s področja klinične psihologije), do katere se Varuh ne more neposredno opredeljevati, saj za to ni pristojen in tudi ni ustrezno kvalificiran. Kljub temu smo se za določena pojasnila glede obravnave navedene problematike obrnili na MP. Slednje nas je seznanilo, da je Razširjeni strokovni kolegij za klinično psihologijo pri Ministrstvu za zdravje izdelal Recenzijo Poročila in jo posredoval Strokovnemu svetu. Obravnava zadeve pri slednjem še ni (bila) zaključena, saj gre po oceni predsednika Strokovnega sveta za izjemno perečo problematiko in bo v tej zvezi Strokovni svet sklical širši strokovni sestanek, ko bo to mogoče glede na situacijo v državi, ki je posledica širjenja virusa SARS-CoV-2.

(Raz)reševanje problematike pa bomo spremljali še naprej in po potrebi tudi ukrepali v smislu pospešitve njenega razreševanja, če bi se morda izkazalo, da je to prepočasno.

2.19.3.5 Brezplačna pravna pomoč

Način, pogoje in merila za dodeljevanje brezplačne pravne pomoči določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati.

Varuh pri stikih s pobudniki (po telefonu, ob osebnih pogovorih) še naprej zaznava stisko posameznikov, ki iščejo brezplačno pravno pomoč, pa do nje niso upravičeni, ker za to ne izpolnjujejo zakonskih pogojev po ZBPP ali pa do nje ne pridejo zaradi drugačnih razlogov. V teh primerih so posameznikom lahko v pomoč druge oblike pravne pomoči, ki jih s svojo dejavnostjo zagotavljajo določene nevladne organizacije, društva in posamezniki, pa tudi nekatere občine.

Da bi ugotovili načine reševanja problematike zagotavljanja brezplačne pravne pomoči v slovenskih občinah, je Varuh že v letu 2012 pripravil anketni vprašalnik o morebitnih oblikah brezplačne pravne pomoči oziroma pravnega svetovanja, ki ga kot pomoč pri uresničevanju pravic posameznikom nudijo občine, in občine zaprosil za sodelovanje. Na podlagi pridobljenih podatkov je Varuh, tako kot nekatere občine in nevladne organizacije, tedaj ugotovil potrebo po širjenju možnosti za pravno pomoč, ki je sicer zagotovljena z ZBPP[4]. Zaradi preteka časa, v katerem je morda v posameznih občinah prišlo do sprememb na področju zagotavljanja brezplačne pravne pomoči, smo v letu 2020 anketo ponovili in tako pridobili ažurne podatke o zagotavljanju brezplačne pravne pomoči v posameznih slovenskih občinah.

Odziv občin je bil dober, saj je od 212 vprašalnike izpolnilo 132 občin (62,26 %)[5], med njimi tudi 11 mestnih občin. Od občin, ki so se odzvale, je 36 občin (27,27 %)[6] sporočilo, da brezplačno pravno pomoč zagotavljajo (med njimi se je na tako stališče postavilo tudi pet mestnih občin[7]), 96 občin (72,72 %)[8] pa je sporočilo, da brezplačne pravne pomoči ne zagotavljajo oziroma ne nudijo (med njimi 4 mestne občine[9]), je pa 17 od njih (torej od občin, ki brezplačne pravne pomoči ne zagotavljajo) v preteklosti že zagotavljalo takšno pomoč, 7 občin pa se glede tega podatka ni opredelilo.

Občine so med razlogi za to, da ne nudijo brezplačne pravne pomoči, najpogosteje navedle, da zanjo ni (več) potrebe oziroma povpraševanja, pa tudi da ni finančnih sredstev in primernega kadra oziroma izvajalca, prostora ter ustrezne pravne podlage za nudenje takšne oblike pravne pomoči. Za nekaj občin je bilo problematično tudi prevzemanje odgovornosti za takšno svetovanje, nekaj občin pa se je sklicevalo še na to, da je brezplačna pravna pomoč zagotovljena na ravni države in da tudi sicer ne gre za nalogo iz izvirne pristojnosti občin. Poleg tega zbrani podatki kažejo, da je predvsem v manjših občinah razlog za to, da nudijo brezplačne pravne pomoči, tudi v dejstvu, da gre za manjše lokalne skupnosti, kjer se občani med seboj poznajo in so dobro poznane njihove potrebe, pristop pa je bolj oseben.

Kot razlog za to, da brezplačne pravne pomoči, ki so jo sicer v preteklosti že nudile, ne nudijo več, so občine najpogosteje navedle, da za tovrstno obliko pomoči ni več potrebe oziroma ni bilo zanimanja, pri sedmih občinah[10] pa je bil razlog za prenehanje delovanja poslovalnice oziroma izpostave Zavoda PIP v Murski Soboti, ki je izvajala brezplačno pravno pomoč, občine pa so tovrstno dejavnost sofinancirale.

Nekaj občin, ki brezplačne pravne pomoči ne nudi, je ocenilo, da gre rešitve za nudenje brezplačne pravne pomoči oziroma širitev oblik nudenja te pomoči iskati na ravni države in njenih institucij, npr. v okviru državnega odvetništva oziroma ministrstva, pristojnega za pravosodje; Varuha, ki naj bi občanom občasno nudil brezplačno pravno pomoč; z oblikovanjem posebne službe; s sodelovanjem med državo in odvetniškimi pisarnami ter nevladnimi organizacijami; znižanjem notarskih tarif in subvencioniranjem teh storitev s strani države.

Nekatere občine, ki ne nudijo brezplačne pravne pomoči, so tudi navedle, da bi začele razmišljati o zagotavljanju brezplačne pravne pomoči predvsem, če bi, poleg tega, da bi bila zagotovljena pravna podlaga na sistemski ravni, prejele pobude občanov v tej smeri oziroma bi bila izkazana ponovna potreba po tovrstni pomoči, zanjo pa bi bila (praviloma s strani države) zagotovljena tudi finančna sredstva. Občine, ki so brezplačno pravno pomoč nudile v preteklosti v okviru sofinanciranja tozadevne dejavnosti Zavoda PIP, so izpostavile, da bi ponovno pristopile k takšnemu zagotavljanju brezplačne pravne pomoč, če bi s strani zavoda obstajal interes oziroma pripravljenost za nudenje brezplačne pravne pomoči. Ena občina[11] je navedla, da je razmišljala o uvedbi storitve nudenja brezplačne pravne pomoči v letu 2020, na način, da bi pravne nasvete občanom nudil odvetnik, vendar se je zaradi epidemije nalezljive bolezni covid-19 odločila, da storitve do umiritve razmer ne bo uvedla.

Med občinami, ki so navedle, da brezplačne pravne pomoči ne nudijo, jih je 15 pojasnilo, da v okviru izvajanja nalog občinske uprave občanom nudijo neformalno pomoč in nasvete v zadevah iz pristojnosti občine ter pomoč pri izpolnjevanju vlog, občane pa usmerjajo tudi na pristojne organe, notarje in odvetnike. Ena občina[12] je navedla, da opaža, da občani niso seznanjeni z možnostjo brezplačne pravne pomoči po ZBPP, zato jih seznanja s tem in z njihovimi pravicami na tej podlagi, pomaga pa jim tudi dostopati do obrazcev za uveljavitev tovrstne pomoči. Nekaj občin, ki brezplačne pravne pomoči ne nudijo, je navedlo, da enkrat letno sodelujejo v okviru dneva odvetniške pravne pomoči pro bono[13], da ima župan enkrat mesečno »županove urice«[14], da v sklopu programa javnih del pomagajo usmeriti občane na ustrezne institucije[15], da lahko vsak občan zaprosi za enkratno denarno pomoč, s katero bi lahko pokril tudi stroške nujno potrebne pravne pomoči, ki si jo zaradi socialnega položaja težko priskrbi na svoje stroške[16], dve[17] pa sta navedli, da v brezplačno uporabo nudita svoje prostore za izvedbo brezplačne pravne pomoči, ki jo nudijo različne organizacije.[18]

Iz podatkov, ki so jih posredovale občine, ki so se opredelile, da nudijo brezplačno pravno pomoč, je bilo mogoče razbrati, da večinoma občine nudijo to pomoč zlasti v obliki brezplačnih pravnih nasvetov, na način, da se upravičencem pojasni njihov pravni položaj, pravne posledice, ki bi lahko nastopile v primeru njihove pasivnosti ter možne rešitve njihovega pravnega problema, pa tudi kot pomoč pri sestavi vlog za pridobitev morebitne brezplačne pravne pomoči na podlagi ZBPP ter svetovanje z namenom pospeševanja različnih zadev. Praviloma edini pogoj za koriščenje tovrstne pomoči je status občana oziroma prebivališče na območju posamezne občine[19]. Pravne osebe do občinske pravne pomoči praviloma niso upravičene[20]. Nekatere občine omogočajo koriščenje tudi občanom drugih občin[21], določene pa nudijo brezplačno pravno pomoč prvenstveno ranljivim in socialno šibkim skupinam občanov[22] ter žrtvam nasilja v družini[23]. Občani se z oblikami brezplačne pravne pomoči praviloma lahko seznanijo preko spletnih strani občine, občinskega glasila, lokalne televizije, socialnih omrežij, po telefonu in pošti neposredno na občini, v medijih ter preko objav izvajalcev brezplačne pravne pomoči. To v večini občin, ki so se opredelile, da takšno pomoč nudijo, na podlagi sklenjenih pogodb nudijo zunanji izvajalci, bodisi odvetniki[24] bodisi nevladne organizacije[25], pa tudi posamezne fizične osebe oziroma samostojni podjetniki s pravno izobrazbo[26]. V šestih občinah, ki so se opredelile, da nudijo brezplačno pravno pomoč[27], takšno pomoč nudijo zaposleni v občinski upravi, pomoč pa je v teh primerih praviloma omejena na pravne nasvete v upravnih postopkih in pomoč pri izpolnjevanju vlog v zadevah iz pristojnosti lokalne skupnosti. Mestna občina Ljubljana se je sicer opredelila, da zagotavlja brezplačno pomoč, vendar je nato v nadaljevanju pojasnila, da pomoč ni organizirana kot brezplačna pravna pomoč, temveč je v drugih oblikah zagotovljeno sodelovanje, pomoč in reševanje sporov njenim prebivalcem in sicer v zadevah iz pristojnosti občine. V okviru občine tako delujeta Svet za varstvo pravic najemnikov, Mediacijski center, občina pa za njuno delovanje brezplačno zagotavlja prostore. Poleg tega so organizirani »dnevi odprtih vrat«, kjer se župan neposredno srečuje s prebivalci občine z namenom mirnega in brezplačnega razreševanja sporov. Občina je pojasnila, da se je za takšno obliko odločila zato, ker je presodila, da posameznikom lahko učinkoviteje pomaga rešiti težave na področjih, za katere je pristojna občina.

