Na področju svobode vesti in verskih skupnosti je Varuh v povezavi s situacijo covid-19 deloval predvsem na lastno pobudo. Pobud drugih, neposredno povezanih s tem področjem, smo prejeli le malo, hkrati pa smo prepričani, da je ravno v hudih časih epidemije verska oskrba za marsikoga lahko še posebej pomembna. Samoiniciativno smo zato preverjali stanje pri verskih skupnostih, policiji, vojski, zavodih za prestajanje kazni zapora in socialnovarstvenih zavodih. Poleg vsega tega spodaj predstavljamo tudi dve pobudi, ki smo ju vendarle prejeli s strani prizadetih posameznikov, saj gre za vprašanja, ki pomembno odražajo vsaj nekatere dileme na tem področju.        

Sicer pa je tudi na tem področju prihajalo do normativnih sprememb, ki so prej problematično ureditev predrugačile. To se je zgodilo npr. v zvezi z začasno omejitvijo kolektivnega uresničevanja verske svobode. V tej zvezi se je eden izmed pobudnikov na Varuha obrnil zatrjujoč, da Vlada Republike Slovenije s prepovedjo verskih obredov iz drugega odstavka 2. člena Odloka o spremembi in dopolnitvi Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2[1] krši njegovo ustavno pravico do verske svobode, kot je opredeljena v 41. členu URS (pri tem pa se je skliceval tudi na pismo nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta, ki je 4. decembra 2020 v zvezi s to problematiko na premierja naslovili pismo s pozivom k odpravi prepovedi verskih obredov). Vendar pa smo lahko ugotovili, da odlok, ki ga je omenjal pobudnik in ki je v drugem odstavku 2. člena začasno prepovedoval verske obrede, v delu, ki se nanaša na prepoved verskih obredov, ni več veljal. Z 19. 12. 2020 je namreč začel veljati Odlok o začasni omejitvi kolektivnega uresničevanja verske svobode v Republiki Sloveniji[2], ki je v bistveno manjši meri posegal v versko svobodo – z njim se je začasno (le) omejilo kolektivno uresničevanje verske svobode v Republiki Sloveniji. Ob upoštevanju določenih pogojev iz tega odloka so bili odtlej dovoljeni bogoslužja, verski obredi, molitve ali druge (kolektivne) verske prakse. 3.2-2/2020. 

3.3.1 Delovanje verskih skupnosti v Republiki Sloveniji v epidemioloških razmerah

V Republiki Sloveniji je bila 12. marca 2020 razglašena epidemija in sprejeta je bila vrsta ukrepov za zajezitev širjenja bolezni covid-19, ki so omejujoče vplivali tudi na uresničevanje verske svobode in delovanje verskih skupnosti. Varuh je zato v začetku meseca aprila samoiniciativno povabil vse verske skupnosti, vpisane v Register cerkva in drugih verskih skupnosti, da mu predstavijo vpliv z epidemijo povezanih ukrepov na njihovo delovanje. Od 56 registriranih verskih skupnosti se jih je Varuhu odzvalo 18. Večina slednjih se je zahvalila Varuhu za skrb. Kot je bilo razbrati iz prejetih odzivov, so se odločale za razne samoomejitvene ukrepe (nekatere že pred vladnimi ukrepi) z namenom podpore zdravstvenemu sistemu in ukrepom Vlade Republike Slovenije za preprečevanje širjenja epidemije. Redke posamezne verske skupnosti pa so sporočile, da težav nimajo oziroma so na ukrepe gledale kot na oblastno prepoved delovanja.

