1.12.1 Splošne ugotovitve in ocena stanja

Zagovorništvo krepi glas otrok. Ker je bil glas otrok v različnih postopkih prešibak ali preslišan, smo pred 14 leti uvedli projekt Zagovornik – Glas otroka. Zagovorništvo z vsemi zakonskimi podlagami koordiniramo pri Varuhu in deluje kot ena izmed samostojnih enot. Zagovornik poskrbi, da mu otrok zaupa svoje mnenje in potem to mnenje tudi posreduje tistim, ki ga morajo slišati, to je sodiščem, centrom za socialno delo in drugim organom, ki odločajo o prihodnosti njegovega življenja. Zagovornik ni zakoniti zastopnik otroka, ni sodni izvedenec, ki bi ocenjeval, kaj je za otroka dobro. Omogoča samo, da se sliši glas otrok v postopkih in drugih zadevah, s tem pa je lahko odločanje o njihovih koristih kvalitetnejše in brez odlašanja.

Za leto 2020 lahko na področju zagovorništva strnjeno izpostavimo naslednje:

• 108 prejetih pobud za postavitev zagovornika.
• 51-krat je bil zagovornik postavljen.
• 23-krat zagovornik ni bil postavljen.
• 1-krat je bilo soglasje staršev naknadno umaknjeno.
• 33 pobud je še v obravnavi.
• 36-krat so bili pobudniki starši.
• 25-krat so bili pobudniki CSD.
• 38-krat so bili pobudniki sodišča.
• 6-krat so bili pobudniki drugi.
• 3-krat so bili pobudniki otroci.
• 88 otrok je v letu 2020 dobilo zagovornika: 38 z območja Ljubljane in okolice, 16 z območja Celja, Koroške in Zasavja, 15 z območja Gorenjske, 9 z območja Primorske, Krasa in Notranjske, 6 z območja SV dela Slovenije, 3 z območja Goriške ter 1 z območja Dolenjske in Posavja.
• 116 otrok je imelo v letu 2020 zagovornika, saj se je za 28 otrok začelo zagovorništvo že v 2019 in se zaključilo v 2020.
• 68 otrokom je bil postavljen s soglasjem staršev.
• 3 je bil postavljen s soglasjem otroka, starejšega od 15 let.
• 16 otrokom je bil postavljen s sklepom sodišča.
• 2020: 1 otroku je bil postavljen s soglasjem zakonitega zastopnika.
• Z odločbo CSD v letu 2020 ni bilo postavljenih zagovornikov.
• 711 srečanj zagovornikov z otroki je bilo opravljenih v letu 2020.
• 7,9 srečanj je bilo povprečno opravljenih na primer.
• 36 deklic in 52 dečkov je dobilo zagovornika.
• 10,3 leta je bila povprečna starost otroka.

Leto 2020 je pred nas postavilo mnoge izzive, s katerimi se v moderni zgodovini še nismo srečali. Razglasitev epidemije v marcu je zahtevala prilagoditve dela tudi na področju zagovorništva otrok. Otroci, ki jim družina ne predstavlja varnega okolja, so v tem času potegnili najkrajši konec in izkušnje v zagovorništvu so to potrdile.

V večini zagovorniških primerov stiki v tem času niso potekali redno, odnosi med staršema so se še dodatno zaostrili, možnosti za pomoč in oporo izven družine pa praktično ni bilo.

Varuh opaža, da v nekaterih območjih v Sloveniji institut zagovorništva otrok s pridom uporabljajo, drugod pa se za postavitev zagovornika še vedno zelo redko odločajo. Varuh predvideva, da je to predvsem zaradi nezadostnega poznavanja tega instituta, zato je v letu 2019 začel z načrtno promocijo zagovorništva otrok med strokovno javnostjo po vsej državi: sodnikom, učiteljem, vzgojiteljem, predstavnikom policije, nevladnih organizacij, svetovalcem Centrov za socialno delo in drugim strokovnim delavcem, ki se pri svojem delu z otroki najpogosteje srečujejo, predstavi, kdo so zagovorniki, v katerih primerih jih postavimo in kaj je njihova naloga. Z namenom, da bi okrepili glas otroka, kot to zahteva Konvencija o otrokovih pravicah.