Tudi obseg nudenja brezplačne pravne pomoči se od občine do občine razlikuje. Večinoma je nudenje pomoči omejeno na določeno število ur mesečno oziroma tedensko, nekatere občine pa nudenja tovrstne pomoči ne omejujejo. V določenih primerih je koriščenje pomoči pogojeno s predhodno pridobitvijo termina[28] ali predložitvijo potrdila o socialni ogroženosti[29].

Prejeti odgovori občin kažejo, da nekatere občine tudi same neposredno v različnih pojavnih oblikah nudijo brezplačno pravno pomoč oziroma kot pomoč posameznikom v zadevah iz njihove pristojnosti. V primerjavi s podatki, ki jih je Varuh pridobil v letu 2012, pa v letu 2020 pridobljeni podatki kažejo, da osem let pozneje manj (a ne bistveno) slovenskih občin zagotavlja brezplačno pravno pomoči, pri čemer gre ključni razlog (glede na prejete odzive občin) iskati zlasti v pomanjkanju povpraševanja posameznikov po tovrstni obliki pomoči. Pri tem je spodbudno, da bi velika večina občin, ki je v preteklosti sicer zagotavljala takšno pomoč, a jo je prenehala zagotavljati zaradi pomanjkanja povpraševanja, pomoč znova začela nuditi, če bi bil za to izkazan interes občanov.

Brezplačna pravna pomoč v različnih oblikah kot jo nudijo posamezne slovenske občine pomeni še dodaten doprinos pri ozaveščanju in uveljavljanju pravic prava neveščih posameznikov. Zato velja tovrstno obliko dejavnosti občin, kljub temu, da ne gre za nalogo iz njihove izvirne pristojnosti, spodbujati še naprej, hkrati pa bi kazalo razmisliti, kako bi država lahko tudi sama prispevala oziroma pomagala pri ozaveščanju prava neukih posameznikov, da bi ti lahko pravočasno in učinkovito uveljavili oziroma zavarovali svoje pravice. Pobude, ki jih prejema Varuh, kažejo, da ta potreba še vedno obstoji, saj se nanj pogosto obračajo posamezniki le zato, ker iščejo pravni nasvet.

Že v poročilu za leto 2011 (str. 122) je Varuh izpostavil, da pogreša delovanje države in pristojnih institucij, morda tudi nevladnih organizacij, ki bi si prizadevale ozaveščati posameznike o njihovih pravicah, jim svetovati ter pomagati pri njihovi uveljavitvi in zaščiti. V letnem poročilu za leto 2015 (str. 1160) pa je izpostavil, da praksa kaže, da brezplačno pravno pomoč posamezniki poiščejo praviloma (šele) tedaj, ko so (že) soočeni s konkretnim (upravnim, sodnim) postopkom, ki je (že) sprožen zoper njih, ne pa že prej oziroma tedaj, ko nase prevzemajo določene obveznosti ali želijo uveljaviti pravice, ki jim sicer pripadajo glede na veljavne predpise. Ob obravnavi posameznih pobud pogosto zaznavamo, da so posamezniki velikokrat pomanjkljivo seznanjeni s pravicami, ki jim gredo, in z vsemi pravno pomembnimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na posamezen postopek oziroma celo izničijo njegov namen in cilj. Menimo, da bi lahko država s sprejemom dodatnih ukrepov (npr. s sistemsko (pravno) ureditvijo drugih oblik pravne pomoči (poleg obstoječega ZBPP), ki jih s svojo dejavnostjo zagotavljajo določene nevladne organizacije, društva in posamezniki, pa tudi nekatere občine; s subvencioniranjem storitev predstavljenih oblik pravne pomoči, kot jih nudijo občine, kljub temu, da to ni njihova izvirna pristojnost, ali s spodbujanjem nevladnih organizacij in drugih za zagotavljanje brezplačne pravne pomoči izven okvirov, ki jih določa ZBPP), zagotovila in omogočila boljšo seznanitev posameznikov s tistimi pravno pomembnimi okoliščinami, na podlagi katerih bi lahko pravočasno in učinkovito uveljavili oziroma zavarovali svoje pravice in pravne koristi.
Priporočilo št. 70: Varuh priporoča, da Ministrstvo za pravosodje z drugimi odgovornimi ministrstvi sprejme dodatne ukrepe, ki bi prispevali oziroma pomagali pri zagotavljanju različnih oblik brezplačne pravne pomoči izven okvirov, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči.

 

2.19.3.6 Prekrški

 

O obravnavanju prekrškov parkiranja na javni parkirni površini brez plačila parkirnine[30]

V obravnavanju posameznih pobud na tem podpodročju smo ugotovili, da nekateri predpisi lokalnih skupnosti omogočajo, da se lahko uporabniki javnih parkirišč v določenih primerih, ko je bilo ugotovljeno, da nimajo plačane predpisane parkirnine, s plačilom določenega nadomestila izognejo postopku o prekršku. Takšno ureditev smo že v letu 2014 presodili za sporno iz več vidikov in pristojne državne organe (vključno z Vlado Republike Slovenije), ki so dolžni nadzorovati zakonitost dela organov lokalnih skupnosti, pozvali k ukrepanju. Ponovno pa smo se s to problematiko ukvarjali v letu 2020.

Parkiranje je urejeno z zakonskimi (npr. Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP)) in podzakonskimi določbami, na lokalni ravni pa tudi z občinskimi predpisi (odloki), morebitna kršitev pravil parkiranja (npr. parkiranje brez plačila parkirnine) pa je določena kot prekršek, za katerega je predpisana sankcija v obliki globe. Tako na primer Odlok o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (Odlok) v 6. členu določa, da je na javnih parkirnih površinah, za uporabo katerih je določeno plačilo parkirnine, parkiranje dovoljeno za čas, za katerega je plačana parkirnina. Zavezanec za plačilo parkirnine je uporabnik javne parkirne površine. Z globo 40 evrov pa se kaznuje za prekršek posameznik, ki parkira na javni parkirni površini iz prve alineje prvega odstavka prejšnjega člena tega odloka brez plačila parkirnine.

Osnovni namen cestnoprometnih predpisov, med katere po sedanji pravni ureditvi v naši državi spadajo tudi prekrški v zvezi s parkiranjem, ne bi smel biti polnjenje državnega ali občinskega proračuna ali celo proračuna kakšnega javnega podjetja, temveč je oziroma bi po mnenju Varuha vsaj moral biti zagotavljanje prometne discipline in kulture. Poleg tega splošne pogoje za predpisovanje prekrškov in sankcij za prekrške, postopek za prekrške ter organe in sodišča za odločanje o prekrških določa Zakon o prekrških (ZP-1). Gre za sistemski predpis, ki ga morajo upoštevati vsi organi pri odločanju o kršitvi, ki je določena kot prekršek. Predpisi, s katerimi se v naši državi določajo prekrški, se namreč lahko uporabljajo le v skladu s tem zakonom. Prav tako materialnopravne določbe ZP-1 veljajo za vse kršitve, ki so določene kot prekrški (člen 1 ZP-1).

Že v letu 2014 smo v obravnavi ene izmed zadev ugotovili, da je župan Občine Piran zaradi želje po zmanjšanju števila prekrškovnih postopkov sprejel sklep, v katerem je bilo določeno, da lahko uporabniki, za katere je bilo ugotovljeno, da nimajo plačane predpisane parkirnine in so bili obveščeni, da bo zoper njih uveden predlog za začetek postopka o prekršku zaradi neplačila parkirnine, v roku treh dni plačajo nadomestilo v višini 12 evrov. V tem primeru javno podjetje, ki upravlja s parkirišči, pristojnemu prekrškovnemu organu (občinskemu redarstvu) ne posreduje pisnega predloga za začetek postopka o prekršku. Varuh je presodil, da je ta sklep lahko sporen iz več razlogov, predvsem pa je v očitnem nasprotju z ZP-1, saj ta storilcu prekrška ne omogoča, da prekršek »odkupi« s plačilom določenega nadomestila, tako da oškodovanec proti prejemu določenega denarnega zneska s strani storilca, zoper njega ne poda predloga za postopek o prekršku. Na naše ugotovitve smo opozorili pristojna ministrstva in tudi Vlado RS, saj so po Ustavi RS državni organi dolžni nadzorovati zakonitost dela organov lokalnih skupnosti. Vlada RS se je strinjala z našo ugotovitvijo, da določba sklepa, ki kršiteljem omogoča, da se s plačilom 12 evrov v celoti izognejo prekrškovnemu postopku, ni v skladu z ZP-1, kar posledično pomeni, da v proračun občine ni vplačana globa za napačno parkiranje in pripadajoča sodna taksa, ki bi se v tem primeru morala odmeriti kršitelju ob izdaji pisne odločbe (65. člen ZP-1), t. i. odkupnino za storjeni prekršek pa dobi javno podjetje, ki za občino upravlja s parkirišči. Opozorila je, da se zaradi spornega ukrepa daje tudi vtis izsiljevanja oškodovanca (javnega podjetja), kar nikakor ne sme nadomestiti sankcije za storjeni prekršek, čeprav kršitelj v tem primeru plača mnogo manj, kot če bi prekrškovni organ izdal obvestilo o prekršku v skladu z osmim odstavkom 57. člena ZP-1 ali pisno odločbo na podlagi pisnega predloga oškodovanca. Vlada RS je zato takratnemu Ministrstvu za infrastrukturo in prostor naložila, da v sodelovanju z Ministrstvom za notranje zadeve in Ministrstvom za pravosodje (MP) preveri skladnost sklepa župana Občine Piran z ZP-1 ter po potrebi ustrezno ukrepa v skladu s tretjim odstavkom 88.a člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS).