Verske skupnosti so večinoma izražale podporo, razumevanje in solidarnost ter svojim pripadnikom z različnimi priporočili in navodili sporočale, naj dosledno spoštujejo in uresničujejo vladne ukrepe. Samoomejitveni ukrepi, ki so jih verske skupnosti izvajale, so bili predvsem zaprtje prostorov za namene izvajanja verskih obredov, srečanj in drugih dejavnosti, prenehanje izvajanj skupinskih verskih obredov, skupinskih molitev, meditacij, izobraževalnih in ostalih srečanj ter drugih verskih javnih dogodkov in dejavnosti z udeležbo pripadnikov verskih skupnosti. Verska dejavnost v posameznih skupnostih je bila večinoma omejena na individualno raven. Razbrali smo lahko, da je večina verskih skupnosti verske obrede in druge dejavnosti preselila na internet (e-pošta, spletne strani, Facebook, YouTube, druga družabna omrežja in elektronske komunikacije), televizijo in radijske sprejemnike, na voljo pa so svojim pripadnikom bili tudi po pošti in telefonu, za individualna srečanja pa so bili na voljo le v izjemnih primerih in skladno z zaščitnimi ukrepi. V nekaterih verskih skupnostih so s preventivnimi ukrepi, kot npr. omejitve števila zdravih oseb v večjih prostorih, primerna varnostna razdalja, razkuževanje ipd., svoje prostore ohranjali odprte za osebne molitve. Nekatere so se udejstvovale tudi lokalno, npr. s šivanjem mask, nakupovanjem za starejše in poučevanjem o preventivnih ukrepih.

Med prejetimi odzivi je bil posebej izpostavljen problem dostopa do starejših v trenutnih razmerah, ki niso vešči sodobnih tehnologij, zato se je navadno za stik z njimi uporabljalo telefon. Nekatere verske skupnosti so poudarjale tudi, da so pogrešale tozadevne konkretnejše in verskim skupnostim prilagojene informacije s strani oblasti, nekatere pa so posebej izpostavljale tudi upad prostovoljnih prispevkov, ki jih sicer pridobivajo z donacijami svojih pripadnikov, češ da je bistveno vplival na njihov finančni položaj in je imel za posledico lahko tudi npr. izgubo prostorov, ki jih za potrebe svojega delovanja sicer najemajo, ali celo prenehanje delovanja. 3.0-1/2020.

3.3.2 Posebej o verski oskrbi v policiji v času epidemije covid-19

Varuh se je aprila samoiniciativno obrnil tudi na MNZ za pojasnila o tem, kako sta za policiste, ki to želijo, v trenutnih oteženih okoliščinah, povezanih z ukrepi za zajezitev širjenja epidemije covid-19, urejena organizacija verske duhovne oskrbe in način izvrševanja te pravice skladno s 23. členom ZVS. Naslovno ministrstvo se nam je odzvalo s pojasnilom, da se uslužbenec generalne uprave, ki organizira oziroma opravlja duhovno oskrbo v policiji skladno s Pravilnikom o organizaciji in načinu verske duhovne oskrbe v policiji[3], tudi v trenutnih oteženih okoliščinah odziva na vse želje, prošnje in predloge, ki mu jih posredujejo policisti in policistke različnih veroizpovedi, in da kakšne dodatne aktivnosti zato niso bile potrebne. Ker tudi nismo prejeli nobene konkretne pobude kakšnega prizadetega policista, ki bi kazala, da temu ni tako, smo dejavnosti v zvezi z organizacijo in načinom verske duhovne oskrbe v času epidemije za policiste ocenili kot ustrezne. 3.1-1/2020.

3.3.3 Posebej o verski oskrbi v vojski v času epidemije covid-19

V mesecu aprilu smo se samoiniciativno obrnili tudi na MORS za pojasnila o tem, kako sta bila za pripadnike Slovenske vojske v oteženih okoliščinah, povezanih z ukrepi za zajezitev širjenja epidemije covid-19, urejena organizacija verske duhovne oskrbe in način izvrševanja te pravice skladno z 22. členom ZVS in tretjim odstavkom 52. člena ZObr. MORS se nam je odzvalo s pojasnilom, da je Vojaški vikariat upošteval vsa predpisana navodila in umeritve glede gibanja in samovarovalnih ukrepov skladno z vladnimi ukrepi in akti vodenja in poveljevanja v Slovenski vojski. Delo je bilo organizirano tako, da ni prihajalo do nepotrebnih fizičnih stikov, gibanje je bilo omejeno na delo največ na eni lokaciji na dan, če je to potrebno, ali delo od doma. Pripadniki Slovenske vojske so bili o takem načinu dela obveščeni preko internetnega omrežja Intranet, na katerem so dostopni tudi različni kontakti pripadnikov Vojaškega vikariata, na katere se lahko kadarkoli obrnejo. Slednji so imeli nalogo, da so preko telefona redno v kontaktu z enotami ter vojašnicami, za katere so odgovorni, delujejo pa tudi preko Facebook strani, na kateri so spodbudne misli in drugo gradivo na voljo pripadnikom Slovenske vojske. Pripadniki Vojaškega vikariata naj bi osebne Facebook strani uporabljali tudi za neposreden stik s pripadniki Slovenske vojske doma in na mednarodnih misijah. Podobno kot pri Policiji, Varuh tudi tu ni prejel kakšne pobude vojaka, ki bi kakorkoli problematiziral okoliščine v zvezi z versko oskrbo. 3.1-2/2020.