Varuh je v lanskem letu v svojih prostorih pripravil predstavitev Zagovorništva otrok za sodnike in strokovne sodelavce Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani ter Vrhovnega sodišča. Spomnil je, da je institut zagovorništva svojevrsten unikum v evropskem prostoru. Poudaril je, da je bil zagovornik od leta 2007 postavljen že več kot 700 otrokom. Zagovornik ni pravni zastopnik otrok, pač pa otroku pomaga okrepiti njegov glas, da se ga sliši v postopkih, v katerih odločajo o njegovi največji koristi, je opozoril Varuh. Poudaril je tudi pomen pojasnilne dolžnosti organov, ki je nujna, da so ljudje seznanjeni s svojimi pravicami, tudi otroci s pravico, da jim zagovornik skladno z 12. členom Konvencije o otrokovih pravicah in nekaterimi drugimi pravnimi podlagami pomaga izraziti njihovo mnenje.
Ob sodelovanju koordinatorja zagovorništva za Ljubljano in okolico smo sodnicam Oddelka za družinsko sodstvo v nadaljevanju predstavili izkušnje z zagovorništvom, s poudarkom na odnosu do sodišč, pa tudi drugih deležnikov v postopkih. Dotaknili smo se pravnih podlag, poudarili prednosti instituta pri odločanju o največjih koristih otrok, predstavili podrobnosti postopka postavitve zagovornika in možnosti, ki jih ta institut ponuja. Posebej smo izpostavili pogoje, ki jih morajo izpolnjevati tisti, ki želijo postati zagovorniki, ter orisali proces izobraževanja, skozi katerega morajo, da lahko na najboljši možen način pomagajo otrokom, da se jim varno in z zaupanjem odprejo in izrazijo svoje mnenje in želje, ki so potem predmet odločanja. Zagovornik ni podaljšana roka institucij, je povsem neodvisen. Ne odloča o tem, kaj je za otroka najbolje. Z otrokom vzpostavi zaupen odnos, ga okrepi, da otrok zmore izraziti svojo voljo in želje. Obvešča ga o dogajanju in postopkih na otroku prijazen ter razumljiv način in mu omogoča, da izrazi svoje mnenje o vseh zanj pomembnih stvareh, smo poudarili nekaj osrednjih karakteristik instituta. Dotaknili smo se še nekaterih zmotnih prepričanj o zagovorništvu. Zagovorniki tudi niso izvedenci, čeprav imajo strokovna znanja, niti niso pravni zastopniki. Niso terapevti, lahko pa imajo terapevtske učinke. V praksi se zagovornika postavi v primerih, ko se starša pred sodiščem dogovarjata o tem, kje naj bi otrok živel po ločitvi, komu naj bi bil zaupan v varstvo in vzgojo, s katerim od staršev bo imel stike, kje naj bi se šolal.
Otrok lahko svoje mnenje posreduje preko zagovornika sodišču tudi takrat, ko se v družini zalomi do te mere, da se razmišlja o odvzemu otroka ali namestitvi v rejništvo, zavodsko varstvo in podobno. Na predstavitvi smo posebej izpostavili, da zagovornik ne more opraviti svojega dela, če je postavljen prepozno. V primerih, ko mora sodišče odločiti hitro in bi bilo potrebno mnenje otroka pridobiti v zelo kratkem času, pa se pojavi vprašanje smiselnosti postavitve. Zagovornik za izvedbo v povprečju devetih srečanj z otrokom in navezavo zaupnega odnosa namreč potrebuje določen čas, so poudarili.

V preteklem letu smo bili prisotni tudi na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, kjer smo študentom, ki se bodo pri svojem bodočem delu srečevali z otroki in mladostniki, predstavili institut zagovorništva otrok. Na predstavitvi smo ponovno poudarili, da zagovornik poskrbi, da mu otrok zaupa svoje mnenje in potem to mnenje tudi posreduje tistim, ki ga morajo slišati, to je sodiščem, centrom za socialno delo in drugim organom, ki odločajo o njegovem življenju. Zagovorništvo otrok se je izkazalo kot zgodba o uspehu, saj je bil postavljen že več kot 700 otrokom, največkrat v primeru razvez. Gre za primere, ko se odloča o stikih otroka s staršema, ali pa ko gre za vprašanje predodelitve otroka, pri spremembi bivanja idr. Zagovornika se lahko dodeli tudi v primeru, ko se razmišlja o odvzemu otroka, namestitvi v rejništvo, v zavodsko varstvo ali v drugih primerih.

Posebej pa je treba izpostaviti redni letni dvodnevni posvet, ki ga je Varuh priredil v Bohinjski Bistrici lani septembra. Na posvetu so priznane strokovnjakinje in strokovnjaki občinstvo seznanili z načini komunikacije z otroki s posebnimi potrebami. Ti so temelj za zaupen odnos, ki omogoča izražanje potreb in želja, ki so lahko potem upoštevane v različnih postopkih. Ugotovili smo, da postaja zagovorništvo po njegovi formalni ureditvi in predstavitvenih dogodkih raznim ciljnim skupinam prepoznano. Varuh je tudi iz svojega profesionalnega zornega kota, kot specialni pedagog, izpostavil pomen prilagojenega vzpostavljanja stika z otroki, ki so doživeli travmatične izkušnje, še posebej z otroki s posebnimi potrebami, in dodal, da se zagovorniki srečujejo z otroki, ki so največkrat nemi udeleženci dogajanja ob razpadu družinske skupnosti ali drugih zanje stresnih izkušenj. Če želijo izraziti svoje stiske ali mnenja v postopkih, pogosto ne naletijo na posluh odraslih, čeprav jim ta pravica pripada po Konvenciji o otrokovih pravicah. Zagovorništvo otrok jim namreč pomaga okrepiti glas, pomaga, da se jih v postopkih sliši.

Udeleženke in udeleženci so se tudi seznanili z značilnostmi otrok z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo, tistih z motnjami avtističnega spektra in otrok s čustveno vedenjskimi težavami, se poučili o vplivu stresnih dogodkov nanje in se seznanili s posebnostmi vodenja pogovora z njimi. Razreševali so konkretne dileme na praktičnih primerih zagovorništva ter prisluhnili priznanim strokovnjakom. Zagovorniki so poudarili, da so dobili ogromno informacij, s pomočjo katerih bodo lahko še bolje gradili temelje za odnos z otroki, ki se znajdejo v postopkih in potrebujejo zagovornika. Če znaš prepoznati specifiko posameznega otroka, njegove potrebe in razvozlaš načine, kako mu pristopiti, je osnova za zaupanje postavljena, je bilo še ugotovljeno.