Sporno prakso obravnavanja neplačila parkirnine smo ugotovili tudi v primeru Mestnega redarstva Mestne občine Ljubljana v letu 2015, ko smo preverjali očitke, da se v nasprotju z določbami ZP-1 kot pravočasna plačila polovične globe upoštevajo le tista, ki so bila vplačana do prejema (pozneje do izdaje) odločbe o prekršku. Mestno redarstvo je pojasnilo, da kot prekrškovni organ v primeru prejema predloga oškodovanca (to je javnega podjetja, ki upravlja s parkirišči) za uvedbo postopka o prekršku zaradi neplačila parkirnine, na podlagi drugega odstavka 55. člena ZP-1 pošlje »Obvestilo kršitelju, da se izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška«. Prekrškovni organ kršitelja ob tem tudi seznani, da lahko do izdaje odločbe plača polovični znesek globe. Kršitelj lahko polovični znesek globe plača tudi pozneje, vendar s to razliko, da mora po izdaji odločbe o prekršku plačati tudi sodno takso. Mestno redarstvo je menilo, da je na ta način v teh postopkih (ko neplačilo parkirnine zazna oškodovanec po svojih osebah), ki se vodijo bistveno drugače od postopkov, ko prekršek ugotovi mestni redar, postopalo v korist kršiteljem in jim omogočilo plačilo polovičnega zneska globe pred izdajo odločbe o prekršku. S to ureditvijo je zasledovalo enako varstvo pravic in enakost storilcev prekrška neplačila parkirnine pred zakonom zaradi dveh različnih prekrškovnih postopkov, ki jih ZP-1 predvideva glede na to, kdo ugotovi istovrstni prekršek (javno podjetje ali mestni redar). Ob tem se je zavedalo, da bi sicer vsi kršitelji, zoper katere je bil s strani oškodovanca podan predlog za uvedbo postopka o prekršku, morali (v primeru ugotovitve prekrška) prejeti odločbo o prekršku s plačilom sodne takse, ki pa se ne plača v primeru izdaje plačilnega naloga, ko prekršek ugotovi mestni redar.

Na navedeno prakso, ki ni imela podlage ZP-1, smo opozorili MP, ki skrbi za spremljanje, analiziranje in pripravo sprememb in dopolnitev ZP-1. To je – kljub namenu enakega obravnavanja vseh storilcev prekrška neplačila parkirnine – pritrdilo našim ugotovitvam, da navedena praksa nima podlage v zakonu. S tem, ko je bil domnevni storilec prekrška s pravnim poukom poučen, da lahko le do izdaje odločbe plača polovični znesek globe, je bila prekoračena določba drugega odstavka 55. člena ZP-1. Opozorilo je, da mora Mestno redarstvo pri vodenju in odločanju v prekrškovnih postopkih dosledno upoštevati procesno ureditev hitrega prekrškovnega postopka, ki jo določa ZP-1. Med drugim je za dosledno izvajanje načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) predlagalo spremembo sodelovanja redarstva z oškodovancem. Presodilo je tudi, da za pravilno in zakonito ravnanje Mestnega redarstva sprememba zakonodaje ni potrebna, saj je načelo enakosti pred zakonom ter načelo zakonitosti (drugi odstavek 120. člena Ustave RS) v primerih neplačila parkirnine mogoče zagotoviti s spremembo prakse obravnavanja tovrstnih prekrškov. Ocenilo je, da je primerneje okrepiti število mestnih redarjev, kot pa vnaprej vzdrževati situacijo, ko upravljavec parkirišč kot oškodovanec s svojimi zaposlenimi opravlja (tudi) delo, ki v nadaljevanju obravnavanja prekrška povzroča neenako obravnavanje storilcev prekrškov.

Na podlagi medijskih zapisov smo zaznali, da tudi nekatere druge lokalne skupnosti (npr. v Kopru in Novem mestu) uvajajo podobne načine obravnavanja storilcev prekrška neplačila parkirnine, ki nimajo podlage v ZP-1 (na primer za Novo mesto na Svet24.si dne 13. februarja 2016, v članku z naslovom V Novem mestu bodo delili odpustke, za primer Kopra pa v mediju Žurnal dne 2. februarja 2016, v članku z naslovom Namesto polovičke 'tretjinka'). Na to smo znova opozorili MP in pripomnili, da to zahteva čimprejšnje ukrepanje za uskladitev obstoječe prakse na tem področju z zakonom. Posledično je bilo izvedenih več aktivnosti, izpostaviti pa velja sestanek, ki ga je glede ureditve instituta »nadomestne parkirnine« 13. februarja 2019 organiziralo Ministrstvo za infrastrukturo s predstavniki MP in samoupravnih lokalnih skupnosti (Združenja mestnih občin Slovenije, Združenja občin Slovenije, Skupnosti občin Slovenije). Po razpravi je bilo soglasno sprejeto stališče, da se institut »nadomestne parkirnine« uredi na sistemski ravni v ZPrCP na način, ki bo z vidika načela enakosti zagotavljal enako obravnavanje vseh kršiteljev, s tem pa bo sistemsko najbolj zagotovljena pravna varnost in predvidljivost. Dogovorjeno je tudi bilo, da bodo lokalne skupnosti po uveljavitvi sprememb uskladile odloke s cestnoprometno zakonodajo. Pri določitvi prekrškov v zvezi z neplačilom parkirnine morajo te določiti na način, da v odlokih samoupravnih lokalnih skupnostnih ne bo prihajalo do podvajanja s prekrški, ki jih že določa šesti odstavek 65. člena ZPrCP, v povezavi z 21. točko četrtega odstavka 65. člena ZPrCP. Iz odgovora, ki smo ga prejeli v tej zvezi, izhaja, da predlog novele zakona določa, da je ustavitev in parkiranje prepovedano, kjer je to v nasprotju z obveznostmi, izraženimi s prometno signalizacijo, ali na prostoru, urejenem za parkiranje vozil, kjer je to časovno omejeno in plačljivo, če dnevna parkirnina ni plačana (znak storitve prekrška predstavlja neplačilo parkirnine, ki jo ima samoupravna lokalna skupnost določeno v odloku). Samoupravne lokalne skupnosti, ki instituta »nadomestne parkirnine« nimajo urejenega v odloku oziroma ga ne bodo uredile s spremembo odloka, bodo neplačnike parkirnine kaznovale na podlagi veljavne določbe petega odstavka 65. člena ZPrCP (vezano na materialno določbo nove 22. točke četrtega odstavka 65. člena ZPrCP), ki določa, da se z globo 40 evrov kaznuje za prekršek voznik, ki je ustavil in parkiral, kjer je to v nasprotju z obveznostmi, izraženimi s prometno signalizacijo, ali na prostoru, urejenem za parkiranje vozil, kjer je to časovno omejeno in plačljivo, če dnevna parkirnina ni plačana, pri čemer je obveznost plačila parkirnine določena s prometnim znakom za izrecne odredbe – znak za urejanje cestnega prometa 2437 (prostor, urejen za parkiranje vozil, kjer je to časovno omejeno in plačljivo; parkirna ureditev in druge informacije so prikazane z dopolnilno tablo).

Ponovno smo se s to problematiko srečali ob obravnavi pobude kršitelja, ki je sicer z zamudo poravnal nadomestilo neplačane parkirnine v znesku 12 evrov na enem izmed javnih parkirišč v Ljubljani, pa vendar je bila nato (ne glede na to plačilo) od njega prisilno izterjana celotna globa za prekršek parkiranja brez plačila parkirnine po 6. členu Odloka in sodna taksa v skupni višini 80 evrov. Pri plačilu nadomestila neplačane parkirnine je za predmetno zadevo po stališču Mestnega redarstva posebej pomembno določilo drugega odstavka 9. člena Odloka. Ta določa, da lahko uporabnik, za katerega je bilo ugotovljeno, da nima plačane parkirnine in ki je bil s strani javnega podjetja, ki upravlja s parkirišči, obveščen, da bo zoper njega uveden predlog za začetek postopka o prekršku zaradi neplačane parkirnine, v roku osmih dni od prejema obvestila o neplačilu parkirnine na vozilu plača parkirnino v višini 12 evrov. V primeru plačila tega zneska javno podjetje ne poda predloga za začetek postopka o prekršku zaradi parkirnine. Ker pa je pobudnik zamudil s plačilom celodnevne parkirnine, je bil zoper njega podan predlog za uvedbo hitrega postopka o prekršku. Ker je (sicer z zamudo) poravnal celodnevno parkirnino, javno podjetje v prekrškovnem postopku ni uveljavljalo premoženjsko-pravnega zahtevka. Le če to parkirnino plača pravočasno, se po pojasnilih javnega podjetja namreč storilec prekrška izogne postopku o prekršku, če pa jo plača z zamudo, to njegovega položaja ne spreminja. Nasprotno, kot kaže primer tega pobudnika, je lahko storilec prekrška neplačane parkirnine (v primeru plačila nadomestila neplačane parkirnine z zamudo) obravnavan tudi v postopku o prekršku, torej dvojno, ne da bi bil o tem izrecno poučen in da bi za to obstajala zakonska podlaga. Kljub plačilu nadomestila neplačane parkirnine je bil namreč pobudnik sankcioniran zaradi prekrška z globo in plačilom stroškov postopka, plačano nadomestilo na račun neplačane parkirnine pa mu ni bilo vrnjeno. To je po presoji Varuha nedopustno. Menili smo, da je kršitelj upravičen do vračila preplačanih sredstev, torej do vračila nadomestila neplačane parkirnine, ki je bilo poravnano z zamudo, saj je bil obravnavan in sankcioniran v postopku o prekršku. Tako smo predlagali, da javno podjetje preuči možnosti, da se pobudniku vrne vplačanih 12 evrov in da se tudi sicer za vse tovrstne primere v prihodnje zagotovi obravnava neplačnikov parkirnine na način, ki ne bo pomenil dvojnega sankcioniranja. Javno podjetje je temu predlogu (ob nekaterih pomislekih) tudi sledilo.

Storilec, ki se lahko za svoj prekršek »odkupi« s precej nižjim zneskom (ki ga plača na račun javnega podjetja), kot sicer znaša predpisana globa zanj, ne da bi bila ta možnost sploh predvidena z zakonom, bo to možnost verjetno največkrat tudi izkoristil, vendar to po našem prepričanju pomeni nespoštovanje sistemske ureditve postopka o prekršku, ki ga določa ZP-1. Ne pomeni tudi prispevka k prometni disciplini in zavesti storilcev, da so z neplačilom parkirnine storili (predvsem) prekršek, predstavlja pa tudi prikrajšanje proračuna lokalne skupnosti na račun steka »odpustkov za prekrške« v blagajne javnih podjetij. Do napovedanih sprememb na tem področju še ni prišlo, zato pričakujemo, da bodo dana zagotovila za to pristojnih državnih organov čim prej tudi izpolnjena, da se zagotovi zakonit način obravnave neplačnikov parkirnine, do drugačnih zakonskih rešitev na tem področju pa bi morale tudi lokalne skupnosti delovati v skladu z veljavno zakonodajo.