3.3.4 Posebej o verski oskrbi v zavodih za prestajanje kazni v času epidemije covid-19

V mesecu aprilu 2020 se je Varuh samoiniciativno obrnil tudi na URSIKS za pojasnila o tem, kako sta bila za zaprte osebe v oteženih okoliščinah, povezanih z ukrepi za zajezitev širjenja epidemije covid-19, urejena organizacija verske duhovne oskrbe in način izvrševanja te pravice skladno s 24. členom ZVS oziroma 78.a členom ZIKS-1. URSIKS nam je v svojem odzivu pojasnila začasno sprejete ukrepe prepovedi obiskov tudi za predstavnike verskih skupnosti, ki so bili namenjeni zajezitvi možnosti vnosa okužb med zaprte osebe v zavodih za prestajanje kazni in prevzgojnem domu. Med ukrepe so uvrstili začasno neizvajanje vseh oblik verske oskrbe, kot so skupinske molitve, liturgije, svete maše, ki so povezane z ukrepi, ki so jih same sprejele posamezne verske skupnosti. Po zagotovilih URSIKS so bili verski predstavniki z navedenimi ukrepi seznanjeni in so jih sprejeli z razumevanjem ter da so poročali, da so se zaprte osebe v tem obdobju na njih obračale tudi preko telefona.

URSIKS nam je tudi zagotovila, da se je v zavodih za prestajanje kazni zapora vsem zaprtim osebam, ki so izrazile željo po prehranjevanju iz verskih razlogov, takšno prehranjevanje tudi zagotovilo. Navedli so tudi, da ne beležijo posebnih prošenj po individualni duhovni oskrbi, ker so zaprte osebe ukrepe sprejele z razumevanjem, vsako takšno prošnjo pa da bi obravnavali individualno in iskali možnost za njeno uresničitev. 3.1-3/2020.

3.3.5 Posebej o verski oskrbi v socialnovarstvenih zavodih v času epidemije covid-19

Varuh se je samoiniciativno obrnil tudi na MDDSZ in Skupnost socialnih zavodov Slovenije (v nadaljevanju: SSZS) z vprašanji o organizaciji redne individualne in kolektivne verske duhovne oskrbe za oskrbovance v socialnovarstvenih zavodih, ki izvajajo institucionalno varstvo skladno s 25. členom ZVS, vezane na vladne ukrepe za zajezitev širjenja epidemije covid-19. MDDSZ je v odziv sporočilo, da se je po podatkih, ki so jih pridobili od posameznih javnih zavodov, individualna verska duhovna oskrba za stanovalce izvajala nemoteno v kapelah oziroma v za to namenjenih prostorih v samih zavodih. Ob tem naj bi stanovalci upoštevali vse potrebne ukrepe, ki so namenjeni preprečevanju prenosa okužbe s covid-19. Kolektivna verska duhovna oskrba se je izvajala preko medijev (radijski sprejemnik, televizija, časopisi), nekateri socialnovarstveni zavodi pa so enkrat ali dvakrat mesečno organizirali izvajanje maše pred samim zavodom, tako da je župnik preko mikrofona nagovoril stanovalce doma, ki so mu prisluhnili v sobah ob odprtih oknih.