Varuh človekovih pravic (v nadaljevanju: Varuh) prejme iz leta v leto več pobud za postavitev zagovornika, ki so utemeljene, še vedno pa je delež neutemeljenih po naši oceni prevelik. Namen promocije instituta zagovorništva otrok je zato med drugimi tudi ta, da strokovnim delavcem, ki delajo z otroki ali družinami, predstavimo, kdaj je čas, da zagovornika predlagajo in kdaj je morda zanj prepozno ali je postavitev nesmiselna.

Zagovornika smo do konca leta 2020 postavili že skoraj 900 otrokom, zato lahko na podlagi izkušenj trdimo, da je smiselno zagovornika postaviti v čim bolj zgodnji fazi postopka ali z drugimi besedami, ko se v družini zaplete do te mere, da vanjo posežejo službe, ki so dolžne zaščititi pravice in koristi otrok. Na podlagi primerov zagovorništva smo ugotovili, da je zagovorništvo veliko manj uspešno, če se postopki pred različnimi institucijami odvijajo že dlje časa, včasih celo več let. Otrok, ki se znajde v takšni situaciji, navadno nima več svojega mnenja ali pa je le-tega že tolikokrat izrazil, pa se kljub temu stvari niso uredile, da nima več volje in upanja, da bi mu vključitev v zagovorništvo prinesla kaj pozitivnega.

1.12.2 Otrokom (ne)prijazno pravosodje

Varuh organizira in skrbi za zagovorništvo otrok že več kot desetletje, od oktobra 2017 je pravica otroka do zagovornika zapisana tudi v njegovem zakonu. Ne glede na to pa praksa kaže na (pre)velike razlike med slovenskimi okrožnimi sodišči v priznavanju in uporabi tega instituta.

Primeri zagovorništva zadnjih let kažejo, da je med predlagatelji za postavitev zagovornika otroku vedno več sodišč. Največkrat gre za primere, ki potekajo na družinskih oddelkih okrožnih sodišč, v nepravdnih postopkih, kjer se odloča bodisi o stikih (določitev, sprememba, ukinitev ipd.) bodisi o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo staršem. V zadnjih letih, od uporabe Družinskega zakonika, zagovornika sodišča predlagajo tudi v nekaterih drugih postopkih, npr. omejitev starševske skrbi, oddaja otroka v zavodsko varstvo, nasilje v družini ipd.

Kljub velikemu povečanju predlogov sodišč v zadnjih letih, pa si levji delež deli le šest Okrožnih sodišč: Ljubljana, Maribor, Kranj, Murska Sobota, Celje in Koper, ostalih pet okrožnih sodišč pa predlaga zagovornika za otroke v enakih postopkih zelo redko, nekatera pa ga niso še nikoli. Čeprav so v ospredju večja sodišča in vsak otrok v zgoraj navedenih postopkih ne potrebuje zagovornika, se sprašujemo o razlogih za pomanjkanje predlogov z ostalih okrožnih sodišč.

Ker pa gre za pravico otroka in ne dolžnost, da izrazi svoje mnenje v postopkih in zadevah, v katerih je udeležen, želimo izpostaviti še drug, kvalitativen in ne le kvantitativen vidik otrokom prijaznega pravosodja.

Še vedno namreč iz pobud za postavitev zagovornika otroku zaznavamo paternalističen odnos sodišča do otroka, kjer se otroka še vedno obravnava kot objekt in ne kot subjekt postopka. Tako smo npr. prejeli pobudo za postavitev zagovornika s kratko obrazložitvijo, da so se na sodnem naroku, na katerem so bili prisotni otrokovi starši ter center za socialno delo, prisotni odločili, da otroku postavijo zagovornika. Otrok na obravnavi ni bil prisoten. Pozneje se je izkazalo, da so različni postopki med staršema tekli že več let, da je otrok imel ogromno razgovorov na centru za socialno delo, pri več sodnih izvedencih, tudi neformalne pogovore s sodniki, oba starša sta otroka vključila tudi v druge oblike pomoči. Pripisano je bilo, da otrok z nikomer od navedenih ne želi več sodelovati, zato so se odrasli v njegovem imenu odločili, da se mu postavi še zagovornika. Vlogo Varuha so videli le v izbiri ustreznega zagovornika, sodišče pa bi ga v postopku imenovalo s svojim sklepom. Zagovornika otroku v tem primeru nismo postavili.

Tudi v več drugih pobudah prejmemo soglasje obeh staršev za postavitev zagovornika, nobene informacije pa o tem, ali z zagovornikom soglaša tudi otrok. Varuh za presojo utemeljenosti pobude najprej pridobi informacije o družini, o postopkih, ki tečejo, ter drugih pomembnejših informacijah o družini in otroku v zadnjem obdobju. Posebej nas zanima, ali so z otrokom že bili opravljeni razgovori, kje in kolikokrat, ali otrok prejema v istem času še kakšno drugo strokovno pomoč z namenom psihosocialne podpore in pomoči. Ključno pri presoji pa je, ali zagovornika želi otrok, ga morda tudi predlaga, ali ga zanj predlagajo drugi odrasli. Če korist v zagovorniku vidijo drugi, se otroku vedno pojasni, kaj je zagovornik, kako poteka zagovorniški proces in otrok se mora z njim strinjati, da se proces sploh začne. Tako kot v zgornjem primeru se je tudi v nekaterih drugih zgodilo, da zagovornika otroku nismo postavili in pobudo ocenili kot neutemeljeno, saj je otrok svoje mnenje že večkrat jasno izrazil, bil vključen v druge oblike pomoči in bil naveličan, da se s strokovnjaki pogovarja o zanj bolečih temah. Zavračanje novih pogovorov z novimi strokovnjaki srečamo najpogosteje pri mladostnikih, ki so se v življenju že večkrat znašli v različnih postopkih, povezanih z njimi. Tudi če otrok pristane na sodelovanje z zagovornikom, se le-to lahko prekine kadarkoli, če otrok to želi. Varuh si prizadeva, da odrasli, ki so vključeni v zgodbo otroka, slišijo in razumejo, da je zagovorništvo otrokova pravica in ne dolžnost.