Priporočilo št. 71: Varuh priporoča, da Ministrstvo za infrastrukturo ob pripravi novele ZPrCP uredi institut »nadomestne parkirnine« na sistemski ravni na način, ki bo z vidika načela enakosti zagotavljal enako obravnavanje vseh kršiteljev.

 

O odgovornosti lastnika vozila

Že nekaj časa se pripravljajo spremembe in dopolnitve 8. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki naj bi pripomogle k enostavnejši izvedbi prekrškovnih postopkov (zlasti v zadevah kršitev, povezanih s prekoračitvami najvišje dovoljene hitrosti). Ta člen določa odgovornost lastnika vozila in sicer določa, da se v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil.

Znova opozarjamo, da so spremembe in dopolnitve ureditve odgovornosti lastnika vozila nujne, saj na tem področju (poleg drugih težav) ugotavljamo različno prakso prekrškovnih organov glede vodenja postopkov o prekršku zoper kršitelje, katerih kršitve so zabeležene s pomočjo samodejnih merilnih naprav in sredstev za nadzor prometa, pri čemer vozniki niso ustavljeni. Že smo ugotovili, da je policija ob spremljanju sodne prakse v začetku leta 2019 spremenila prakso vodenja postopkov zoper kršitelje, ki po podatkih iz evidence registriranih vozil niso ne lastniki in ne imetniki pravice uporabe vozila. Po njeni presoji mora namreč prekrškovni organ v tovrstnih primerih izhajati iz domneve nedolžnosti in odgovornost za prekršek utemeljiti z dejstvi ter dokazi, na podlagi katerih se prepriča, da gre za pravega storilca prekrška. V primerih, ko s posebnim postopkom dokazovanja ugotavlja, ali so podani zakonski znaki prekrška in s tem povezana odgovornost kršitelja, policija meni, da mora v celoti izvesti postopek o prekršku in izdati odločbo o prekršku, ne pa plačilni nalog. Postopanje (vsaj) nekaterih redarstev pa je po naših informacijah v tem delu drugačno, ker tudi v teh primerih izdajo (le) plačilne naloge. Kršitelji, ki so v bistveno enakem pravnem položaju, so torej v praksi lahko obravnavani različno in nekateri tudi strožje, saj so z izdajo odločbe o prekršku obremenjeni tudi z obveznostjo plačila sodne takse. Različno obravnavanje bistveno enakih položajev pa je ustavno nedopustno.

S problematiko odgovornosti lastnika vozila smo se ukvarjali tudi v naslednjem predstavljenem primeru.

Priporočilo št. 72: Varuh Ministrstvu za infrastrukturo priporoča, da z novelo 8. člena ZPrCP uredi odgovornost lastnika vozila na način, ki bo zagotavljal enako obravnavo vseh kršiteljev cestnoprometnih predpisov.

 

Primer: Zamujen rok za vložitev zahteve za sodno varstvo Prekrškovni organ bi po stališču Varuha ravnal bolj pravilno, če bi v odgovoru na dopis moža pobudnice (za katerega je prekrškovni organ vedel, da ga bo prejel po izteku prekluzivnega 8-dnevega roka za vložitev zahteve za sodno varstvo) hkrati zapisal, da je ob morebitni vložitvi zahteve za sodno varstvo po upravičenem predlagatelju treba zaprositi tudi za vrnitev v prejšnje stanje. Pobudnica je kot lastnica motornega vozila prejela plačilni nalog zaradi prekrška prekoračene hitrosti v naselju, ki ga je zaznal samodejni merilnik hitrosti. Naslednji dan je njen mož s sklicevanjem na številko in datum izdaje plačilnega naloga prekrškovnemu organu pisno sporočil, da je v času zaznanega prekrška predmetno vozilo upravljal on, in predlagal, da se to upošteva v nadaljevanju postopka. Kot pravna laika sta z možem menila, da bo to zadostovalo za pošteno obravnavo. Že po izteku roka za vložitev zahteve za sodno varstvo je mož pobudnice prejel dopis prekrškovnega organa, s katerim je bil seznanjen, da njegovo pisanje ne vsebuje elementov zahteve za sodno varstvo, saj bi bila ta s sklepom zavržena kot nedovoljena, ker je ni vložil upravičeni predlagatelj. Pobudnica je šele zatem vložila zahtevo za sodno varstvo. To pa je prekrškovni organ zavrgel, ker je ugotovil, da je bila vložena prepozno. Zoper ta sklep je pobudnica vložila zahtevo za sodno varstvo, pristojno sodišče pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno. Varuha je pobudnica prosila za nasvet »kako in kaj« naprej. Vsakogar, tudi Varuha, zavezuje pravnomočna sodna odločba, kot tudi pravnomočen plačilni nalog, kot je bil v primeru pobudnice, vendar smo presodili, da bi v opisanem primeru lahko bilo prezrto načelo materialne resnice in pravica do obrambe domnevne storilke prekrška (lastnice vozila, s katerim je bil storjen prekršek), ob izkazanem razumnem dvomu, da prekrška ni storila, saj v času storitve prekrška sama ni uporabljala vozila. Za prekršek je lahko odgovoren le storilec, ki je storil prekršek iz malomarnosti ali z naklepom (9. člen ZP-1). Storilca prekrška zoper varnost cestnega prometa (ki je na primer zaznan s tehničnimi sredstvi, a ni bil ustavljen) je treba v vsakem primeru (šele) ugotoviti (identificirati). Iz plačilnega naloga, ki ga je prejela pobudnica, izhaja, da ji je bil ta izdan na podlagi prvega odstavka 8. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki določa odgovornost lastnika vozila, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec. Dejstvo, da je prekrškovni organ na dopis moža pobudnice (oziroma na njegovo »priznanje«, da je prekršek storil on) odgovoril šele na dan izteka roka za vložitev zahteve za sodno varstvo, ta pa ga je prejel še dva dni pozneje, je očitno v nasprotju z načelom dobrega upravljanja. S takšnim postopanjem je bilo po presoji Varuha povsem prezrto tudi varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank se nasproti njim namreč uporabljajo tisti s predpisi določeni ukrepi, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa. Poleg tega mora organ tudi skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Tako se je Varuhu zastavilo tudi vprašanje, zakaj prekrškovni organ ni ravnal bolj življenjsko in tudi v skladu z načelom materialne resnice ter z določbami ZP-1 in ZUP na način, da bi pobudnici postavil rok za odpravo ugotovljene pomanjkljivosti pri prejeti vlogi (npr. tako, da bi jo pozval, da se opredeli ali gre pri vlogi njenega moža za vloženo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog in če, da jo potrdi s svojim podpisom). Menili smo, da bi v tem primeru v nadaljevanju z morebitno v roku dopolnjeno zahtevo za sodno varstvo lahko postopal kot s pravočasno vloženo. V primeru pobudnice pa se je zdelo, da sta tako prekrškovni organ kot posledično tudi sodišče namesto načelu materialne resnice dala prednost načelu hitrosti postopka o prekršku, s tem pa pobudnici za varovanje njenih pravic ni bila dana možnost sodnega varstva, saj se sodišče z vprašanjem, kdo je v trenutku prekrška dejansko upravljal vozilo in storil prekršek, sploh ni ukvarjalo, četudi je razpolagalo z izjavo moža pobudnice, da je vozilo v času prekrška upravljal on. Z omenjenimi pomisleki Varuha smo seznanili tako prekrškovni organ kot tudi okrajno sodišče ter Vrhovno državno tožilstvo RS (zaradi preveritve ali je v primeru pobudnice morda podana podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti) s predlogom, da jih obravnavajo in se do njih opredelijo. MNZ je v zvezi s stališčem Varuha, da bi prekrškovni organ na vlogo moža pobudnice lahko odgovoril hitreje in s tem zavaroval rok za vložitev pravnega sredstva, odgovorilo, da je prekrškovni organ ta dopis prejel 11. 12. 2019, z njim pa se je seznanil 17. 12. 2019, to je na dan pravnomočnosti plačilnega naloga, in istega dne nanj tudi odgovoril. Odgovor prekrškovnega organa je bil možu pobudnice vročen 19. 12. 2019. MNZ je sporočilo, da je bil ta odgovor pripravljen in vročen v enem tednu, kar je v skladu z ustaljenim načinom poslovanja. MNZ je tako presodilo, da je bil postopek o prekršku v primeru pobudnice zakonit, kljub temu da je dejanski storilec njen mož. Prekrškovni organ je namreč pobudnico pravilno obveščal o pravicah in dolžnostih v postopku o prekršku, da bi lahko pravočasno vložila redno pravno sredstvo. MNZ je zaključilo, da je plačilni nalog v primeru pobudnice pravnomočen, saj je bila zahteva za sodno varstvo vložena prepozno, pobudnica pa ob tem tudi ni zahtevala vrnitve v prejšnje stanje, kar je ugotovilo tudi pristojno sodišče, pravnomočnost pa je ena od glavnih izjem načela materialne resnice. Tudi okrajno sodišče je pojasnilo, da je pobudnica vložila zahtevo za sodno varstvo 20. 12. 2019, rok za njeno vložitev pa se je iztekel 17. 12. 2019. Ker ob tem pobudnica ni zahtevala vrnitve v prejšnje stanje, je po presoji sodišča prekrškovni organ odločil pravilno in zakonito, ko je njeno zahtevo za sodno varstvo s sklepom zavrgel. Sodišče je še sporočilo, da je prav iz razloga, ker se je pobudnica v zahtevi za sodno varstvo sklicevala na nepoznavanje zakonov, kljub temu, da je šlo le za procesni sklep (sklep o zavrženju prepozne zahteve za sodno varstvo), dopolnilo dokazni postopek po določilih rednega sodnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1, da bi ugotovilo, ali obstajajo razlogi, ki bi opravičevali odpravo izpodbijanega sklepa prekrškovnega organa. Kljub temu, da je njen mož storitev prekrška priznal, pa sodišče tudi po izvedenem dokaznem postopku ni ugotovilo, da bi bila zahteva za sodno varstvo zoper izdani plačilni nalog vložena prepozno zaradi razlogov, ki bi opravičevali zamudo glede vložitve pravnega sredstva in na podlagi katerih bi sodišče odpravilo sklep prekrškovnega organa po zgoraj navedenem določilu. Sodišče je ob tem pripomnilo, da pobudnica ni vložila predloga za vrnitev v prejšnje stanje pri prekrškovnemu organu (ki bi ga sicer morala skupaj s prepozno vloženim pravnim sredstvom), saj se o vrnitvi v prejšnje stanje ne odloča po uradni dolžnosti, temveč le na predlog stranke. Ker je sodišče v zadevi pobudnice s sodbo sprejelo procesno odločitev (potrdilo je, da je bila zahteva pobudnice za sodno varstvo dejansko vložena po preteku prekluzivnega roka) in je potrdilo izpodbijani sklep o zavrženju, se zato v vsebinsko utemeljenost zahteve za sodno varstvo ni spuščalo. Vrhovni državni tožilec je prav tako po preučitvi zadeve sporočil, da zahteve za varstvo zakonitosti ne bo vložil. Varuh s posredovanjem v tem primeru torej ni bil uspešen. Kljub temu smo pobudo šteli za utemeljeno. Prekrškovni organ je namreč pri vodenju postopka o prekršku, oziroma v hitrem postopku, poleg ZP-1 skladno s določbami 58. člena tega zakona dolžan spoštovati tudi ZUP, ki v prvem odstavku 7. člena določa, da je pri postopanju in odločanju strankam treba omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in tako bi moral postopati tudi v primeru pobudnice. Upoštevajoč določbo drugega odstavka tega člena bi prekrškovni organ po stališču Varuha ravnal bolj pravilno, če bi v odgovoru na dopis njenega moža (za katerega je prekrškovni organ vedel, da ga bo prejel po izteku prekluzivnega 8-dnevega roka za vložitev zahteve za sodno varstvo) hkrati zapisal, da je ob morebitni vložitvi zahteve za sodno varstvo po upravičenem predlagatelju treba zaprositi tudi za vrnitev v prejšnje stanje. Le s tem bi namreč bilo poskrbljeno za to, da bi se materialna resnica (ki je bila očitno drugačna od tiste, zapisane v spornem plačilnem nalogu) sploh lahko ugotavljala. 15.5-14/2020