SSZS pa je pojasnila, da so domovi za starejše v skladu z navodilom MZ[4], ki je predlagalo ukrep prepovedi obiskov z izjemami, in v skladu z navodilom MDDSZ[5], ki je predlagalo izvajanje omenjenih izjem v čim manjšem obsegu in navedlo strogo izvajanje tudi drugih ukrepov, zaprli vrata za zunanje obiskovalce. Duhovniki tako skladno z ukrepi preprečevanja in obvladovanja okužbe s koronavirusom niso vstopali v domove za starejše in niso opravljali verskih obredov. Stanovalci pa naj bi imeli še vedno zagotovljeno individualno svobodo izražanja verskega prepričanja kljub trenutno okrnjenemu kolektivnemu vidiku verske svobode. Na voljo jim je ostal tudi sakralni prostor oziroma domska kapelica, za obisk pa so veljali ukrepi preprečevanja in obvladovanja okužbe s covid-19. Težje mobilnim stanovalcem naj bi pri obisku kapelice pomagalo domsko osebje. SSZS je nadalje tudi pojasnila, da je bilo stanovalcem omogočeno prejemanje napotkov in knjig z versko vsebino, ki so jih prejeli v skladu z ukrepi po poteku 72 ur po dostavi v dom. Omogočeno naj bi bilo tudi spremljanje verskih obredov preko televizije in radija v sobah stanovalcev.

Po navedbah SSZS so se nekateri domovi uspešno dogovarjali za izvedbo maše na prostem, pri kateri duhovnik izvaja obred na območju zavoda, stanovalci pa so po želji sodelovali s prisotnostjo pred domom ali na balkonu zavoda. Domovi so vpeljali tudi aktivnosti ob prazniku velike noči z namenom doseganja čim višje mere normalizacije domskega življenja. 3.1-5/2020.

3.3.6 O sproščanju protikoronskih ukrepov v prazničnih časih z vidika različnih verskih skupnosti

Po drugem odstavku 7. člena URS naj bi bile v Republiki Sloveniji verske skupnosti enakopravne. Prejeli smo dve pobudi, ki sta se s tega vidika kazali za posebej zanimivi. V prvi je šlo za pobudnico, ki je menila, da bilo treba z vidika enakopravnosti in svobode veroizpovedi vse praznike obravnavati enakovredno, in bi zato morale omilitve nekaterih ukrepov za zajezitev epidemije, ki jih je v času božiča sprejela vlada, veljati tudi v času (prihajajočega) pravoslavnega božiča (v prvem odstavku 9. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2[6] je bilo namreč določeno: »Od 24. decembra 2020 od 12.00 ure do 25. decembra 2020 do 20.00 ure in od 31. decembra 2020 od 12.00 ure do 1. januarja 2021 do 20.00 ure lahko osebe ne glede na drugi odstavek 1. člena in 6. člen tega odloka prehajajo med občinami in regijami brez omejitev, če prehajajo zaradi obiska na zasebnih površinah z največ šestimi osebami iz največ dveh gospodinjstev, pri čemer se v to število ne vštevajo osebe, mlajše od 15 let.«). V drugem primeru pa je šlo za pobudnika, ki je navajal, da je »slovenska vlada storila vse, da se tisti, ki praznujejo božič po gregorijanskem koledarju, počutijo bolje,« ter da je »sprejela odločitev, da bo po božiču na meji uvedla strožje ukrepe in PCR teste iz držav zunaj evropskega območja, torej Schengenskega območja štela za neveljavne.« Pri tem je opozarjal, da imajo tudi tisti, ki božič praznujejo po julijanskem koledarju, pravico, da ga lahko enako praznujejo, gredo k svojim najdražjim in ga praznujejo pri njih.

V zvezi s prvonavedeno zadevo gre predvsem spomniti, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: US RS) že zavzelo stališče[7], da ustavno varstvo pozitivne verske svobode ne varuje prav vseh ravnanj, »ki bi jih versko prepričanje zgolj spodbudilo ali bi nanje vplivalo s kakršno koli intenzivnostjo. Ustavno varstvo zajema zgolj tista ravnanja, ki so razumno povezana z bistvom verskega prepričanja in brez katerih verska svoboda za posameznika postane pomembno okrnjena.« Prav tako je US RS že zavrnilo[8] (in to celo kot očitno neutemeljeno) pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. člena Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Slovenij, ki naj bi bil po mnenju pobudnika diskriminatoren, ker upošteva le krščanske verske praznike – pri čemer je ugotovilo, da se izpodbijana ureditev delovanja verskih skupnosti ali izpovedovanja vere posameznika ne dotika; da so vse verske skupnosti in njihovi pripadniki ne glede na izpodbijano ureditev avtonomni in svobodni pri individualnem in kolektivnem izpovedovanju svoje vere ter da izpodbijana ureditev glede na to ne seže na področje varovanja pravice iz 41. člena URS. US RS je takrat nadalje še navedlo, da je izbira datumov dela prostih dni stvar proste presoje zakonodajalca; da zakonodajalec lahko uredi dela proste dni kot izraz identitete ljudi, ki zgodovinsko živijo na območju sedanje države in so povezani z izročilom evropskega prostora ter da izpodbijana ureditev ureja položaj, ki ni primerljiv z nobenim drugim položajem. US RS je še menilo, da se izpodbijana ureditev ne dotika polja varovanja človekovih pravic iz prvega odstavka 14. člena URS in tudi ne splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS, zaradi česar so očitki pobudnika o diskriminaciji in neenakem obravnavanju verskih skupnosti in njihovih pripadnikov neutemeljeni.