Nasprotno od opisanega pa opažamo, da je praksa nekaterih sodišč pri ravnanju z otroki na zavidljivi ravni. Primer dobre prakse, ki ga drugje še nismo zasledili, prihaja z Okrožnega sodišča v Mariboru. V primeru petnajstletne mladostnice smo prejeli predlog sodišča za postavitev zagovornika v postopku odločanja o spremembi stikov. Starš, pri katerem je dekle živelo, je predlagal, da se stiki z drugim staršem popolnoma ukinejo, saj jih je mladostnica že dlje časa zavračala zaradi nasilja in drugih slabih izkušenj iz preteklosti. Drug starš pa je želel, da se stiki določijo, in zatrjeval, da so razlogi za zavračanje stikov na strani trenutnega skrbnika, ki naj bi na hčerko vplival in ji preprečeval stike z drugim staršem.

V postopku presoje utemeljenosti pobude smo, kot navajamo že zgoraj, preverili tudi voljo otroka v zvezi z zagovorništvom. Izvedeli smo, da je sodišče, v skladu z 274. členom Družinskega zakonika, pristojni CSD zaprosilo, da mladostnici predstavi različne možnosti sodelovanja v predmetnem sodnem postopku. Po navedbah CSD je strokovna delavka po navodilu sodišča mladostnico seznanila z njenimi pravicami ter ji pomagala izpolniti vprašalnik sodišča, rezultat katerega je bil, da bi mladostnici najbolj ustrezalo zagovorništvo, kjer bo na več srečanjih z zagovornikom pripravila tudi izjavo za sodišče. Mladostnici je bil zagovornik pozneje res postavljen, v več srečanjih z zagovornico je napisala izjavo, ki smo jo poslali sodišču in CSD, njej pa se ni bilo potrebno udeležiti sodnih obravnav. Zagovornica je bila dekletu na voljo do zaključka sodnega postopka, v njenem imenu bi sodišču tudi predstavila dekličino izjavo in kako je zagovorništvo potekalo, če bi sodišče to želelo.

Udeležba zagovornikov na sodnih narokih pa je drugi primer dobre prakse, ki se je zaenkrat uveljavil na Okrožnem sodišču v Kranju. Po zaključku zagovorništva običajno zagovornik prejme vabilo sodišča za udeležbo na naroku, na katerem predstavi, kako je zagovorništvo potekalo in prebere izjavo otroka. S tem dobi mnenje otroka primerno težo v postopku, hkrati pa, po mnenju sodnikov, lahko deluje pomirjujoče na starša in sam potek sodne obravnave, saj je prisoten »glas otroka«.

1.12.3 Konflikten odnos med staršema in stiska otroka – izkušnje iz primerov zagovorništva

Urejanje stikov med otrokom in starši po razvezi so najpogostejši postopki, v katerih otrok dobi zagovornika otroka v okviru zagovorništva otrok, ki poteka pri Varuhu. V nadaljevanju želimo opozoriti na odgovornost staršev in stiske otrok, ki jih zaradi konfliktov med starši zaznavamo v zagovorništvu.

Starši se za sodno urejanje stikov odločijo navadno potem, ko so za njimi neuspešni poskusi reševanja težave z drugim staršem. Žal pa mnogi od staršev po razvezi ne komunicirajo ali npr. komunicirajo samo preko sms sporočil ali na druge načine, ki ne omogočajo pristne komunikacije, zato se prvič zares pogovarjajo o skupni težavi šele na CSD oziroma sodišču. Družinski zakonik sicer predvideva, da se starši na t. i. predhodnem svetovanju na CSD srečajo in poskušajo najti rešitev in nov dogovor glede stikov, vendar mnogo staršev zahteva ločene razgovore, saj se z drugim staršem ne želijo niti srečati ali pa je skupni razgovor zaradi sovražne nastrojenosti popolnoma nekonstruktiven. Obstaja tudi možnost mediacije na CSD ali izven njega že v tej fazi postopka, ki pa jo mnogi spet zavračajo.

Kljub različnim možnostim pomoči številni starši vse zavrnejo, ne zavedajoč se, da ne gre le za odnos med nekdanjima partnerjema, temveč da njuna nepripravljenost za reševanje težav povzroča stisko predvsem otroku. V zagovorništvu redno srečujemo starše, ki želijo in pričakujejo, da bodo njihove težave rešili drugi, medtem ko sami ne zmorejo bivšemu partnerju pogledati v oči, kaj šele, da bi prepoznali, kako s svojim ravnanjem škodujejo otroku. 