 

V naslednjem predstavljenem primeru pa smo ugotovili pomanjkljivosti pri izdanem plačilnem nalogu redarstva.

 

Primer: Pomanjkljivosti pri izdaji plačilnega naloga Po mnenju Varuha bi morali biti kršitelji (sploh v primerih, ko z dejstvi in okoliščinami prekrška niso seznanjeni pred vročitvijo plačilnega naloga) z dejstvom, da se jim plačilni nalog izdaja na podlagi 8. člena ZPrCP, torej na podlagi domnevne odgovornosti lastnika oziroma imetnika uporabe vozila po tej zakonski določbi, posebej seznanjeni. Pobudnik je na dom prejel plačilni nalog občinskega redarstva, ker je samodejni merilnik hitrosti njegovemu vozilu v naselju izmeril višjo hitrost od predpisane. Plačilni nalog je sicer vseboval s tretjim odstavkom 57. člena ZP-1 predpisane sestavine, vključno z opisom okoliščin zaznanega prekrška in dokazom prekoračene hitrosti (fotografijo samodejnega merilnika hitrosti). Opazili pa smo, da je v uvodu plačilnega naloga navedeno, da se ta izdaja na podlagi četrtega odstavka 57. člena ZP-1, ki se nanaša na fazo vročanja plačilnega naloga, in da v njem ni navedeno, da se imenovanemu kršitelju izdaja na podlagi 8. člena ZPrCP, ki določa zakonsko domnevo, da je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, če ni mogoče ugotoviti storilca, storil lastnik vozila, razen, če dokaže, da tega prekrška ni storil. Po mnenju Varuha bi morali biti kršitelji (sploh v primerih, ko z dejstvi in okoliščinami prekrška niso seznanjeni pred vročitvijo plačilnega naloga) z dejstvom, da se jim plačilni nalog izdaja na podlagi 8. člena ZPrCP, torej na podlagi domneve odgovornosti lastnika oziroma imetnika uporabe vozila po tej zakonski določbi, posebej seznanjeni. Tako bi tudi lahko jasno razbrali pravno podlago, da bodo kaznovani za prekršek, razen če bodo dokazali, da tega prekrška niso storili. Ob svojem delu smo opazili, da policija kršitelje v takšnih primerih s tem seznani že v samem plačilnem nalogu. Sicer smo tudi v obravnavanju tega primera menili, da so spremembe in dopolnitve zakonske ureditve odgovornosti lastnika vozila nujne, saj na tem področju (poleg drugih težav) ugotavljamo različno prakso prekrškovnih organov glede vodenja postopkov o prekršku zoper kršitelje, katerih kršitve so zabeležene s pomočjo samodejnih merilnih naprav in sredstev za nadzor prometa, pri čemer vozniki niso ustavljeni. Različno obravnavanje bistveno enakih položajev pa je ustavno nedopustno, na kar smo (že) opozorili Ministrstvo za infrastrukturo, saj se pripravlja novela ZPrCP. S svojimi pomisleki smo seznanili občinsko redarstvo in predlagali, da plačilne naloge v podobnih primerih zaznave prekrška prilagodi tako, da bo razvidno, da se plačilni nalog izdaja na podlagi določb 57. člena ZP-1 in da se vanj vnese tudi navedbo in pojasnilo zakonske podlage (8. člen ZPrCP) za izdajo plačilnega naloga lastniku vozila. Občinsko redarstvo je mnenje in predlog Varuha sprejelo, saj je sporočilo, da bodo v prihodnje upoštevali naša priporočila glede pravne podlage za izdajo plačilnih nalogov. Pobudo smo tako šteli za utemeljeno kljub dejstvu, da je bil plačilni nalog, izdan v primeru pobudnika, že pravnomočen, saj ga ni izpodbijal s pravnim sredstvom, tj. z zahtevo za sodno varstvo. 15.5-18/2020

 

Zaseg motornega vozila po izteku veljavnosti vozniškega dovoljenja

ZPrCP v 23. členu določa zakonsko podlago za zaseg motornega vozila, četrti odstavek tega člena pa določa, kateri prekršek se šteje kot hujši prekršek in, enako kot peta točka prvega odstavka 23. člena ZPrCP, ne razlikuje med vozniki glede na vzrok prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, temveč vsakršno vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja kriminalizira kot hujši prekršek; medtem ko šesti odstavek 56. člena Zakona o voznikih – Zvoz-1  za voznike, ki vozijo z vozniškim dovoljenjem, katerega veljavnost je potekla, če pogoj za podaljšanje njegove veljavnosti ni predložitev veljavnega zdravniškega spričevala, predpisuje milejšo sankcijo.

V praksi prihaja do primerov (z enim od teh se je v letu 2020 znova srečal tudi Varuh), ko policija v postopku o prekršku zaseže motorno vozilo vozniku, ki mu je potekla veljavnost vozniškega dovoljenja, za podaljšanje njegove veljavnosti pa bi moral – na primer zaradi slabovidnosti – pridobiti novo zdravniško spričevalo. V takšnem primeru se izvede redni sodni postopek o prekršku, to pomeni, da mora policija pristojno sodišče brez odlašanja seznaniti z zasegom vozila in istočasno zoper storilca vložiti obdolžilni predlog. Sodišče nato z odredbo odloči, ali se vozilo do konca postopka o prekršku zaseže in hrani, ali pa se obdolžencu vrne še pred izidom postopka o prekršku.

V obravnavanem primeru je sodišče z odredbo odločilo, da se motorno vozilo zaseže in da v hrambo, s sodbo, s katero je razsodilo, da je obdolženec za prekršek odgovoren (upoštevajoč olajševalne okoliščine mu je bil izrečen opomin), pa je odločilo, da se zaseženo vozilo vrne obdolžencu. Prevzel ga je lahko šele po pravnomočnosti sodbe o prekršku. V teh primerih odloči sodišče o stroških hrambe in vrnitve vozila s posebnim sklepom potem, ko so ti stroški znani. Stroški hrambe vozila (ki so odvisni od tega koliko dni se je vozilo nahajalo v hrambi) in stroški njegove vrnitve so stroški postopka, ki jih je dolžan plačati tisti, ki mu je bila izrečena sankcija (prvi odstavek 144. člena ZP-1), torej tudi v primeru, ko je izrečen opomin. Pravilnost in zakonitost sodbe o prekršku, vključno z odredbo o zasegu in hrambi motornega vozila, bi lahko presojalo višje sodišče, vendar se pobudnik v našem primeru ni odločil za pritožbo, zoper sklep o plačilu stroškov hrambe in vrnitve vozila pa se je pritožil prepozno.

Po vedenju Varuha v podobnih primerih kot je bil primer pobudnika, različna sodišča o zaseženem motornem vozilu odločajo različno – nekatera z odredbo takoj ob prejemu obdolžilnega predloga začasno zaseženo vozilo zasežejo in dajo v hrambo, kot je bilo v primeru pobudnika, nekatera pa po pretehtanju vseh znanih okoliščin primera in teže prekrška začasno zaseženo vozilo vrnejo obdolžencu (še pred njegovim zaslišanjem), še posebno, če ugotovijo, da je obdolženec že podaljšal veljavnost vozniškega dovoljenja (po pridobitvi zdravniškega spričevala).

Res zakonodajalec (za sedaj) v četrtem odstavku 23. člena ZPrCP ne dela razlike med vozniki, katerim je potekla veljavnost vozniškega dovoljenja (šesti odstavek 56. člena Zakona o voznikih – Zvoz-1 pa za voznike, ki vozijo z vozniškim dovoljenjem, katerega veljavnost je potekla, če pogoj za podaljšanje njegove veljavnosti ni predložitev veljavnega zdravniškega spričevala, predpisuje milejšo sankcijo) in vsakršno vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja kriminalizira kot hujši prekršek, vendar mora sodnik, ki je dolžan spoštovati ustavo in zakon, poleg tega soditi tudi po svoji vesti in nepristransko (23. člen Zakona o sodniški službi - ZSS). To velja še posebej v primeru, kadar odloča o ustavno varovanih pravicah, v katere se z zasegom motornega vozila nedvomno globoko poseže. Zato zaseg, če se ta že odredi, po stališču Varuha ne sme trajati dlje, kot je to nujno potrebno zaradi varovanja drugih, pomembnejših pravic.