Upoštevaje navedeno je Varuh zavzel načelno stališče, da sproščanje omejitev, ki se nanašajo na prehajanje občinskih in regijskih mej ter druženje na zasebnih površinah, ni varovano v okviru verske svobode iz 41. člena URS – že določitev praznikov in dela prostih dni je po stališču US RS stvar proste presoje zakonodajalca – toliko bolj pa to potem velja tudi za sprejemanje omilitev ukrepov omejitve gibanja znotraj zakonsko določenih praznikov in dela prostih dni. Poleg tega (vsaj v okviru pobudničinih navedb) ni bilo mogoče zaključiti, da je prehajanje občinskih in regijskih mej ter z njim povezano druženje v zasebnih prostorih razumno povezano z bistvom verskega prepričanja in tako tesno, da bi brez teh ravnanj verska svoboda za pripadnika verske skupnosti postala pomembno okrnjena. Vendarle pa smo lahko razumeli pobudničino željo, da bi se tudi v času pravoslavnega božiča lahko prehajalo občinske in regijske meje ter se družilo v družinskem krogu kljub omejitvam, sprejetim za zajezitev epidemije. Menili smo, da je prav, da se je s svojimi željami obrnila na Vlado, v okvir katere sodi tudi pristojnost za sprejemanje in sproščanje ukrepov. Strinjali smo se tudi lahko, da gre pozdraviti morebitno odločitev Vlade, da omilitve ukrepov sprejeme tudi za čas pravoslavnega božiča, če bodo takratne epidemiološke razmere to omogočale. 3.2-2/2020. 

V drugi od omenjenih dveh zadev pa smo morali uvodoma pojasniti ravno, da je vloga Varuha v sistemu varstva pravic praviloma subsidiarna, to je, da si morajo pobudniki v prvi vrsti sami prizadevati rešiti težave s pristojnimi organi oziroma izkoristiti pravna sredstva, ki so jim na voljo. Pobudnikovo pismo Varuhu je bilo šele prvi korak v smeri morebitne rešitve zadeve, s katero se je obrnil na nas, zato smo predlagali, da se s pomisleki in vprašanji obrne na Vlado, ki sprejema ukrepe za preprečevanje širjenja epidemije nalezljive bolezni covid-19. Ob tem smo sicer tudi še ugotovili, da je bila ureditev, ki se nanaša na pogoje za vstop v Republiko Slovenijo, uveljavljena z dnem 25. 12. 2020 (Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19) – torej že na božični dan po »gregorijanskem koledarju«, zato iz pobudnikovih navedb niti ni bilo jasno, v kakšnem smislu naj bi relevantna ureditev drugače obravnavala tiste, ki praznujejo božič »po julijanskem koledarju« – omejitve in pogoji za vstop v Republiko Slovenijo so namreč veljali za vse pravne naslovljence, ne glede na njihove običaje praznovanja božiča. 1.4-7/2020.

[1] Uradni list RS, št. 162/2020.

[2] Uradni list RS, št. 190/2020.

[3] Uradni list RS, št. 72/07.

[4] Dokument št. 1612-4/2018/120 z dne 12. 3. 2020.

[5] Dokument št. 0075-1/2020 z dne 18. 3. 2020.

[6] Uradni list RS, št. 193/20.

[7] V odločbi številka U-I-92/07-23 z dne 15. 4. 2010.

[8] S sklepom številka U-I-67/14 z dne 19. 1. 2017.