Iz primerov zagovorništva izhaja, da so pojmi, kot so otrokova želja in otrokova korist, v takšnih situacijah pogosto pomešani. Starš, pri katerem otrok živi, trdi, da otrok ne želi imeti stikov z drugim staršem, starš, ki stikov nima ali se ti ne izvajajo v skladu z dogovorom, pa trdi, da nekdanji partner otroka ne pripravi ustrezno na stik ali da na otroka vpliva in stike preprečuje.

Na teh temeljih se običajno začne sodna bitka, polna medsebojnega obtoževanja in sklicevanja na domnevno željo oziroma korist otroka. Kar pogrešamo v tovrstnih primerih pa je, da bi starši bili pripravljeni stopiti korak nazaj in namesto krivca v nekdanjem partnerju, videli stisko in razdvojenost njunega otroka. Velika večina otrok, ki jim je zagovornik postavljen z namenom psihosocialne pomoči, informiranja, razbremenitve in oblikovanja mnenja glede odnosa in stikov z obema staršema (kar predstavlja cca. 80 % vseh primerov), si želi, da se starša sploh ne bi razvezala ali pa vsaj, da bi se pogovarjala in dogovarjala glede zadev, ki so povezane z njim. Izjave, ki jih otroci v zagovorništvu napišejo, pogosto odražajo zrelost, ki presega starost otroka.

Razumemo lahko, da so konflikti z nekdanjim partnerjem, še posebno, če trajajo več let, utrujajoči in da so novi in novi sodni postopki stresni za vse družinske člane, vendar so ti še posebno stresni za otroke. Odrasli si največkrat želijo in to zavestno ali nezavedno potem prenašajo na svojega otroka, da z nekdanjim partnerjem ne bi imeli nobenega opravka več. Praksa mnogih let kaže, da je iskanje strokovne pomoči z namenom izboljšanja starševskega odnosa, žal še vedno velika redkost. Staršem, ki se na Varuha obrnejo in izrazijo stisko zaradi konfliktov z nekdanjim partnerjem, strokovno svetovanje (sami ali v paru) vedno svetujemo. Po mnenju Varuha je možnosti (tudi brezplačnih) dovolj, veliko večji problem predstavlja pripravljenost staršev soočiti se z lastnimi stiskami in prevzemanjem odgovornosti za svoje ravnanje.

Ob sodelovanju s CSD-ji in nekaterimi sodišči ugotavljamo, da nepripravljenost staršev na soočanje z lastnimi težavami in odporom do vključitve v ustrezno svetovanje predstavlja tudi zanje pogosto težavo. Rešitev se ponuja v obvezni vključitvi v svetovanje, vendar bi bila ta učinkovita za majhen delež staršev, saj je osebna pripravljenost in motiviranost za tovrstno reševanje težav ključna za uspeh. Prav motivirani starši pa obveznega svetovanja ne potrebujejo, saj ga bodo poiskali že sami. Kako torej doseči, da se starševski konflikt zmanjša in posledično omili stiska otroka, vsaj tam, kjer je to najbolj potrebno?

Kljub različnim zakonskim možnostim, ki jih je prinesel Družinski zakonik, in pozitivnim spremembam v delu pristojnih služb še vedno vidimo več sistemskih pomanjkljivosti. Hitrost postopkov, v katerih so udeleženi otroci, bi zagotovo lahko pripomogla, da bi bili otroci manj izpostavljeni pritiskom obeh staršev. Poleg časovnega vidika pa velja še več pozornosti nameniti profesionalizaciji oseb, ki s takšno družino pridejo v stik, da bi znali prepoznati psihične pritiske, ki jih konflikti med staršema puščajo na otrocih. In nenazadnje, pristojni strokovnjaki potrebujejo znanje in podporo, da izmed velikega nabora možnosti ukrepov zoper starše izberejo najustreznejše, ter ponovno, da je to ukrepanje odločno in hitro.

Zdi se, da se za nekatere otroke po razvezi resnične težave šele začnejo. Žal so, kot smo opisali, za to v prvi vrsti odgovorni starši, ki vztrajajo na čustvenem vrtiljaku in z njega, pogosto se zdi, ne znajo in nočejo izstopiti. Otrok, ki se je znašel med njima, zato potrebuje hitro in učinkovito ukrepanje pristojnih državnih organov, preden konflikti začnejo preraščati v vojno. Zagovornik v tej situaciji lahko okrepi otrokov glas, kar nekatere starše predrami, vseh pa še zdaleč ne, saj so preveč obremenjeni s svojimi stiskami in težavami.

1.12.4 Kdaj je pravi čas za postavitev zagovornika otroku

Varuh človekovih pravic (v nadaljevanju: Varuh) prejme iz leta v leto več pobud za postavitev zagovornika, ki so utemeljene, še vedno pa je delež neutemeljenih po naši oceni prevelik. Namen promocije instituta zagovorništva otrok je zato med drugimi tudi ta, da strokovnim delavcem, ki delajo z otroki ali družinami, predstavimo, kdaj je čas, da zagovornika predlagajo in kdaj je morda zanj prepozno ali nesmiselno.

Zagovornika smo do konca leta 2020 postavili že skoraj 900 otrokom, zato lahko na podlagi izkušenj trdimo, da je smiselno zagovornika postaviti v čim bolj zgodnji fazi postopka ali z drugimi besedami, ko se v družini zaplete do te mere, da vanjo posežejo službe, ki so dolžne zaščititi pravice in koristi otrok. Na podlagi primerov zagovorništva smo ugotovili, da je zagovorništvo veliko manj uspešno, če se postopki pred različnimi institucijami odvijajo že dlje časa, včasih celo več let. Otrok, ki se znajde v takšni situaciji, navadno nima več svojega mnenja ali pa je le-tega že tolikokrat izrazil, pa se kljub temu stvari niso uredile, da nima več volje in upanja, da bi mu vključitev v zagovorništvo prinesla kaj pozitivnega.