Priporočilo št. 73: Varuh priporoča sodiščem, da poskrbijo za hitro odločanje o zaseženem motornem vozilu.

 

Upravičenost sankcioniranja za žalitev redarja?

Pobudnik, invalid 3. kategorije, je navajal, da je v dopoldanskem času parkiral svoj avto na primernem parkirišču, označenem za invalide. Invalidsko kartico je dal kot vedno za senčnik, kjer naj bi bila lepo vidna. Redar mu je kljub temu napisal kazen za nepravilno parkiranje. Ker se je to zgodilo že drugič, ga je to zelo razjezilo. Na medobčinski inšpektorat je napisal e-poštno sporočilo. Iz inšpektorata so mu sporočili, da bodo kazen umaknili, dobil pa je kazen za žalitev redarja. Odvzeto mu je bilo 500 evrov, kar mu kot invalidu s štiriurnim delovnikom veliko pomeni, sploh ker ni nobenega žalil niti ni imel tega namena.

Iz razpoložljive dokumentacije smo ugotovili, da je prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Postojna, Cerknica, Pivka, Loška dolina in Bloke (prekrškovni organ) pobudniku izdal plačilni nalog zaradi prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 ter mu izrekel globo 417,00 evrov. Zoper plačilni nalog je pobudnik podal tudi zahtevo za sodno varstvo, vendar jo je Okrajno sodišče v Postojni s sodbo z dne 25. 6. 2019, opr. št. ZSV 315/2018 zavrnilo kot neutemeljeno.

O očitanemu prekršku je bilo torej v postopku o prekršku že pravnomočno odločeno. Ta odločitev zavezuje tudi Varuha. Tudi sicer Varuh nima neposrednih pristojnosti (z izjemo ustavne pritožbe) vsebinsko presojati pravilnosti in zakonitosti posameznih sodnih odločitev. Ugotovili pa smo lahko, da pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo sodišče ni namenjalo prav veliko pozornosti okoliščinam, ki so bile po navedbah pobudnika povod za njegovo e-pismo, saj je (očitno upoštevajoč navedbe pobudnika v zahtevi za sodno varstvo) predvsem ugotavljalo, ali gre za prekršek neznatnega pomena. Ugotovilo je, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhajajo posebne olajševalne okoliščine oziroma teke okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo instituta prekrška neznatnega pomena. Odziv pobudnika tudi po naši presoji res ni bil najbolj primeren, vendar ga je bilo mogoče razumeti tudi kot posledico zatrjevanega ravnanja redarja, ki naj bi pobudniku neutemeljeno očital storitev prekrška nepravilnega parkiranja, kar so nenazadnje potrjevale navedbe pobudnika, da je bila »kazen umaknjena«.

Ker je Varuh dolžan voditi postopek nepristransko in v vsaki zadevi pridobiti stališča prizadetih strani (četrti odstavek 9. člena Zakona o varuhu človekovih pravic), smo prekrškovni organ pozvali za odziv na v uvodu predstavljene navedbe pobudnika. Zlasti nas je zanimala podlaga za očitani prekršek nepravilnega parkiranja ob zatrjevanju pobudnika, da je kot invalid parkiral na temu primernem parkirišču, označenem za invalide, ter da je invalidsko kartico kot vedno dal za senčnik. Prav tako nas je zanimala podlaga za odločitev o nenadaljevanju postopka o prekršku zoper pobudnika zaradi očitanega prekrška nepravilnega parkiranja, pa tudi za očitek pobudnika, da se je to zgodilo že drugič. Če je bilo pozneje ugotovljeno, da ni podlage za očitani prekršek nepravilnega parkiranja, nas je zanimalo tudi, kako (na kakšen način) je bil pobudnik s tem seznanjen in hkrati, ali je v tej zvezi prejel morda tudi opravičilo za neutemeljen očitek storitve prekrška.

Upoštevajoč navedbe pobudnika in v pojasnitev okoliščin njegovega primera smo zaprosili tudi za pojasnilo o tem, kako je bilo pri odločitvi za sankcioniranje pobudnika zaradi njegovih navedb v e-pismu upoštevano načelo sorazmernosti oziroma, ali je bilo pri tem vzeto v obzir dejstvo, da je njegovo e-pismo (s sicer tudi po naši presoji neprimerno vsebino) pravzaprav odmev na ravnanje redarja. Želeli smo namreč odvrniti vsako senco dvoma, da odločno ukrepanje zoper pobudnika ne pomeni le razkazovanja moči nad posameznikom, ki se je neprimerno odzval na (neutemeljeno) očitan mu prekršek.

Prejeli smo odgovor skupne občinske uprave, ki je pojasnila, da je občinski redar, ki je opravljal nadzor mirujočega prometa, ugotovil, da je bilo vozilo pobudnika parkirano na mestu, rezerviranem za invalide. Preveril je, ali ima parkirano vozilo nameščeno parkirano karto na za to predvidenem mestu in ker le-te ni bilo, je na vetrobransko steklo vozila namestil obvestilo o prekršku. Isti dan, pozno zvečer je pobudnik po elektronski pošti sporočil, da ima zagotovljeno parkirno mesto in v nadaljevanju postopka ter podrobnejšega pregleda fotografij je bilo ugotovljeno, da je bila na vozilu res nameščena parkirna karta, vendar na nepravilnem mestu. Parkirno karto je namreč zataknil za desni senčnik, za nalepko z navodili za uporabo zračne blazine, kar je v nasprotju s Pravilnikom o parkirni karti (Uradni list RS, št. 67/11), ki v 9. členu določa, da se parkirna karta namesti na vidno mesto, na levi spodnji notranji strani vetrobranskega stekla, za čas parkiranja vozila. Kljub temu, da ni pravilno namestil parkirne karte, je prekrškovni organ postopek o prekršku za ta prekršek ustavil in ga o tem seznanil z obvestilom, da ne bo izdan plačilni nalog.

Tako občinski redar kot tudi prekrškovni organ sta po oceni skupne občinske uprave v prekrškovnem postopku zaradi parkiranja na mestu, rezerviranem za invalide, ravnala zakonito in strokovno. Občinski redar je, preden je napisal obvestilo o prekršku in ga namestil na vetrobransko steklo, preveril ali ima vozilo nameščeno parkirno karto v skladu s pravilnikom. Ravnanje občinskega redarja je bilo tudi strokovno, skrbno in korektno. Občinskemu redarju nikakor ni mogoče očitati, da ni opazil nepravilno nameščene in slabo vidne parkirne karte. V primeru, da bi pobudnik parkirno karto namestil pravilno in bi bila le-ta dobro vidna, bi redar parkirno karto opazil in do postopka sploh ne bi prišlo. Redar je takoj naslednji dan, ko je opazil, da mu je pobudnik poslal elektronsko sporočilo, še enkrat dobro in natančno pregledal fotografije in postopek ustavil ter o tem sestavil tudi uradni zaznamek.

Glede očitka, da se je to zgodilo že drugič, pa je skupna občinska uprava pojasnila, da je prekrškovni organ v letu 2015 pobudniku res izdal plačilni nalog zaradi napačnega parkiranja na istem mestu, vendar takrat parkirne karte sploh ni imel (to je pridobil šele naknadno). Očitek, da se je pobudniku isto zgodilo že dvakrat, tako ni bil resničen in utemeljen. Redarji nikakor ne morejo vedeti, da neko vozilo vozi invalid, če to ni označeno z ustrezno parkirno kartico.

Nadalje je skupna občinska uprava pojasnila, da je pobudnik na dan prejema obvestila o prekršku ob 22:21. uri na službeni e-naslov redarja in še več drugih poslal agresivno, žaljivo in neprimerno elektronsko sporočilo. Opisano ravnanje je po presoji skupne občinske uprave vsekakor predstavljalo nedostojno ravnanje, saj je pobudnik s svojimi besedami vznemiril in razburil uradno osebo pri uradnem poslovanju in škodil tako njegovemu ogledu kot tudi ugledu prekrškovnega organa. Zato mu je bilo posredovano obvestilo in pouk kršitelju, da se izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah tega prekrška. Na tej podlagi je stekel postopek o prekršku, ki se je končal s sodbo Okrajnega sodišča v Postojni opr. št. ZSV 315/2018 z dne 25. 7. 2019, s katero je bila njegova zahteva za sodno varstvo zavrnjena kot neutemeljena.

Ravnanja redarja po presoji skupne občinske uprave nikakor ne moremo označiti kot razkazovanje moči nad posameznikom, ki se je neprimerno odzval na (neutemeljeno) očitan prekršek. Redar je namreč ravnal z vso potrebno skrbnostjo, pobudnik pa je s svojim neprimernim odzivom pri njem povzročil vznemirjenje in razburjenje, počutil se je ogroženega. Z žaljivimi besedami je tudi škodil njegovemu ugledu kot uradni osebi. Sporno elektronsko sporočilo je poslal na več službenih elektronskih naslovov prekrškovnega organa, tako da so bili z njim seznanjeni vsi sodelavci. Sankcioniranje je bilo po presoji skupne občinske uprave tudi sorazmerno glede na ravnanje pobudnika. Pri presojanju sorazmernosti posegov države v pravice posameznikov je namreč potrebno uporabiti t. i. test sorazmernosti, ki je sestavljen iz treh delov:

• primernost ukrepa za dosego zastavljenega cilja: sankcioniranje pobudnika je bilo primerno, saj je bilo smiselno (razumno), uporabno in možno za dosego zastavljenega cilja.

• nujnost ukrepa: sankcioniran je bil z najnižjo višino kazni za nedostojno ravnanje, ki je v zakonu predpisana v razponu. Kaznovanje je bilo nujno, saj ne obstaja milejše sredstvo za tako ravnanje. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Postojni je bilo ugotovljeno, da ravnanja pobudnika ni mogoče opredeliti kot prekršek neznatnega pomena, za katerega bi lahko bilo na podlagi Zakona o prekrških (ZP-1) izrečeno opozorilo namesto globe.

• sorazmernost v ožjem pomenu: sankcioniranje pobudnika je sorazmerno tudi v ožjem pomenu, saj ne pomeni prevelikega bremena. Pri tehtanju pravic pobudnika in pravic redarja je bilo treba upoštevati, da redar ni ravnal žaljivo in neprimerno, tako da neprimerno vedenje pobudnika ne more biti posledica ravnanja redarja v taki meri, da bi bilo sankcioniranje nesorazmerno v ožjem pomenu. Svojega ravnanja pobudnik tudi nikakor ne more opravičiti kot ravnanje v afektu, saj je obvestilo o prekršku prejel popoldan, sporno elektronsko sporočilo pa je posredoval šele ob 22:21. uri.