Nemalokrat se še zgodi, da nam starši povedo, da so na csd ali sodišču že pred meseci predlagali, da bi otrok dobil zagovornika, pa niso bili slišani ali pa so jim povedali, da je za zagovornika še prezgodaj. Nekateri niti niso dobili informacije, da se lahko na Varuha obrnejo sami, saj predlog za postavitev zagovornika, skladno z veljavnim zakonom, lahko poda vsakdo. Misleč, da mora predlog podati csd ali sodišče, so tako čakali mesece in mesece, preden so se na Varuha obrnili sami in izvedeli, da predloga ni podal še nihče.

Varuh največ pobud za postavitev zagovornika dobi v primeru družinskih sporov: razvez, zaupanja v varstvo in vzgojo, stikov s starši, sprememb glede slednjega, le redke pobude pa v drugih primerih. Čeprav zagovorništvo ni nastalo z namenom pridobivanja mnenja otroka v družinskih sporih, se je institut do danes najbolj uveljavil prav na tem področju. Kar pa ne pomeni, da ne bi mogel otrok dobiti zagovornika tudi v drugih primerih, kjer starši ne znajo ali ne zmorejo odigrati vloge prvega zagovornika otroka, ali ko otrok staršev sploh nima, pa se o njem odloča v različnih postopkih in zadevah. Zagovornik bi v teh primerih lahko bil tisti, ki je neodvisen, ki otroka informira, ga razbremeni in opolnomoči, da ta izrazi svoje mnenje, želje in potrebe, ter skrbi, da je njegovo mnenje slišano in upoštevano v skladu z zmožnosti in koristjo otroka v konkretnem primeru. Zagovornik ni tisti, ki odloča, kaj je največja korist otroka, ni torej njegov zakoniti zastopnik, temveč je otrokova zaupna oseba, ki drugim odraslim prevaja mnenje, želje in poglede otroka na trenutno situacijo.

Tako je za zagovorništvo (pre)pozno, če so se strokovne službe že odločile, kaj je za otroka najboljše in je potrebno ukrep samo še izvesti. Opažamo, da se strokovnjaki na CSD še vedno premalo zavedajo različnih vlog, ki jih imajo – nudijo pomoč in hkrati podajajo predloge na sodišče. Tudi če otroka in družino obravnavajo različni strokovni delavci, se zelo pogosto odnos s staršema skrha, ko mora CSD odločneje poseči v družino zaradi varovanja koristi otrok. Ko zaupanja ni več, pa CSD nima več veliko možnosti učinkovitega nudenja pomoči, kljub temu, da bo končno odločitev sprejelo sodišče. V tem smislu tudi Družinski zakonik v praksi ni prinesel bistvenih sprememb.

Varuh pogosto v tej fazi postopkov prejme predlog za postavitev zagovornika, ko CSD izgubi zaupanje staršev. CSD od zagovornika nemalokrat pričakuje, da bo otroka npr. prepričal, da je zanj oddaja v vzgojni zavod najboljša rešitev. V takšnih primerih se zagovorništvo žal ni izkazalo kot smiselno, saj otrok zagovornika povezuje s CSD ali pa od njega pričakuje, da bo ukrep oddaje v vzgojni zavod lahko preprečil. Smiselno pa je, če z otrokom še ni bilo opravljenih več razgovorov in otrok ni vključen tudi v druge obravnave pri drugih strokovnjakih in če ima otrok še možnost, da sooblikuje nadaljnje korake v zvezi z njim in njegovo prihodnostjo. Ko je še odprtih več možnosti, takrat je pravi čas za postavitev zagovornika otroku, če tako želi tudi otrok.

Primeri prepoznih pobud staršev za postavitev zagovornika, so takrat, ko je sodni postopek v zaključni fazi, kot je svoje mnenje že izdelal tudi sodni izvedenec, ko je CSD opravil več pogovorov z družino, pripravil več mnenj za sodišče, poleg njih pa tudi šola in drugi strokovnjaki, ki delajo z otrokom. Oče ali mama, ki mu v sodnem postopku ne kaže najboljše, pogosto želi, da bi otrok dobil še zagovornika, da bi se upoštevala domnevna želja otroka, ki je lahko tudi v nasprotju z njegovo koristjo.

V zadnjem času se je tudi v našem prostoru uveljavil izraz visoko konflikten odnos med staršema ali visoko konfliktna razveza. Vsak primer s to oznako je drugačen in zahteva različne pristope in obravnavo, pri vseh pa za tem izrazom stoji otrok, ki je žrtev konflikta med staršema, kar lahko privede do čustvenih in/ali vedenjskih težav otroka, delo s takšnima staršema pa je zaradi intenzivnosti medsebojnega obračunavanja za strokovnjake zahtevna in naporna. V takšnih primerih strokovne službe prepoznajo, da so otroci spregledani med staršema in iščejo različne vire pomoči za otroke. Tudi starši navadno prepoznavajo stisko otrok, vendar krivca zanjo vidijo le v drugem staršu.

V primeru visoko konfliktih odnosov med staršema Varuh opozarja na previdnost pri vključevanju otrok v sodne postopke, saj se v središče starševskega konflikta postavi otroka. Smiselnost postavitve zagovornika je potrebno presojati glede na okoliščine vsakega primera in med visoko konfliktnima staršema lahko tudi zagovorništvo otrok in morebitno mnenje, ki bi ga otrok izrazil, predstavlja razlog za nov konflikt med staršema in s tem novo stisko za otroke.

Pravi čas za postavitev zagovornika pa je vedno tudi takrat, ko pomembni odrasli ob otroku iskreno želijo slišati otrokovo mnenje. Ko v otroku vidijo subjekt in ne le objekt nekega postopka. Ko vidijo v otroku človeka in ne sredstvo za doseganje lastnih ciljev in ko razumejo, da ima otrok pravico, ne pa dolžnost izraziti svoje mnenje. Žal je med predlogi za postavitev zagovornika teh najmanj.

1.12.5 Neuresničena pretekla priporočila

Varuh je pri svojem lanskoletnem delu ponovno opazil kritično pomanjkanje sodnih izvedencev v družinskih zadevah. Zato ponovno apelira na vse pristojne institucije v državi, da se ta resna težava končno odpravi, saj gre za stalno nalogo sodišč.

Priporočilo (stalna naloga) št. 6: Varuh v primerih zagovorništva otrok ugotavlja, da pomanjkanje sodnih izvedencev v družinskih zadevah lahko vodi v kršitve pravic otrok, zato priporoča Vladi Republike Slovenije in Zdravniški zbornici Slovenije, da se stori vse potrebno, da se nevzdržno stanje v najkrajšem možnem času odpravi.

1.12.6 Primeri iz zagovorništva

Primer:

Nesodelovanje CSD pri seznanitvi otroka z možnostjo postavitve zagovornika

Varuh pri obravnavi pobud za postavitev zagovornika otroku vedno poskrbi, da je otrok seznanjen s tem, kaj mu zagovornik lahko nudi in česa ne in se torej še pred uvodnim srečanjem strinja, da želi sodelovati z zagovornikom oziroma vsaj da ga ne odklanja. V opisanem primeru smo naleteli na težavo v sodelovanju s CSD, da bi otroku možnost zagovorništva sploh predstavili.

Na Varuha se je po odločitvi sodišča o odvzemu otroka staršem in namestitvi v vzgojni zavod (zavod) obrnila mama 13-letnice, saj se z odločitvijo centra in sodišča ni strinjala. Ni se mogla strinjati, da je bivanje v zavodu v večjo korist otroku kot bivanje pri njej ali očetu, s katerim sta bila razvezana že dlje časa. Želela je, da bi hčerka v več odprtih postopkih na CSD in sodišču lahko izrazila svoje želje preko zagovornika otroka.

Mama nam je zatrjevala, da je hči v hudi stiski, ker ima s staršema le redke stike in še te pod nadzorom, želela si je domov k mami, v tistem času je zavračala stike z očetom, pozneje stike z njo. Hči se je zaradi stiske tudi samopoškodovala, mama pa je, ko je to izvedela, zoper CSD podala prijavo na policijo.

Varuh je v postopku presojanja utemeljenosti pobude pridobil dodatne informacije in pojasnila o razlogih za izrečen ukrep odvzema in namestitve v zavod od mame in pristojnega centra.

Dekle je, po informacijah CSD, imelo na začetku res večje težave s prilagajanjem na novo okolje, red in pravila, saj tega v domačem okolju ni bil vajena. Zavod je v intenzivnem sodelovanju s CSD otroku nudil strokovno pomoč in oporo, poleg tega pa je zelo hitro dobila tudi psihološko pomoč. Glede na te informacije smo se po posvetovanju s CSD in zavodom odločili, da bi bila v tistem času za dekle preveč še nova strokovno pomoč – zagovorništvo, saj bi jo dodatno obremenili, namesto da bi ji pomagali.

Odločili smo se, da z zagovorništvom počakamo, dokler se dekle ne prilagodi na novo situacijo, vendar mama tega ni sprejela, zato je v želji, da se hči čim prej vrne domov, hčerko nagovorila, da svoje želje sama napiše in jih pošlje sodišču. Pozneje smo izvedeli, da je mama hčerki obljubljala, da bo v nekaj tednih spet doma, da ona lahko vse uredi, s čimer pa je hči spravljala v dodatno stisko, vendar tega ni prepoznala. S CSD in zavodom mama ni želela sodelovati, za odvzem je krivila institucije in očeta, ki pa je z vsemi sodeloval in se vključil tudi v osebno svetovanje z namenom izboljšanja starševskih sposobnosti.

Po mesecu dni smo izvedeli še, da je dekle imelo tudi neformalni razgovor s sodnico, in sicer potem, ko je prejela njeno pisno mnenje. Ne glede na to, da je imelo dekle že zagotovljeno pomoč različnih strokovnjakov in je svoje mnenje v sodnem postopku izrazila tako pisno kot ustno v pogovoru s sodnico, smo želeli, da se ji predstavi tudi možnost zagovorništva kot njena pravica, ki ji jo predstavljala že mama.