V zadevi pobudnika smo s svojim posredovanjem skušali opozoriti na okoliščine sankcioniranja pobudnika, za katere nismo bili povsem prepričani, da so bile dovolj upoštevane v postopku o prekršku, ki se je vodil zoper njega. Upoštevajoč prejeti odgovor skupne občinske uprave pa nismo videli možnosti za naše nadaljnje posredovanje, zlasti tudi ker je bilo o očitanemu prekršku v postopku o prekršku že pravnomočno odločeno. Nestrinjanje s postopanjem redarja bi pobudnik tudi sicer lahko izrazil na bolj dostojen in primeren način s pravno argumentacijo, ki ne bi pomenila njegove žalitve. 15.5-2/2020

Podaljšanje statusa voznika začetnika

Po prej veljavnem Zakonu o voznikih (ZVoz) je lahko pristojni organ vozniku začetniku, skladno z določbo četrtega odstavka 53. člena ZVoz, največ enkrat podaljšal veljavnost vozniškega dovoljenja za obdobje, potrebno za izpolnitev predpisanih obveznosti, vendar ne več kot za eno leto (lahko torej tudi za krajše obdobje). Če predpisanih obveznosti voznik začetnik tudi v podaljšanem roku ni izpolnil, se mu je izdalo novo vozniško dovoljenje le, če je ponovno opravil vozniški izpit. V tem primeru je ponovno postal voznik začetnik.

Sedaj veljavni Zakon o voznikih (ZVoz-1), ki velja od 12. 1. 2017, pa v 51. členu določa, da mora voznik začetnik opraviti dodatno usposabljanje voznikov začetnikov (tega lahko opravi že po najmanj šestih mesecih od izdaje vozniškega dovoljenja). Če voznik začetnik programa dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov ne opravi v času veljavnosti vozniškega dovoljenja, se veljavnost vozniškega dovoljenja podaljša šele, ko program dodatnega usposabljanja opravi (tretji odstavek 59. člena ZVoz-1). Za izdajo novega vozniškega dovoljenja oziroma podaljšanje vozniškega dovoljenja vozniku začetniku ni treba ponovno opravljati vozniškega izpita, temveč mora upravni enoti le predložiti potrdilo o opravljenem programu dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov. V vmesnem času (v času od poteka veljavnosti vozniškega dovoljenja do izpolnitve obveznosti – oprave programa dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov, če le-to ni opravljeno v času veljavnosti vozniškega dovoljenja) se šteje, da je vozniško dovoljenje neveljavno, pogoj za podaljšanje njegove veljavnosti pa je predložitev potrdila o dodatnem usposabljanju voznika začetnika.

V eni izmed obravnavanih zadev je pobudnica Varuha seznanila, da je sredi decembra 2016 na upravni enoti želela podati vlogo za podaljšanje vozniškega dovoljenja voznika začetnika skladno s tedaj veljavnim 53. členom Zakona o voznikih (ZVoz), vendar ji je bilo tam svetovano, naj tozadevno vlogo vloži nekaj dni pred iztekom veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vozniško dovoljenje voznika začetnika ji je sicer veljalo do 23. 2. 2017. Ko je 21. 2. 2017 želela vložiti vlogo za podaljšanje vozniškega dovoljenja voznika začetnika, pa ji je bilo pojasnjeno, da bo lahko vozniško dovoljenje podaljšala le, če bo predložila tudi dokazilo o opravljenem dodatnem usposabljanju, saj je z 12. 1. 2017 začel veljati ZVoz-1, ki podaljšanja statusa voznikov začetnikov brez opravljenega dodatnega usposabljanja ne omogoča več. Poudarila je, da bi za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja zaprosila pred zakonsko spremembo, če bi za to spremembo zakona izvedela pravočasno.

Pobudnica je v zadevi uporabila razpoložljiva pravna sredstva, ki so ji sicer bila na voljo kot stranki v postopku in je bila njena zadeva dokončna ter pravnomočna in torej njeno obravnavanje v postopku pri Varuhu ni moglo vplivati na njen drugačen končni izid. Upoštevaje prejšnjo pravno ureditev podaljšanja vozniškega dovoljenja, ki je posamezniku omogočala to podaljšanje brez opravljanja dodatnega usposabljanja zgolj z vložitvijo vloge v ta namen in to brez časovne opredelitve, kdaj lahko to stori, zlasti pa tudi nasvet, ki ga je pobudnica prejela na upravni enoti, pa se je na načelni ravni postavilo vprašanje utemeljenosti odsotnosti prehodnih in končnih določb ZVoz-1 v delu, ki se nanaša na podaljšanje vozniškega dovoljenja voznika začetnika pod pogoji, ki jih je sicer določal prej veljavni ZVoz v 53. členu. Skladno z navedenim je vozniku začetniku lahko pristojni organ največ enkrat podaljšal veljavnost vozniškega dovoljenja za obdobje, potrebno za izpolnitev predpisanih obveznosti, vendar ne več kot za eno leto. Če predpisanih obveznosti tudi v tem roku ni izpolnil, se mu je izdalo novo vozniško dovoljenje le, če je ponovno opravil vozniški izpit. V tem primeru je ponovno postal voznik začetnik.

V poizvedbi na Ministrstvu za infrastrukturo smo izpostavili, da načelo zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Namen prehodnih določb je ureditev pravic in pravnih razmerij, ki so že nastala pod veljavo prejšnjega prava ter še vedno obstajajo in trajajo ob uveljavitvi novega prava. Zato je zakonodajalec zaradi spoštovanja načela varstva zaupanja v pravo dolžan urediti prehodno obdobje, kadar nova ureditev posega v trajajoča razmerja oziroma upravičena pravna pričakovanja (tako Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-187/05-11 z dne 18. 10. 2007). Glede na navedeno smo menili, da bi v obravnavanem primeru smel zakonodajalec spremeniti pogoje za podaljšanje statusa voznika začetnika tudi za osebe, ki ta status v času spremembe pravne ureditve sicer že imajo, vendar pa bi moral biti hkrati prizadetim osebam zagotovljen tudi zadosten čas za prilagoditev na novo ureditev.

Ministrstvo za infrastrukturo je v odgovoru izčrpno pojasnilo ureditev podaljšanja vozniškega dovoljenja voznikom začetnikom, kot je veljala pred sprejemom in uveljavitvijo ZVoz-1. Poudarilo je, da sta že oba navedena predpisa (ZVCP in ZVoz) določala, da se vozniško dovoljenje vozniku začetniku podaljša šele, ko opravi program dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov. Če voznik začetnik programa dodatnega usposabljanja ni opravil tudi v dodatnem roku, je za pridobitev novega vozniškega dovoljenja moral ponovno opraviti celoten vozniški izpit.

Po stališču Ministrstva za infrastrukturo je sedaj veljavna ureditev v primerjavi s prejšnjo ureditvijo za voznika začetnika milejša (voznik začetnik ni v slabšem pravnem položaju), zato po njegovem mnenju kot tudi mnenju Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo in Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora Republike Slovenije določitev prehodnega obdobja ni bila potrebna.

V zvezi s primerom pobudnice je ministrstvo pojasnilo tudi, da bi se glede na to, da ji je bilo prvo vozniško dovoljenje izdano 23. 2. 2015 z veljavnostjo do 23. 2. 2017, skladno z določbo četrtega odstavka 39. člena ZVoz, lahko programa dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov udeležila po najmanj štirih mesecih od izdaje vozniškega dovoljenja, torej od 23. 6. 2015 dalje, pri čemer je bila seznanjena tudi z dolžnostjo oprave programa dodatnega usposabljanja voznika začetnika ter določbo že zgoraj omenjenega tretjega odstavka 53. člena ZVoz.

Na podlagi zgoraj obrazloženega pojasnila Ministrstva za infrastrukturo in po pregledu pred ZVoz-1 veljavne zakonodaje, je bilo mogoče zaključiti, da je veljavna ureditev pogojev, pod katerimi lahko vozniki začetniki podaljšajo svoje vozniško dovoljenje, v določeni meri sicer res ugodnejša od pogojev, ki so jih za to določali predhodni predpisi, ker za pridobitev novega vozniškega dovoljenja ni treba ponovno opraviti vozniškega izpita, če tudi v dodatnem roku ni opravljen program dodatnega usposabljanja. Vendar pa po sedaj veljavnem ZVoz-1 ni več možnosti, da se veljavnost vozniškega dovoljenja podaljša (le na podlagi vloge) ne da bi bilo ob tem treba izkazati še, da je voznik začetnik opravil (sicer obvezno) dodatno usposabljanje, kar je sicer veljalo pred ZVoz-1. Po prejšnji ureditvi je voznik začetnik z vozniškim dovoljenjem, katerega veljavnost je bila podaljšana za obdobje, potrebno za izpolnitev predpisanih obveznosti (na podlagi četrtega odstavka 146. člena ZVCP-1 oziroma četrtega odstavka 53. člena ZVoz), lahko še naprej vozil (do oprave programa dodatnega usposabljanja v dodatnem roku), medtem ko to po sedaj veljavni ureditvi ni več mogoče, saj se šteje, da je vozniško dovoljenje neveljavno, pogoj za podaljšanje njegove veljavnosti pa je predložitev potrdila o dodatnem usposabljanju voznika začetnika.