Zaradi epidemije covid-19 smo za pomoč pri predstavitvi zagovorništva dekletu zaprosili CSD, vendar nam je ta odgovoril, da je dekle svoje mnenje že izrazilo in da ima redno obravnavo pri psihologinji, s katero sta vzpostavili dober odnos, zato po njihovem mnenju za zagovorništvo ni primeren čas. CSD je kot razlog navajal tudi, da zaradi ovadbe mame oni niso primerni, da otroku predstavijo zagovorništvo. Strinjali smo se s centrom, da ima dekle že ustrezno strokovno pomoč, ni pa ji bila vsaj predstavljena možnost zagovorništva, do katere ima prav tako pravico. Razumeli smo, da mama bedi nad vsako njihovo potezo, in jih prosili, če ji prednosti in omejitve zagovorništva lahko predstavijo v zavodu, vendar za to niso imeli posluha, zato smo se neposredno na zavod obrnili sami, kar ni običajna praksa.

Otrokova vzgojiteljica je dekletu brez težav predstavila možnost, da bi svoje mnenje lahko izrazila tudi preko zagovornika, v večkratnih srečanjih z neodvisnim strokovnjakom, ki bi njeno mnenje posredoval centru in sodišču, ne bi pa mogel vplivati na odločitev o bivanju v zavodu. Predstavljeno ji je bilo tudi, da je zagovornik njena pravica in ne dolžnost in dekle se po teh pojasnilih zanj ni odločila.

Mami smo pojasnili, da je namen zagovorništva predvsem informiranje, razbremenitev otroka ter zagotavljanje možnosti, da izrazi svoje mnenje v postopkih, kjer se odloča o njem, kar pa je bilo hčerki že zagotovljeno oziroma ustrezno strokovno pomoč še vedno prejema, dodatnih pogovorov, z novo osebo, pa ne želi, zato ji zagovornika, ne glede na njeno željo, ne bomo postavili.

Mami smo svetovali sodelovanje s strokovnimi službami, ki obravnavajo njeno hčerko, saj je to v njeno korist. Odgovor smo poslali tudi CSD.

Razumemo lahko, da je CSD avtonomen pri sprejemanju svojih strokovnih odločitev glede vodenja določenega postopka, ne razumemo pa, da otroka niso želeli niti informirati o možnosti zagovorništva, kar je njegova pravica, ki mu jo zagotavlja Zakon o VČP in Konvencija o otrokovih pravicah. Ne glede na opisano slabo izkušnjo pa ne moremo trditi, da CSD v Sloveniji ne sodelujejo v korist otrok, kadar gre za zagovorništvo otrok. Veseli nas, da je institut vedno bolj prepoznaven in sprejet med različnimi strokovnjaki, ki delajo z otroki in družinami, in da je predstavljen primer izjema in ne pravilo.

Primer:

Sodišče prepoznalo potrebo po zagovorniku v postopku ureditve stikov

Na pobudo okrožnega sodišča v zagovorništvu vendarle vselej ne pride do izjave otroka, saj je potrebno voljo otroka spoštovati.

Pobudnik, ki se je na Varuha obrnil za postavitev zagovornika otroku v postopku za spremembo stikov, je bilo okrožno sodišče, ki je zadevo obravnavalo, starša pa sta k predlogu sodišča podala soglasje, saj je sodišče ocenilo, da je v korist otroka, da s pomočjo zagovornika izrazi svojo voljo do stikov z očetom. Stiki so bili dotlej neredni, otrok pa je sčasoma začel izražati odpor do vsakršnega kontakta z očetom, zato so bili z začasno odločbo določeni pod nadzorom.

Srečanja z zagovornikom so potekala nemoteno, bilo jih je devet. Otrok je rad prihajal na srečanja, v pogovoru pa bil zelo odprt za vse teme. Srečanj se je veselil. Zagovornica mu je predstavila pomen oblikovanja izjave, vendar je ob tem otrok kazal zelo veliko stisko, da bi moral napisati izjavo, zato se je odločil, da je ne bo, saj ne želi prizadeti nobenega od staršev. V procesu zagovorništva pa je otrok jasno povedal, da si stikov z očetom zelo želi, vendar da bi stike določala skupaj oba, odvisno od obveznosti, ki jih imata. Prav tako je izrazil željo, da bi pri očetu preživel tudi vikende in da bi se skupaj odpravila na kakšen potep po naravi.

Ker otrok ni želel napisati izjave, je zagovornica to upoštevala in to povedala tudi na zaključnem srečanju z obema staršema, kjer pa otrok ni želel biti prisoten. Otrok je izrazil željo, da zagovornica prenese sporočilo staršem. Mama je bila ob dejstvu, da otrok ne želi nobenega od njiju prizadeti, zelo ganjena, oče pa ob tem ni kazal nobenih čustev.

Ob koncu zagovorništva je Varuh obvestil sodišče, da otrok ni želel napisati izjave, temveč smo sodišču posredovali zgolj poročilo zagovornice o poteku zagovorništva ter poročilo koordinatorice, ki je spremljala konkretni primer.

Več primerov iz dela zagovornikov otrok v letu 2020 je predstavljenih v razširjeni spletni verziji letnega poročila na spletni strani Varuha www.varuh-rs.si>.:

• Pomoč zagovornika otroku, nameščenemu v vzgojni zavod
• Z zagovornikom do jasnega izražanja volje
• Zagovorništvo otroku, ki odklanja vsakršne stike z materjo
• Zagovornik ne opravlja zaslišanj v kazenskem postopku namesto otroka ali mladostnika, ki je bil žrtev nasilja
• Otrok zavrnil možnost zagovornika
• Zagovorništvo otroku, ki si želi drugačnega odnosa z očetom