 

2.19.3.7 Tožilstvo

Varuh je na dolžnost državnega tožilca, ki mu jo glede obveščanja oškodovanca nalaga prvi odstavek 60. člena ZKP, kadar spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, v letnih poročilih že opozarjal (npr. Letno poročilo za leto 2017, str. 228, in obširneje še v Letnem poročilu za leto 2018, str. 331–333). S priporočilom Varuha, da mora tožilstvo v primeru morebitnega zavrženja ovadb poskrbeti za dosledno seznanjanje oškodovancev z odločitvami, ki bodo utemeljene z jasnimi in obrazloženimi razlogi ter pravnim poukom, se je strinjalo tudi MP, ki je poudarilo, da gre za priporočilo, ki ga od državnega tožilca kot dolžnostno ravnanje terjajo že predpisi, in sicer 60. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in 82. člen Državnotožilskega reda. V primeru, da gre za oškodovanca, ki nima (polne) poslovne sposobnosti oziroma je postavljen pod skrbništvo, menimo tudi, da mora državno tožilstvo sklep o zavrženju ovadbe s pravnim poukom po prvem odstavku 60. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) poslati (tudi) skrbniku in sicer na način, kot je to z ZKP predvideno za vročanje takšnega pisanja oškodovancu, to je z osebnim vročanjem. V enem izmed obravnavanih primerov je tudi tožilstvo soglašalo, da bi bilo primerneje, da bi bil sklep o zavrženju pravilno vročen postavljeni skrbnici oškodovanca, to je priporočeno. Opozorilo pa je na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 54763/2010-135 z dne 23. 1. 2014 (glede napak vročanja) in sicer, da se naslovnik ne more sklicevati na kršitve pravil o vročanju, če je iz njegovega ravnanja razvidno, da je pisanje dejansko prejel.

Očitno pa v praksi še vedno prihaja do nedoslednosti pri obveščanju oškodovancev v primeru zavrženja ovadbe, kar potrjuje naslednji obravnavani primer v letu 2020.

 

Primer: Zakasneli pouk oškodovancu, da lahko po zavrženju kazenske ovadbe sam začne pregon Če državni tožilec spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ali če spozna, da ni podlage za pregon katerega izmed ovadenih udeležencev, mora to v osmih dneh sporočiti oškodovancu in ga poučiti, da lahko začne pregon sam. Če tako ne ravna, ravna v nasprotju z zakonom. Pobudnik je kot oškodovanec podal kazensko ovadbo zoper osumljenca. Ko se je na Okrožnem državnem tožilstvu (ODT) v Murski Soboti pisno zanimal o stanju obravnavanja zadeve, ga je slednje z dopisom z dne 12. 3. 2020 obvestilo, da v tej zadevi ni ugotovilo znakov kaznivega dejanja in da so zadevo pri njih zaključili. S poizvedbo pri ODT v Murski Soboti z dne 30. 4. 2020 smo želeli preveriti, ali je bil pobudnik kot oškodovanec in ovaditelj ob tem morda poučen tudi o pravicah, ki gredo oškodovancu po 60. členu ZKP, kadar državni tožilec spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. V odzivu na to poizvedbo Varuha nas je ODT v Murski Soboti 18. 6. 2020 obvestilo, da je bila predmetna kazenska ovadba zavržena s sklepom opr. št. Kt 9234/2020 z dne 17. 6 2020. S tem sklepom je bil pobudnik kot oškodovanec tudi poučen o tem, da lahko v primeru nestrinjanja z odločitvijo tožilca zoper osumljenca sam začne kazenski pregon. Ker je bil pobudnik o pravici, ki gre oškodovancu, če državni tožilec spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, za katerega se preganja storilec po uradni dolžnosti, očitno poučen šele po opravljeni poizvedbi Varuha, smo njegovo pobudo ocenili kot utemeljeno, posredovanje Varuha pa je bilo uspešno. 15.1-6/2020

 

 

2.19.3.8 Odvetništvo in notariat

Dolgotrajnost obravnave prijave zoper odvetnika

Okoliščina, da je od vložitve prijave zoper odvetnika preteklo že več kot leto dni in da odločitev o njej še ni bila sprejeta, je kazala na to, da je bil postopek obravnave prijave dolgotrajnejši, vendar OZS in njenim disciplinskim organom ni bilo mogoče očitati neupravičenega zavlačevanja. Razlogi za trajanje postopka so bili namreč v obsežnem gradivu, ki je bilo predloženo, potrebi po združitvi obravnavanja zadev, saj sta bili zoper istega odvetnika v istovrstni zadevi vloženi še dve prijavi, določen vpliv na trajanje postopka obravnave prijave pa je imela tudi epidemija covid-19.

 

Primer: Obravnava prijave zoper odvetnika Pobudnik se je na Varuha obrnil zaradi dolgotrajnosti prijave zoper odvetnika pri OZS. Prijavo zoper odvetnika je vložil v februarju 2019. Ker končna odločitev o njej do konca leta 2020 še ni bila sprejeta, je Varuha prosil za posredovanje v smeri pospešitve postopka njenega obravnavanja. Na podlagi opravljene poizvedbe v zadevi nas je OZS seznanila s časovnimi in drugimi okoliščinami, pomembnimi za obravnavo prijave pobudnika. Tako je bilo moč ugotoviti, da je bil razlog za dolgotrajnost postopka predvsem v vlaganju dopolnitev tako s strani pobudnika kot s strani odvetnika. Poleg tega sta prijavo zoper istega odvetnika v istovrstni zadevi vložili še dve osebi in bodo zato vse tri zadeve v postopku pred disciplinsko komisijo prve stopnje OZS obravnavane združeno. Predsednik OZS je pojasnil tudi, da se sicer disciplinske zadeve na OZS obravnavajo brez daljših zastojev, izjema so prijave, pri katerih je dokumentacija obsežna in pri katerih je zadeve utemeljeno združiti, za kar je šlo tudi v obravnavanem primeru. Razlog za nerazpisovanje disciplinskih obravnav v letu 2020 pa je bila po navedbah predsednika OZS vsekakor (tudi) epidemija covid-19, zaradi česar naj bi disciplinski organi v prihodnje zadeve obravnavali preko videokonferenčnega sistema. Na podlagi podatkov, s katerimi smo razpolagali v zadevi, je bilo moč ugotoviti, da se je prijava pobudnika na OZS obravnavala in bo očitno tudi podlaga (poleg še dveh prijav) za uvedbo disciplinskega postopka zoper odvetnika. Okoliščina, da je od vložitve prijave preteklo že več kot leto dni in da odločitev o njej še ni bila sprejeta, je kazala na to, da je bil postopek obravnave prijave dolgotrajnejši, razloge za to pa je bilo iskati v obsežnem gradivu, ki je bilo predloženo in ga je bilo treba proučiti pred sprejemom odločitve namestnice disciplinskega tožilca. Vendar pa na tej podlagi po naši presoji na OZS oziroma njene disciplinske organe ni bilo moč nasloviti očitka o neupravičenem zavlačevanju postopka v smislu 24. člena Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP). K trajanju postopka je nedvomno prispevala tudi epidemija covid-19, ki je upočasnila in okrnila tudi delovanje OZS in njenih disciplinskih organov. Z navedenimi ugotovitvami smo seznanili pobudnika in hkrati izrazili pričakovanje, da bodo nastale zamude pri obravnavanju zadev v prihodnje z ustreznimi prilagoditvami vodenja postopkov (npr. preko videokonferenc, uvedbo elektronskega poslovanja …) kmalu odpravljene in bo tudi njegova prijava, združena s še drugima dvema zadevama, tekoče in koncentrirano obravnavana v postopku pri disciplinski komisiji prve stopnje OZS. 15.7-4/2020

 

Notariat

Glede delovanja notariata smo v letu 2020 prejeli le eno pobudo, kar znova omogoča sklepanje, da notariat na splošno deluje dobro. Slovenske notarke in notarji so sicer v letu 2020 obeležili 25. obletnico ponovne uvedbe notariata v Republiki Sloveniji.

---

[1] N. Betetto: Krepitev precedenčne vloge Vrhovnega sodišča Republike Slovenije s poudarkom na noveli ZPP-E, Pravosodni bilten, št. 3/2018, str. 9.

[2] Odločba Ustavnega sodišča Up 302/2009 z dne 12. 5. 2011, tč. 13.

[3] 110. člen Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13, 17/15, 23/17 – ZSSve, 22/18 – ZSICT, 16/19 – ZNP-1, 104/20 in 203/20 – ZIUPOPDVE).

[4] Letno poročilo Varuha človekovih pravic RS 2013, str. 137–138; https://www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/pdf/lp/Devetnajsto_redno_letno_porocilo_Varuha_CP_RS_za_leto_2013.pdf.

[5] V primeru prve ankete se je na vprašalnik odzvalo le 80 občin oziroma slabih 38 %.

[6] V primeru prve ankete se je tako opredelilo 28 občin oziroma 35 %.

[7] Koper, Ljubljana, Novo mesto, Ptuj in Velenje.

[8] V primeru prve ankete se je tako opredelilo 52 občin oziroma 65 %.

[9] Celje, Kranj, Maribor, Murska Sobota.

[10] Občini Grad, Križevci, Kuzma, Murska Sobota, Odranci, Rogašovci in Šalovci.

[11] Dobrovnik.

[12] Hrastnik.

[13] Brezovica.

[14] Kranj.

[15] Štore.

[16] Šempeter – Vrtojba.

[17] Laško in Semič.

[18] V primeru Laškega: Stranka Mlada moč Občine Laško (pravni nasveti študentov zaključnih letnikov pravne fakultete), v primeru Semiča pa nevladne organizacije (Društvo srečanje, Društvo življenje brez nasilja NM), CSD Dolenjska in Bela krajina, Krajevni urad Semič UE Črnomelj in pisarna KGZS Črnomelj.

[19] V občini Bohinj so do pomoči upravičene tudi nevladne organizacije.

[20] Miklavž na Dravskem polju, Gornja Radgona.

[21] Dobrna, Ravne na Koroškem.

[22] Dobrna, Koper, Lovrenc na Pohorju, Medvode, Novo mesto, Ruše, Trebnje, Zagorje ob Savi.

[23] Koper.

[24] Beltinci, Cerklje na Gorenjskem, Gornja Radgona, Moravče, Radenci, Slovenske Konjice, Trbovlje, Vitanje, Zagorje ob Savi, Zreče.

[25] Bohinj, Hoče-Slivnica, Koper, Logatec, Lovrenc na Pohorju, Medvode, Miklavž na Dravskem polju, Novo mesto, Podlehnik, Ptuj, Ravne na Koroškem, Ruše, Sv. Andraž v Slovenskih Goricah, Trebnje, Videm.

[26] Dobrna, Ljubno, Oplotnica, Tišina, Velenje.

[27] Kamnik, Ljutomer, Središče ob Dravi, Šentjernej in Škocjan.

[28] Gornja Radgona, Logatec, Ruše, Tišina, Trbovlje, Trebnje, Velenje.

[29] Koper.

[30] To problematiko je namestnik varuha Ivan Šelih predstavil tudi v članku, objavljenem v Pravni praksi, št. 22, 4. 6. 2020, z naslovom Se storilec lahko izogne postopku o prekršku s plačilom odpustka?